7. redna seja

Odbor za obrambo

4. 12. 2019
podatki objavljeni: 4. 12. 2019

Transkript

Pričenjam 7. sejo Odbora Državnega zbora Republike Slovenije za obrambo, ki je bila s klicana na podlagi 47. člena Poslovnika Državnega zbora Republike Slovenije.  Pozdravljam vse prisotne, posebej državnega sekretarja na Ministrstvu za obrambo, mag. Miloša Bizjaka, na mestnika načelnice Generalštaba Slovenske vojske, brigadirja Roberta Glavaša in ostale povabljene.  Obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti minister za obrambo, Karl Erjavec in predstavnik kabineta predsednika Vlade.  Imamo kakšno pooblastilo? Ugotavljam, da ne.  Prehajamo torej na določitev dnevnega reda seje odbora. S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red:  1. točka - Predlog priporočila Vladi Republike Slovenije za takojšnje prenehanje sodelovanja Republike Slovenije v vojni v Afganistanu.  2. točka - vprašanja in pobude članov odbora.  Ker v poslovniškem roku nisem prejel predlogov za razširitev dnevnega reda oziroma za umik predlagane točke dnevnega reda, je določen takšen dnevni red seje kot ste ga prejeli s sklicem.  Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA - NA OBRAVNAVO PREDLOGA PRIPOROČIL VLADI REPUBLIKE SLOVENIJE ZA TAKOJŠNJE PRENEHANJE SODELOVANJA REPUBLIKE SLOVENIJE V VOJNI V AFGANISTANU, ki ga je Državnemu zboru v obravnavo predložila skupina poslank in poslancev s prvo podpisanim dr. Matejem T. Vatovcem in je objavljen na spletnih straneh Državnega zbora. Kot gradivo objavljeno na spletni strani Državnega zbora, imamo na voljo še mnenje Zakonodajno-pravne službe z dne 20. novembra 2019 in mnenje Vlade z dne 21. novembra 2019. K tej točki so bili vabljeni: predstavnik predlagatelja, poslanec dr. Matej T. Vatovec, Karl Erjavec, minister za obrambo, generalmajorka Alenka Ermenc, načelnica Generalštaba Slovenske vojske, Zakonodajno-pravna služba, urad predsednika republike, kabinet predsednika Vlade.  Pričenjam obravnavo predloga priporočila, v katerem bomo na podlagi 171. člena v povezavi s 126. členom Poslovnika Državnega zbora opravili razpravo in glasovanje o točkah predloga priporočila.  Želi predstavnik predlagatelja podati dodatno obrazložitev predloga priporočila. Izvolite, dr. Vatovec.
Najlepša hvala predsednik. Lep pozdrav vsem!  Predlog priporočil, ki smo jih vložili, predlagali, je pravzaprav poizkus rešitve dolge in žalostne zgodbe v Afganistanu, seveda si ne predstavljamo, da če bi umaknili Slovensko vojsko oziroma predstavnike Slovenske vojske iz operacije v Afganistanu, da bi to kakorkoli prispevalo k miru v tej državi, vsekakor pa je naša vpletenost v te operacije najmanj sporna, če ne še kaj drugega. Tako da, v prvi vrsti to predlagamo kot nek zelo jasen izraz nestrinjanja s tem kar se dogaja v Natovih oziroma pod okriljem Natovih operacij v Afganistanu. Zgodba ali pa zgodovina Afganistana pravzaprav je neka žalostna zgodovina. Vemo, da je skoraj 40 ali 50 let trajajoča kriza nekako, ko je uspeval Afganistan konec 70. preiti iz neke zelo arhaične oblike države in se modernizirati in seveda tudi se kularizirati, je to zgodba, ki je pričela tudi oziroma, ki se je takrat začela z nekimi   pritiski oziroma s poskusi destabilizacije te države in traja pravzaprav že od leta 1978. Govorimo o prvih uporih takratnih islamistov, ki so bili seveda proti sekularizaciji proti osvoboditvi žensk, proti modernizaciji in vsega skupaj. Posledično zaradi napadov teh džihadistov in islamistov konec 70. se je zgodila tudi sovjetska intervencija, ki je imela tudi svoje posledice. In od takrat naprej pravzaprav beležimo zgolj in samo rušenje in nenazadnje tudi civilne žrtve v Afganistanu. Tisto, ker je ključni premik v tej zgodbi je seveda napad Talibanov na svetovni trgovinski center in Pentagon v Združenih državah leta 2001 in seveda posledična intervencija Natovih sil oziroma Združenih držav Amerike nazaj na Afganistan. Od tistega trenutka dalje lahko praktično beležimo več kot dve desetletij trajajočo državljansko vojno, ki ima seveda kot posledico eno glavnih posledic relativno visoko število civilnih žrtev. Tu je tisto, kar je potrebno izpostaviti, da je tu zgodba zaradi katere tudi vlagamo ta priporočila zgodba o številkah, če lahko tako rečemo. Dajmo na stran kakršenkoli politični predznak tej zgodbi. Če gledamo številke lahko ugotovimo, da je kakršnakoli intervencija, ki jo vodijo Združene države oziroma Nato pakt v Afganistanu zgodba, ki ne oziroma te številke ne podkrepijo namenov teh operacij. Na deklarativni ravni je namen teh operacij tako kot običajno v vseh operacij Nato pakta je ta, da pripelje mir in stabilnost v regijo in, kot rečeno, številke v tem primeru pravijo ravno nasprotno. Ne da bi se, recimo, število civilnih žrtev zmanjševalo v tem času, ne da bi se število spopadov zmanjševalo v tem času odkar so te intervencije se zgodile, ravno nasprotno. Te številke se večajo. Veča se število civilnih žrtev in to kar korenito iz leta v leto, po uradnih podatkih, in to je eden od ključnih ali pa prvi argument zaradi katerega bi Slovenija s sodelovanjem v takšnih operacijah morala prenehati. Tisto, kar je bolj zaskrbljujoče je to, da ne samo, da te civilne žrtve naraščajo zaradi napadov talibanov, ampak naraščajo tudi na strani napadov provladnih, se pravi okupatorskih sil. Se pravi, pripadniki Natovih misij, njihove intervencije pravzaprav tudi povečujejo število civilnih žrtev, tako kot je tudi v predlogu priporočil v obrazložitvi prikazano. Te številke so dokaj visoke. Še enkrat, ta trend rasti žrtev med civilnim prebivalstvom je pravzaprav zelo jasen in seveda tudi zaskrbljujoč. Samo leta 2018 je bilo odkar se je začelo sistematično beležiti civilne žrtve, to je leta 2009, po uradnih podatkih OZN ubitih rekordno število civilistov in to je 3 tisoč 804. In samo tisoč 185 od teh je v napadih provladnih sil. In ravno te provladne sile so tiste, zaradi katerih oziroma s katerimi tudi Slovenija sodeluje. Posledica teh napadov niso samo civilne žrtve, ampak je tudi nenehno rastoče število beguncev, tako izven države, kot seveda tudi notranje razseljenih. Visoki komisariat Združenih narodov za begunce ocenjuje, da je bilo leta 2018 po svetu razseljenih 2,7 milijona beguncev iz Afganistana. Od tega jih je večina v Pakistanu. Tam je tudi del tega konflika, se pravi ne samo, da se ta kriza dogaja v Afganistanu, širi se po regiji in seveda tudi zelo jasno vpliva na destabilizacijo celotne regije, kar je tudi ena od stvari, ki   (nadaljevanje) jih moram imeti v vidu. Ob teh 2,7 milijona beguncev, ki so zunanje razseljeni, pa imamo še 3,5 milijona notranje razseljenih ljudi, se pravi govorimo več kot o šestih milijonih beguncev. Po podatkih Urada Združenih narodov za koordinacijo humanitarnih zadev, je bilo samo v prvih šestih mesecih leta 2018 na novo iz domov pregnanih 162 oziroma več kot 162 tisoč Afganistank in Afganistancev, tako da ti trendi so rastoči in bodo seveda v prihodnosti, če se nadaljuje s takšnimi politikami samo še nadaljevali. Tako da tudi stanje na področju splošnih človekovih pravic v Afganistanu je popolnoma porazno, čeprav je bilo tudi stabilizacija na področju človekovih pravic ena od glavnih namenov teh misij. Kot poroča še enkrat urad oziroma visok komisariat ZN za begunce, se kršitve človekovih pravic dogaja množično širom celotne države, ne glede na to pod katerimi silami so ta območja oziroma katere sile ta območja nadzorujejo, tako da tu lahko rečemo, da ni nobenih razlik med vladnimi in provladnimi silami ali pa talibani. Tako da ravno nasprotno, tudi pripadnike afganistanskih varnostnih struktur so odgovorni za različne zločine kot so izvensodni poboji, mučenja, posilstva in pedofilijo in seveda tudi v organiziran kriminal, predvsem trgovino z drogo, se pravi opijskim makom. Tako da ni v vseh teh dveh desetletjih teh konfliktov ni nobenih premikov na boljše, pravzaprav lahko bi rekli samo še slabše, predvsem za civilno prebivalstvo. Tako da, to so ti aspekti o katerih je potrebno govoriti. Tisto, kar je pomembno, je to, da je to pravzaprav prepoznalo mednarodno kazensko sodišče, glavni tožilec mednarodnega kazenskega sodišča Bensouda je leta 2017 zahteval preiskavo teh zločinov in aprila letos je mednarodno kazensko sodišče odločilo, da teh zločinov ne bo preiskovalo, mi pa tega odločila zaradi tega, ker bi obtožnico ali pa podlago za obtožnico ocenilo kot neustrezno, ker ne bi imelo osnov, ampak ravno nasprotno. Sodišče je ugotovilo, da je bil predlog osnovan v nekakšni razumni osnovi, da so navedeni zločini bili zagrešeni in da je pravzaprav mednarodno sodišče pristojno za takšno preiskavo, ampak predlog je zavrnilo, ker je ugotovilo, da tožilec ni pridobil za sodelovanje niti ene od vpletenih strani in ker je menilo, da bi preiskava takšnih oziroma teh zločinov v tej fazi ne služila pravici. Seveda to ni neka odločitev, ki se je zgodila sama po sebi ali pa ki bi bila podlaga nekih tehtanj, ampak je treba to odločitev razumeti v kontekstu čisto odkritih in neposrednih groženj, ki so se zgodile članom mednarodnega kazenskega sodišča s strani administracije Združenih držav Amerike. Dva primera, najprej je septembra 2018 Trumpov svetovalec za nacionalno varnost Bolton izjavil, da bodo »ZDA prepovedale sodnikom in tožilcem vstop na njihovo ozemlje, zasegle njihovo premoženje znotraj ameriškega finančnega sistema in izvedle kazenske postopke proti njim na ameriških sodiščih.« Nato je te grožnje tik pred aprilsko odločitvijo ponovil še ameriški zunanji minister Pompeo, ki je izjavil »če ste odgovorni za predlagano preiskavo ameriškega osebja v zvezi s situacijo v Afganistanu, ne mislite, da boste še dobili vizo ali pa da vam bo dovoljeno vstopiti v Združene države Amerike. Se pravi šlo je za direktne javne grožnje, sankcijami članov mednarodnega kazenskega sodišča in odločitev, sodišča da pač ne sproži te preiskave, je bila narejena pod temi pritiski in to kljub razumno osnovanem predlogu vojnih zločinov v Afganistanu, tako da to kaže pravzaprav dvoje. Po eni strani je to jasen dokaz ali pa prikaz moči Združenih držav in njihovega videnja samega sebe kot izjeme za katere pravzaprav očitno ne veljajo ženevske, haaške, dunajske in druge konvencije in sporazumi s področja humanitarnega prava. To je ena stvar. Po drugi strani pa tak oster odziv na sam predlog neodvisne preiskave kaže na to, da so zelo očitno ZDA in njeni zavezniki vpleteni v te vojne zločine v Afganistanu in to precej več kot lahko razberemo iz uradnih podatkov in poročil, ki se omejuje predvsem na ekscese posameznih vojakov. Kot rečeno, to je en vidik, se pravi te oklestenosti, drugi vidik, ki je verjetno lahko tudi razlog, je to, da se je od začetka teh intervencij tudi povečala proizvodnja opijatov. Zdaj po podatkih urada Združenih narodov za droge se je v letu 2001, se pravi, ko je ameriški režim izvedel invazijo v Afganistanu, opijski mag prideloval na približno 8000 hektarjih obdelovalnih površin. večji del proizvodnje je bil na severu države, ki je bil pod nazorom ohlapno povezanih protitalibanskih in z ZDA povezanih milic imenovanih severno zavezništvo. Leto pred tem je namreč talibanska vlada popolnoma prepovedala gojenje opijskega maka, ki se je začel v Afganistanu v začetku 90-ih, prideloval nekje med 50 in 90 tisoč hektarji. Posledica teh intervencij je ta, da se je ta proizvodnja eksponentno povečevala, leta 2017 je dosegla rekordno proizvodnjo na 328 tisoč hektarjih predelovalnih površin, rekordni pridelek je bil 9 tisoč ton opijskega maka. To se je potem v bistvu v naslednjem letu nekoliko zmanjšalo zaradi okoljskih vplivov  Urad Združenih narodov za droge to ugotavlja tudi da je Afganistan v bistvu glavni pridelovalec opijskega maka in pokriva 93 % svetovnega trga opija iz katerega se proizvaja heroin, ta isti heroin, ki se predvsem razpečuje na ulicah po Evropi in Aziji. Tako, da to je drugi vidik in verjamemo tudi da gre za nek interesni vidik ZDA in tistih, ki sodelujejo v teh operacijah, se pravi, da se ta trgovina z drogo tudi nadzira na tak način in zelo verjetno imajo te provladne sile tudi korist od tega. Tako, da kljub močni vojaški prisotnosti, kljub temu, da je uradna afganistanska vlada pravzaprav marioneta, ki je eksistenčno odvisna od materialne, finančne, vojaške, politične podpore ZDA, ki v Afganistanu ohranjajo svojo vojaško prisotnost, resnih ukrepov za boj proti trgovini, ki bi seveda lahko tudi prispevala k stabilizaciji razmer v državi, ni. So tu pa tam posamični primeri požigov polij, bombardiranj makovih polj, ampak to so bolj kot ne piarovske akcije za nek »face saving«, če tako rečemo, te marionetne vlade, namreč moramo vsi priznati, da je pridelava opija ena od redkih ali edinih gospodarskih panog, ki še obstaja v Afganistanu in da je tudi prebivalstvo močno vezano na to dejavnost za svoje eksistencialno preživetje, tako da resnih ukrepov za omejitev ali popolno prepoved te pridelave opija ni, ker bi to tudi pomenilo nek dokaj resen upor med prebivalstvom. Tako, da tega se vsi akterji v teh vojnah dobro zavedajo in se temu tudi izogibajo. In tudi ukrep, protiukrep na drugi strani, se pravi ukrepi za izkoreninjanje revščine, revščina je namreč eden glavnih vzrokov zato, da se ta mak pravzaprav sploh prideluje, ni, nikoli nobenih predlogov, nikoli nobenih resnih debat o tem kako se s tem spopasti. Revščina je pa ena najvišjih na svetu v Afganistanu. Poleg revščine same in tudi relativno odsotnostih legalnih oblik preživljanja je eden glavnih razlogov za vse bolj rastoč obseg proizvodnje opijatov v Afganistanu po drugi strani korupcija.   (nadaljevanje) Sedaj po ocenah »Transparency International« je Afganistan ena najbolj skorupiranih držav na svetu. Zaseda 172. mesto med 180. primerjanimi državami in je pravzaprav že del vsakega vidika življenja, vsake pore Afganistana. Pravzaprav ni nobenega področja življenja v Afganistanu več, ki ne bi bilo povezano s korupcijo in postajajo vse večji del družbenega življenja predvsem s političnim pokroviteljstvom in podkupninami, ki so postale ena ob vsakdanjih realnosti. In to so vse stvari, ki se dogajajo kljub deklariranim ciljem izkoreninjenja korupcije in vzpostavljanja različnih protikorupcijskih organov s strani uradne Vlade.  Sedaj dve leti po invaziji ameriškega režima to je bilo 11. avgusta 2003 je Nato pakt prevzel poveljevanje silam operacije Isaf, katere namen je bil pomoč marionetne afganistanski vladi in seveda tudi vojskam pod vodstvom ZDA, ki so leta 2002 izvedla agresijo na Afganistan in to Vlado pravzaprav postavile na oblast. Ta operacija Isaf je bila v javnosti predstavljena kot del nekega celovitega pristopa mednarodni skupnosti k razmeram v Afganistanu in nekim deklarativnim prizadevanjem za ponovno vzpostavitev trajnega miru in stabilnosti v državi. Ta operacija seveda ni v svojem času vzpostavila niti trajnega miru niti stabilnosti, ampak je po statistikah sodeč razmere samo še poslabšala, zato pravim, da je to pravzaprav zgodba o številkah. Ta operacija je bila zaključena konec leta 2014 in že 1. januarja 2015 ju je nadomestila nova operacija, odločna podpora, katere deklarativni namen je urjenje, svetovanje in podpora afganistanskim varnostnim silam. Slovenija ima neko relativno aktivno vlogo ali pa vsak neki prispevek k vsem tem operacijami in tudi posledičnemu opustošenju Afganistana. Sedaj pri pripadniki Slovenske vojske so v operacijah Isaf naloge prevzeli marca 2004 do 31. decembra 2014 je v silah Isaf delovalo tisoč 273 pripadnikov, 21 slovenskih kontingentov je v 11. letih opravilo različne naloge in sicer izvidovanje leta 2004, varovanje od leta 2005, mentoriranje od leta 2010, svetovanje od leta 2012 in specialno delovanje zadnje leto. Sedaj to igranje nekakšne dopolnilne milice teh okupacijskih sil ameriškega ekspedicijskega korpusa je Slovenijo med leti in to je tudi eden od ključnih vidikov med leti 2004 in 2014 se pravi v desetih letih stalo dobrih 43 milijonov evrov oziroma v povprečju 4,3 milijone evrov na leto. V okviru odpravljanja teh nalog je bilo uničeno eno oklepno vozilo Slovenske vojske, pri čemer je eden od pripadnikov Slovenske vojske utrpel lažje poškodbe sluha. V dveh ločenih incidentih sta bila tudi poškodovana še ena slovenska civilna vojaška strokovnjakinja in še eden drug pripadnik Slovenske vojske. Prva je bila lažje ranjena ob napadu na vojaško bazo v Neratu, pri drugim pa je prišlo do poškodbe s strelnim orožjem, pri čemer je bil na srečo ranjen zgolj v nogo. Ostalih žrtev in materialne škode Slovenska vojska na srečo ni imela, ni beležila, so pa pripadniki Slovenske vojske tekom operacije izstrelili vsega skupaj 550 metkov, ki niso zadeli nobene tarče oziroma nobenega živega cilja. Minister za obrambo Erjavec je uspešno s to operacijo Isaf pravzaprav opisal v enem od odgovorov na moje poslansko vprašanje z naslednjimi besedami, to vam bom prebral: »Operacija je odločilno pripomogla h krepitvi zmogljivosti, samostojnosti in vzdržljivosti Afganistanskih varnostnih sil, reformam varnostnega sektorja in omogočila napredek pri razvoju države. Na tej podlagi lahko misijo Isaf ocenjujemo kot uspešno.« in še dalje »Operacija je prispela k večji vzdržljivosti, trajnosti in zmožnosti afganistanskih obrambno varnostnih struktur ter s tem afganistanskih oblasti za zagotavljanje varnosti in stabilnosti v državi. Omogočila je začetek varnostnih, socialnih, družbenih, infrastrukturnih in   (nadaljevanje) gospodarskih reform, krepitev demokratičnih procesov in spoštovanja človekovih pravic ter napredek na področju boja proti korupciji in celovite izgradnje države. S tem je bila dosežena stopnja miru in stabilnosti, ki je omogočila prehod na mehkejše oblike podpore v obliki RSM in podprla nadaljnje civilne podpore mednarodne skupnosti. In še enkrat, če gremo pogledati številke, če preberemo številke, te govorijo popolnoma nasprotno. Če je bilo leta 2009 torej na polovici izvajanja misije Isaf v Afganistanu ubitih 2412 civilistov, ranjenih pa 3557, jih je bilo v zaključnem letu misije 2014 ubitih že 3701, ranjenih pa 6834. Po številu ubitih civilistov je bilo leto 2014 rekordno, vse do lani, ko je bilo zabeleženo tudi do sedaj rekordno visoko število že omenjenih 3804 civilistov, ki so jih pobile provladne in okupacijske sile. Zdaj skupno število civilnih žrtev, se pravi mrtvih in ranjenih, je v letih 2005 in 2016 še skokovito rastlo, čeprav je po mnenju ministra za obrambo operacija Isaf dosegla stopnjo miru in stabilnosti, ki omogoča prehod na mehkejše oblike podpore afganistanskih varnostnih sil. Zdaj ni jasno ali ocena o uspešnosti operacije Isaf, ki jo je podal minister Erjavec kaže na popolno nevednost ministra o posledicah njihovih odločitev ali je pravzaprav brezbrižnost do dejanskih posledic in učinkov, ki jih ta oziroma te misije imajo. Zdaj Slovenska vojska kot podaljšek strani Vlade diktirane hlapčevske politike Slovenija do Nata, sodeluje tudi v operaciji Odločna podpora in sicer na podlagi odločitve Vlade o sodelovanju Republike Slovenije na svetovalni misije Natov pakta, Odločna podpora Afganistanu, ki je bila sprejeta novembra 2014, kjer je med drugim navedeno, da stabilizacija in podpora Afganistanu pri prevzemanju odgovornosti za upravljanje, vodenje in razvoj države ostajata med osrednjimi političnimi in varnostnimi nalogami mednarodne skupnosti. Zdaj kako zelo neuspešna je ta mednarodna skupnost pri uresničevanju zastavljenih ciljev, jasno kažejo statistike Združenih narodov in stanje na terenu. Zdaj kljub farsi, za katero se izkazuje tudi ta misija, Slovenija v njej še vedno sodeluje in deluje. Skupaj je bilo na operacijo Odločna podpora do danes napotenih 66 pripadnikov, ki delujejo v vlogi mentorjev v večnacionalni italijansko-špansko-slovenski skupini za svetovanje 207 v korpusu afganistanske vojske in deluje v poveljstvu za usposabljanje in svetovanje Zahod v Heratu. Zdaj za sodelovanje v tem podaljšku ameriške politike je Slovenija od leta 2015 do vključno letos namenila 4 milijone 191 447 evrov. Uspešnost te operacije je minister Erjavec označil oziroma ocenil z naslednjimi besedami »krepitev zmogljivosti, samozadostnosti in trajnosti afganistanskih varnostnih sil, ki zagotavljajo varnost in stabilnost v državi, ter izvedene varnostne in družbene reforme kot predpogoja za celovito izgradnjo države nakazujeta stabilizacijski napredek misije in še enkrat, če merimo zmogljivost, samozadostnost in trajnost afganistanskih varnostnih sil po število pobitih civilistov s strani provladnih akterjev v tej vojni, potem je napredek res opazen. S 628 pobitimi civilisti v letu 2015, ko se je operacija začela je njihovo število zrastlo na 1185 v lanskem letu ali skoraj 90 % povečanje. Če ocenjujemo ta stabilizacijski napredek po skupnem številu ubitih civilistov s strani vseh vojskujočih se strani, potem se je to premaknilo s 3565 mrtvih v letu 2015, ko se je misija začela na 3804 v letu 2018. Ranjeni, število ranjenih se je v tem času zmanjšalo s 7470 na samo 7189 in če za merilo pravzaprav postavim še karkoli drugega, pa napredka seveda ni, oziroma je k večjemu negativen. Afganistan je danes pravzaprav bolj razsuta država kot kadarkoli prej in predstavlja, razen za ozek krog politične in vojaške elite in seveda tudi vojnih dobičkarjev, ki že v podporo okupacijskih sil nič drugega kot pekel za svoje prebivalke in prebivalce. Kot rečeno, begunci, vse večje število od začetka teh intervencij in mogoče tisto kar je najbolj zanimivo, so podatki, ki jih beleži Slovenska policija glede ilegalnih prehodov meje s strani oseb po narodnostih, ki se je začel beležiti leta 2009. Podatki so precej zgovorni tudi če jih vežemo na datume začetkov oziroma obdobja trajanja teh Natovih operacij. V letu 2009 je bila ta številka 13, se prvi, trinajst Afganistancev je skušalo nezakonito prečkati mejo, leta 2010 - 54 in nato se je njihovo število znatno povečevalo do le ta, mislim, rahlo povečevalo do leta 2012, ko je bilo pri preizkusu legalnega prehoda meje ujetih 296 oseb in Afganistana. Nekje točka preloma je pa leto 2015, ravno ko se je začela ta nova operacija. To leto je Slovenijo prečkalo več 100 tisoč beguncev, ki so vsi žrtve ekonomskih in seveda vojaških imperialnih politik držav svetovnega centra z ZDA na čelu. V tem letu je bilo pri ilegalnem prečkanju državne meje po podatkih policije zabeleženih 109 tisoč 211 oseb iz Afganistana, vendar jih policija v svojih nadaljnjih poročilih za to leto beleži zgolj 23, ostale pa pripisuje seveda masovnim migracijam, ki so se zgodile v tem letu. Ampak ne glede na to je število oseb iz Afganistana, ki jih slovenska policija prestreže pri nezakonitem prečkanju meje, leta 2015 samo strmo narašča in to konkretno. Leta 2018 je bilo pri takšnih poizkusih več kot tisoč oseb iz Afganistana. In to nam pravzaprav govori zgolj eno stvar, da so učinki teh operacij, učinki teh misij pravzaprav zelo vidni ravno v številu beguncev. Enostavno dežela se dobesedno sesuva v prah, ruši, kot poudarjam še enkrat, korupcija, nezmožnost živetja pravzaprav tudi dostopa do hrane, itn., povzroča, da ljudje bežijo iz takšnih držav in se to potem kaže tudi v številu beguncev in to so številke tiste, ki nam slikajo to zgodbo. Seveda bežijo tudi zardi tega, ker nimajo dostopa do oskrbe s hrano, tako imenovana prehranska negotovost, omejen dostop do hrane je v Afganistanu med leti 2011 in 2012, imelo omejeno 30 % prebivalstva, štiri leta kasneje pa pet let kasneje se je ta številka povečala za več kot polovico, torej že na 45 %. Se pravi, skoraj polovica prebivalstva v Afganistanu ima otežen dostop do hrane in zaradi tega, to je tudi eden od vzrokov, se pravi, revščina, pomanjkanje, lakota, so tudi tisti, ki potem dalje producirajo po eni strani povečano pridelavo opija, ker je to, opijskega maka, ker je to ena od edinih kmetijskih panog, ki še funkcionira, se pravi, za izhod iz te revščine, po drugi strani pa močno prispeva tudi k radikalizaciji na tem območju. Tak da, v bistvu številke in dejanske posledice, ki jih te misije imajo, govorijo samo o negativnih učinkih, govorijo o tem, da pravzaprav s sodelovanjem v teh misijah s takimi misijami ne počnemo nič drugega kot neko akutno stanje, stanje delamo še bolj akutno.  Tisto kar je še ključno pri tej zgodbi je neka dodatna pomoč, ki se dogaja tudi s strani slovenske Vlade. Eno je, kot rečeno, sodelovanje v teh ekspedicijskih korpusih Nata, drugo pa je še donacije, ki jih dajemo Afganistanu v obliki orožja. V letih 2002, 2003, 2006, 2008 in 2011 je Slovenija Afganistanu namreč za potrebe zagotavljanja te varnosti in za stabilizacijo razmer podarila skupaj 18 tisoč 480 avtomatskih pušk, več kot 2,5 milijonov kosov streliva, 149 minometov z 22 tisoč 80 minami in 26 ročnih protioklepnih raketometov, 138 raketami, pri čemer je treba poudariti, da uporniške sile v Afganistanu oklepnih vozil sploh ne uporabljajo. Tako da skupna ocenjena vrednost tega doniranega orožja 7 milijonov 600 tisoč evrov. Poleg tega pa seveda je Slovenija po taktirki Nata tudi vplačnica na Natov skrbniški sklad za Afganistansko narodno armado. Prvo nakazilo v višini 200 tisoč evrov je Slovenija izvedla leta 2009. Leta 2015 pa je postala redna plačnica in v letih 2015, 2016, 2017 je plačevala v ta sklad po 500 tisoč ameriških dolarjev letno. V letih 2018 in 2019 pa se je ta znesek povečal na tri četrt milijona dolarjev letno. Ta sklad je bil ustanovljen leta 2007 za financiranje transportno vojaške opreme, ki so jo okupatorske države financirale v Afganistanu za plačevanje nabave opreme, storitev iz teh držav s strani afganistanske narodne armade in za plačevanje različnih oblik usposabljanj njenih pripadnikov znotraj in zunaj Afganistana. Za upravljanje tega sklada je trenutno odgovoren, jasno, ameriški režim in nadzor nad delovanjem tega sklada izvaja odbor tega sklada, ki ga sestavljajo predstavniki donatoric in upravljavec sklada.  Kot sem uvodoma že povedal, so afganistanska narodna armada in nasploh vse afganistanske varnostne sile kot tudi vse ostale vojskajoče se strani odgovoren za celo vrsto vojnih zločinov in kršitev človekovih pravic, še enkrat, zlasti za izven sodne poboje, mučenja, posilstva in pedofilijo. Zlasti zgornji Ešalon afganistanskih varnostnih struktur, katerih aktivnosti se preko nakazil v skrbniški sklad za afganistansko narodno armado posredno financirajo tudi iz našega državnega proračuna so pogosto vpleteni v to, o čemer se v Afganistanu pogovorno reče »bača bazi«. To v prevodu zdarja pomeni plešoči fantki oziroma igranje s fantki. Za tem na videz ali na papirju nedolžnim izrazom se pa skriva cela vrsta spolnih zlorab fantov v zgodnji puberteti s strani starejših moških. Te spolne zlorabe otrok s strani pripadnikov afganistanskih varnostnih struktur so tako hude, da si oči pred njimi niso mogli zatiskati več niti pripadniki samih okupacijskih sil. Tako so pripadniki ameriške vojske med letom 2010 in 2016 večkrat prijavili spolne zlorabe otrok svojim nadrejenim in odziv vrha ameriške vojske je bil, da naj se na takšne primere zlorab s strani pripadnikov zlasti višjih častnikov afganistanskih varnostnih struktur ignorira in ne prijavlja. In o teh praksah, če jih naj tako poimenujem, so seveda seznanjeni tudi naš politični vrh, obveščevalno-varnostna služba Ministrstva za obrambo, ki s tem naprej seznanja tudi pripadnike Slovenske vojske in civilne funkcionarje, strokovnjake, ki so napoteni na misijo v Afganistan. Jaz predpostavljam, da bi morala politika biti seznanjena ali pa nekako zaznati to težavo, glede na to, da je bila tudi javno objavljena v številnih medijih in da bi morala glede tega seveda tudi ukrepati oziroma ustrezno odreagirati. Ampak ne. Pač v zadnjih dveh letih smo še povečali vplačilo v ta sklad. Slovenija je vse od začetka ameriške okupacije v Afganistanu za svojo vojaško prisotnost v tej državi porabila skoraj 50 milijonov evrov, 47,9 milijona, če sem natančen. Podarili smo Afganistanu na tisoče kosov orožja in na milijone kosov streliva v vrednosti skoraj 8 milijonov evrov in seveda afganistanski narodni armadi preko tega sklada plačujemo oziroma smo podarili še približno 3 milijone ameriških dolarjev. Tako da številka se giblje nekje na 60 milijonov dolarjev oziroma evrov za udeležbo v vojni, katere posledica so predvsem kršitve človekovih pravic in mednarodnega humanitarnega prava. Po drugi strani imamo neko aktivno vlogo tudi z humanitarnim in razvojnim sodelovanjem, ampak mislim, da je to bolj kot ne v posmeh Afganistankam in Afganistancem. V vsem tem času smo Afganistanu namenili borih milijon 909 tisoč 782 evrov razvojne in 2 milijona 214 tisoč evrov humanitarne pomoči, torej slabih 4,2 milijona evrov oziroma to ni niti desetina vsega kar smo porabili za razvoj vojne in konfliktov v tej državi. Seveda je to paradoksno, ker če postavimo ali obnovimo nek materinski dom v Afganistanu ali pa šolo za deklice, moramo vedeti, da se istočasno v kakšni bližnji vasi nekaj 10 kilometrov stran neka bomba približuje drugi šoli za deklice ali pa drugemu domu za oskrbovanje sirot in povzroča nove žrtve in nove potrebe po tej razvojni pomoči. Tako, da pravzaprav vsi ti podatki nam govorijo zgolj eno in edino stvar in to je to, da je sodelovanje v tej operaciji, v teh skladih in tako naprej nekaj kar je popolnoma skregano z osnovnim namenom teh oziroma deklarativnim namenom zaradi česar sodelujemo v njih, se pravi, če je po eni strani na papirju namen in cilj teh operacij to, da se vzpostavi neko stabilnost, da se vzpostavi mir, da se stabilizirajo razmere je dejanski učinek ali pa praktični učinek teh operacij diametralno nasproten, učinek je devastacija, uničenje civilne žrtve, revščina, lakota in mi pri tem še kar naprej sodelujemo. Tako, da zaradi tega predlagamo Državnemu zboru in danes temu odboru, da sprejme štiri zelo preprosta priporočila, prvo priporočilo je to, da Državni zbor predlaga Vladi Republike Slovenije, da nemudoma prične z umikom vseh pripadnic in pripadnikov Slovenske vojske iz Islamske Republike Afganistan, drugi, da predlagamo Vladi, da nemudoma zaustavi vsa vplačila sredstev v skrbniški sklad za afganistansko narodno armado, tretji, da predlagamo Vladi, se pred kakršnokoli novi ali pa nadaljnjo napotitvijo enot Slovenske vojske v Afganistan o tem predhodno posvetuje z Državnim zborom in na zadnje, da pri glasovanju odločitvah znotraj struktur Nato pakta v zvezi z vojaškimi misijami in operacijami izhaja iz mirovne politike ter kulture miru in ne nasilja, ker to kar se zdaj dogaja nima nobene zveze z našim temeljnim načelom obrambne politike, ki je zapisana v Ustavi.
Hvala lepa predlagatelju za dodatno obrazložitev predloga priporočila. Želi besedo predstavnica Zakonodajno-pravne službe gospa Andreja Kurent. Izvolite.
Andreja Kurent
Hvala za besedo. Lep pozdrav. Naše mnenje ste prejeli pred 14-mi dnevi s sklicem, ne bom ga na dolgo povzemala, dala bi le ključne poudarke. Torej, skladno z našo vlogo smo na kratko rečeno pregledali pravni vidik teh priporočil, pri čemer smo se pa osredotočili samo na akte, ki jih sprejema oziroma jih je sprejel Državni zbor od Ustave, Zakona o obrambi, resolucije in tako naprej. Posebej smo izpostavili Zakon o obrambi, iz katerega izhaja, da je v bistvu izključna pristojnost Vlade organizacija, napotitve in tako naprej, na kratko vse kar se tiče Nata. Posebej smo se zadržali pri resoluciji, o strategiji nacionalne varnosti. Zakaj? Zato, ker je to zadnji akt, ki ga je državni zbor obravnaval in sprejel pred dvema mesecema, takrat ni bilo kaj veliko amandmajev. Iz celotne resolucije po našem mnenju veje zavest o krepitvi zavezništva v Natu in to z vsemi pravicami in tudi obveznostmi, ki iz tega izhajajo. Zdaj, ali kateri drugi akti, ki jih predlagatelj ni navedel, mnenje Vlade pa smo prejeli en dan po našem mnenju, ali ti akti dopuščajo prekinitev sodelovanja in financiranja je vprašanje in iz tega vidika po našem mnenju je treba presojati skladnost priporočil, pri čemer se je pa treba zavedati, da so tudi priporočila samo politično in ne pravno zavezujoč akt. To pomeni, da kakršnakoli priporočila se sprejmejo, z njimi se predlaga Vladi, Vlada pa to upošteva ali ne, ima pa seveda politične konsekvence.  Hvala.
Hvala lepa predstavniki Zakonodajno-pravne službe.  Želi besedo predstavnik Ministrstva za obrambo? Državni sekretar mag. Miloš Bizjak. Izvolite.
Miloš Bizjak
Hvala lepa. Spoštovani predsednik spoštovane poslanke spoštovani poslanci!  Vlada Republike Slovenije ne podpira predloga priporočila za takojšnje prenehanje sodelovanja Republike Slovenije v Afganistanu, ki ga je pripravila Levica, kar je podrobno obrazloženo v mnenju, ki ste ga vsi prejeli. Naj pa predstavim samo nekaj najpomembnejših stališč. Ja res je, stabilizacija Afganistana in podpora Afganistancem pri prevzemanju odgovornosti za opravljanje, vodenje in razvoj njihove države, ostajata med osrednjimi političnimi in varnostnimi nalogami mednarodne skupnosti, pri čemer v Afganistanu skupaj z Natom usklajeno delujejo tudi misija Združenih narodov, Unama, Evropska unija in številne mednarodne vladne in nevladne organizacije. Republika Slovenija podpira prizadevanje mednarodne skupnosti in poudarja pomen uporabe politično-diplomatskih in drugih instrumentov za trajno rešitev krize ob ustrezni vlogi in lastništvu v Afganistanu. Zavedamo se, da je mirovni sporazum nujen za uspešen zaključek vojaških aktivnosti. Zagovarjamo enoten, preudaren in fleksibilen zavezniški pristop, ki upošteva razmere in potrebe na terenu, ohranja in nadgrajuje dosedanje dosežke Natove misije odločna podpora ter nespodkopava solidarne, odgovorne in verodostojne drže zavezništva v odnosu do Afganistana in njihovih varnostnih struktur. Eden izmed pogojev za uspešno zagotavljanje stabilnosti države je izgradnja kredibilnih in samostojnih afganistanskih nacionalnih obrambnih in varnostnih sil. Kljub njihovemu napredku smo zaveznice na zasedanje voditeljev Nata, julija lansko leto, v Bruslju prepoznale potrebo po nadaljnji podpori mednarodne skupnosti v obliki finančnih prispevkov, skrbniški sklad Afganistanske nacionalne vojske vse do leta 2024. Vplačila v ta sklad so politična zaveza Republike Slovenije, ki je bila sprejeta na najvišji državni ravni v okviru zasedanja voditeljev držav in vlad Nata. Slovenija deluje v Afganistanu v skladu z deklaracijo zunanje politike Republike Slovenije, ki jo je Državni zbor sprejel julija 2015. Ključno mednarodnopravno podlago za sodelovanje v misiji odlična podpora predstavlja, prvič, vabilo afganistanske vlade, sporazum o statusu sil med Islamsko Republiko, Afganistanom in Natom iz leta 2014 ter resolucija varnostnega sveta Organizacij Združenih narodov, 21.89. To pomeni, da delujemo na podlagi vseh teh pravnih aktov. Naveden umik vseh pripadnikov Slovenske vojske iz Afganistana in zaustavitev vplačil v skrbniški sklad kot je predlagano v predlogu priporočila, bi pomenil bistven odmik Republike Slovenije od dosedanjih nacionalnih stališč, zastavljenih načrtov sodelovanja Slovenske vojske v tej misiji in izpolnjevanja sprejetih zavezniških obveznosti glede Afganistana, ki izhajajo iz samega članstva Nata. Nadalje bi umik pomenil tudi določeno neskladje z resolucijo strategij nacionalne varnosti, ki jo je Državni zbor pred kratkim sprejel. Takšna poteza bi zmanjšala zavezniško in širšo mednarodno verodostojnost Republike Slovenije, prav tako pa bi tudi negativno vplivala na naše izpolnjevanje zavezniških delitev bremen, kar je ključna tema tudi na pravkar potekajočem zasedanju Nata v Londonu. Odločanje o sodelovanju Slovenske vojske pri izvrševanju obveznostih povzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, ključno s sodelovanjem v zavezniških operacijah in misijah, poteka v skladu s trenutno veljavno ureditvijo in strateškimi dokumenti, kot so Zakon o obrambi, Strategija o sodelovanju Republike Slovenije v mednarodnih operacijah in misijah in pomeni realizacijo s strani Republike Slovenije sprejetih zavez. Odločitve Vlade o sodelovanju Slovenske vojske v zavezniških operacijah in misijah temeljijo na strateških in političnih usmeritvah, ki jih določa oziroma jih sprejema Državni zbor ter mu hkrati zagotavljajo nadzorno vlogo prekletnega(?) vladnega poročanja in sprotnega seznanjanja o sodelovanju v potekajočih misijah in operacijah. Republika Slovenija ostaja zavezana misiji odločna podpora, ki temelji na spoštovanju mednarodnega prava, sprejetih resolucijah Varnostnega sveta Združenih narodov in preprečevanju civilnih žrtev. Na tej osnovi Vlada ne podpira predlogov priporočil glede umika Slovenske vojske iz Afganistana in zaustavitve plačil v skrbniški sklad.  Gospod poslanec Vatovec, podatki, ki ste jih vi navajali so verjetno točni. Mogoče je tudi na mestu razprava o učinkovitosti misije v Afganistanu. Ampak kakšni bi bili šele ti podatki, če bi v Afganistanu bili na oblasti radikalni talibani? To se pa lahko vprašamo. Hvala lepa.
Hvala lepa predstavniku Ministrstva za obrambo, državnemu sekretarju mag. Bizjaku. Sprašujem, če želi besedo predstavnik Urada predsednika republike mag. Uroš Krek. Ugotavljam, da ne.  Torej, prehajamo na razpravo in glasovanje o točkah predloga priporočila. Odboru predlagam, da se razprava o vseh točkah združi in v skladu s prvim odstavkom 128. člena Poslovnika po opravljeni razpravi bi v skladu s tretjo alinejo 128. člena Poslovnika glasovali o vseh točkah predloga priporočila skupaj. Ali kdo temu mojemu predlogu nasprotuje? Ugotavljam, da ne. Potem odpiram razpravo.  Prijavljena sta dva člana odbora, zaenkrat najprej poslanec Žan Mahnič, nato Jožef Lenart.  Izvolite, kolega Mahnič.
Hvala, predsednik. Kolegice in kolegi! Če bi Levica vložila to priporočilo in v 1. točko napisala: Državni zbor predlaga Vladi Republike Slovenije, da nemudoma prične z umikom vseh pripadnic in pripadnikov Slovenske vojske iz Libanona, potem bi jaz to priporočilo podprl. Ne morem pa podpreti umika Slovenske vojske iz Afganistana, kajti trenutno je naša prisotnost tam pomembna, je v skladu s strategijo, tako zveze Nato do te države, kot tudi nekaterimi obveznostmi, ki jih je sprejela Republika Slovenija.  Tukaj mimogrede, ko sem omenil Libanon, ravno danes je en mesec minilo od mojega poslanskega vprašanja, pa še sedaj ni odgovora, drago ministrstvo. Jaz vem, da je minister Erjavec zaposlen z znotraj strankarskimi boji in pa diskreditacijami svojih tekmovalcev za mesto predsednika stranke, ampak vendarle verjetno imate koga, ki bi lahko v njegovem imenu podpisal ali pa vsaj napisal odgovor na moje poslansko vprašanje, kjer sem zahteval dokumente Slovenske vojske kjer jasno nakazujejo na to, da Slovenska vojska predlaga umik iz Libanona zaradi varnostne situacije. Zato sem tudi rekel, da če bi kolegi iz Levice to pripravili, bi jaz podprl sedaj. Mogoče še bodo, če ne bodo bom verjetno sam v bližnji prihodnosti, ko te papirje dobim, če jih bom seveda dobil. Prosim vas na tem mestu, da spoštujete roke, ki so predpisani v Poslovniku Državnega zbora, ker jih moram tudi jaz.  Drugo kar je, je neresen odgovor, ki ga je dala Vlada na to priporočilo Levice in oni so sicer napisali to: Odločanje o sodelovanju Slovenske vojske pri izvrševanju obveznosti prevzetih v Natu oziroma severnoatlantsko pogodbo pomeni realizacijo s strani Republike Slovenije sprejetih zavez. Dajte no?! Dajte mi povedati kaj se je pa Vlada Republike Slovenije zavezala v Wailsu in potem še na vsakem drugem Natu summitu in kaj sedaj vi govorite, da boste do leta 2024 naredili. Kako lahko vi napišete, da odločanje Slovenske vojske pri izvrševanju obveznosti v Natu pomeni to, da Slovenija to realizira, ko je jasno napisano kaj bomo leta 2024 dosegli, vi pa sedaj že v dokumentih pišete, da bo Slovenija leta 2024 dosegla ne 2 % BDP za obrambo ampak 1,5. Gospod Bizjak, kako je to možno? V odgovoru na moje poslansko vprašanje, ko sem vas vprašal kdaj boste začeli s to srednjo bataljonsko bojno skupino, ste odgovorili, da pač ne bo 2023 in da bomo 2024 dosegli 1,5 % BDP za obrambo. Zavezali smo se 2 %, vi pa v tem odgovoru Levici pišete, da mi, kot nek kredibilen partner, realiziramo s strani Republike Slovenije sprejetih zavez. Zdaj, to je dvolično in to je zavajanje. In jaz, če bi bil predsednik odbora, bi tako mnenje vlade poslal nazaj, pa bi rekel drugega napišite – takega, ki bo dejansko skladen s tem, kar se v bistvu dogaja in kakršno je realno stanje.  Zdaj, mislim, da smo maja oziroma oktobra, ne vem točno ali je bilo v Bratislavi ali v Londonu, imeli razpravo na temo Afganistana na parlamentarni skupščini zveze Nato, kjer smo tudi se seznanili s poročilom kaj se v Afganistanu trenutno dogaja, kakšne so tam razmere, kakšna je situacija, kaj lahko pričakujemo in pa kako Nato vidi v tej državi svojo vlogo in je bila tudi potem sprejeta resolucija številka 456 z naslovom Trenutno dogajanje v Afganistanu. In na podlagi tega poročila, ki ga je pripravil stalni poročevalec tega odbora, smo ugotovili, da Afganistan še vedno ostaja ena izmed največjih prioritet zveze Nato in pa njenih internacionalnih oziroma mednarodnih partnerjev, katerih glavna točka oziroma glavni cilj te misije je, da se še naprej podpira stabilizacijo Afganistana. Da mora v tej državi še vedno potekati operacija ohranjanja ali pa recimo izgradnje miru, ker recimo nek peace-enforcing je potekal takrat, ko so potekali neki aktivni spopadi po tistem napadu na Afganistan. In takrat je zagotovo Afganistan, tudi poleg Pakistana, bila ena od zibelk Al Kaide, bila zibelka Al Kaide in s tem tudi zibelka terorizma. Jaz sem prepričan, da če do tega posega zveze Nato v Afganistanu nebi prišlo, da bi bila situacija tam še bistveno slabša, da bi imeli zaradi teroriziranja prebivalcev s strani Al Kaide še več beguncev, kot jih je. In pa, da bi bila situacija še bistveno slabša v vseh obzirih.  Nenazadanje je potrebno tudi povedati, da je v tem procesu oziroma v tej operaciji, ki poteka v Afganistanu, več kot 3 tisoč Natovih in pa tudi partnerskih vojakov umrlo in zdaj, če gremo mi čez noč ven, je to seveda nož v hrbet vsem tistim državam, ki so nenazadnje izgubili svoje pripadnike in pripadnice v tej operaciji, kljub temu, da se pa verjetno lahko vsi strinjamo, da vsaj z vidika neke aktivne vloge, predvsem v tisti prvi fazi, ko je šlo za spopade med Natovimi silami in pa afganistanskimi silami, Slovenija zaradi nacionalnih omejitev pač svojega deleža ni prispevala enako, kot so to prispevale ostale države, ki pa so sodelovale tudi v oboroženih spopadih. Prav tako je na desetine milijard evrov bilo porabljenih za to, da Afganistan nekako ponovno vzpostavi kot neko delujočo državo in sedaj opustiti to zadevo bi bilo seveda tudi na nek način sporočilo, da smo ta denar metali stran, kljub temu, da se z Levico strinjam in seveda to, kar je kolega Vatovec govoril o vsej tej korupciji, o vseh teh zlorabah, o vseh teh posilstvih, tako mladih dečkov, mladih deklic, žensk, kar seveda tudi na nek način generira nove in nove odhode na nek način generira nove in nove odhode iz te države, ampak jaz sem prepričan, da bi bilo brez takratnega posredovanja tega še več tako v Afganistanu kot tudi v soseščini, predvsem pa bi Al Kaida lahko nemoteno delovala še naprej, kar bi pomenilo tudi neke resnejše grožnje tudi Evropi in pa seveda širše, če govorimo o neki zahodni civilizaciji.  Zdaj, leta 2018, ko je potekal bruseljski vrh zveze Nato, so se takrat, eni pa recimo smo se, obvezali tudi s tem, da bomo še naprej zagotavljali podporo, nasvete, oboroževanje in pa tudi treninge afganistanskim oboroženim in pa varnostnim silam, kajti zagotovo nam je in nam mora biti vsem v interesu čim prejšnji umik iz Afganistana, seveda pod pogojem, da lahko afganistanske obrambno varnostne službe prevzamejo tiste naloge, ki jih sedaj izvajajo tudi s pomočjo oboroženih sil zveze Nato. Če se mi umaknemo na točki ko Afganistan s svojimi, afganistanska vlada s svojimi silami ne more nadzorovati in ni sposobna nadzorovati ozemlja, predvsem pa ni sposobna na nek način kontrirati temu, da se ne bi ponovno pojavila Al Kaida, kot je nekoč bila, potem nismo naredili nič in smo tudi vse te milijarde in vse te milijone slovenske dejansko vrgli stran. Seveda pa je potrebno povedati, da ni, žal, zaenkrat opaziti nekega napredka, kar smo ugotavljali tudi na parlamentarni skupščini. In napredek v tem obrambno-varnostnem sektorju v Afganistanu poteka prepočasi in kakor kažejo zadeve zaenkrat je še vedno na dolgi rok jasno vidno, da bo Afganistan predvsem odvisen od zunanjih sil. Se pravi, da bo še naprej odvisen od Zveze nato.  Prav tako smo takrat govorili o zaskrbljenosti, da se na nek način ta nestabilnost in pa predvsem ta porast tudi civilnih žrtev zaradi napadov, ki se pojavljajo v zadnjem času, stopnjuje. Seveda, treba je vedeti, da so v Afganistanu trenutno aktivna pogajanja med, recimo temu zahodnimi silami oziroma Zveze Nato, seveda vključena afganistanska vlada in pa tudi tretji sogovornik Talibani. In če si Talibani želijo na nek način izboljšati to pogajalsko izhodišče, je seveda logično, da morajo to na nek način doseči, žal pa dosegajo to na ta način, da v zadnjem času izvajajo številne napade, kar smo se seveda tudi seznanili na tej parlamentarni skupščini Nata. Zdaj, obisk ameriškega predsednika Donalda Trumpa, mislim, da prejšnji teden, ko je obiskal bazo ameriških vojakov v Afganistanu je bil tudi v znamenju tega, da se ZDA prizadevajo okrepiti dialog med afganistansko vlado in med Talibani. Kajti brez tega dialoga, doseženega sporazuma zagotovo umik iz Afganistana še nekaj časa ne bo mogoč.  Potrebno je pa tudi vedeti, da je Afganistan vse od poraza Islamske države, posebej na udaru s strani njihovih pripadnic in pripadnikov. Nekateri se povezujejo in tudi načrti Islamske države so bile, da bi se združili s tako imenovanimi ostanki Al Kaide in na nek način novo Islamsko državo vzpostavili na območju Afganistana. In brez naše prisotnosti, brez prisotnosti zveze Nato, sem prepričan, da afganistanske varnostne obrambne sile temu ne bi mogle konkurirati in bi se seveda to že zdavnaj zgodilo. Je pa ne nek način pozitiven premik v vsem tem procesu pomenila tudi julijska konferenca glede miru v Afganistanu, ki je skupaj na nek način povezala, dala možnost, da so prišli tisti najpomembnejši odločevalci v Afganistanu in po dolgem času je na tej julijski konferenci bil dosežen nek konsenz o prihodnjih, o nadaljevanju pogovorov, o nadaljevanju prihodnjih pogajanj, predvsem pa na nek način v katero smer želijo, da bi se Afganistan razvijal. Velik problem je seveda korupcija, ki kljub temu, da je bilo to posredovanje, še vedno ostaja ena izmed prioritet vsakokratne vlade, vendar pa tukaj napredka kakor smo se pogovarjali še dolgo časa ni pričakovati. Zdaj, kar se tiče samega konflikta in pa nekako vključenosti teh afganistanskih sil v ta proces pogajanja, so seveda nekako vzponi in padci. Žal pa jaz mislim, da na nek kratek rok ni pričakovati, da bi lahko prišlo do nekega dogovora, ki bi lahko končal, recimo temu neko državljansko vojno med civilnim prebivalstvom, predvsem pa med afganistanskimi obrambno varnostnimi silami na eni in pa talibanskimi silami na drugi strani.  Seznanjeni smo bili tudi s tem, da se je kljub vsemu naredil nek napredek vključenosti žensk v družabno življenje. Hkrati pa smo s to resolucijo tudi jasno pozvali k večji vključenosti žensk tudi v odločevalkse procese in pa seveda njihovo vključenost v samo družbeno dogajanje pa seveda tudi sama zaščita.  Predvsem je tudi pomembno, da je Nato pozval vse države članice, da kar se tiče Afganistana izpolnjujejo svoje obveznosti, tudi v skladu z vsemi dogovori, ki so bili sprejeti in pa podpisani, da se bodo uresničili do leta 2024. In žal tukaj se vidi, da Slovenija svojih zavez in obljub ne izpolnjuje. Tako kot drugje, ne samo da manjšamo svojo prisotnost, recimo če pogledamo kako smo bili prisotni na mednarodnih operacijah in misijah 5, 10 let nazaj in primerjamo s tem, kar je danes in pa koliko denarja v proračunu plačujemo, potem se jaz niti ne čudim, da je na včerajšnjem sprejemu pri kraljici ob 70 obletnici zveze Nato slovenski premier Marjan Šarec stal čisto tam zadaj v nekem desnem kotu v zadnji vrsti, tako da se ga na sliki komaj vidi. S tem seveda se tudi iz zveze Nato pošilja neko sporočilo kako kredibilna, cenjena in relevantna partnerica v Zvezi nato je Slovenija.  Jaz sicer z izjemo Levice verjamem, da mo tukaj enotni, da je naša prisotnost v Afganistanu pomembna, predvsem pa da je potrebna. Zdaj marsikdo lahko misli, kaj pa lahko neka majhna Slovenija z nekaj vojaki tam prispeva. Zdaj, kolikor je držav članic v Natu, ki sov Afganistanu prisotne, takšna je pač, če plastično povem neka razporeditev nalog in pa zadolžitev. Če gremo mi ven, pomeni, da bo nekdo drug moral sprejeti te obveznosti, ki jih trenutno izvajamo mi in s tem bi Slovenija še poslabšala svoj položaj. Zagotovo moramo vztrajati na temu, ne samo tukaj v Državnem zboru, predvsem bi morala Vlada Republike Slovenije, se pravi premier, minister za obrambo in pa načelnica, ko se udeležujejo teh dogodkov Zveze nato, se kdaj tudi oglasiti, ne samo kimati in nemo poslušati, naj vendarle tudi z naše strani in pa s strani ostalih držav članic zveze Nato, ki so v Afganistanu prisotne, potrebno v tem procesu predvsem veliko dati na to politično, ekonomsko, se pravi, dimenzijo kar se Afganistana tiče, da je potrebno še posebno pozornost dati tudi civilni družbi, nenazadnje tako v političnem, civilno-družbenem, ekonomskem, zdravstvenem, izobraževalnem, na nek način parketu, v Afganistanu je kljub vsemu bil dosežen napredek in ne drži, da je v Afganistanu še večji kolaps kot je bil pred posredovanjem zveze Nato. Sam nisem šel preverjati, lahko kolegu Vatovcu edino verjamem na besedo, kar se tiče pridelave teh opojnih substanc, da se zadeva povečuje. O tem smo govorili in rečeno je bilo, da v tem procesu so predvsem vključene talibanske sile na nek način, je vendarle potrebno vedeti, da je potrebno ta na nek način izpad resursov, ki so jih talibani imeli pred posredovanjem zveze Nato s tem, ko so obvladovali praktično celotno državo in so imeli neomejene vire, da morajo sedaj izpad teh virov nekje dobiti in dobršni del tega dobivajo sedaj nazaj tudi s tem gojenjem in pa preprodajo teh prepovedanih substanc. Je pa seveda, če pustimo politiko vendarle na področju svoboščin, na področju na nek način recimo temu res tistih temeljnih in osnovnih človekovih pravic, kar zagotovo je, da ženska ne stopi na ulico in bo kamenjana do smrti, vendarle v Afganistanu bil dosežen napredek. Če zveza Nato takrat ne bi posredovala, sem prepričan, da bi bilo še več tega eksodusa Afganistanskih prebivalcev v tujino, da bi se še danes pojavljale v bistveno večjem obsegu kratenje človekovih pravic in pa, da bi lahko tako ali drugače imeli državljansko vojno v Afganistanu, kot to lahko opazujemo tudi v nekaterih sosednjih državah. Predvsem pa je pomembno in to je pa seveda kritika na račun nas samih in pa tudi zveze Nato zahodnih sil. To vmešavanje v sam proces v Afganistanu, nekako zminimalizirati. Če mi govorimo, da želimo, da bo Afganistan nekoč deloval samostojno, potem je potrebno tudi s strani nas samih in pa zveze Nato, da nekako priznamo in pa spoštujemo neko polno vlogo afganistanskega parlamenta in pa tudi vseh vej oblasti, kajti reform, ki so na nek način vsiljene s strani tujih sil, ne moremo recimo izvajati v enaki meri in pa enako učinkovito kot lahko Afganistanci sami sprejemajo, izvajajo in pa potem seveda tudi v praksi udejanjajo neke reforme, ki jih sprejmejo organi in pa seveda na nek način izvoljeni predstavniki Afganistana. Tako, da če zaključim, jaz teh priporočil ne morem podpreti iz razlogov, ki sem jih naštel. Vendarle pa apeliram na Vlado, da skuša narediti vse, da bomo kredibilen partner zavezništva, čeprav mislim, da se lahko kar strinjamo, da na primeru Afganistana smo, Slovenija je bila mislim, da takoj za Kosovom v Afganistanu najštevilčnejše prisotna in tudi na nek način zmanjševanje, ne samo nas seveda, ampak tudi ostalih držav, ki so bile v ta konflikt udeležene, nakazuje na to, da nek napredek je bil dosežen, če pa kdo misli, da bo Afganistan zdaj, pet let nazaj, čez 10, 20, 30, 40, 50, 100 let moderna Evropska država oziroma, da bo še vedno država kjer je, ampak da bodo živeli po nekih modernih evropskih standardih, standardih zahodne demokracije, pa pač živi v zmoti. Tega nikoli ne bo, lahko pa mi pripomoremo k temu, da pa vsaj ni tiste bede in pa eklatantnega kršenja človekovih pravic, kot je bilo pred tem posredovanjem zveze Nato.
Hvala kolega Mahnič.  Jaz kot predsednik odbora ne morem niti nimam pristojnosti, da bi zapovedoval Vladi kakšna mnenja naj pošilja v Državni zbor.  V nadaljevanju pa so prijavljeni za razpravo najprej poslanec Jožef Lenart. Pripravi naj se poslanka Anja Bah Žibert, potem pa je na vrsti predlagatelj dr. Matej Tašner Vatovec.  Izvolite kolega Lenart.
Hvala lepa za besedo predsednik. Torej, Slovenija je članica Nata in sicer iz tega, da je članica izhajajo nekatere pravice in obveznosti. Glede tega priporočila predlagatelja za umik oziroma prenehanje sodelovanja Republike Slovenije v vojni seveda moram reči, da iz strani predlagatelja prihajajo ves čas pomisleki o sploh sodelovanju v Natu. Zaradi tega nekako razumem njihova naprezanja, ampak če smo dejansko odkriti, če gledamo iz oči tudi naših predstavnikov, torej slovenskih vojakov tam, kateri nekako potrjujejo, da se počasi stanje izboljšuje, je gotovo, da so bile zaradi prisotnosti varnostnih sil v Afganistanu izvedene pred časom parlamentarne volitve nekako se nagibamo k demokratični ureditvi tam in potem tudi predsedniške volitve v letu 2019, kar pomeni, da neki rezultati torej so. Čeprav je bilo na teh predsedniških volitvah zaradi strahu prebivalstva pristnega le petina volilnih upravičencev, moramo reči, da so demokratične volitve nek napredek, je pa še veliko stvari v Afganistanu za reševati kritičnih. In sicer obsojam, pa bom rekel, deloma tudi dajem prav da se zadeva počasi odvija, tudi predlagatelj navaja veliko terorizma iz strani Talibanov, torej napetosti, civilne žrtve, zlorabe takšne in drugačne, spolne nad otroki in mladostniki, kar je je povsem nedopustno in nekako gledam tudi iz strani civilne družbe, da je tam dejansko prešibka, da je nadzor nad varovanjem človekovih pravic nikakršen, se pravi ni ga. Revščina se dejansko nadaljuje, potem tudi trgovina drog. Dejansko se pojavljajo informacije, da je velik porast pridelave maka iz katerega se potem proizvaja heroin in tako dalje. Čeprav nam je jasno o teh težavah, o tej veliki krizi, revščini, ki še ni končana, pa je nujna prisotnost varnostnih sil. Kot sem že rekel slovenski vojaki v poročilih navajajo, da nekako se nadzira, čeprav je velika težava, da imamo med Talibani samomorilske napadalce in to je tudi potem vidno po celotnem njihovem področju, pa tudi tam kamor ti pridejo kot begunci ali migranti. Se pravi, med temi se zna zgoditi, da se nekako prebijejo in potem tudi izvajajo, nadaljujejo svoje cilje v Evropski uniji ali drugih državah v katere so šli. Torej, če se dotaknem tega preseljevanja zaradi bežanja pred nesrečo oziroma vojno v Afganistanu ali pa učinkovanja Talibanov do 10 meseca 2019 je bilo preseljenih v Afganistanu 350 tisoč prebivalcev, lani 310 tisoč, če pogledamo za tri leta nazaj, torej en milijon ljudi prebeži nekako in potem seveda nekaj jih prihaja v Slovenijo. V zadnjem valu, ki je bil v letu 2016 so bili Afganistanci tisti, ki so v Sloveniji najbolj masovno prosili za azil. Nekateri so ga tudi dobili in potem če gremo naprej. Med temi, ki so ga dobili, pa nekaterimi, ki so prosili so našli tudi takšni pobalini, ne morem reči drugače, ki so tukaj organizirali ilegalno prestopanje meje med Hrvaško in Slovenijo. In že iz tega naslova je naša prisotnost dejansko v Afganistanu, da se, če se izrazim kot velikokrat govorimo, da je potrebno probleme reševati v državah izvora, je seveda dodatna nekako pogoj za uspešnost, naši vojaki so odlično usposobljeni, in če tam se nagibamo k večji varnosti, k demokraciji, potem tudi verjamem, da je manj teh prebežanj vseeno, in da potem tudi ne pride toliko teh ljudi v Evropsko unijo, kjer potem dejansko ne vemo kaj naj z njimi začnemo in se zelo slabo vklapljajo. Tako, da predloga ne podpiram, podpiram pa to, da naj se nadaljuje tudi z opazovanjem, varovanjem človekovih pravic. Moramo najti še neke vzvode kako tam zaščiti otroke in mladino, pa ženske, ki bežijo, čeprav moram reči, da med temi, ki pa pribežijo ali pa so emigrirali v Evropsko unijo, je pa teh otrok in žensk manj kot pa odraslih moških. Hvala.
Hvala kolega Lenart. Z razpravo nadaljuje kolegica Anja Bah Žibert. Izvolite.
Hvala lepa za besedo.  Sklic današnje seje je pravzaprav zame dokaz kako sramežljivo in posledično neodgovorno politiko vodimo na področju obrambe. Če bi nekdo pavšalno poslušal ta današnji uvod bi mu na koncu ostalo v glavi samo to: v Afganistanu je več sto pripadnikov Slovenske vojske. Ti so v nekih procesih, kjer se dogajajo umori, posilstva, agresija na vseh področjih. Skratka vse negativno. Tako bi si lahko potegnil nekdo to vzporednico glede na povedano. Ampak zakaj govorim, da vodimo na področju obrambe neodgovorno politiko, zato ker se o te, kaj Slovenski vojaki počnejo v Afganistanu, kaj počnejo zavezniške sile, premalo govori. Premalo govori in tukaj pa je ministrstvo tisto, ki bi moralo narediti več na tem področju. In potem je seveda to primeren prostor za manipulacije za vprašanja ali zveza Nato koristi Sloveniji oziroma je koristno, da smo v članstvu in tako naprej. Ampak ta sramežljiva politika se mi zdi, da je na nek način tudi načrtovana, da nekomu ni v interesu, da smo del zavezniških sil Nata, ampak da bi si želel, da smo nekje drugje.  Ampak, da grem sedaj čisto konkretno na to točko, ker se mi zdi pomembno. Zdaj, preden karkoli povem o številkah, je mogoče dobro vedeti nekaj o Afganistanu. Afganistan ima k+okoli 30 milijonov prebivalcev. 30 milijonov prebivalcev, da potem malo vemo ko govorimo koliko je mrtvih, koliko je poškodovanih in tako naprej. Prebivalstvo je sestavljeno predvsem iz Paštunov, Tadžikov in Hazarov, ki imajo vsak svoj jezik in navade. To je zelo pomembno, ko govorimo tudi o tem kako delovati v tej državi. Razdeljeni so glede na vere. Največ je muslimanov, ki pa se delijo na Sunite in Šiite. Zakaj to govorim? Zato, ker je vse to povezano potem tudi z različnimi misijami in nalogami in delom na samem terenu. Zdaj, potrebno je vedeti, da po padcu Talibanskega režima, ki ga so ga takrat vodili, se je leda decembra 2001, so se oblikovale sile ISAF. In šele v okviru teh sil je delovala tudi Slovenija. In Slovenija pravzaprav v teh silah ISAF nikoli ni bila pod poveljstvom Američanov. Nikoli. Vedno je delovala v okviru nekih kontingentov, na primer Italijanov in tako naprej. Nikoli nismo delovali pod okriljem Američanov. In kaj je bil namen ISAF? Zagotoviti varno okolje, ponovno vzpostaviti afganistanske organe oblasti, izboljšati zmogljivost njihovih sil in tako naprej. Skratka, mandat sil ISAF je bil določen z resolucijo Združenih narodov, ki je seveda vse te zaveze sprejela v želji proti ali pa v boju proti terorizmu. Gre za to, da je bila želja, da se tam vzpostavi neka demokratična oblast, oblast ki bo sposobna skrbeti zase in bo spoštovala človekove pravice, vključno s spoštovanjem žensk in mednarodnim humanitarnim pravom. Ampak poglejte, tudi to je pomembno vedeti, da ISAF-a ni več. To je zaključena zgodba. To je zaključena zgodba in to se je končalo konec leta 2014 in s 1. januarjem 2015, smo se priključili novi misiji in to je odločna podpora. Odločna podpora in ta misija je bila nekako ratificirana s sporazumom, podpisana je bila v Kabulu, 30. septembra 2014, parlamenta afganistanski pa jo je ratificiral 27. novembra 2014. Se pravi, nobene okupacije, vse je potekalo v sodelovanju z afganistansko oblastjo. In kaj je v bistvu naloga te misije odločna podpora. Gre predvsem za povezovanje ali pa sodelovanje pri usposabljanju, svetovanju in zagotavljanju različne pomoči. In koliko slovenskih vojakov sodeluje v Afganistanu. Ne vem, če kdorkoli v tem prostoru ve, ampak danes sodeluje deset pripadnikov. Osem, ampak do deset bi jih pa lahko. Deset pripadnikov z možnostjo rotacij. To je vse. Se pravi, in ti ljudje sodelujejo pri načrtovanju, pri usposabljanju kadrovske politike, itn. Sploh ne gre za tisto tipično vojaško delo teh pripadnikov.  Zdaj pa se mi zdi prav, da povem tudi nekaj podatkov, ker res je, socialni in gospodarski razvoj gre v Afganistanu počasi. Želeli bi si, da bi šel hitreje, da bi bilo stanje na vseh področjih boljše, ampak treba je vedeti, da Afganistan je v vojni že 36 let praktično. To se ni začelo z nobeno, ne vem, bojem proti terorizmu, ampak se Afganistan spopada z vojnami že od prej. 36 let ima ta država praktično težave in ni svobodna v tisti obliki kot bi si želeli. Tako da, 2002, pa je treba povedati, da pa so nekateri napredki, ki niso tako zelo zanemarljivi. Napredki so na področju izobraževanja, zdravstva in komunikacije. Treba je vedeti, res gre prepočasi. Vsi bi si želeli, da gre zadeva hitreje, ampak vendar so napredki in to je pomembno povedati tudi za ljudi, da bodo vedeli pravzaprav kaj je korist takšnega sodelovanja. Vedno več ljudi ima dostop do socialnih storitev, ženske in dekleta zasedajo mesta tudi v javnem življenju. To se danes v Afganistanu dogaja. Tega prej ni bilo. Leta 2015, je bilo v šolah okoli 11 milijonov in pol učencev, od tega 4,5 milijona deklet. Tega, spoštovani, prej ni bilo. Leta 1979 je namreč šolo obiskovalo manj kot 1 % žensk. Se pravi, na področju izobraževanja gre Afganistan v pravo smer. Število univerz, spoštovani, se iz leta 2001, jih je bilo dosti manj, danes jih je, ne mislim, da jih je bilo približno 10, 10 univerz. To so podatki, danes jih je okoli, naj bi jih bilo 124. Jaz tukaj vidim razliko. Trenutno je na študijo ali pa študentov, 120 tisoč študentov, leta 2001 jih je bilo okoli 8 tisoč. Meni se zdi to lepi rezultati in pa napredki. Pismenost pri odraslih se iz leta 2007, je bila okoli 23,5 %, povečala na 34 %. Tudi tukaj je zaznati pomembno rast. Zdravstveno varstvo, spoštovani, to je zelo pomembno, kadar govorimo o neki svobodi ali pa, bom rekla, ko govorimo o nekih pravicah, je zelo pomembna tudi pravica do zdravstvenega varstva oziroma dostopnost do zdravstvenega varstva. Od leta 2002 se je ta močno razširilo in sicer, 2001, to govorim, statistični podatki, morate vedeti, da lahko prihaja tudi do malo odstopanj, ker je pač težko na tem področju imet povsem, povsem zanesljive podatke, vendar, to so. 2001, je imelo dostop do zdravstva približno 10 % prebivalstva. Danes, 60 %. Meni se zdijo to pomembne številke, tako za odrasle, kot tudi za otroke. Število zdravstvenih domov se je leta 2003 povečalo na 22 tisoč. Prej je bilo to nekaj 100. Se pravi, dostopnost do zdravstvenih domov. Število babic, ki je zelo pomembno, ko govorimo o umrljivosti žensk in otrok, se je povečalo iz 467 leta 2002 na 3 tisoč danes. 2001 se je stopnja umrljivosti dojenčkov zmanjšala na 16 %, upadla pa je tudi močno umrljivost žensk ob porodu. In pa, od leta 2002, se je močno razširila infrastruktura, predvsem cestna, kar je tudi pomenilo, da je dostop do zdravstvenih storitev mnogo lažji in časovno bližji. Tako da, so napredki in mene vedno znova boli, ko pač, imam nek občutek, kot da nekateri mislijo, da se gre Slovenija neko »agresarsko« vojsko, ampak, veste, namesto, da bi se ukvarjali s tem, kakšno čast in zadovoljstvo in, na nek način, da damo veljavo slovenskim vojakom, ki odhajajo na takšne misije, imamo prevečkrat teme ravno nasprotne. To pa je stvar politike, to pa je stvar politike kako percepcijo pušča v javnosti in jaz seveda razumem Levico in njihovo politično agendo, da to potem tudi izkoriščajo. Za to pa je krivo ministrstvo in tukaj bi mogli naredit mnogo, mnogo več. Jaz se spomnim enega kontingenta, misije, ko so pač slovenski vojaki, po koncu misije pustili vsa oblačila domačinom dol, tisto, kar so imeli civilno. Jaz osebno sem zbrala nekaj kemičnih svinčnikov in takega materiala, ko so ga vmes med dopustom odpeljali domov in razdelili tistim otrokom. Pa se to ve, pa nočem, da se ve zaradi mene, ampak, se ne ve splošno, da koliko dobrega so slovenski vojaki naredili, koliko medicinske pomoči so tudi nudili. Veste, jaz pa vem za zlorabe otrok, s strani Afganistancev, s strani staršev, kjer so slovenski vojaki to preprečili in zaščitili otroke. Jaz pa to ne govorim iz statističnih podatkov, jaz pa to govorim, pravzaprav, iz druge roke ali pa prve, če tako rečemo. Tako da, veste, ni črno bela slika, res je gre prepočasi, res je, želeli bi si večji napredek, res je, tudi napake so, kje pa jih ni? Ampak vsekakor je stanje danes boljše, ko imajo oblast, ko so lahko odšli ljudje na volitve, ko so naši vojaki v Afganistanu spodbujali domačine, da grejo na volitve, da si izvolijo svojo oblast in na nevarnem okolju, ker je bilo še vedno kar precej nevarnosti s strani Talibanov, delili letake in spodbujali vse, da gredo na volitve, to je treba vedeti. In danes ima Afganistan svojo vlado in ima tudi svojo odgovornost, ampak tukaj res prevečkrat govorimo ravno tisto nasprotno neko črno sliko, neko slabo luč mečemo na slovensko vojsko in Slovenske vojake, ampak oprostite tudi zaradi politike, to pa je slabo in nesprejemljivo. In jaz si želim res s strani ministrstva, da bi več naredili v tem smislu, da se pove kaj vse počnejo naši vojaki, ne zaradi promocije, zato, da ljudje vedo in da ne mislijo res, da naši vojaki hodijo dol in se tam postavijo in streljalo po civilistih. Preden je bil ISAF, preden je bil ta spopad s Talibani in s strani Američanov, pa mislim, da je Velika Britanija takrat na začetku sodelovala, ampak poglejte, takrat se je na igriščih ubijalo, so bile usmrtitve, dnevno. Tega pač danes ni več na tak način. Krute stvari so se dogajale. In danes se tudi vidi, da so afganistanske ženske že nekoliko lažje zadihale, seveda ni še takšnega napredka in rečeno je še bo minil čas in še bo potrebno marsikaj postoriti, ampak vendar ne moremo reči, da je ves ta poseg, vse te misije, ki so bile v Afganistanu prvič, da bi bile napačne, se ne strinjam, drugič, da bi bile škodoželjne se ne strinjam, da so bile napake se strinjam in to priznavajo vsi, ampak to ne pomeni, da Slovenska vojska ne bi smela sodelovati pri mirovnih misijah tako kot je to počela v preteklosti. Hvala.
Hvala lepa, kolegici Anji Bah Žibert. Sedaj pa ima besedo predlagatelj dr. Matej T. Vatovec. Izvolite.
Najlepša hvala. Mogoče za začetek nekaj kratkih odzivov, zdaj iti na to kar je kolegica Bah Žiber dejala. Mi ničesar ne izkoriščamo, tudi nisem nikoli rekel, da gre za kakršnokoli napačno delovanje slovenske vojske ali zlonamernosti slovenskih vojakov, daleč od tega. V prvi vrsti gre tukaj za politično odgovornost slovenskega političnega establishmenta, Vlade, Ministrstva za obrambo, ki pa sodeluje v operacijah, ki pa so sporne in katerih cilj in nameni niso ravno humanitarni in taki, da bi želeli doseči mir. Zdaj, mogoče uvodoma glede tega koliko smo se mi zavezali z resolucijo o nacionalni varnosti pa z raznimi deklaracijami, samimi pogodbam za sodelovanje v takšni misiji iz nobenega iz teh dokumentov ne izhaja, da mora Slovenija kot članica Nato pakta sodelovati v teh misijah, nenazadnje pa v teh misijah oziroma v odločni podpori ne sodelujejo vse članice Nata. Tako, da tu nič ni samoumevno in ne izhaja samoumevno, da bi morala Slovenija v tej eni Natovi operaciji sodelovati brez težav, brez kakršnihkoli kršitev lahko izstopimo iz takšne operacije, iz operacije v kateri trenutno deluje 8 slovenskih vojakov, tako to tudi ne bi bil ne vem kakšen udarec na uspešnost te operacije. Gospod Bizjak, skratka naša vloga je, dajmo si priznati, praktično nična v širši sliki te operacije. Zdaj tisto kar je mogoče pomembno, pa nekateri ne vedo, govorite kakšen je prispevek teh operacij, kako se zdaj vsaj malo dopušča političnih svoboščin ženskam, kako se skuša zagnati nek razvoj. Jaz mislim, da je potrebno zavrteti film za več kot pol stoletja nazaj. Afganistan je sicer čudovita dežela bila, ni več, to je gotovo. Z dolgo tisočletno bogato zgodovino, sicer z zelo absolutističnimi prijemi do nekje začetka 60. let prejšnjega stoletja. Takrat se je kraljevina začela nekoliko rahljati, tudi z nekimi znotraj družinskimi spori in prevrati in je pravzaprav bila že na neki poti nekega takega napredka o katerem danes govorite, da prispevamo mi s sodelovanjem na takšnih misijah. Slika v Afganistanu je seveda bila, kar se tiče tega razvojnega vidika, zelo žalostna še nekje na začetku 70. let. Pričakovana življenjska doba 40 let, umrljivost dojenčkov vsaj četrt, 90 % prebivalstva nepismenega in tako naprej. Ampak zgodi se neka zadeva. S padcem monarhije tam sredi 70., ko so se novi voditelji odločili, da je potrebno zagnati razvoj, narediti neke spremembe, začeti vlagati v izobraževanje, v infrastrukturo in tako naprej. In takrat imate relativno dober razcvet v Afganistanu. Poglejte si po seji ali pa sedaj med sejo, tisti, ki ste na računalnikih, Afganistan 70., boste videli ženske v krilih, brez naglavnih rut, izobražene, ki vozijo avtomobile in tako naprej. To, kar skušate sedaj slikati kot nek pozitiven prispevek mednarodnih misij v Afganistanu, je v Afganistanu že vse obstajalo pred več kot 40. leti. Zakaj se je zgodilo to, kar se še danes dogaja, se pravi teh 41 let državljanske vojne je pa drug vidik te žalostne zgodovine te dežele. Jano radikalni islamisti so takrat s to sekularizacijo države imeli blazne težave. Niso želeli, da bi ženske nosile krila, ne nosile naglavnih rut, vozile avtomobile in hodile v šole in so se seveda začeli upirati. Recimo da bi lahko v tistem času Afganistan sam to stvar rešil oziroma zatrl te organizirane odpore islamistov. Ampak našel se je, glede na to, da je pač ta sodobna oblast bila preblizu oziroma ta sekularna oblast preblizu Sovjetski zvezi so se po starem kopitu, ki ga najbrž poznamo že od Koreja(?) dalje, agenti CIE začeli izobraževati, uriti in finančno zalagati te islamske skrajneže, ki so se upirali tej sekularizaciji Afganistana. Iz tega so nastali mudžahedini, iz tega so nastali prvi oboroženi spopadi leta 1978, iz tega je nastala dolga, več kot 40 let trajajoča državljanska vojna v tej državi. To, kar skuša sedaj popravljati kakršnakoli vojaška akcija, operacija, kakorkoli, pot patronatom ZDA ali pa Zveze Nato, Nato pakta ni nič drugega kot to, da skušamo popravljati nekaj, kar smo pravzaprav sami povzročili. In to je še ena od vrste takšnih zgodb pri intervencijah ZDA ali pa Nata po svetu. Jaz ne sprejmem tega argumenta, da gre za operacijo, ki skuša vzpostaviti neko stabilnost, ker jaz pač enostavno bojim da v Afganistanu te stabilnosti več ne bo in je praktično skorajda ni več mogoče doseči.  Gospod Bizjak je rekel, kakšno bi šele bilo stanje, če bi bili na oblasti radikalni talibani. Radikalni talibani so že bili na oblasti in stanje je bilo približno takšno, s tem, da je bilo manj spopadov. Se strinjam, dogajale so se javne eksekucije na stadionu v Gazi, to vemo vsi. Dogajalo se je to, da je pač postala, da je bil Afganistan teokracija, definitivno pa številke govorijo o tem, da je bilo smrtnih žrtev manj, da je bilo mrtvih civilistov manj. Ne pravim, da je bilo takrat življenje boljše, ampak vsaj mrtvih je bilo manj.   (nadaljevanje) Tukaj enostavno ni neke pametne rešitve tega se moramo zavedati. To, kar je zakuhala ta zahodna intervencija v Afganistanu večkrat se pravi, ko je začela oboroževati Mudžahide, ki so, potem postali Al Kaida, ki so, potem postali in se povezali s Talibani itd., to je neka zgodba, ki se ne da enostavno presekati. Kar je naš namen danes je zgolj to, da opozorimo na to, da kakršnakoli podpora v takšnih operacijah je podpora v bistvu zločinom, ki se tam dogajajo tudi pod patronatom Združenih držav ali pa pakta samega, če želite. Jasno je, da kljub ne vem 15 letom, milijardah vloženih, 100 tisoče mrtvih v bistvu tudi trenutna oblast se pravi ta marionetna Vlada, ki so jo pomagali vzpostaviti ni sposobna pravzaprav obvladovati to zemljo. V zadnjih letih Talibani spet pridobivajo nadzor nad večjim delom ozemlja in mislim, da je tudi jasno, da so te misije neuspešne po tem, da poskuša trenutna ameriška administracija najti neki relativno neškodljiv način kako izstopiti oziroma oditi iz Afganistana tako kot so šli iz Vietnama ali pa še od kod drugod. Mislim, da je zelo jasno iz številk razvidno, iz situacije na terenu razvidno, da to ne pelje nikamor, ne pelje k miru, ne pelje k stabilizaciji, ne pelje k razvoju, ne pelje k napredku in bodo prej ali slej Združene države dale rep in noge in pobrale kopita to je zelo jasno. Tisto, kar bo ostalo je pač opustošena država, v katerih bodo neizogibno seveda zavladali Talibani, ker je trenutna oblast nezmožna kakorkoli braniti in nadzirati svoje ozemlje. Tudi ljudje vojaki v afganistanski narodni vojski niso ravno motivirani to je zelo jasno in to se kaže tudi v tem na kakšen način delujejo. So pa te intervencije po drugi strani tiste, ki še dodatno motivirajo nasprotno stran, ki motivirajo Talibane. Skratka, pravzaprav je situacija zelo podobna tisti v Vietnamu. Takrat ni bilo problem motivirati Vietnamce, da napadejo Američane, zato ker je bila že njihova prisotnost tam dovolj, da so bili dovolj jezni, da so bili motivirano za to, da se borijo proti ameriškim enotam. Podobno je pravzaprav v Afganistanu. To, da so te misije tam, da se dogaja še vedno te vojaški spopadi samo še dodatno krepi vlogo Talibanov v tej državi.  Kot rečeno jaz se strinjam pač dolgoročni izsledki takšnega stanja niso dobri gotovo lahko pride do oblikovanja oziroma okrepitve teh skrajnih islamistov v Afganistanu, ampak iz vidika, če pogledamo s strani vidika civilnega prebivalstva pa ni nobene razlike. Tako kot so Talibani izkoriščali mladoletne dečke tako jih tudi sedaj afganistanska oblast. Jaz nisem nikoli rekel, da so ameriški vojaki ali pa kateri drugi vojaki tisti, ki izkoriščajo otroke počnejo pa to Afganistanci se pa te zavezniške sile zatiskajo oči pred tem. Še enkrat poudarjam ameriška administracija javno grozi pred vsakršnim koli postopkom na mednarodnem sodišču.  Še enkrat, mislim da ni prav zares nekih pozitivnih vidikov je pa kupica negativnih, zaradi katerih bi bilo dovolj, da se Vlada odloči, da v tej operaciji ne sodeluje. Kot rečeno, če umaknemo osem naših vojakov ne bo to, če vas to dejansko skrbi in menite, da so te misije potrebne in bodo uspešne, čeprav še enkrat, Američani sami razmišljajo o tem, da bi prenehali in odšli. Mislim, da ne bodo propadle, če naših osem vojakov zmanjka ne glede na to kako strokoven in pomembna je njihova vloga. Istočasno je jasno, da… Gospod Bizjak je tudi rekel, da je potrebno doseči neki mirovni sporazum, kar je seveda gotovo dejstvo. Mirovni sporazum je potrebno doseči, tudi ta situacija okoli teh pogajanj za mir, nam zelo jasno kaže, kakšna je situacija. V ta pogajanja vlada Islamske republike Afganistan ni vključena. Pogajajo se Američani in talibani, v imenu vlade Afganistana. Tako da, tu je zelo jasno, da je to nek pad položaj, ki bo seveda na koncu potegnil še več gorja za Afganistance same. Mogoče še en odziv na to, pridelovanje maka. Gospod Mahnič je rekel, da so talibani tisti, ki sedaj pridelujejo mak. To ne drži, pač, mislim, še enkrat, talibani so na neki točki popolnoma prepovedali pridelavo opijskega maka in so tudi požgali, množično, vsa polja, na katerih se je to proizvajalo, to je bilo tudi iz verskih razlogov in, jaz verjamem, da je kakšen del tudi teh obdelovalnih površin pod nadzorom talibanov, nenazadnje, se lahko strinjamo z analizo, da pač potrebujejo nek dodaten vir financiranja, ker ne obvladujejo več države, ampak je pa večji delež teh pridelovalnih površin v oziroma pod nadzorom ravno provladnih oziroma vlade, provladnih sil in v bistvu tudi, neposredno ali posredno, ameriške vojske, tako da, tu je ta zgodba nekoliko bolj kompleksna, kot se jo skuša prikazat. Zdaj, tisto, kar je še mogoče odziv na mnenje Vlade, zdaj, pisno mnenje pravzaprav niti ni toliko neko mnenje, kajne in jaz mislim da, ne vem, če ste našo obrazložitev sploh prebrali, ker v nobeni točki ni nobenega odziva ali pa proti argumenta na to, kar smo zapisali. Tisto, kar smo zapisali v tej obrazložitvi, je pravzaprav nekakšna obtožnica Vladi sami, zaradi vloge v teh misijah. Zdaj, tisto, kar očitamo Vladi, tisto kar Vlado obtožujemo, je nek niz za stvari, ki so po našem mnenju »dovoljšen« razlog za to, da se sodelovanje v tej misiji prekine. »Dovoljšen« razlog za to, da se začne na te, na našo vlogo v takšnih misijah gledat na nek drugačen način. Zdaj, če trdite, da je naša verodostojnost ogrožena, če bi naredili kakšno tako potezo, mislim, da bi morali pogledat na stvar iz neke druge optike. Kot je povedal kolega Mahnič, ko se je na sprejemu pri britanski kraljici sestal vrh, je naš predsednik Vlade bil nekje v kotu, desno zadaj in to je dejansko naša trenutna vloga ali pa naš trenuten ugled v mednarodni skupnosti in mislim, da bi ravno s takšno potezo, kot bi bila javna, javna, zelo »decidirana« odločitev, da se iz takšnih operacij, ki so seveda slepo črevo, odide in tudi naniza morda te razloge, bi končno postavilo Slovenijo na nek zemljevid, malo bolj odločnih članic mednarodne skupnosti. Enako sem trdil v primeru priznanja Palestine, pa še kakšnega drugega zunanjega političnega vprašanja, kjer pač nojevsko tiščanje glave v pesek ali pa prilizovanje glavam v Bruslju, ne bo prineslo naše večje legitimnosti ali pa našega večjega ugleda. Tako da, še enkrat no, mislim, glede na vse številke, ki sem jih nanizal in še enkrat poudarjam, gre za, predvsem, pa skorajda izključno poročila uradnih institucij Združenih narodov, se pravi, visokega komisariata za begunce in tako naprej, za poročila različnih organov. Številke govorijo o tem, da enostavno, pač, se stanje ne izboljšuje, na nobenem vidiku. Tudi, tako imenovani napredek, ki je sicer prepočasen, se pravi, od izobraževanja, šolanja, vključevanja žensk v javno življenje, poudarjam še enkrat, gre predvsem za majhne piar kozmetične akcije, ki jih afganistanska vlada pelje. Imamo kakšno višjo uradnico v vladnih strukturah v Afganistanu, se strinjam. To je lahko pozitivno, ampak te višje uradnice ali pa ženske vključene v javno življenje morajo še vedno iz sedeža svojega delovnega mesta oditi do kakšne druge lokacije v spremstvu vojakov, ki jih čuvajo pred tem, da bi jih pač večinsko prebivalstvo, ki na žalost tako razmišlja, napadlo tako ali drugače. In tudi delež teh žensk vključenih v javno življenje je bolj majhno in gre predvsem za to, da se v poročilih na nek način niza neke uspehe. Ampak še enkrat poudarjam, ko pomagamo z razvojno pomočjo k izgradnji nekega doma za sirote ali pa kaj podobnega, moramo imeti v mislih, da že naslednji dan 30, 40 kilometrov stran pade kakšna bomba in uniči nek drug dom za sirote. Tudi s tega vidika je nesmiselno nadaljevati s takimi ukrepi. Pač tisto, kar bi morala mednarodna skupnost doseči je seveda nekakšno premirje. Kako in kaj je druga stvar, ampak Slovenija lahko v tem trenutku naredi predvsem to, da odmakne sodelovanje v takšnih operacijah in s tem da tudi jasno vedeti, da so te operacije eden od ključnih vzrokov zato, da imamo takšno stanje. In vztrajanje pri vzroku pomeni samo zagotavljanje zatečenega stanja. In to pač enostavno ni v redu, zato naša priporočila, zato ta naš vidik.  In še enkrat, ne, danes nisem govoril o tem, da bi morali prekiniti vsakršno sodelovanje v Afganistanu ali z Afganistanom. Predlagamo, da bi Vlada razmislila o nekih drugačnih načinih, povečati razvojno pomoč. Mi smo predlagali z amandmajem k proračunu, da bi se to naredilo, mislim, da ste bili vsi proti, povečati oziroma na drugačen način pomagati Afganistanu, vsekakor ne z bombami. Predvsem to, pač vojna, ki je terjala več kot 100 tisoč življenj in se v bistvu s temi sredstvi tudi nadaljuje, ki povzroča begunce, ki povzroča lakoto se ne more zaključiti na tak način, da se nadaljuje.  Tu je potrebno iskati neke druge metode, druge načine, kot je rekel državni sekretar, nek mirovni sporazum bo potrebno doseči, potem pa drugače dalje. Zato priporočila. Priporočila so na podlagi številk, ki smo jih uspeli iz uradnih poročil razbrati in nanizati, pač, jasno kažejo na neuspešnost oziroma na negativnost te operacije in zato je /nerazumljivo/
Hvala lepa, kolega dr. Vatovec. Najbrž so imeli na vrhu Nata kakšen sedežni red, pač ne morejo vsi sedeti zraven angleške kraljice.  V nadaljevanju pa so prijavljeni poslanec Jože Lenart, pripravita naj se poslanca mag. Matej Tonin in Franci Kepa.  Izvolite, kolega.
Hvala lepa, predsednik. 40 let je od invazije Sovjetske zveze na Afganistan. Mislim, da to danes še ni bilo rečeno. In seveda temu je tako sledila tudi reakcija Združenih držav Amerike. Interesi teh sil na tem področju so ves čas prisotni. Tega dogodka takrat sem se zelo dobro zapomnil, ker takrat sem opravljal državljansko dolžnost v današnji severni Makedoniji. In seveda je takrat bilo to predstavljano kot velika nevarnost večjih razsežnosti, ravno zaradi teh interesov velesil.  Vsekakor je zaskrbljujoče, da je nam praktično na pragu Evrope je prisotno to dogajanje in da so ta žarišča, ki ogrožajo ne samo te države nastanka, ampak praktično Evropsko unijo, cel svet. Danes je bilo dobro predstavljeno kaj se na tem področju dogaja in verjetno nikomur od nas, nihče od nas si ne želi, da bi na tem področju živel. Verjetno so tam razmere takšne, sodobnemu civiliziranemu svet ne pripadajo. Danes je osnovno vprašanje, kako opravičiti našo prisotnost pripadnikov Slovenske vojske na tem področju. Pred 40. leti si nikakor nisem znal predstavljati, da bom čez 40 let o tem razpravljal v Državnem zboru Slovenije in to se je zgodilo, da se o tem pogovarjamo. Seveda pred tem se moramo vprašati, ali se lahko kot članica Nata izločimo iz tega problema. poglejte, z vstopom v Nato smo si zagotovili širšo varnost, to je dejstvo, in tako smo seveda dolžni izpolnjevati tudi obveznosti, ki nam sledijo kot članici Nata. Obveznosti Slovenije pa vendarle niso izpostavljenost v prvih vrstah, za kar tudi nismo usposobljeni in tudi opremljeni in to od nas Nato tudi ne pričakuje, nas v prve vrste ne daje. Seveda pa je tukaj problem poleg tega tudi problem teh migracij in iz kriznih področij, med drugim tudi iz področja Afganistana beži in se izseljuje vedno več prebivalstva in s tem problemom se sooča tudi Slovenija in tudi tukaj nismo sami, smo povezani z ostalimi članicami Evropske unije. Vezano za to področje smo v evropski komisiji dobili tudi pristojnega komisarja. Zakaj je to pomembno, se seveda sprašujemo. Predvsem zato, ker je bilo tudi v tem Državnem zboru že ničkolikokrat rečeno tako s strani koalicijskih kot opozicijskih poslancev, da je problem migracij beguncev potrebno reševati na samem izvoru. Torej v državah kjer obstajajo problemi, da ljudje bežijo pred nasiljem. Osnovni cilj naše prisotnosti na kriznih področjih je vsekakor vzpostaviti mir, zaščititi civiliste in vzpostaviti demokratični sistem kot osnovno varnost za ljudi. Če bomo pred tem uspešni, bomo ustavljali tudi problem migracij, problem beguncev. Torej na teh področjih je vredno biti ravno zaradi tega.  Kot drugo, kar želim izpostaviti, pa je vsekakor tudi problem, da smo Slovenija kot naši pripadniki tudi neposredno prisotni, da smo prisotni na teh področjih, tako bomo ta problem tudi volje razumeli in bomo lahko bolje organizirani, če pride do problemov večjih razsežnosti, torej potrebujemo izkušnje, če želimo zagotoviti kredibilnost v Nato kot člani. To dvoje sem želel izpostaviti.  Hvala lepa.
Hvala lepa kolega Lenart.  Na vrsti za razpravo pa je poslanec mag. Matej Tonin, pripravi naj se poslanec Franci Kepa.  Izvolite kolega Tonin.
Dober dan predsednik. Poslanke, poslanci!  Morda sem za to mizo, če izključimo predstavnike Slovenske vojske, edini ki sem, bil v Afganistanu. Leta 2012 sem imel to priliko, da sem tam bil in lahko rečem samo, da hvaležen slovenskim vojakom za vse stvari, ki so jih počeli tam in mislim da, kar bi moral ta odbor reči, je predvsem velika hvala slovenskim vojakom. Tisto kar smo tam takrat leta 2012 videli, niso bile bombe, ampak je bila pomoč predvsem civilnemu prebivalstvu. In od tistega obiska tam sem odnesel eno ključno sporočilo, ki se mi je zdelo najpomembnejše in to je, da je vlaganje v znanje najboljša investicija. Da je vlaganje v pismenost najboljša investicija, ki jo Slovenska vojska lahko da Afganistancem. Nobene bombe, nobene razvojne pomoči, noben most, nobena bolnišnica, nič ni pomembnejše kot pa pismenost, ker ko bodo Afganistanci na dolgi rok, čim večji del teh ljudi, znalo pisat in brat, potem bodo tudi mnogo lažje poskrbeli zase in vse te manipulacije, ki jih zdaj eni ali drugi počnejo z njim, ne bodo možne. To, kar predlaga Levica, je osnovno in temeljno vprašanje, kaj je alternativa. Jaz se lahko strinjam z Levico, da v Afganistanu so problemi. Umirajo nedolžni ljudje, so teroristični napadi, afganistanska oblast je skorumpirana. Zahod je v Afganistan zmetal ne milijone denarja, rezultatov pa ni. To je lahko dejstvo, resnica… pogledamo poročila, pogledamo dokumentarce, pogledamo te stvari, ja, ampak kaj pa je alternativa? Če se mi iz tega Afganistana umaknemo, potem je jasno, ker celo predstavnik Levice priznava, da na oblasti pridejo talibani. V tem trenutku so talibani v Afganistanu - če izključimo uradne oblasti – najbolj organiziran del te njihove družbe, hierarhično, tehnično in tako naprej in jasno, ko se bo zahod iz tistega dela umaknil, bodo tam oblast prevzeli talibani. Ko pa oblast tam prevzamejo talibani, se pa na široko odprejo vrata za vse mogoče teroristične, ekstremistične skupine, ki bodo imele tam bazo, varno bazo, za svoje delovanje in jaz, kot predstavnik zahoda, si tega ne želim in si mi to zdi slaba alternativa. Jasno je tudi, da je tudi zahod in pa tudi Nato, razumel že, da rešitev v Afganistanu ni možno doseči samo z vojaškimi sredstvi, da vojaška zmaga tam ne more bit rešitev, ampak da je ta problem potrebno rešit tam politično. Zato tudi jaz pozdravljam ta pogajanja, ki se pogajajo med predstavniki Nata oziroma zahoda in predstavniki talibanov, ki jih je na nek način potrebno vključit v to afganistansko življenje, da se prelivanje krvi preneha. Ampak, dokler tam ni nekega političnega dogovora, dokler ni nekega soglasja o prihodnosti Afganistana in o rešitvah, bi umik iz tega področja, zgolj samo poslabšal situacijo in dokler zahodni svet, pa če hočete, tudi Levica, ne pride z boljšo alternativo, do takrat jaz ne morem tega njihovega predloga podpirat, ker ta njihov predlog pomeni, ne samo, da se situacija ne bo izboljšala, poslabšala se bo in poslabšala se bo tudi za Slovenijo, ker bo pomenilo to še več migrantov iz Afganistana, pa že danes, če pogledate statistike ljudi, ki pridejo v Slovenijo, je kar nekaj Afganistancev. To pomeni še povečanje te številke in še večje možnosti za delovanje raznih terorističnih mrež in drugih skupin. Skratka, lahko priznam, da ima Levica v tem delu prav, da so stvari v Afganistanu slabe, ne morem pa se z njim strinjat, da je alternativa, da se zahod iz tistega dela trenutno umakne, ker to pomeni še več slabega in še več prelivanja krvi in do takrat, dokler se ne najde politična, diplomatska, če hočete, ekonomska rešitev, do takrat bo potrebno tam vztrajat in upat, da bo čim manj žrtev in za konec res, še enkrat, hvala vsem pripadnikom Slovenske vojske, ki so opravili misijo v Afganistanu.
Hvala lepa, kolega Tonin. Besedo pa ima predlagatelj, dr. Vatovec, izvolite.
Ja, saj čisto kratek odziv. Zdaj, mi s priporočili predlagamo zgolj umik slovenskih vojakov oziroma Slovenske vojske iz operacije v Afganistanu. Kot sem že rekel, gre za 8 pripadnikov in mislim, da govorimo o zelo, zelo majhnem deležu, celotnih sil, ki so trenutno v Afganistanu, v okviru te operacije, tako da tu ni nobene skrbi, da bi to pomenilo kakršnokoli prevlado talibanov. Je pa to dejstvo, ja, da so že Američani tisti, ki razmišljajo, kako s celim obrazom priti ven iz te zgodbe in si sami želijo umika, tako da ne razumem, zakaj bi Slovenija v takšnih okoliščinah vztrajala, vztrajala v takšnih zadevah. Tisto kar je še tukaj pomembno in kar je bi morali predvsem tisti, ki zagovarjate ta vidik varnosti oziroma nacionalne varnosti in tako naprej je to, da z našo prisotnostjo v Afganistanu tam plapola slovenska zastava in plapola ena od zastav, ki pomenijo tarčo rano za ekstremiste. seveda smo relativno varni v tem času od terorističnih napadov, ki so se vsi dogajali od Španije, Velike Britanije, Nemčije, pa še kej, Francije, je Slovenija nekaj kar zelo marginalnega in vprašljivega, ampak je lahko dokler tam plapola naša zastava vprašanje časa kdaj bomo tudi mi postali tarča. In še enkrat zakaj sodelovati v operaciji, ki je odgovornost tistih, ki so to situacijo zakuhali, se prvi predvsem Združenih držav Amerike, ki so se takrat odločile napasti. In to sem še prej pozabil povedati, ko ste rekli, da ne gre za okupacijo, ker so te vojske na povabilo afganistanske vlade. Isto je bilo v primeru sovjetske okupacije, za katero se lahko strinjamo, da je bila okupacija, tudi tam je afganistanska vlada takratna ljudska stranka povabila Sovjete, da jim pridejo pomagati, povabila Rdečo armado, da jim pride pomagati se boriti proti mudžahedinom, tako da tu so spet neki dvojni vatli. Gre za marionetno vlado, ki je zelo jasno prosila za to, tako da to ne spremeni dejstvo, da bi šlo za okupacijo, ampak pod črto. Naše sodelovanje tam in delovanje teh misij tam je samo perpetuacija težav in vzrokov, ki so povzročili to stanje, se pa strinjam, da je praktično situacija brezizhodna oziroma je / nerazumljivo/ težko najti rešitev in tudi mirovni sporazum s Talibani je nek zelo žalosten zaključek, če je pač treba razdeliti ta Afganistan nekako na pol. Ampak, če želimo, da mirovni sporazum uspe, potem bi bilo potrebno vključiti afganistansko vlado v pogajanje, ne pa da se Nato pogaja s Talibani bipartitno, tako da to tudi govori verjetno o tem kakšna je vloga te afganistanske vlade trenutno.
Hvala lepa. Replika. Izvolite, imate tir minute, kolega Tonin.
Poslanec Vatovec me je narobe razumel v delu kjer trdi, da jaz ne želim, da se Slovenija umakne iz Afganistana. Seveda si predstavljam, da tako kot Slovenija se tudi vsi zavezniki želijo umakniti v nekem časovnem obdobju iz Afganistana, ampak takrat, ko bodo poskrbeli za okoliščine, da ne bodo poslabševale razmer kot takrat, ko smo tja prišli, to se mi zdi zelo pomemben podatek, Skratka, jaz si tudi želim, da se Slovenija čim prej iz tam umakne, ampak šele, ko bomo zagotovili, da bodo lahko Afganistanci čim bolj mirno živeli, to je osnovni podatek.  In gospod Vatovec, vi kot predstavnik Levice bi moral najbolj razumeti kaj pomeni solidarnost. Solidarnost med zavezniki pomeni tudi to, da smo v težkih situacijah skupaj. Pomeni tudi to, da ko gremo v nek konec sveta reševati neke stvari, da nekdo ni sam tam, ampak da je to širša skupnost in upam, da ta del solidarnosti, ki se je razvil znotraj zavezništva razumete tudi vi. In zadnja stvar, ki bi jo rad rekel, povečati razvojno pomoč, pravite, da ne želite si, da bi se od tam umaknili, lahko pa imamo druge oblike. Sprašujem pa se jaz kaj bodo druge oblike razvojne pomoči pomagale, če bodo tam na oblasti neki radikalni posamezniki, ki to pomoč bodo uporabljali namesto za šole za orožja ali podobne stvari. Skratka, razvojna pomoč ti sama kot taka nič ne pomaga, če ni koristno in pametno uporabna. Skratka, dajmo narediti vse, da pride do političnega diplomatskega dogovora, da se vse strani v Afganistanu dogovorijo kako želijo naprej Afganistan razvijati in do takrat smo tudi mi soodgovorni za to, da jim v čim večji meri poskušamo zagotavljati varnost.
Hvala lepa. Besedo ima predlagatelj dr. Vatovec. Izvolite.
Glede solidarnosti, mi smo se pač odločili oziroma Vlada se je odločila, da bomo sodelovali v tej operaciji, ampak niso se pa vse članice Nata odločile, da bodo sodelovale v tej operaciji. In še enkrat, ni to noben izraz solidarnosti, ampak gre predvsem za neko odločitev, ki je, po našem mnenju, napačna in to je drugi del mojega odziva na vašo repliko, ko ste rekli, da bomo šli ven, ko bodo šle stvari na bolje. To je naš ključni argument zakaj ta priporočila obravnavamo. Vas ni bilo na začetku, ko sem imel uvodno predstavitev, ampak vsi podatki iz uradnih poročil kažejo, da gredo stvari na slabše. In to je konkreten in zelo neposreden učinek teh operacij. Najprej ISAF in potem / nerazumljivo/ suporta. Pač stvari, kazalniki od stopnje revščine do korupcije do oskrbe s hrano in tako naprej gredo v minus, ne gredo v plus. In to je ključni problem zakaj bi lahko vsaj simbolično rekli, da je pač način na katerega se te operacije vodijo napačen in bi stopili ven iz tega vidika. Jaz se strinjam, da gre tukaj za bistven razkorak z dosedanjo prakso, kjer se je pač vedno pristajalo na to kakšne so te politike oziroma pristopi k politikam, ki jih ubira Nato pakt, ampak mislim, da bi to bil nek odraz nekega poguma. Se pravi, ja, jaz razumem, da je problem alternativa, ki je ni, ampak tudi če pride do mirovnega sporazuma s talibani bo to še vedno pač zelo problematično žarišče in to žarišče je tudi povedano s širšo regijo, kar tudi sami dobro veste, tako da tu vztrajati zaradi tega, ker ni alternative kot neka majhna država z zelo majhnim številom. Mislim, da sta samo dve državi z manjšim številom vojakov v tej operaciji, Grčija pa še ena, je nesmiselno. Zakaj vztrajati, glede na to, da nimamo nobenega vpliva tudi na to, kako stvari gredo. Sodelovanje v tej operaciji pač enostavno sodelujemo tudi pri številu vojnih zločinov ali pa kršitvah človekovih pravic, ki potekajo na žalost tudi pod pokroviteljstvom tistih, ki te operacije vodijo.
Hvala lepa. Na vrsti je za razpravo poslanec Franci Kepa.  Izvolite.
Hvala za besedo. Vse prav lepo pozdravljam.  Jaz se tudi strinjam s predhodniki, da Slovenija ima obveze zaradi Nata. Mi smo v Natu. Šli smo prostovoljno notri preko referenduma. Tako smo se odločili. Večinski narod se je tako odločil. In imamo tudi nekatere obveznosti. Posredovanje v Afganistanu je tudi ena od teh obveznosti. Naši predstavniki so tudi v Bosni, na Kosovem, v Libanonu, pa tudi kje drugje. To število je zelo majhno - 8 pripadnikov. In prav je, da tudi mi prav zaradi zaveze Nata, da smo tam. Ali je to solidarnostno, ne vem. V glavnem to je neka obveza, mislim, da izhaja iz Nata v katero smo ob podpisu se zavezali.  Afganistan je nestabilen že več kot 40 let. Kakor je bilo rečeno, po razpadu kraljevine je najprej Sovjetska zveza bivša kao ponudila pomoč v navednicah, pa se je opekla. Talibani so zelo dobro organizirani, zelo dobri borci so. Niso prav vojaško opremljeni, vendar izgleda da imajo zelo dobro organiziranost. Po dobrem desetletij uje šla Sovjetska zveza ven, ima še zmeraj notri svoje pripadnike, svoj vpliv, in je potem Amerika s svojimi zaveznicami vstopila notri. Jaz se ne strinjam, kakor je bilo rečeno, da je sedaj stanje slabše. Mislim, da s tem, ko je mednarodna skupnost notri in Nato, da se stanje vseeno bolj stabiliziralo. Ko so bili talibani na oblasti je bil mogoče res relativni mir, vendar demokracija je še daleč od prave demokracije katere potrebe ni bilo. Izobraževanje – kakor je bilo rečeno. Sedaj se tudi deklice hodijo na izobraževanje. Pri skrajnem islamu deklica ni potrebno, da hodijo na izobraževanje v šolo. One so doma. Prepovedana je muzika. Prepovedan je šport, kako je bilo rečeno, je bila izvedena eksekucija zaradi športa, zaradi nogometa, preprostega nogometa. Prepovedano. Zaradi muzike so jih streljali, zaradi glasbe. Nedopustno, ne. Je pa mir, seveda je mir, ker so bili ljudje doma, ker so bili vsi prestrašeni, na smrt prestrašeni. Ali je bilo to dobro, se pravi, da gredo zdaj mednarodne aktivnosti se končajo pa se prepusti zadevo talibanom. Pa bo stanje tako, kot je bilo. Jaz mislim, da ne in prav je, da se naredi vse, da se naredi neki sporazum v neki bodočnosti bližnji, kakor je bilo rečeno. Je pa res, stanje je pa zelo nevarno. Tudi Hrvaška je izgubila že nekega pripadnika, enega pripadnika, letos. Tudi slovenski vojak je že bil ranjen 2014, bilo je že več napadov tudi na naše. Vendar, kjer so te akcije, je nevarnost povsod. Tudi v Bosni je nevarnost, tudi na Kosovem, povsod je nevarnost. Vojake je pač vojak, to se je odločil, ko je vstopil notri, da ne gre za kuharja, da gre za vojaka ali pa miličnika. In je nevarnost toliko večja kot za nek drug poklic že v začetku, pri odločitvi.  Tudi ogromno je trenutno sirot, čez milijon. A vendarle je izobraževanje, pa hvala bogu, da se pa napreduje in da je to se je izboljšalo stanje. Jaz tudi pričakujem, da se bo prišlo do nekega dogovora med talibani, mednarodno skupnostjo in trenutno oblastjo in da pride do nekega dogovora. Verjetno pa mednarodna skupnost morala biti še kot neki šerif še nekaj časa tam tudi, če pride do tega sporazuma tam. Teh priporočila pa ne podpiram, ki jih daje Levica. Hvala.
In še zadnji prijavljeni v tej rundi je poslanec Matjaž Nemec.
Hvala lepa, spoštovani predsednik. Jaz sem ravno včeraj v vlogi predsednika Odbora za zunanjo politiko imel priložnost govoriti s pakistanskim veleposlanikom, ki sicer domuje, če smem tako reči, v Rimu. Nazadnje je obiskal Slovenijo leta 2016 in tema pogovora je bil mir oziroma nemir v regiji. Pogovor ni bil osredotočen samo v pakistansko-indijske odnose ampak tudi v širši regiji, kjer je prisoten konflikt tudi v Afganistanu. Naj omenim samo, da me je pakistanski veleposlanik seznanil, da Pakistan kot država, ki meji z Afganistanom, v kampih priskrbljuje po najboljših močeh okrog 2,5 milijona Afganistancev, ki so v zadnjih letih našli svoj drugi dom v Pakistanu. Mnogo teh je že rojenih v Pakistanu in dejansko izgubljajo to identiteto Afganistancev, ki jim je bila načeta ne samo s sovjetsko, kasneje tudi z talibansko in kasneje v enem delu tudi s pomočjo zahodnih sil. Pa ne zaradi tega, da bi zahodne sile to spodbujale ampak zaradi tega, ker dejansko ta napredek ni bil takšen, kolikšen bi želeli. Seveda eno so želje, drugo je pa potem realnost na terenu. In naj dvigne roke tisti od nas tukaj, ki misli, da je bilo življenje v Afganistanu boljše v času talibanov. Jaz mislim, da ga ni. Kajti tako, kot so nekateri kolegi pred nami govorili – takrat se niti glasbe ni smelo poslušati, kaj pa še, da bi lahko se izobraževalno udejstvovali, pa športno. Seveda to ni pohvala za zdajšnjo situacijo. Mogoče je čas za samorefleksijo ampak vse ocene so, da je kakršen koli umik zavezniških sil, ki delujejo v interesu multilateralizma. Multilateralizma, katerega nekatere države načrtno razgrajujejo   (nadaljevanje) bi pomenil dodaten kolaps te države, ki že sedaj težko shaja. Veleposlanik me je seznanil, da so vsaj tri skupine, ki so na seznamu terorističnih organizacij potegujejo v primeru umika zavezniških sil za nadvladje v Afganistanu. Na eni strani so to Talibani, ki so vodili državo nekaj preteklih let. Daesh oziroma Isil zelo prisotna še vedno v teritoriju ter seveda že nekaj let pozabljena Al Kaida. Afganistanska država, zaradi takšnih in drugačnih razlogov ne, da bi poskušal na neki način izboljšati ali pa prikazati drugačno stanje kot je, zaradi svoje neučinkovitosti gotovo dopušča stanje kakršno je in gotovo je to eden od razlogov za vse negativne vplive, ki se dogajajo v tej državi. Ta država izhaja iz terorja, ki je dejansko gojil dodatni teror torej iz slabše v slabšo situacijo jo lahko na neki način pripelje samo mednarodna skupnost. Moj pomislek je, da v kolikor bi Republike Slovenija in v tem delu s svojimi osmimi pripadniki, ki ne delujejo ofenzivno, ampak poskušajo graditi tisti osnovne stebre države samo pomagal k razkrojevanju tistega multilateralizma, ki je nastal po II. svetovni vojni. Eden tak primer je umik Ameriške vojske iz Sirije in posledica tektonskih premikov tistih držav, ki želijo kot že prej rečeno z odmikom od multilateralizma uveljavljati argument moči ne pa moč argumentov. Jaz razumem vse pomisleke in se z njimi tudi strinjam, ampak jaz razmišljam v smeri, da dajmo v okviru že večkrat omenjenega v moji izjavi multilateralizma izboljšati stanje v tej državi. Najlažje je oditi, si zatiskati oči, ampak že tako težke razmere in prehod beguncev iz tega dela območja v Evropo nas lahko uči, da moramo reševati stanje v izvornih državah, ki gotovo Afganistan je. Torej umik iz te države bi pomenil ravno nasprotno od tistega, čemur se želimo izogniti in proti čemur se bojimo. Torej kot že rečeno, da bi reševali konfliktne situacije v državah izvora. Jaz sem za takojšnji umik vseh vojsk, iz vseh žarišč, v kolikor bi to pomenilo mir. Bojim se, da v danih okoliščinah kot že omenjeno pod vtisom včerajšnjega obiska bi to bil samo poligon, da bi se razširile neke druge ideologije, ki pa so daleč od tistega, kar mu govorimo svobodni demokratični svet, ki bi moral biti za vse enak, ki žal ni, ampak Slovenija kot majhna država se mora zavedati kaj pomeni vladavina prava in kaj pomeni v temu svetu multilateralizem in tovrstna ureditev.  Da zaključim. Sem za drugačen pristop od sedanjega gotovo, ampak to in ta ni umik iz te države.  Hvala lepa.
Hvala, kolega Nemec.  Želi še kdo razpravljati? Kolega mag. Branko Grims.  Izvolite.
Hvala za besedo, čisto na kratko.  Prej je bilo rečeno, da je situacija danes s strani predlagatelja, da je situacija v Afganistanu praktično enak kot je bila takrat, ko so jo vodili Talibani oziroma da je do takrat celo bolje. Takrat so vsako nedeljo na velikem igrišču v glavnem mestu Kabul pripeljali mlada dekleta jih vkopali do ramen in potem so jih kamnali, kamnali do smrti. Danes na tem istem igrišču igrajo fuzbal. Sedaj, če me bo kdo prepričal, da je to eno in isti, ampak bo imel zelo težek posel. Jaz osebno mislim, da stvari so se izboljšale o tem sem trdno prepričan je pa dejstvo, da bo potrebno poiskati eno strateško rešitev. Sam osebno bi se sicer strinjal s kolegi, da bi bilo najbolj imeti Slovensko vojsko doma, ker jih rabimo. Rabimo jih za zaščito južne meje, ampak rabimo jih, potem ko imajo ustrezna pooblastila, da tam lahko tudi ustrezno ukrepajo. Lahko mi verjamete, da boste v kratkem spet imeli možnost jim ta pooblastila dati. In takrat me zanima kaj bo iz tega. Če boste za to, potem se pa lahko tudi pogovarjamo o tem, da rabimo fante tukaj. Dokler pa nima pooblastil in jih imate za opazovalce ptic, veste, je pa čisto vseeno, če so v Afganistanu. Ne boste verjeli, oni si želijo biti tam, ker oni to sprejemajo kot opravljanje svoje dolžnosti kot opravljanje tistega za kar v resnici so, da o vseh materialnih in drugih pogojih, ki so tam, popolnoma drugačni za slovenske vojake kot žal doma, sploh ne govorim. Vse to je treba pretehtati, vse to bo treba izboljšati in potem bodo take odločitve lažje, do takrat pa je treba izpolnjevati svoje mednarodne dolžnosti in ena od njih povezana z zavezami vseh dosedanjih vlad je seveda tudi Afganistan.
Hvala lepa.  Prijavljen je še poslanec Gregor Židan. Izvolite.
Najprej hvala lepa za besedo. Se oproščam, malo sem bolan, ampak vseeno me je spodbudila ta razprava. Poznam fanta, ki je bil v tistem letu, ko se je zgodila tista nesreča v Afganistanu in mi je dosti stvari o tem povedal, sicer ne vseh, ker pač ne sme, ampak enostavno, vprašal sem ga, če bi on šel še kdaj tja. Trdno je rekel, da bi šel še. To se pravi, da je volja pri fantih neizmerna, da pomagajo temu ljudstvu, da pridejo na pravo pot in za to potrebujejo tudi slovenske fante, da pomagajo. Če bi mi on rekel, da si ne želi več, vsekakor ve, da se je odločil za poklic vojaka, ampak enostavno tam so bili deležni tudi dobrih stvari in so jim bili zahvalni, da so pomagali to državo speljati na pravo pot. Upam, da so zdaj na pravi poti, in da ti majhni koraki enkrat pripeljejo do tega, da bo Afganistan svoboden, tudi brez tujih sil, do takrat pa si želim, da bo Slovenija en kamenček dodala k temu, da bo Afganistan boljša država.  Hvala.
Hvala lepa tudi vam.  Predlagatelj želi besedo, dr. Vatovec. Izvolite.
Čisto na kratko še enkrat. Mislim, da mora biti to jasno, v nobeni točki nismo napadali Slovenske vojske slovenskih vojakov v smislu tega kar pač teh neofenzivnih akcijah tam, ampak poudarjam, da popravljamo oziroma v bistvu popravljamo stvari, ki jih rušimo. Lahko je pozitiven pristop Slovenske vojske oziroma naloge, ki jih opravljajo slovenski vojaki v Afganistanu, ampak problem je, da se istočasno, ne vem, ko se pomaga civilistom bo, ne vem, dva, tri tedne kasneje prišla neka druga ekipa ameriških vojakov, ki bodo pač te civiliste iz športa postreljali in to je problem in to se dogaja. To se je že večkrat zgodilo. Ameriški ostrostrelci, ki so enostavno tudi civiliste streljali. In to je to o čemer govorim. In to je problematika širšega konteksta operacije ne samo našega delovanja tam. In jaz lahko verjamem, da delajo dobra dela in vse, ampak v celotnem kontekstu, ko pogledam celotno sliko, pač operacija kot taka definitivno ni humanitarna operacija ali pa operacija, ki bi vzpostavljala mir. In to, da gremo ven, ne pomeni zatiskati si oči, ampak ravno nasprotno, povedati da ne bomo več sodelovali v stvareh, ki so problematične. Še enkrat, se strinjam, okej, ni več javnih eksekucij na stadionu v Gazi, ampak še vedno, mislim, kdo pa ima čas glasbo poslušati oziroma ali imajo sploh elektriko, da poslušajo glasbo. Mogoče ožji del sorodnikov in bližnjih struktur političnega establishmenta, trenutnega, ampak kazalci, kazalniki iz vseh poročil kažejo na poslabšanje kakovosti življenja in to ne gre v zagovor talibanskemu režimu, ki je bil verjetno eden najbolj okrutnih, ki si jih lahko zamislite, ampak ves čas vztrajam na tem, da gre za dve zelo slabi alternativi, ampak, ne smemo zapasti v to, zdaj, da se pogovarjamo o tem, da bi popolnoma prekinili vse operacije in tako naprej… Jaz govorim o tem, kakšna je vloga slovenske podpore tej operaciji, ki odkrito dopušča, recimo, še enkrat poudarjam, pedofilske sheme, zlorabe otrok in ne ukreni nič in s tem, ko mi financiramo tako sklad in sodelujemo v odločni podpori, pač, pristajamo na to, da so to prakse, ki so dopustne in to je srž celotnega problema in umik naših vojakov oziroma naše vojske iz takšne operacije, bi pač bil, če ne drugo, vsaj simbolni protest proti takšnim praksam, čisto isto simbolen, kot je sodelovanje v tej operaciji.
Ker nimam več prijavljenih, predlagam, da preidemo na glasovanje in sicer, o vseh točkah predloga priporočila skupaj. Glasujemo. / oglašanje iz dvorane/ Ja, prekinjam glasovanje.
Ja, jaz moram obrazložit glas…
Izvolite.
…Jaz seveda, pač, teh predlogov Levice ne bom podprla, jaz sem povedala v razpravi, zakaj. Dejstvo je, da je res še veliko dela v Afganistanu, bom pa izkoristila tudi za to, ker danes je bilo pa ogromno hvale povedano na račun Slovenske vojske. Naj se ta hvala prelevi tudi v njihove plače, pa boljšo, bom rekla, opremo, pa bomo tudi naredili nekaj več pri tem.
Hvala lepa. Želi še kdo obrazložiti svoj glas? (Ne.) Ugotavljam, da ne. Potem začenjamo z glasovanjem. Glasujemo. Kdo je za? (2 člana.) Kdo je proti? (12 članov.) Ugotavljam, da točke predloga niso bile sprejete. Na podlagi razlage Komisije za poslovnik, v zvezi z drugim odstavkom 61. člena Poslovnika Državnega zbora z dne 9. decembra 2009 ugotavljam, da je obravnava predloga priporočila Vladi Republike Slovenije za takojšnje prenehanje sodelovanja Republike Slovenije v vojni v Afganistanu na matičnem delovnem telesu končana. S tem zaključujem obravnavo predloga priporočila na matičnem delovnem telesu. Odbor bo pripravil poročilo, v katerega bo to ugotovitev vključil in ga posredoval predsedniku Državnega zbora. Prosim tudi, da v skladu z drugim odstavkom 42. člena Poslovnika Državnega zbora določimo poročevalca, ki bo predstavil poročilo na seji Državnega zbora. Običajno je to predsednik, tako da, če se strinjate, potem bi to poročilo predstavil sam. Torej, zaključujem to točko dnevnega reda. Imamo pa še 2. TOČKO DNEVNEGA REDA – VPRAŠANJA IN POBUDE ČLANOV ODBORA. Če dovolite, bi prvo vprašanje državnemu sekretarju mag. Milošu Bizjaku postavil sam in sicer, pred časom je Odbor za obrambo obiskal 430. Mornariški divizion Slovenske vojske v Ankaranu, kjer nam je bila predstavljena tudi hiperbarična kisikova komora in njene potencialne možnosti za uporabo v civilne namene. Jaz sem o tem spraševal že ministra za obrambo, gospoda Karla Erjavca, s pisnim vprašanjem in 25. novembra sem dobil odgovor na to vprašanje in sicer, je bilo pojasnjeno, da je v letu 2017 ministrstvo sprejelo odločitev o izgradnji hiperbaričnega centra in potem v nadaljevanju tega odgovora piše, da se glede na trenutne finančne projekcije, ta izgradnja ne bo izvedla pred letom 2023. Se pravi, da se potrebuje za en tak projekt 6 let. Pa me zanima, gospod državni sekretar, ali je mogoče pospešiti v tem smislu? Konec koncev Ministrstvo za obrambo in Slovenska vojska iz leta v leto v proračunu dobivata tudi več denarja za svoje delovanje in mislim, da bi en tak projekt, ki koristi tudi civilni sferi, bil zelo koristen. Izvolite.
Miloš Bizjak
Hvala lepa za vprašanje. Torej, res je. Ministrstvo za obrambo je sprejelo odločitev o izgradnji tega centra leto 2017, zato je bil vnesen tudi v srednjeročni obrambni program. In seveda začel se je projekt in pa zbiranje in pa priprava dokumentacije. Prvotna namera je bila, da se ta hiperbarični center postavi v opuščeno mrtvašnico v tistem kompleksu Ankarana, vendar je potem analiza vrednosti pokazala, da je to izredno zapleten postopek, saj je ta objekt pod spomeniškim varstvom in bi bili stroški izgradnje takega centra zelo visoki. Zato je sprejeta odločitev, da se gre v izgradnjo nove stavbe, enostavnejše in se pripravljajo trenutno dokumentacije za to. Sredstva, s katerimi bi se zagotovilo to, bi prihajala iz namenskih sredstev, to pomeni od prodaje državnega premoženja. In glede na to, da načrtujemo še odprodajo še nekaterega državnega premoženja, bi sredstva bila zagotovljena in načrtujemo, da bi v letu in pol do dveh ta center lahko bil izgrajen. Prej pa ne morem obljubiti.
Hvala lepa za odgovor, gospod državni sekretar.  Naslednji pa bo poslansko vprašanje postavil kolega Franci Kepa. Izvolite.
Hvala za besedo, predsedujoči. Nekaj se je nazaj oziroma dvakrat je že zagotovil obrambni minister, da bomo imeli tematiko izboljšanje statusa, materialnega, vojakov. In kdaj bo ta seja predvidena oziroma odbor predviden na to tematiko? Zaradi odlivov vojakov.  Hvala.
A je to vprašanje namenjeno meni ali predstavniku vlade?  Izvolite.
Miloš Bizjak
Ja, zdaj, ne vem, mislim, uradno poziva Odbora za obrambo nismo dobili ampak ni nikakršna težava. Problematika je pereča in če se dogovorimo, takoj po novem letu lahko pripravimo gradivo, predsednik, in skličete sejo odbora.
Okej, hvala lepa. Bomo v skladu z našim delovnim programom. Okej, dobro, bomo realizirali slej ali prej. Naslednji pa bo postavil vprašanje kolega Žan Mahnič.
Hvala, predsednik. Zdaj, kar se tiče tiste hiperbarnične komore, smo to že v prejšnjem mandatu tudi dajali pobude, tudi takrat je na nasprotni strani sedel gospod Bizjak, tako da ugotavljam – iste osebe, isti problemi, že leta in leta.  Jaz bom prebral eno anonimko, ki sem jo dobil, pa se opravičujem, ker je slovnično bolj tako napisana. »Skupina vojakov je prejela informacijo, da bodo v objekte na Pokljuki vložili 15 milijonov evrov sredstev za podporo športnega centra, ki ga vodi gospod Borut Farčnik, ki je neposredno povezan s Kacinom - bil je solastnik njegove firme - in tudi z ministrom Erjavcem. Bi želeli, da preverite preko vaših ustreznih organov dejstva. Gre za velike odločitve. Ali je tu zadaj oziroma ministrstvo? Kdo je odločil in sprejel finančni načrt? Kaj bodo gradili v korist vojske? Ali so sredstva iz proračuna upravičena? Ali bodo lastniško prenesena ali jih bodo brezplačno uporabljali podjetniki Si šport. Zavedajte se, da gre za velik posel, katerega bo financiralo ministrstvo in bo zaslužek šel v privatne roke. Mi nimamo opreme in sredstev za osnovno opremo, minister pa razdaja denar, da dobiva pod roko sredstva, ki so bila namenjena podjetju Si šport. Tudi nam so ponujali sredstva na roko z odbitkom 25 % davka, ko smo delali na Pokljuki. V interesu države je potrebno storiti in kdo bo to storil, če ne vi, ki morda razumete našo stisko. Nimamo nič proti vlaganju v šport ampak ne, da se s tem okoristi privat zasebni sektor. Za boljše razumevanje naj vam povemo, da vodi ŠD Pokljuka Zupan Peter, poznan iz afere patria in drugih zadev. Borut Farčnik, lastnik firme Si šport, poznan in obsojen v čisti lopati. Kje je še lahko zaupanje v državo, ki je tako opevano, mi pa nimamo možnosti za opravljanje dejavnosti? Kje je OVS, kaj spremlja, kaj se dogaja in kako se privatizira država? Prosim, gospod Bizjak za komentar.
Preden dam besedo državnemu sekretarju bi rad povedal, da problem hiperbarične komore ni toliko problem samega Ministrstva za obrambo kot bolj Slovenske vojske, pa bom prosil namestnika načelnice Generalštaba ne da odgovarja danes, ker je že državni sekretar, ampak, da ko boste planirali nadaljnje aktivnosti, da to daste kot višjo prioriteto. Izvolite, gospod državni sekretar.
Miloš Bizjak
Hvala lepa za besedo. Ampak, ker smo že pri hiberbarični komori, to ni problem, največji problem Slovenske vojske in Ministrstva za obrambo, ampak tudi Ministrstva za zdravje. Namreč kaj nam pomaga, če mi naredimo hiperbarično komoro, če pa strokovnjakov, zdravnikov ustreznih v Republiki Sloveniji nimamo dovolj. Ampak to je, mi kar se naše odgovornosti tiče, predsednik, bomo poskrbeli, da bomo to poskušali dati na višjo prioriteto in zagotoviti čim prej bo to mogoče.  kar zadeva pa vprašanja poslanca, moram pa tako povedati. Ideje o obnovi tega objekta so bile že v preteklosti in tudi sedaj so ideje, vendar moram jasno povedati, v proračunu tega denarja ni in tudi če hočemo to postoriti bo treba vnesti v srednjeročni obrambni program, tudi tam še ta investicija ni vnesena in ne vem, če bo, zato tudi odločitve o tem, da se gre v obnovo na Ministrstvu za obrambo, še nismo sprejeli.
No, glede hiperbarične komore bom napovedano naslovil vprašanje tudi na Ministrstvo za zdravje. Sedaj pa poslansko vprašaje postavlja poslanka Anja Bah Žibert. Izvolite.
Hvala lepa za besedo. Vsi dobro vemo, da so zdaj na mejah tudi slovenski vojaki sicer brez vseh pooblastil, to vedo že tudi migranti, pa vendar je to en velik problem, drugi problem pa je tudi opremljenost Slovenske vojske. Zdaj, ko se pripeljejo na sam kraj kjer se potikajo ali pa najdejo migrante, se pripelje specialna enota policije, oprekljema tako kot v filmih. Jaz sem vesela, da je tako, da ne bo pomote, samo na drugi strani imamo pa slovenskega vojaka, ki zgleda tako kot da je zaostal v času in prostoru. In me resno zanima kdaj ali pa kaj nameravate narediti za boljšo opremljenost Slovenske vojske, da bo nekako vlekla vzporednico tudi s slovensko policijo. Gre za dva pomembna elementa v državi, se pravi policija in vojska in tukaj bistvenih razlik ne bi smelo biti. Vemo, da imajo neke stvari drugačno kar se tiče opremljenosti, ampak vendar bi mogla ta nekako biti v skladu s sodobnimi in primernimi elementi. Nekaj je »fejst« narobe in ta naša Slovenska vojska skoz caplja nekje zadaj in me resno zanima kdaj nameravate kaj konkretno narediti. Zdaj nekaj vozil vem, da je bilo nabavljenih in tako naprej, ampak me zanima generalna oprema.
Izvolite, gospod državni sekretar.
Miloš Bizjak
Hvala lepa za vprašanje. Torej, na opremi smo postorili dosti v zadnjem letu, kar se tiče osebne opreme, kar se tiče vozil. Slovenska vojska je opremljena z novimi terenskimi vozili, s tojotami, tako imenovanimi, dobili so dodatno osebno opremo in tudi v nadaljevanju načrtujemo in so planirana sredstva za nabave osebne in zaščitne opreme. Kar zadeva pooblastil pa bo zelo težko kaj postoriti, ker v našem sistemu pač Slovenska vojska ne opravlja policijskih pooblasti. In to kar je sedaj v 37.a členu je mislim, da v tem trenutku zadostuje to zagotavlja tudi ministrstvo za notranje zadeve, vemo pa, da so nekatere pomanjkljivosti in zato se tudi sedaj spreminjajo pravila delovanja in usklajujejo med policijo in Slovensko vojsko. Vendar kot rečeno pričakovati, Da bi Slovenska vojska imela tako pooblastila mogoče kot jih imajo v nekaterih višegrajskih državah ali pa v Avstriji, verjetno v tem našem upravnem in pravnem sistemu ne bo mogoče.
Hvala lepa. Sedaj pa je kot zadnji na vrsti kolega Žan Mahnič. Izvolite.
Hvala še enkrat, predsednik. Bom dal zelo kratko.  Prvo me zanima, razen, če ste mi že odgovorili, se že vnaprej opravičujem, ker sem bil prej še na enem sestanku. Zakaj ne obvezujete oziroma zakaj ne izpolnjujete rokov? To je en mesec za odgovor na pisno poslansko vprašanje.  Potem me pa zanima še ena zadeva – tukajle sem dobil pismo od enega od vojakov. In sicer piše takole: »zadeva je namreč takšna, da smo se v okviru 27. kontingenta pol leta pripravljali na misijo, uspešno zaključili vsa preverjanja ter dosegli končne operativne zmogljivosti.« Govorim seveda o Libanonu. »na to misijo je bilo v skladu z ukazom za oblikovanje in pripravo enote SVNKON 27 UNIFIL, kot vedno do sedaj, evidentiranih 15 pripadnikov. 20. novembra 2019 smo imeli v vojašnici FRS Celje proslavo ob odhodu 27. kontingenta. 25. novembra so bili za vseh 15 pripadnikov spisani in poslanci ukazi o napotitvi na misijo z dnem 3. decembra za pol leta v Libanon. Kasneje, v sredo, pa mojega šefa obvestijo, da on in še 8 vojakov ne gre na misijo, ker je le-ta zmanjšana na 6 pripadnikov. In to le 6 dni pred odhodom. V četrtek pa se v medijih pojavi tale zapis:« in potem link do tistega, kar je bilo na nacionalki, v katerem piše, da Slovenska vojska z decembrom pošilja 15 pripadnikov v Libanon. »Vojska še vedno trdi, da ne gremo, mediji pravijo drugače. Sedaj pa ne vemo kaj se kuha in ali lahko pričakujemo odhod ali ne. problem je v tem, ker so nekateri pripadniki zaradi odhoda na misijo prodali avtomobile, porabili prihranke za nakup stvari, ki bi jih potrebovali na sami misiji, zastavili predujem za nakup zemljišča, ki bi ga seveda po pogodbi morali kupiti vendar zaradi tega, ker ne gredo, le-to ne bo mogoče. Sam sem prav tako rezerviral vse stvari za poroko« in tako naprej. V glavnem, prosim za odgovor. Kajti ali to drži ali ne oziroma kako se ravna s pripadnicami in pripadniki Slovenske vojske. Ker, če se jih res 6 dni prej, ko je že vse pripravljeno za odhod na misijo, obvesti, da ne gredo, pa bom tukaj naredil piko.
Izvolite, gospod državni sekretar.
Miloš Bizjak
Hvala lepa, za besedo. Najprej o vprašanju. Ja, predlog odgovora, vašega odgovora na vprašanje, ki je bilo naslovljeno na vlado Republike Slovenije, je v postopku obravnave na vladi in bomo poskrbeli, da v naslednjem tednu vlada potrdi ta odgovor. Se pa opravičujem, da to ni bilo pravočasno storjeno. Kar zadeva UNIFIL-a. Ob obisku na poveljstvu sil ste vsi člani odbora tudi pogledali posnetek napada na slovenski kontingent, ki se je zgodil v Libanonu in seveda je tudi načelnica generalštaba dala pobudo, da se zaključimo sodelovanje v UNIFIL-u. Ta pobuda je bila obravnavana na ministrstvu, kakor tudi na medresorski ravni. Potem je v maju letošnjega leta zasedala tako imenovana trojka ministrov, to je minister za obrambo, ministra za notranje zadeve in minister za zunanje zadeve, na kateri so ugotovili, da je situacija, varnostna, resna v Libanonu. In so predlagali, da se kontingent zmanjša s 15 pripadnikov na 6 pripadnikov. Zakaj smo zmanjšali kontingent? Predvsem zaradi tega, da smo umaknili najbolj izpostavljen del, to so izvidniki in 9 pripadnikov od 15 je bilo izvidnikov. Odločili smo se, da sodelujemo še vedno v Libanonu s šestimi pripadniki in to so tistih 6, katerih ogroženost je manjša kot bi bila izvidniška. Zato sodelujejo trije v poveljstvu, eden v logistiki, dva sta pa še vedno v izvidovanju, vendar izvidujeta iz helikopterjem italijanske vojske. Zakaj je prišlo do te, ne vemo še ali je nepravilnost ali nedoslednost, da se je usposabljalo več ljudi kot je bilo dejansko poslanih, je minister naslovil pismo na načelnico generalštaba, da mu naredi poročilo. Tega poročila, zakaj je do tega neljubega dogodka prišlo, še nimamo, zato bi na to vprašanje dokončno odgovoril, ko bo poročilo pripravljeno.
/ oglašanje iz dvorane/ Izvolite.
Predsednik, če je možno, bi vas jaz prosil, da zahtevate, da tudi odbor potem to poročilo dobi, ker glejte, kakšna smo mi država, kjer mi usposabljamo 15 ljudi za odhod na misijo, se usposobijo, v ponedeljek dobijo nalog o napotitvi, da gredo čez en teden, v sredo pa dobijo preklic. Neresno. Tisti, ki je za to odgovoren, bi moral spakirat »kufre« in it. Gospod Glavaš kima, ker ve, da je to načelnica, ker si želi njeno mesto, ampak tako to je. Ne morete se vi iz ljudi, ki že tako s svojimi zadnjimi močmi, tistimi, moralnimi, ostajajo v tej vojski, norčevat. Z marsikom sem jaz že govoril, ki gre na misijo, marsikdo si kaj svojega kupi, od opreme, osebne, ki stane in to je zdaj problem, kar je ta pripadnik napisal in mene res zanima, kdo bo odgovarjal za to? Jaz sem prej rekel, jaz se strinjam, da gremo ven iz Libanona, kompletno vsi, ampak, ne pa na način, da ti usposobiš kontingent, 5 dni preden odidejo, 6 dni, jim pa rečeš, šestim, oziroma, se pravi, če jih bo šlo samo še 6, devetim, zdaj pa vi ne boste šli, pa usposabljanje so dali čez. Če želimo oditi iz Libanona, potem bi tiste, ki smo jih za to pripravljal in ki so se tudi že sami na to pripravili, morali spustit za pol leta tja, potem pa reči, zaradi varnostnih in drugačnih razlogov, ki jih je Slovenska vojska pač dobro okarakterizirala, mi zapuščamo Libanon. To bi bil edini pravilni način. Italijanska vojska, s katerimi smo tam skupaj, je že večkrat rekla našim vojakom, kaj se vi greste, ker, dobesedno izvršujemo čisto vse, Italijani pa so noter v bazi, ker vejo, kako je, če greš ti direktno proti skupinam, proti Hezbolahu tam dol. Tako da, prosim, da poiščete »odgovornika«, predsednik, predlagajte, da nam to pošljejo, potem pa naj nekdo odgovarja za to, polomijo, milo rečeno.
Bomo zaprosili ministra, če bo želel posredovati poročilo, če pa je bilo s tem prihranjeno kakšno življenje pa, upam, bomo o tem še razpravljali ob kakšni drugi priložnosti. Želi še kdo postaviti kakšno vprašanje ali podati pobudo za predstavnika ministrstva? Če ne želi, potem ugotavljam, da smo zaključili 2. točko dnevnega reda. Ker smo pa izčrpali tudi dnevni red današnje seje, zaključujem 7. sejo Odbora za obrambo. Prisotnim članom in članici odbora se zahvaljujem za sodelovanje, prav tako tudi vsem vabljenim. Hvala lepa.