15. redna seja

Odbor za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano

15. 1. 2020
podatki objavljeni: 15. 1. 2020

Transkript

Torej, spoštovani, pričenjam 15. sejo Odbora za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Pozdravljam vse vabljene in ostale prisotne! Obveščam vas, na seji kot nadomestni člani in članice odbora s pooblastili sodelujejo: kolegica mag. Karmen Furman bo danes nadomestila kolegico Nado Brinovšek in jo lepo pozdravljam na današnji seji Odbora za kmetijstvo. Torej, prehajamo na določitev dnevnega reda seje odbora. S sklicem seje, 20. decembra 2019, ste prejeli naslednji dnevni red: 1. točka - Predlog resolucije o nacionalnem programu o strateških usmeritvah razvoja slovenskega kmetijstva in živilstva, z naslovom »Naša hrana, podeželje in naravni viri po letu 2021«, 2. točka – Pobude in vprašanja članov odbora. Ker včeraj, do 12. ure nisem prejel predloga za razširitev dnevnega reda oziroma za umik kakšne od točk dnevnega reda, je določen dnevni red, kot ste ga prejeli z sklicem te današnje seje. Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA - PREDLOG RESOLUCIJE O NACIONALNEM PROGRAMU O STRATEŠKIH USMERITVAH RAZVOJA SLOVENSKEGA KMETIJSTVA IN ŽIVILSTVA »NAŠA HRANA, PODEŽELJE IN NARAVNI VIRI PO LETU 2021«. Predlagateljica predloga resolucije je Vlada Republike Slovenije. Odbor je torej matično delovno telo. K obravnavi te točke sem vabil, torej, Vlado, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Zakonodajno-pravno služb, Kmetijsko gozdarsko zbornico Slovenije in Sindikat kmetov Slovenije. S sklicem seje ste poleg predloga resolucije prejeli še mnenje Zakonodajno-pravne službe z dne 20. decembra 2019 in pa naknadno ste prejeli še amandmaje koalicijskih poslanskih skupin, 9. januarja 2020, pripombe Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije, ki ste jih prejeli 10. januarja 2020, mnenje Komisije Državnega sveta za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z dne 14. januarja 2020, odgovor Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano na nekatere pripombe Zakonodajno-pravne službe, s predlogom za amandma odbora, k poglavju 6., s katerim se nadomešča amandma koalicijskih poslanskih skupin k temu poglavju, gre pa seveda za redakcijski popravek z dne 14. januarja 2020. Danes ste pa na klop prejeli še pregled vloženih amandmajev in predloga za amandma odbora z dne, torej, današnjim dnem, 15. januarja 2020. Preden preidemo na razpravo in odločanje o posameznih delih oziroma poglavjih predloga resolucije in vloženih amandmajih, ter o morebitnih predlogih za amandmaje odbora, dajem pa seveda najprej besedo ministrici, dr. Aleksandri Pivec, za dodatno obrazložitev predloga resolucije. Torej, gospa ministrica, izvolite, beseda je vaša. Hm, še preden vam dam še besedo, pa bi samo, obveščam javnost, da imamo tukaj pred nami pooblastilo – torej, kolega Predraga Bakovića bo nadomestil kolega Soniboj Knežak, ki ga prav lepo pozdravljam na današnji seji. Ministrica za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, izvolite, imate besedo.
Aleksandra Pivec
Spoštovani predsednik Odbora za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, spoštovani člani odbora, spoštovani moji sodelavci, vsi ostali povabljeni – dovolite seveda, da najprej, ne glede na to, da smo že kar zakorakali v leto, zaželim vsem uspešno, srečno, zdravo novo leto, predvsem pa obilo dobrega sodelovanja v korist slovenskega kmetijstva, gozdarstva in pa živilskopredelovalne industrije. Kot je predsednik povedal, je pred nami dokument, ki smo ga pripravili v preteklem letu na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, pa vendar moram opozorit, da je dokument pripravljen v širšem konsenzu oziroma v sodelovanju z vsemi deležniki, na področju kmetijstva, torej z nevladnimi organizacijami, ki združujejo različne asociacije na področju kmetijstva in pa prehrambne industrije, do čim v nekem delu se dotaknemo tudi gozdarskih vsebin, pa vendar moram poudariti, da bo tudi v razpravi to bolj jasno, da gozdarstvo vendar ima svojo resolucijo, svoj strateški dokument, zato se ga tukaj obravnava zgolj v manjšem delu, kolikor se pač dotakne, kasneje, vsebin programov razvoja podeželja. Torej, zakaj smo se lotili pripravljat ta dokument in zakaj smo z njim v preteklem letu pohiteli? Zato, ker se približuje prihodnja finančna perspektiva, za katero je seveda potrebno pripraviti ključne strateške dokumente,   (nadaljevanje) ki bodo, potem seveda tudi predstavljali načrt za črpanje evropskih sredstev iz vseh tistih skladov, ki so kmetijstvu namenjeni to je Evropski kmetijski sklad in pa Evropski sklad za pomorstvo in ribištvo. Na začetku želim povedati, da je resolucija politično strateški dokument, ki v osnovi odraža stanje in pa predvsem se osredotoča na potrebe in intervencije kmetijstva v prihodnjem obdobju. Torej, na neki način ta dokument predstavlja razvojno usmeritev slovenske pridelave in predelave hrane in pa seveda tudi nadaljnjega razvoja podeželskega prostora. Je pa ta dokument zgolj podlaga za prihodno pripravo nacionalnih ukrepov in hkrati predstavlja enovit strateški načrt oziroma je podlaga za enovit strateški načrt za izvajanje skupne kmetijske politike. Torej, v tem dokumentu še ne govorimo o mehanizmih in ukrepih, s katerimi bomo skupno kmetijsko politiko, potem izvajali, ampak dejansko govorimo zgolj o usmeritvah v te ukrepe. Zakaj gremo do tega nivoja, zato ker še do današnjega dne niso sprejete tiste ključne evropske uredbe niti za večletni finančni okvir, ki bi nam seveda pokazale kakšna bo finančna perspektiva niti ključne uredbe, na podlagi katerih bi mi že lahko pripravili oziroma zaključili s pripravo strateškega načrta, čeprav ga na ministrstvu že zelo intenzivno pripravljamo do seveda tiste meje, do koder imamo v tem trenutku že znana dejstva.  Kaj je predvsem tista nova smer, ki jo v tem dokumentu želimo predstaviti in v katere cilje se osredotoča? Predvsem želimo naslavljati izrazito potrebo po stabilizaciji in pa zagotavljanju ustrezne ravni dohodka in s tem tudi zmanjšanje od velike odvisnosti od subvencijskih podpor. To seveda ne pomeni, da želimo s tem subvencijske podpore kakorkoli ukiniti ali jih zmanjšati v hipu, predvsem želimo seveda omogočiti, da na nek daljši rok omogočimo, da bo kmet seveda iz naslova svojega dela in pa prodaje svoje pridelkov na trgu sposoben prejeti takšen dohodek, ki bo to odvisno zmanjševal. Kot vidimo se evropska kmetijska politika spreminja tudi na evropski ravni. V prihodnji tudi finančnih perspektivah je najbrž realno pričakovati znižanje sredstev. Prvo se nam obeta že v prihajajoči finančni perspektivi in zato seveda moramo in nujno kliče potreba po tem, da v nadaljevanju kolikor se da to poskušamo zagotavljati na drugačne načine.  Potem je naslednje pomembna stvar, ki jo obravnavamo v dokumentu izjemno pomembna struktura našega slovenskega kmetijskega prostora, se pravi, na eni strani obravnava družinskih kmetij, ki jih je seveda večina okoli 96 odstotkov in pa seveda tudi, potem večjih kmetijskih gospodarstev ali podjetij in pa živilsko pridelovalne industrije, ki pa so ključni za tvorjenje verig in nenazadnje tudi za prispevek k večji samooskrbi na slovenskem trgu. Izrazito naslavljamo potrebe obojih struktur, ampak seveda s primernimi ukrepi, ki dajo podporo obema vrstama kmetovanja v Sloveniji.  Zelo naslavljamo oziroma se dotaknemo področje odpornosti sektorja to pomeni k čim večjem poizkusu zmanjšanja vplivov različnih podnebnih sprememb torej s sodobnimi tehnološkimi pristopi in za zaščito, ki bi seveda kmete čim bolj obvarovale od velikih škod in pa izpada pridelkov iz tega naslova, zato bo tudi finančna perspektiva izrazito orientirana v to smer. Ključni manko ugotavljamo tudi na področju povezovanja kmetijskih pridelovalcev in živilstva in na tem področju načrtujemo veliko ukrepov, ki gredo v smeri ustanavljanja in krepitve verižnih odnosov predvsem pa tudi pomena zagotavljanja pravičnih odnosov znotraj verige tako v finančnem smislu, kjer seveda tudi ta dohodkovni del mora biti pravično razdeljen in seveda tudi v smislu odnosov med različnimi deležniki znotraj verige. Veliko ambicijo seveda tudi dajemo oziroma imamo na področju ohranjanja obdelanega in poseljenega podeželskega prostora, kjer bo v tej finančni perspektivi tudi nekaj več možnosti, da pri tem upoštevamo specifiko slovenskega kmetijskega prostora, ki je izrazita in približno 70 % se nahaja na območju z omejenimi dejavniki, tokrat imam možnost, da naredimo, ker bo toliko svobode dopuščene na nek način pri kreiranju strateškega načrta, da to specifiko tudi upoštevamo in na ta način tudi naslavljamo ali pa pomembneje upoštevamo to našo omejenost v raznolikosti kmetijskega prostora. Velik problem ali pa izziv se pojavlja na področju dialoga med mestnim in podeželskim prebivalstvom. Jaz mislim, da je iz dneva v dan bolj izrazit in pa s tem tudi razumevanje vloge kmeta. Priča smo številnim nasprotovanjem na eni strani naravovarstva na drugi strani kmetijstva. Jaz mislim, da bo tukaj potrebno vložiti velike napore, oba področja sta izjemno pomembna, na eni strani kmetijstvo kot tisto področje, ki seveda skrbi za zagotavljanje naše prehranske neodvisnosti čim večje in pa seveda čim večje samooskrbnosti, na drugi strani bomo pa morali in bomo zavezani tudi k upoštevanju okoljskih vidikov, kar bomo čez naše ukrepe seveda moramo tudi zelo intenzivno naslavljati in že zdaj smo seznanjeni, da bo vsaj 30 % skupnega proračuna, ki bo, države namenjen, potrebno naslavljati v različne ukrepe za varovanje naravnih virov in o tem govorim o prav vseh naravnih virih od zemlje, zraka, vode in vsega kar v naravno okolje sodi. Izjemno pomembno in za Slovenijo ključno bo tudi področje modernizacije in nadgradnje znanj, torej govorimo tehnološki prenovi in inovativnem pristopu v slovenskem kmetijstvu, po opravljenih analizah tukaj Slovenija zaostaja za mnogimi evropskimi državami in tukaj bo potrebno narediti mogoče dva koraka hitreje, da bomo na nek način nadoknadili tisti izpad, ki se je zgodilo mogoče v preteklih letih in toliko intenzivneje modernizirali slovenski kmetijski prostor, ki pa zagotovo mora biti usmerjen predvsem v to, da bo kmetom omogočal boljši položaj na trgu, večjo konkurenčnost, večjo dodano vrednost in pa seveda za tem na nek način moramo omogočiti tudi olajšanje vseh postopkov, ki na svojih kmetijah opravljajo in pri tem govorim seveda tudi vključno z debirokratizacijo in zmanjšanjem administrativnih ovir, ki nastopijo v vseh procesih, ki so povezani s črpanjem evropskih sredstev in pa potem tudi z različnimi kontrolami, ki se jih na terenu izvaja. Na tem področju tudi pripravljamo poseben akcijski načrt za digitalizacijo slovenskega kmetijstva in temu želimo resnično strateško načrtovano pristopiti, da bi res dosegli tisti namen, ki ima za cilj, da bodo ta znanja in ti sodobni tehnološki pristopi predvsem koristni za končne deležnike, to je za kmete. Umno gospodarjenje z naravnimi viri in pa izrazita potreba po medresorskem sodelovanju, ki se pojavlja potem tudi pri vseh nadaljnjih vsebinskih kontekstih obravnavne različnih področij.  Omenila bi zgolj še mogoče 4 pomembne skupine ciljev, ki jih želimo naslavljati in so v celoti tudi zajete in prikazane v tej shemi v resoluciji, torej naslavljamo štiri skupine ciljev, ki potem se razpršijo v množico specifičnih ciljev znotraj posameznega področja in najprej govorimo o odporni in konkurenčni pridelavi in predelavi hrane, potem drugi cilj zajame trajnostno opravljanje z naravnimi viri in zagotavljanje javnih dobrin, sem seveda sodijo tudi vse tiste okoljske vsebine in potem tretje področje, dvig kakovosti življenja in gospodarske aktivnosti na podeželju pri čemer govorimo o vseh tistih tehnoloških, sodobnih tehnoloških pristopih inovativnosti in pa tudi spodbujanje večje podjetnosti in pa podjetniške aktivnosti v kmečkem in podeželskem prostoru. Četrti cilj je horizontalen in nekako naslavlja tudi vse ostale tri skupine ciljev in to je krepitev oblikovanja in pa prenosa znanj, predvsem tistih že vzpostavljenih znanj, ki so dobra, da dejansko doseže tisti najnižji operativni nivo in da postane uporabna in koristna za naše pridelovalce. Mogoče pri prvi skupini ciljev, zgolj nekaj pomembnejših za omenit - ko govorim o odporni konkurenčni pridelavi in predelavi hrane, pri tem seveda moramo upoštevati tudi vedno močnejši glas ali pa klic našega okolja, naših potrošnikov, ki od nas zahtevajo dostop, da jim zagotovimo visoke standardne, varne in pa kakovostne prehrane, ob tem, seveda, da pri tem upoštevamo tudi vse ostale prakse, ki so pomembne in ki jih naslavljamo v drugih področjih, to je učinkovita raba in pa dostopnost virov. Jaz mislim, da na tem področju in to smo tudi napisali v resoluciji, moramo izrazito se usmeriti v trajnostno kmetovanje, upoštevanje višjih okoljskih standardov in da v resnici, v Sloveniji, za to imamo več kot dobre pogoje in smo mogoče lahko na teh področjih veliko bolj ambiciozni, za kar mi že pripravljamo tudi nov akcijski načrt ekološkega kmetovanja v Sloveniji, pri čemer, kot rečeno, mislim, da imamo še veliko prostora, da tudi v ciljih lahko naredimo veliko bolj ambiciozne številke. Že sem povedala tudi in še enkrat poudarjam, ker to področje je pomembno, krepitev agroživilskih verig in izboljšanje položaja kmeta v teh verigah. Vem, da to poudarjamo konstantno, da najbrž vsak strateški dokument vsebuje to, ampak, resnično, na tem področju je potrebno vložiti še veliko napora. Mi se trenutno ukvarjamo z posameznimi sektorji, kjer te verige vzpostavljamo in dejansko, v te zadeve je potrebno, tudi z veliko nekega osebnega napora in angažmaja, pristopati, da potem na neki daljši rok, te verige postanejo učinkovite, stabilne in da seveda tudi potem dosegajo vse tiste učinke, ki si jih od verižnih odnosov, znotraj verig, želimo. Jaz mislim, da ne gre zgubljati besed glede trajnostnega upravljanja z naravnimi viri. Priča smo različnim okoljskim zahtevam, dokumentom, ki od nas zahtevajo, da upoštevamo okolje in naravne vire in kot že rečeno, tudi Evropa je na tem področju izjemno ambiciozna in nam narekuje tudi kar zavezujoče cilje in tudi predpiše, koliko sredstev, kakšen odstotek sredstva bomo temu morali namenjati. Na tem področju, kot že omenjeno, bo potrebno veliko več strpnosti in pa dialoga. Na eni strani razumevanja naravovarstvenih, seveda, vsebin, na drugi strani razumevanja vsebin in pa pomena kmetijstva in, na nek način, zastavit si neke srednjeročne cilje, ki seveda tudi kmetijski prostor izrazito dobro razume in jih želi upoštevati, vendar kakšne spremembe seveda ne gre pričakovati čez noč, smo pa jim priča, seveda, tudi takšnim zahtevam, da se stvari ukinjajo, ne vem in zmanjšujejo iz danes na jutri. Kar se tiče dviga kakovosti življenja in pa gospodarske aktivnosti na podeželju, predvsem želimo nadalje spodbujat dopolnilne dejavnosti na kmetijah. Velik manko vidimo na področju povezovanja turizma in pa kmetijskega sektorja, zato na tem področju tudi že operativno delamo stvari na terenu, oblikovana je tudi medresorska skupina, ki za to področje že skrbi, v pripravi so tudi razpisi, s katerimi želimo spodbujati nadalje, se pravi, nekmetijske dejavnosti na kmetijah, kamor sodi tudi področje turističnih vsebin. Zelo pozornost, bomo namenjali razvoju bio gospodarstva, torej krožnega gospodarstva v kmetijskem prostoru, ki ga imenujemo na nek način bio gospodarstvo, ampak prav tako zagotavlja zaprte kroge in s tem seveda tudi zmanjšanje različnih vplivov na okolje, izrazito pomembno področje socialne vključenosti, ženske na podeželju in pa skrbi za ranljive skupine na podeželju in pa, zmanjšanje vrzeli v dostopnosti in kakovosti storitev med podeželjem in mestom, kjer tudi smo priča neke vrste, še vedno centraliziranemu razvoju, ukinjanju določenih stvari na podeželju, kar seveda izrazito ovira razvoj podeželskega prostora in s tem tudi krepitev gospodarske aktivnosti v njem. Kar se tiče okrepitveno oblikovanja prenosa znanj, predvsem želimo okrepit raziskovalno podporo za razvoj kmetijstva, tako v primarnem delu, kjer ta znanja nastajajo in imajo manko, priča smo pomanjkanju vlaganj v raziskave in razvoj, predvsem aplikativne raziskave in razvoj na področju kmetijstva, ker seveda te znanosti nimajo takšnih visokih znanstvenih koeficientov ali pa znanstvenih dosežkov in pogosto iz teh financiranj izpadejo. Še bolj pa želimo okrepiti učinkovit prenos znanja do končnih upravičencev in seveda ta znanja narediti uporabna in predvsem koristna v smeri krepitve konkurenčnosti in pa boljšega položaja kmeta. Torej, zaključujem. Jaz mislim, da dokument je ciljno strateško naravnan, da zelo že nakazuje na vse tiste ukrepe, ki jih bomo lahko v prihodnjem dokumentu, to je strateški načrt, naslavljali, tudi evropska logika se izrazito usmerja zgolj iz pravilne porabe sredstev v izrazito ciljno usmerjenost porabe evropskih sredstev, kar bo potrebno tudi za enkrat še po predpisu na letnem nivoju dokazovati. Mi smatramo, da leni nivo mogoče je preprosto, kajti kmetijstvo je podvrženo različnim zunanjim vplivom, ki pogosto zmotijo dosego kakšnih zadanih ciljev na tako kratek rok, pa vendar sproti bo preverjeno, zato smo zavezani k temu, da bodo naši cilji v strateškem načrtu izjemno konkretni in da jim bomo sproti tudi morali dokazovati. K pripravi nas je vodil premišljen pristop k oblikovanju inštrumentov, ki jih bomo nadalje v strateškem načrtu oblikovali in seveda velika potreba povečanju dodane vrednosti, podjetniškega pristopa in izrazite tržne naravnanosti slovenskega kmetijskega prostora. Varstvo okolja in narave v Sloveniji mora postati prednost in ne ovira kot je danes pogosto, ker s tem lahko tudi večamo dodano vrednost naših kmetijskih izdelkov in pa izrazit pomen je k znanju, h kreativnosti, k inovativnosti in pa podjetniškem pristopu in še enkrat poudarjam povezovanju znotraj slovenskega kmetijskega prostora. Kakšne so aktivnosti v nadaljevanju, kot sem že povedala, že vedno čakamo sprejem ključnih uredb na evropskem nivoju. Zadnji predlog verjamem, da ste ga slišali, je predlog finskega predsedstva, ki se vendar približa k temu, da v kolikor bo potrjen, da bo tudi na področju programov razvoja podeželja finančna konstrukcija ostala zelo podobna tej, ki je v obstoječi finančni perspektivi, torej 10 milijard približno bi naj bil večji proračun v drugem stebru, to je PRP, v kolikor bi ta finski predlog bil sprejet. In jaz verjamem, da k temu vendar je pripomoglo tudi to, da smo skupaj s finsko pripravili tisto deklaracijo, ki jo je sopodpisalo 22 držav članic in ki je na nek način bila vzvod, da je tudi komisar lahko izpogajal nekaj več sredstev kot že rečeno, seveda vsi upamo, da bodo potrjene, žal pa prvi steber ostaja na nivoju znižanja za približno 4 % in tukaj povem samo še to, da tukaj že skoraj dokončno je, da bo sledila kapica pri plačilih na hektarsko površino pri neposrednih plačilih, ki bo omejena z 100 tisoč evri navzgor in da bo sledila tudi degresija preplačilo, ki še ni popolnoma znana, mi zdaj študiramo in pripravljamo različne modele, vendar bo bolj usmerjeno v neke vrste, se pravi podporo tistim srednje velikim kmetijam, kar zagotovo je koristno za slovenski prostor in bo tudi zelo znižalo tiste drastične razlike med manjšimi kmetijami in med velikimi prejemniki.  Torej, mi akcijski načrt oziroma strateški načrt že pripravljamo, pripravljamo ga v širokih delovnih skupinah, sodelujemo z vsemi nevladnimi organizacijami in vsemi, ki pri tem kakorkoli želijo participirati in verjamem, da bomo takoj po sprejemu ključnih evropskih dokumentov pripravljeni, da zelo konkretno tudi opredelimo različne ukrepe in naslavljamo te cilje, ki smo si jih v resoluciji zadali. Toliko z moje strani, predsednik in člani odbora in smo na voljo zdaj za vaše mnenje slišati. Hvala.
Najlepša hvala za dodatno pojasnilo, gospa ministrica. Torej želi predstavnica Zakonodajno-pravne službe podati dodatno obrazložitev pisnega mnenja? Želite. Izvolite, imate besedo.
Gospa _________
Hvala za besedo.  Torej podali smo pisno mnenje v katerem smo opozorili na posamezne pomanjkljivosti zlasti glede obdobja veljavnosti, to zaradi tega, ker je bilo izključeno leto 2021, ki je po evropskih dokumentih vključeno, opozorili smo tudi na pomanjkljivosti v shemi, v navajanju virov in v posameznih opredelitvah. Besedo sem pa želela zaradi tega, ker ob tem, da so te pripombe,   (nadaljevanje) ki sem jih sedaj povzela upoštevane pa ni upoštevana še ena pripomba iz mnenja, ki smo jo podali in sicer gre za pripombo k poglavju, k strateškemu cilju 2, ki je navedeno v poglavju 3 in ki se nanaša na prepoved gojenja gensko spremenjenih rastlin. In sicer v resoluciji je navedba, da se bodo tudi v prihodnje izvajale prepoved gojenja teh rastlin. Kot je izhajalo iz sobotne predstavitve naj bi pa ta resolucija odražala stanje, ki je. Stanje kakršno je po veljavni zakonodaji gojenje gensko spremenjenih rastlin ni prepovedano. Imamo Zakon o omejevanju ali prepovedi pridelave gensko spremenjenih rastlin. Ta zakon je bil sprejet in velja od leta 2015. To izpostavljam zato, ker iz dodatnih pojasnil oziroma pisnih pojasnil ministrstva, ki smo ga dobili na to našo pripombo je sklicevanje na resolucijo iz leta 2011 se pravi v letu 2015 je to spremenjeno. Poleg tega zakona, ki sem ga omenila je tudi Zakon o soobstoji gensko spremenjenih rastlin z ostalimi kmetijskimi rastlinami. Ta zakon na primer tudi predvideva oziroma na podlagi tega zakona je celo izdan Pravilnih o registru pridelovalcev gensko spremenjenih rastlin. V odgovoru je hkrati tudi sklicevanje na direktivo Evropske unije, vendar pa želim opozoriti, da ta direktiva ne zajema zgolj prepoved, ampak gre za možnost držav članic, da omejijo ali prepovejo gojenje, zato ni jasno, zakaj je glede na to direktivo Evropske unije, glede na veljavno zakonodajo v resoluciji navedena zgolj prepoved. Po mnenju Zakonodajno-pravne službe bi se moral stavek v poglavju 3.2 specifični cilji v tretjem odstavku, ki se glasi: »K ohranjanju naravnih virov sodi tudi ohranjanje kmetijske pridelave brez uporabe gensko spremenjenih organizmov / nerazumljivo/ kmetijske pridelave z omejevanjem gensko spremenjenih organizmov.« Potem tudi v naslednjem stavku, da se bo v prihodnje izvajala prepoved, da bi moralo biti določeno, da se bo v prihodnje izvajalo omejevanje ali prepoved gojenja gensko spremenjenih rastlin.  Hvala.
Najlepša hvala, predstavnica Zakonodajno-pravna službe, za dodatno obrazložitev.  Želi še kdo besedo od vabljenih gostov?  Gospod Ravnik, izvolite.
Branko Ravnik
Hvala za besedo.  Spoštovani predsednik, spoštovane poslanke in poslanci, ministrica, državna sekretarja, ostali gostje lep pozdrav! Na zbornici smo dokument imeli v zelo široki razpravi. Znotraj zborničnega sistema smo pa tudi na vseh dogodkih omenjali, da se sprejema resolucija in pomembnost tega dokumenta. Šli smo skozi vse območne enote, strokovne odbore zbornice, upravni odbor. Svet zbornice je sprejel stališče do resolucije in seveda tudi strokovne službe. Dokument je zbornica podprla kot ustrezen dokument. Ocenili smo, da naslavlja prav vse, kar je strateško pomembno nasloviti, vendar ugotovili seveda tudi, da je tudi dober dokument možno še malce izboljšati, zato smo tekom te razprave pripravili tudi pripombe oziroma dopolnitve sledi spremembah, da je bilo lažje tudi sledljivost teh naših pripomb in moram reči, da so bile te pripombe predvsem usmerjanje v izboljšanje in jasnost teksta in večinoma so bile te pripombe, ki smo jih posredovali tudi upoštevane s strani ministrstva. Je bilo generalno, če gledamo na samo strategijo v tej razpravi danih nekaj mnenj, ki bi jih rad izpostavil in sicer, da je resolucija preveč splošna, preveč načelna in nima rangiranih prioritet se pravi naslavlja vse, vendar bi si želeli, da nekaj se pa bolj posebej in konkretno naslavlja - seveda tudi v zvezi s tem smo dobili odgovor - in je ministrica tudi to danes predstavila zakaj ni. Še nekaj nam je manjkalo potrebno bi bilo v resolucijo zapisati kdo bo nadziral uresničevanje ciljev resolucije in kako bodo posamezne institucije odgovorne za izvajanje resolucije – kaj Vlada, kaj ministrstva, kaj nevladne in tako naprej? Potem, manjkala nam je ena jasnejša zaveza, da se država mora zavezat k realizaciji izvedbi ciljev in seveda zagotovit ustrezna sredstva za ta namen. Se pravi, resolucija brez denarja je lahko mrtva črka na papirju, čeprav, resolucija v resnici naslavlja tudi vsebine, ki jih moramo v načinu obnašanja spremenit, ne samo denar, kajne, kar se mi zdi zelo pomembno. In, mogoče bi želel eno malo bolj jasno zavezo o resoluciji, tudi glede upravljanja s tveganji, da bi se, bom rekel, bolj jasna zaveza postavila, glede oblikovanja, mogoče glede oblikovanja sklada, ampak, kot rečeno, odgovor je bil, da nas ta razprava še čaka potem v razpravi o ukrepih, v nadaljevanju. In seveda, še nekaj nam je manjkalo, kazalniki spremljanja učinkov izvajanja resolucije. Mi smo za to, pač, dodatno, ta tekst okrepil z enim novim poglavjem, prioritete pri izvajanju o resoluciji, kjer smo tudi sami nekako naredili en pregled tega, kaj bi bilo najbolj pomembno, po rangu, da se prioritetno izvaja. Težišče smo dali, recimo, znotraj skupine a, skupine ciljev, primerljiv dohodkovni položaj in stabilnost dohodka, kot tisti ključni strateški oziroma specifični cilj in pa pri skupini b, prilagajanje in blaženje podnebnih sprememb, kot tisto, kar je treba prioritetno naslavljat. Torej, zbornica resolucijo podpira, gre za pomemben dokument, daje temeljne usmeritve, za pripravo izvedbenih dokumentov v okviru SKP. Pa ne samo to, pomembno je, da se seveda daje pomembne usmeritve tudi pri pripravi nacionalne zakonodaje in pa pri izvajanju posameznih politik, ki niso skupna kmetijska politika in, zato je pač ta pomembnost dokumenta tako velika, ker ne naslavlja samo SKP. Pomembno, kar pa bi želeli opozorit, potem, ko bo resolucija sprejeta, pa je, da mora Vlada v prvi vrsti zagotoviti, da bo obseg sredstev za financiranje razvojnih politik s to resolucijo zadosten. Zagotoviti je potrebno vsaj enak obseg sredstev za ukrepe kmetijske politike in dodatno zagotovit nacionalne vire za financiranje ukrepov stabilizacije dohodka, predvsem za sofinanciranje zavarovanje in pa interventne ukrepe, v primeru tržno cenovnih poslabšanj in, seveda, pomembno je tudi, da zagotovi usklajeno delovanje politik, v smeri pridelave hrane in da je ta prioriteta med politikami, ki naslavljajo isti prostor. To dostikrat pozabljamo, ko gre za pozidavo zemljišč, ko gre za, bom rekel, »rangiranje« prioritet pri ohranjanju narave in podobno. Drugo, Ministrstvo za kmetijstvo se mora na nek način zavezat, da bo pri kreiranju ukrepov skupne kmetijske politike, pri dodeljevanju podpor sektorja, si posameznim sektorjem, sledilo ciljem, ki so zapisani v tej strategiji in da bodo oblikovani izvedbeni ukrepi, ki bodo v največji meri usklajeni tudi znotraj sektorja, kot celote - se pravi, tudi z interesnimi zastopniki kmetov in kmetijstva, podeželja in da bodo ukrepi oblikovani na način, da bodo administrativno nezahtevni in rezultatsko naravnani. To je nekaj, kar bomo v bistvu moral bistveno spremenit v novi kmetijski politiki oziroma novem programskem obdobju. In seveda tudi, da se jasno opredeli, pri izvajanju ukrepov, kakšna je vloga družinskih kmetij, pri razvoju kmetijstva v prihodnje. Ministrstvo za okolje in prostor mora pri kreiranju svojih politik sledit tem načelom, v strategiji, jasno, da načelo trajnostnega razvoja pridelave hrane, vendar mora oblikovat ukrepe na način – oziroma politike – da ne bo prihajalo do nepotrebnih konfliktov v prostoru, ker s temi konflikti se povečuje možnost opuščanja kmetovanja. Bom mogoče v nadaljevanju res, zelo na kratko, tudi omenil, zakaj omenjam nevarnost opuščanja kmetovanja v prihodnje, kot veliko tveganje za slovensko kmetijstvo.  (nadaljevanje) Če gledam Ministrstvo za finance dejstvo je, da je potrebno pri politikah, ki jih izvaja to ministrstvo zagotavljati, upoštevati specifični položaj kmetijstva, da je potrebna, da ugotavlja, da zagotavlja oziroma upošteva pri kreiranju politiki dohodkovni položaj v kmetijstvu, da dejansko kreira ukrepe, ki so v bistvu na neki način zagotavljajo spodbujanje, ohranjanje kmetovanja in da z nekimi pavšalnimi mehanizmi ureja področje, za to da se administrativna bremena ne povečujejo. Tudi kmetijske organizacije imamo pomembno težo pri izvajanju resolucije, ker marsikaj je notri zapisano, kar bomo morali narediti predvsem pa se bomo morali poenotiti v stališčih glede prioritet in kaj je tisto, kar moramo naprej bom rekel prioritetno naslavljati in nekako se potegniti se nazaj v te vrtičarskem kreiranju posameznih politik.  Zadružni sistem definitivno ta resolucija zelo veliko težo daje povezovanjem v verigah, povezovanje na drugi stopnji, na drugem nivoju. Oblikovanje organizacij proizvajalcev so nekaj, kar sledi temu temeljnemu cilju izboljšanje in zagotavljanje stabilnosti dohodka in tukaj ta sistem ima pomembno vlogo in težo in pa institucije prenosa znanja. Seveda nič ne bo brez znanja. Ti sistemi prenosa znanja, ki jim je velika teža v resoluciji dana in velik pomen morajo to svoje oddelati, kar v resoluciji piše.  Sedaj, če grem počasi zaključujem. Ciljev resolucije ne bo možno zasledovati, če ne bomo odgovorili na nekaj ključnih vprašanj.  Prvo je: Kakšno prioriteto ima pridelava hrane v prihodnosti v Sloveniji, kakšno vlogo pri tej pridelavi imajo družinske kmetije? To je ključen odgovor na katerega bomo seveda v resoluciji je vse to omenjeno, ampak bom rekel, da je to vprašanje na katerega je odgovoriti, ker iz njega bomo seveda, potem kreirali ukrepe.  Drugo: Kakšen bo ugled kmeta v družbi? To ima na dolgi rok izjemno velik pomen. Danes mladina ne vidi več priložnosti v kmetijstvu in je bi rekel da je to nekako panoga, ki ni za bodoče generacije interesantna. Poklic kmeta je eden od poklicev, ki na neki način izumira in je potrebno narediti in resolucija mora tudi to razpravo spodbuditi, da se bo to vprašanje naslovilo, ker ohranjanje kmetovanja v naslednjih generacijah je izjemno pomembno.  Tretje: Kako se učinkovito soočiti s podnebnimi spremembami? Podnebne spremembe so nekaj, kar imamo na mizi dnevno in s tem se vsakodnevno soočamo in resolucija to naslavlja, ampak z ukrepi je potrebno to še okrepiti.  Bi opozoril še na dvoje. Struktura kmetije v Sloveniji je taka, da je po naši oceni polovica kmetij 30 tisoč kmetij je takih, ki jim kmetovanje ne pomeni ekonomskega interesa se pravi, da ne kmetujejo, zaradi ekonomskega interesa, zato da bi zaslužili. So pa ključne te kmetije za ohranjanje neproizvodnih javnih dobrin. Se pravi, ohranjajo visoko stopnjo biodivezitete, ker imajo visoko vredne naravovarstvene travinja, ohranjajo kulturno krajino in pa ohranjajo poseljenost podeželja na odmaknjenih območjih. S spremembo generacij na teh kmetijah je zelo velika bojazen, da ne bomo mogli ohranjati takega načina kmetovanja v naprej in govorimo v marginalnih območjih in govorimo o zelo velikem številu, polovici slovenskih kmetij. Kmetijska politika je do sedaj uspela ohranjati to strukturo kmetij, čeprav je ekonomsko manj pomembna, ampak iz vseh drugih vidikov, kjer pa profitirajo bolj drugi sektorji kot kmetijstvo pa, kar v zadostni meri. Mi se bojimo, da mlada generacija ne bo takega način življenja več povzemala in lahko se zgodi, da bomo v ne tako dolgem prihodnjem obdobju se bomo ukvarjali z vprašanjem ali ne bomo plačali ljudi samo zato, da so tam in ali mu ne bomo dali delovno mesto zato, da bo izvajal neproizvodne javne dobrine na nekem območju in resolucija že ta trenutek naslavlja to vprašanje v izvedbenem delu se mora pa še toliko bolj naslavljati. In drugo kar bi rad še opozoril - vloga živinoreje v kmetijstvu, predvsem govedoreje. Ta je danes postavljena na nek pranger, to je neko zlo v tej družbi, pravzaprav govedoreja pri nas predstavlja 40 % vednosti kmetijske pridelave, če zraven štejemo še vrednost predelave krmnih rastlin. In tudi v prihodnje bo govedoreja ena ključnih panog v kmetijstvu, ki bo morala biti deležna podpore. In mi imamo izrazito ekstenzivno kmetijstvo 8,6 GVŽ je povprečje po eni kmetiji, 8 živali na kmetijo. To je daleč od industrializiranega kmetijstva. Niti približno naše kmetijstvo ni industrializirano, kar se poskuša dokazovati s tem kakšen močan vpliv ima živinoreja na emisije. Seveda imamo emisije, ampak ključne emisije v tej državi so promet, 51 % emisij. In promet v zadnjih desetih letih povečal emisije za 25, 5 % in je 1 % pod ciljno vrednostjo za 2020. Govedoreja dejansko predstavlja 10 % emisij, ampak se je v tem času njen vpliv zmanjšal in smo 6 % pod ciljno vrednostjo za leto 2020. In imamo nastavljene ukrepe, in v resoluciji so tudi omenjeni, kako ta vpliv še nadalje zmanjševati, ne na način, da bomo pobijali živali ali pa zmanjševali njihov stalež, ampak na način, da bomo izvajali ukrepe, ki predstavljajo zmanjšanje teh emisij. In v strategiji in v dokumentih, ki o tem govorijo, je napisano, da so najprimernejši mehanizmi selekcijsko delo in pa strokovno delo izboljšanje obrokov, izboljšanje načina ravnanja z gnojem in podobno, lahko bistveno še nadalje prispeva k zmanjševanju. Mi imamo stalež govedi v tem trenutku za 20 % manjši kot je bil v 70-ih letih prejšnjega stoletja, se pravi načelno bi se morale v tej državi emisije toplogrednih plinov zmanjšati, če bi bila res govedoreja ključni problem, pa ni. In mimogrede, široka potrošnja ima večji delež emisij kot govedoreja, 13 %, samo lažje je kravo obtožiti za nekaj kar je nekaj daleč, pa sam sebe malo mimogrede še opravičiš.  Mi smo predlagali tudi da se amandmira resolucija v dveh primerih. Kot rečeno ministrstvo je v največji meri upoštevalo naše pripombe, smo dali pa sugestije za malo jasnejši tekst v enem primeru in gre za vprašanje upravljanja z zvermi. V tekstu je notri napisano v resoluciji: družbena sprejemljivost, to je v poglavju 2, podpoglavje 2.2. družbena sprejemljivost za zagotavljanje ugodnega stanja zavarovanih velikih zveri in divjadi pomembno vpliva na ohranjanje kmetovanja, stalež rejnih živali ter bivanje kmečkega in nekmečkega prebivalstva na območjih, pojavljanja velikih zveri in divjadi. Mi smo v preteklosti z zvermi znali upravljati, desetletja smo imeli ugodno stanje populacije, šele potem, ko se en del zainteresirane javnosti v to začel vpletati je prišlo do kaosa na tem področju, imamo danes nekajkratnih indeksov pojavljanja škod, ki se v primerjavi 2019, 2018 povečal. In definitivno in s podatki in izračuni, ki smo jih naredili, je dokazano, da širjenje populacije velikih zveri vpliva na interes po kmetovanju. Ta se pač tam kjer je bilo v preteklosti več tega pojavljanja zmanjšuje. In bi želeli, da se napiše v tem dokumentu, da družbena sprejemljivost negativno vpliva na nepomembno, ne piše pomembno, ampak negativno vpliva. In drugo je vezano na vodovarstvena območja, jasno vsem v tej državi je, da so vodni viri ključna dobrina in da si vsi v tej državi želimo, da vedno in povsod iz pipe teče pitna voda, vendar ljudem, ki imajo   (nadaljevanje) omejitve pri kmetovanju na teh območjih je treba zagotoviti sistemsko nadomestilo za kmetovanje na vodovarstvenih območjih in predlagamo, da se v resolucijo to tudi zapiše.  Hvala lepa.
Hvala, gospod Ravnikar.  Želi še kdo od vabljenih besedo? Gospod Küčan iz Sindikata kmetov Slovenije.  Izvolite.
Franc Küčan
Lepo pozdravljeni tudi v imenu Sindikata kmetov Slovenije.  Mi smo že sodelovali pri predstavitvi te resolucije v Državnem svetu in takrat smo javno povedali kaj pričakujemo in kam nam je moteče, ampak v večina primerov se bom podvojil z mislijo Kmetijske zbornice. To sta dva institucije z istim namenom tako, da ne biti presenečeni, če bo kakšen stavek ponovljen.  Mi pričakujemo kot tako resolucijo, ja mora biti, mora biti napisana, moramo imeti neke smernice, po katerih se bomo ravnali s tem, da razmišljam, da Slovenija, ko je tako razdeljena pa tako specifična od pokrajine do pokrajine, da bi bila potrebna nadgradnja se pravi po regijah prilagoditi na specifičnih regije. Sam lahko zatrdim, ker sem predsednik Sveta območje enote Murska Sobote mi že za Pomurje pripravljamo iz te resolucije, iz svoje resolucije naslovili smo jo strategija razvoja kmetijstva v 2020 do 2050 in prav to želimo, kar bom sedaj povedal točno opredeliti v našem pomurskem prostoru kdo, katera kmetija, v kakšni obliki, v kakšni velikosti, s kakšnim ciljem.  Resolucijo bomo podprli in jo bomo podpirali. Imamo pa nekatera pričakovanja sicer bolj slednjih aktov oziroma zakonov. Za nas je zelo pomembno, če bo ta resolucija tudi dobila neke zakonske podpore to so Zakon o kmetijstvu, Zakon o kmetijskih zemljiščih, Zakon o skladih, ki ste pa zelo pomembna, kako bomo pa, potem to resolucijo dobili v življenju v sprejemljivi obliki. Za mene je zelo pomemben poudarek, da imamo neki cilj kdo bo nosilec kmetijske proizvodnje v bodoče. Mi še vedno imamo nekih 66 tisoč kmetij, ki vlagajo vloge za podporo na kmetijo. Mislim, da dolgo tega ne bo tako in naš cilj in mi pri sindikatu podpiramo, da moramo dati slovenski kmetijski proizvodnji to so družinske kmetije, mladi ljudje, izobraženi ljudje in ti bodo vsaj za eno obdobje - 30 ali 40 let -, da bodo zavarovani, da bodo delali na kmetijah. Vendar za te mlade kmetije, mlade družinske kmetije pa moramo rešiti vprašanje prostora. Tukaj moram spomniti, ker ko smo mi družinske kmetije ustanavljali smo rekli mladi prevzemniki pa smo jim dali neki denar za zagon proizvodnje sedaj pa vsaka mlada kmetija, ki želi kmetovati mora imeti neko izdelano proizvodnjo in je zelo ogromno potrebno investirati sedaj pri teh mladih ljudeh. Kajti, vsaka kmetija, ki je bila zadnjih 30 let je imela neki svoj socialistični značaj kmetovanja. Trenutno prehajamo v moderni kapitalistični značaj to pa pomeni, da mora biti kmetija velika, da mora biti neka standardna kmetija, konkurenčna kmetija in sedaj se srečujemo s problemom prostorskih načrtov oziroma prostorov. Normalno to, kar je malo prej gospod Ravnik govoril naše kmetujejo v veliki meri tudi z škodljivci to so zveri, divjad in pa še marsikaj drugega ptice in tako dalje. To zadevo povem vam v Pomurju ali v Prekmurju, Goričko, ki bo čez čas zelo vprašljivo kako naprej. Že 40 let kmetujejo naši kmetje za ograjami, za / nerazumljivo/ varovanjem svojih pridelkov. Mlada družinska kmetija v taki obliki sigurno ne bo kmetovala in se bomo dejansko srečevali z izsiljevanjem oziroma za območja, ki bodo izseljena oziroma da bodo prazne.  Me zelo skrbi in ta resolucija oziroma vsi nadaljnji dokumenti mora se zaščititi kmetijstvo. Mi imamo vasi, ki so izrecno namenjene za kmetijstvo. Že stara Avstro-Ogrska ali Madžarska država, ko je bila nekje tu na našem območju, je točno predvidela, ta vas je kmetijska vas, tu se bo kmetovalo. Danes žal ugotavljamo, da malomeščansko sili na vasi in nam jemlje prostor in pa pravico do kmetovanja. Glejte, kaj se to zgodi? Takrat, ko se nek mladi kmet odloči, da bo zgradil en hlev. Takoj drug dan je že civilna iniciativa, zbira se podpise, glejte, v tej vasi to ne bi mi želeli, naj to bo nekje v drugi vasi, ker to bo smrdelo, to bo silaža, to se bo vozilo, to bo ropot, to ne vem kaj bo, ampak ti ljudje prihajajo iz mesta na podeželje, ker se jim na podeželju »dopade«, ker je lepo na podeželju, ampak, noben pa ne bi imel soseda za kmeta. To je potrebno zaščititi, se pravi, prostor oziroma kmetijstvo oziroma podeželje, moramo v resoluciji definirati, da je rezervirano za kmetijstvo in bo kmetijstvo glavni, najbolj prisoten, dejavnik v vasi, vsi ostali, ki pa želijo živeti, naj živijo, niso moteči faktor, ampak morajo spoštovati načela življenja na kmetijah. Glejte, v nadaljevanju, skozi akte oziroma program razvoja podeželja ali pa, ko »po programe«, pričakujemo, da v naslednjem obdobju bo zelo pomembno, moramo se namreč osredotočiti, mi moramo imeti cilj prehranske varnosti. Mi imamo že »subvencijsko« politiko, koliko, 15 let, mislim, da nekje 15 let, te podpornice dobivajo, ampak z leta v leto, nam nekateri segmenti oziroma nekatere panoge, upadajo. Čedalje manj smo samooskrbni. Zdaj, kje je napaka ali pa kaj je napaka, je dejansko ekonomija proizvodnje ali je kaj drugo, tako da, zdaj v bodoče, v tem obdobju, sedemletnem, ki nas pričakuje, pa mora ta resolucija spremeniti in pa ta program spodbud, da bomo pa začeli podpirati kmetijsko proizvodnjo. To željo, da je cilj, da je samo obdelano, kmetijsko območje ali pa ne vem kaj, naj to podpira nekdo drug, ne z sredstvi za podporo kmetijstvu, a naj podpira Ministrstvo za okolje ali ne vem kdo, da bomo imeli lepo pokošeno, urejeno, hribovito območje, tam, kjer je že zdaj opuščena govedoreja, pašništvo, tam, kjer se več ne najde ne ovca, ne koza, že zdavnaj ne krava, tu, zdaj, ali bomo šli intenzivno to ponovno vpeljevat ali pa bomo preusmerili, kajti v bodoče dejansko mora biti proizvodnja in to, kar je bilo že povedano, to morajo dobiti ljudje, ki želijo živeti od kmetijstva in njim mora biti omogočeno v tem perspektivnem obdobju, eno spodobno življenje na kmetiji. Če to ljudem ne bomo omogočili, bodo še ti, ki so bili pripravljeni prevzeti kmetovanje, ki so bili pripravljeni slediti željam vseh nas, ki smo bili že zdavnaj kmetijstvo in če bodo obupali in vsak mladi človek, enkrat, ko gre iz kmetije, se nikoli ne vrne, tako kot vsak mladi izobraženi človek, ki gre iz Slovenije, redko, da bi se nazaj vrnil… Torej, naša resolucija, naša strategija mora biti, da to, kar zdaj / nerazumljivo/ in pa tudi v bodoče želimo, da z resolucijo in pa strategijo, še več mladim omogočimo, da bojo mladi prevzemniki, da bo se še več mladih družinskih kmetij ustanovilo oziroma formiralo. Moramo vedeti, da za 10 let bomo mogoče govora imeli, o procentu ali pa 2 procenta ljudi, ki bojo delali v kmetijstvu, da ne bomo več govorili o 60 ali pa 70 tisoč kmetijah, ki bojo vlagale neke subvencije, / nerazumljivo/ da bo to nekaj tisoč samo, vendar proizvodnjo, bojo pa ti ljudje peljali, če bojo imeli vse pogoje, v tej smeri, da bojo ista proizvodnja, kot takrat, ko je bilo 100 tisoč kmetij, vendar takrat so bile vse kmetije bolj samooskrbne, za lastno rabo, zdaj, pričakujem pa, da vse kmetije bojo usmerjene, v veliki meri, v tržno proizvodnjo. Ena, zopet naslednja prepreka, ki jo pa vidimo in bo zelo potrebno, povezovanje kmetov, kmetij in pa, potem naprej povezovanje, se pravi, v zadruge, v organizacije pridelovalcev ali pa v proizvodne verige. Vendar, glejte, ne smemo pa zaspati, mi imamo kar nekaj dobrih verig, ki se dnevno sliši - žitna veriga, zelenjadarska veriga, ne vem kaka veriga - ampak žal ugotavljamo, da v teh verigah ni nobenega inštrumenta, da bi opredelil neka razmerja.  (nadaljevanje) Še vedno trdimo, da je v slovenskem kruhu 5 % deleža slovenske pšenice, da je pa 55 ali pa 50 % deleža trgovske verige in da je trgovina tista, ki obvladuje to, če dobro sledim malo tudi evropski politiki tudi v Evropskem parlamentu, v Evropski komisiji to ugotavljajo, da je na tem področju nekaj treba urediti. Namreč, zakaj bi dajali svoj dobro prislužen denar nekomu drugemu, ki ta denar pobere v Sloveniji in ga nese čez mejo. To so velike trgovske korporacije, ki nas osramešujejo. Če bomo malo več temu pozornosti posvetili normalno ekonomisti rečejo, da je to naravno, ampak mora nam biti neki cilj. Nekdaj smo imeli zelo zelo zavarovano kruh, mleko in meso to je dobrina, ki mora bito pod nadzorom in dobrina, ki mora biti vsakemu dostopna.  Naslednje poglavje, ki bi pričakovali od te resolucije so pa normalno prepoceni dobrine, ki se pridelujejo na kmetiji. Hrana mora dobiti neko vrednost, hrana mora biti vredna, vendar dostopna. Sedaj pa ali bomo reševali dostopnost skozi kmetijsko proizvodnjo in pritiskali na kmetijsko proizvodnjo, da bo cenjena oblika proizvodnje pa s tem reševali socialni problem zaposlenih upokojencev ali pa bomo spremenili na državni ravni, gospe in gospodje poslanci, socialno politiko minimalne plače ali pa minimalne penzije in s tem reševali boljše odnose ali v boljšo cenovno politiko v kmetijski proizvodnji to je pa v veliki meri odvisno od vas.  Na koncu bi povedal, da resolucija ja, sindikat jo podpira, ima željo, bo sodeloval pri vseh ostalih nadaljnjih dokumentih. Me pa zelo veseli in močno podpiramo, da ta resolucija pa ta program razvoja podeželja mora bazirati na eni zelo dobri blagovni znamki to je blagovna znamka »Izbrana kakovost Slovenije«. To slovenski potrošniki bodo prepoznali, moramo jih prepričati v to. Moramo vedeti, da slovenska hrana je pridelana kvalitetno pod zelo budnim očesom vseh nadzornih organov, ki spremljajo in kontrolirajo kmetijsko proizvodnjo na področju fitofarmacije, na področju genetike vsepovsod torej zadovoljujemo v najboljši meri vsem pravilnikom. Slovenci moramo svojo blagovno znamko »Izbrano kakovost« tudi ponuditi slovenskemu potrošniku po sprejemljivi ceni.  Na koncu bi rad povedal. Izbistriti je pa treba misli, da slovensko kmetijstvo ni onesnaževalec okolja, da slovensko kmetijsko ne vpliva to, kar je Branko Ravnik povedal, vremenske spremembe, da je ta delež zelo majhen in vsem tistim, ki razmišljajo, da so krava, svinja ali pa nekdo največji moteči faktor. Žal, brez treba Slovenci ne bomo preživeli in s tem dejstvom, da je konvencionalna proizvodnja varna proizvodnja. Ne nasprotujemo ne ekološki ne kakšni drugi obliki proizvodnje, vendar preživeli bomo s konvencionalno proizvodnjo pod budnim očesom nadzornega organa, nadzornih organov torej naj bo resolucija taka kot je. Pričakujemo pa, da vsi tisti področij, kjer je potrebno jo moramo dograditi in dati smernico, da bomo za 7, 8 let ugotovili, da pa to obdobje za to resolucijo je imelo končno eden napredek ne pa nazadovanje.  Hvala lepa.
Hvala lepa.  Še želi kdo od vabljenih besedo? Ne želi. Torej, sedaj bomo prešli na razpravo članov odbora. Predlagam pa, da opravimo najprej razpravo o posameznih poglavjih in amandmajih, potem pa bi glasovali o vseh poglavjih predloga resolucij skupaj. Ali kdo temu predlogu, kolegice in kolegi, nasprotuje? Če ne ugotavljam, da je tak predlog sprejet.  V razpravo dajem poglavje 1 Uvod in amandma koalicijskih poslanskih skupin k pred poglavju 1.1. Želi kdo besedo? Prijavljenega imama kolega Doblekarja. Torej lahko razpravljate splošno tudi v tem prvem delu.  Izvolite, kolega Doblekar. Beseda je vaša.
Hvala lepa za besedo. Spoštovane, spoštovani, ministrica, državni sekretarji, sindikat in vsi ostali. Ja, jaz bom splošno razpravljal, jaz sem tudi poslušal in prebral resolucijo, pa tudi poslušal ministrico in bom na par konkretnih primerih, na nekih primerih iz prakse, iz realnosti, iz življenja, iz terena, iz zemlje, iz kmetij tudi povedal, kje so problemi - saj, ministrstvo, tudi ministrica, se jih zaveda, velikokrat jih tudi tukaj v parlamentu, od nas poslancev, sliši, tako da, nekje gre stvar v neko pravo smer, če temu tako rečem, ampak še veliko bolj, veliko prepočasi no, veliko prepočasi se vse skupaj odvija in medtem časom, ko se to počasi odvija oziroma prepočasi, se naredi tudi veliko škode, še vedno, na samem terenu, kar se tiče kmetijstva in tukaj bi mogli dejansko bolj zagrabit, bolj zagrist in tudi Ministrstvo za kmetijstvo, sama ministrica, bi mogla imet, po moje, tudi s strani ostalih ministrstev, ministrov, predsednika Vlade, pa tudi nas, poslancev, pa koalicije, večjo podporo in bi lahko morda lažje prišli do nekih hitrejših, trajnejših rešitev, ki bi slovenskemu kmetijstvu dalo to malo več zagona, da bi se tudi stvari hitreje odvijale. Zdaj, da ne bom sicer predolg, jaz seveda zmeraj povem, tukaj, ko se pogovarjamo o kmetijstvu, da so bile velike napake storjene v preteklosti, v nekem sistemu, ki si mu rekel socializem, ko smo ljudi nekako z nekimi ukrepi, neumnimi, vabili v mesta, praznili podeželje, praznili kmetije in to je bila res velika napaka in treba jo je popravit. Zdaj, to se počasi popravlja, ampak ta preskok iz, mnogo bolj, počasen, kot tisti, ko smo ga takrat delal, ko so ljudje masovno odhajal v mesta, v industrijska središča, v velike tovarne in tako naprej. Tako ta, rečeno je tudi bilo, seveda, bili smo v socializmu, zdaj smo v kapitalizmu – jaz bom bolj rekel, da smo v tržnem gospodarstvu, se mi zdi bolj primeren izraz – trg narekuje, seveda, tudi obnašanje in delo kmetov, bi pa tukaj povedal, da jaz recimo kmetijstvo vidim tako, da, bi rekel, tudi same resolucije in vse skupaj, kar sprejemamo, vidim kmetijstvo, neko veliko kmetijstvo, tisto, bi rekel, ki je bolj že industrijska pridelava, to se pravi, bolj po nižinah, po velikih kmetijskih površinah, pri velikih pridelovalcih in pa tisto kmetijstvo, dejansko, po podeželju, hribovske kmetije, male kmetije in tukaj bi mogli, bi rekel, imet v bistvu, skoraj dva dokumenta, tako, kot se pogovarjamo o dveh programih pri koheziji. Nikakor ne moremo z nekimi istimi stavki, besedami, enačit tistega kmetijstva, prvega, in pa tistega drugega. To je popolnoma nekaj drugega in seveda, ko pa se, ko pa je potrebno brat zakone in pristopit k kmetijski politiki, pa seveda isti papir vzamemo v roke, tako za tistega kmeta v dolini, ki ima 5, 10 traktorjev, ali pa za onega, hribovskega, ki ima enega majhnega ali pa dva, pa se trudijo, pa borijo, na tisti zemlji gor, v hribih, na takem, bi rekel, nedostopnem področju in tako naprej. Ugled kmeta je bil omenjen dejansko in še vedno je dostikrat tako. Tudi sam sem bil s kmetije doma in sem hodil v Ljubljano, v srednjo šolo in seveda, kaj si bil, kmet, kajne? Bil si kmet, to je bilo tako, bi rekel, ponižujoče, so se ti mestni fantje ali pa dekleta, norčeval iz nas, ko smo zjutraj malo »prismrdel« po »štali«, ko smo šli na vlak, kajne – kaj boš ti kmet, kaj boš ti kmet in tako naprej. To je bilo nonstop, to smo poslušal »skos«. Bil sem na to, sem se pač privadil, se nisem sekiral. Meni je bilo v ponos delat na kmetiji in še danes mi je, tako da, se s tem nisem ukvarjal, je pa, verjamem, marsikoga to tudi odvrnilo potem kasneje, da bi dejansko bil, da bi bil kmet. Tako da, kar se tega tiče, lahko še izpostavim en primer, tudi kasneje se bom navezal, ko je bilo že tudi rečeno - veliko mestnega prebivalstva pride na podeželje, predvsem z nekimi vikendi in tako naprej. In recimo mene in skrbi in žalosti, pa nimam nič proti obnašanju, ampak neke tradicije, kultura v Sloveniji, ki je bila in ki upam bo še v bodoče, je bila taka, da se je na kmetiji delalo, poveselilo, kasneje pomagalo drug drugemu in še vedno je tako na podeželju, večina, povsod. Ampak recimo, ko pa vidim te vplive, ki moramo reči, da negativno vplivajo predvsem na mišljenje mladih ljudi, mladih bodočih, ki naj bi bili kmetje, ko ga vidiš v traktorju, pa notri posluša nekega Halida Bešlića ali pa ne vem koga, pa gnojnico pelje na njivo, pa potem kasneje, ko tam v vasi naredijo neko hudo fešto, dobesedno fešto z neko čudno glasbo, ki v tisto okolje ne sodi, pa potem jaz moram reči, da to mlade, ne vem, če jih to pozitivno spodbuja, da bodo naprej nadaljevali to slovensko tradicijo, tukaj sem malo zaskrbljen, pa nima nič proti, naj delajo kar hočejo, me pa malo zaskrbi. Kar se tiče obdelave in poseljenosti podeželja, kmetije se še vedno zapuščajo, določneje, jaz poznam tudi veliko kmetij tudi v našem koncu Zasavju, tam nekje nad Kresnicami, v Zapodju se reče 19 hektarjev velika kmetija, ko so mladi odšli jih ne zanima delo na kmetiji. Starejši gospod, žena mu je umrla, je ostal doma na kmetiji z 19. hektarji opremljena kmetija, traktorji, hlev, vse ostalo in dela nihče. On tam čaka svoj bridki konec in ne dobi nikogar, da bi prišel na to kmetijo naprej, jo obdeloval in delal, to so te žalostne zgodbe, ki so dejansko za zamisliti. In kako tukaj priskočiti na pomoč, ne vem ali se tukaj te javne kmetijske svetovalne službe kaj poglobijo v take zadeve, ne vem, da prepoznajo težavo, da dejansko poskušajo s svojim znanjem, s svojimi izkušnjami, s svojimi povezavami in tako naprej pomagati na nek način, da bo to šlo naprej. Zdaj, kaj čaka to kmetijo? 19 hektarjev verjetno jo čaka, da bo ta gospod ali doma umrl ali bo šel v nek dom za starejše, potem se bodo pa našli en kup dedičev razno raznih, ki se bodo tam po sodiščih pregovarjali za vsak kvadraten mete kdo bo kaj imel in na koncu bodo malo pokosili, tako kot je bilo tudi rečeno, in to je pa pogoj za pridobitev subvencij. To je pa bistveno, nekaj denarja dobimo, pokosimo toliko, da ni zaraščeno, da ni grmovja, da bi pa kdo kaj več, pa verjetno ne, edino, če bo bog dal srečo, pa bo mogoče kdo dejansko zagrabil ali pa da se bodo skupaj zmenili pa prodali nekomu, ki ga bo to zanimalo, pa da bo šla zadeva naprej in takih primerov je res ogromno in tukaj bi se mogli fino zamisliti in take kmetije, taka kmetijska gospodarstva predvsem po hribih najti, jih prepoznati in priskočiti na pomoč, se usesti z njimi, tudi z vsemi tistimi, ki tako čakajo, da bodo potem kasneje poparcelirali te kmetije, jih razdelili in pobrali kolikor se bo dalo in se z njimi pogovoriti in tako bi rešili neko kmetijo, neko zemljo in tudi poseljenost podeželja in tako naprej, bodo tam zrasli vikendi in bodo hodili gor mestni ljudje nastavljati na ležalnikih sončnim žarkom, pa zraven pripeljali še ostale, ki bodo fantazirali o podnebnih spremembah in pa o razno raznih nevladne organizacije, ki več škode na vasi naredijo kot pa koristi. In lahko samo še to povem, bil sem tudi podžupan v občini Litija in kako z leti, jaz sem videl kako smo z leti, ko hodimo po občnih zborih, krajevnih skupnosti, kako z leti vidiš kako je vedno več teh ljudi, teh vikendašev, ki postanejo neverjetno pametni, to so razgledani ljudje iz doline in pridejo na podeželje in gor fantazirajo in v bistvu spreminjajo tok življenja ne v korist kmeta, po navadi ne, ampak v neko svojo korist, to kar je bilo rečeno, da jim smrdi to, da ne bi imeli tega, bolj jih zanima internet kot pa cesta, ki so pripeljejo z velikim terencem gor in tako naprej. Skratka, v napačno smer gre to vse skupaj in tukaj mislim,   (nadaljevanje) da bi bilo treba dejansko še marsikaj narediti. Videl sem, da je v tej resoluciji tudi marsikaj zapisano in upam, da se bodo ravno, zaradi takih primerov stvari tudi prepoznale in šle v pravo smer.  Da bi razumevanje mesta pa podeželja sem že malo omenil. Neko področje tam pod / nerazumljivo/ je toliko vikendašev že gor, da je tista voda, ne vem kam gredo vsi ti odplaki od njih, kako je to urejeno. Voda, ki jo je prej podeželje imel je ta voda sedaj onesnažena. V veliki štangi nad 600 metrov nadmorske višine hodijo kmetje v Litijo v trgovino v Mercator po 5 litrov kante in nosijo v hribe domov vodo. Mislim, živa katastrofa kam smo prišli. Prej smo pa mi v mladosti smo / nerazumljivo/ kopali cevi in iz hriba čisto pitno vodo imeli nikoli nobenih problemov sedaj je pa neka vrtina v dolini narejena, kjer vse to priteče dol in to črpajo z nekimi pumpami gor in sedaj to klorirajo, da to tako smrdi, da ni niti za umivati se, mehurji nastanejo, ko voda teče in to na podeželju v hribih. Kam to gre jaz res ne vem. Če bodo mladi videli interes, da bodo delali na kmetiji jaz sem že večkrat izpostavil mladi bi radi zgradili novo hišo, nov objekt nekaj je zastarelo neki se vračajo nazaj na kmetije, objekti so zastareli ni vse za obnovo, nekaj bi bilo za prenoviti ali pa dograditi. Ali veste na koliko težav naletijo? Bonitete zemlje in tako naprej. Ali pa recimo imajo, so starši imeli zazidljivo parcelo, ki je zazidljiva nadomestili z uporabo stavbnega zemljišča plačujejo redno oni bi pa sedaj 20 metrov stran gradili tam gor v Goliščah mlada družina, ki bi rada gor ostala, ker so imeli tudi kmečki turizem pa jim je birokracija preprečila, da bi to naprej teklo z ne vem kakšnimi ukrepi kot da je to sredi mesta Ljubljane objekt, ampak veljajo isti pogoji kot za tiste sredi Ljubljane za hotel Shareton ali pa ne vem s petimi zvezdicami velja isto za tisti objekt gor na podeželju. Pravim, da ne vem, če ta merila sodijo … Sedaj bi radi to zemljišče, ki je zazidljivo spremenili v kmetijsko. To bo trajalo. Torej, zemljišče je novo, kjer so si zaželeli novo hiško to bo trajalo leta in leta, da ne moreš verjeti kako se to komplicira, potem pa pošilja od enih vrat do drugih. Zaščita v redu, kmetijske zemlje pa najboljše obdelovali in tako naprej. Jaz verjamem, da v kmetijski politiki tudi to mora biti, ampak zakaj to toliko časa traja, zakaj se take primere, ki se izrazi, izkaže želja neke mlade družine, ki bi na kmetiji delal hkrati imela še kmečki turizem zraven, dopolnilno dejavnost? Samooskrba bi bila, poseljeno podeželje bi bilo, davke bi plačevali. Ne, to traja toliko časa, res je to žalostno in dostikrat se ljudje obračajo in na nas in na ministrstva in na bog ve koga vse dajte to malo naprej poriniti, prosim, prosim, ampak to je res žalostno. To bi mogle določene službe, ki to vidijo same ne pa, da bomo mi sedaj fektali za vsakega posebej za take primere. To se mudi, to je treba pohiteti, tukaj ni čakanja. Ljudje bodo šli drugam, bodo zapustili tisto področje in tisto področje je zaznamovano, da je nezanimivo, ker ne bo nobeden več prišel in tako se prazni, potem podeželje. Mladim družinam veliko podjetje na podeželju bi rad hiško zraven delali … V / nerazumljivo/ dolini čez cesto samo. Tam je breg, kjer je grmovje, kjer tudi koze in ovce ne gredo notri, ampak to je kmetijsko zemljišče, to ni govora, najdite kje drugje, da bomo imeli nadomestilo. To bo sedaj trajalo 5 let, ko bodo že 100-krat že vsi odšli. To so taki težki primeri, ki jih ni malo v Sloveniji. Dopolnilna dejavnost bi imeli turizem, bi imeli čebelarstvo, vemo koliko je naklonjena država takim zadevam, koliko je davkov, birokracije. Če hočeš čebelarstvo imeti moraš v službo nekam hoditi, da se boš lahko šel čebelarstva. Meda vemo, da je premajhna samooskrba, pojemo ga vedno več, kar je zelo pozitivno in teh medenih proizvodov. Cena mleka je katastrofalno nizka, saj tudi državni sekretar Podgoršek strinja z menoj, ker smo o tem že govorili v Laškem. Kmet reče kaj bom jaz kravo imel pa mleko, če je tako nizka cena mleka, zakaj? Eden v dolini bo to drugače naredil ima stroje, orodje, bo to hitro šlo, bo predelal mleko, pa pridejo dve, tri cisterne in ga vsak dan peljejo v Italijo, pa dobi subvencije in vse živo, mleko gre pa v Italijo. To je žalostno. Kmečki turizem bi imeli na Širmanskem hribu, tudi pri Litij, pa ni to edini, to je samo primer iz okolja, ki ga poznam, pa ni elektrike na kmetiji, pa ni ceste urejene. Vem, da je to dolžnost občine in tako naprej, ampak hudimarja, da ne najdemo nekih spodbud, da bi takim priskočili na pomoč, ki že imajo dejavnost, pa bi samo še na višjo točko dali, kjer je lep razgled in kmetijske površine bi bile lepo obdelane, pasle bi se, govedo bi bilo in tako naprej, samooskrba, mlada hčerka bo doma ostala, pripeljala bo še enega fanta, ki bo imel interes delati in bo to teklo naprej in tudi takimi bi mogli priskočiti na pomoč. Se obračajo name, prosim ministrico Bratušek, prosim ne vem koga, dajmo tam en kabel potegniti, da bo to teklo naprej. Svetujem tem ljudem obrnite se na javno svetovalno kmetijsko službo, pa na občino, pa župana, pa javno svetovalna kmetijska služba na teren pogledati, gremo zdaj to rešiti in bomo rešili eno kmetijo, ki bo lepo tekla naprej. Dogodki, da ne govorim od dela ali pokojnine vemo kakšne so za kmete, o tem smo že velikokrat govorili, kaj dosti se na tem področju ni naredilo. Zdaj ženske na podeželju ste posebej omenili, gospa ministrica, pridne so ženske na podeželju, predvsem se povezujejo v določena društva, razna društva podeželskih žena, podeželskih deklet in tako naprej in to so potem tiste verige, ki potem to predelano hrano tudi prodajajo, promovirajo po stojnicah, ni vrag, da ni ene prireditve nekje v občini ali pa krajevni skupnosti kamor te ženske ne bodo prišle in prinesle svojo robo tja, pa na stojnicah v mestu prodajale, in tudi vedno več ljudi to kupuje, kar me zelo veseli. Me pa skrbijo tiste verige velikih trgovskih centrov, tiste verige so dosti bolj močne in delamo veliko konkurenco tem malih predelovalcem, predvsem tudi tem ženskam, ki bi rade potem to spravile v denar, da ne delajo popolnoma zastonj.
Kolega Doblekar, bi prosila, če se na resolucijo malo bolj skoncentrirate / nerazumljivo/
Mogli bi dati malo več spodbud. Ženske na podeželju, spoštovana podpredsednica, je povedala ministrica, to je v resoluciji.
Razpravljamo o uvodu.
Društva. Jaz bom razpravljal splošno, potem pa ne bom več razpravljal. Tem društvom bi mogli malo bolj pomagati. Na tak način sem hotel povedati. Za subvencije sem že omenil.  govorili smo tudi že velikokrat kako bi spodbudili starejše, da bi ostali doma na kmetijah. To bi bilo zelo pametno, pa koalicija ni našla posluha pa še kdo drug, da bi z mladimi ostali skupaj, da bi skupaj delali, da bi svojo modrost, izkušnje prenašali na mlade in tudi starejši ne bi bilo treba iskati postelj v domovih za starejše, ki jih vaša koalicija do zdaj pa jih tudi tiste prejšnje niso gradile in so starejši prepuščeni sami sebi, tako da je to zelo žalostno in starejši kmetje, da morajo odhajati v neke domove, v neke centre, je malo rečeno žalostno. Tako, da ne bom zdaj več kaj dosti izpostavljal. Jaz mislim, da sem določene probleme, ki jih je tudi sama ministrica omenila še malo dodatno požegnal iz določenih primerov, ki so na terenu. Amandmaje sem si prebral, jaz se z amandmaji v načelu strinjam. Sicer me malo skrbi zakaj takoj toliko amandmajev na nek predlog, ki je prišel, da se niste že prej vsega tega zmenili, ampak jaz mislim, da sama resolucija ali pa amandmaji ne bodo rešili s tistimi mikro popravki, ki so, če jih bo kakšen kmet bral zdaj ali pa če nas posluša ga popolnoma ne bo nič zanimalo ali je beseda obrnjena tako ali drugače. Mislim, da tiste bistvene stvari, ki sem jih poudaril se jih je treba zavedati in jim iti nasproti in bomo naredili kaj dobrega za kmetijstvo, predvsem te male kmete in pa hribovske kmetije torej za ohranjanje podeželja in pa enakomeren razvoj podeželja. Toliko z moje strani. Hvala lepa.
Hvala lepa, kolega Doblekar. Naslednja sem za razpravo prijavljena sama, potem pa sledijo še kolegi Tomić Violeta pa Ivanuša Jani za enkrat.   (nadaljevanje) Jaz bi mogoče uvodoma, kar začela z amandmaji. Da že takoj povem amandmaji so precej v glavnem tehnične narave, ne posegajo nikjer vsebinsko tako, da z vsemi temi vloženimi amandmaji v naši Poslanski skupini Lista Marjana Šarca soglašamo z njimi in nimamo nikakršnih težav.  Kar se pa tiče resolucije kot take bom pa tudi jaz malo bolj splošno razpravljala. Vsako pisanje resolucije, vsako pisanje vizije v bistvu v sedanjem času je zelo nehvaležno delo, zato ker se svet tako hitro spreminja, da mi pravzaprav težko napovemo kako bo izgledalo čez tri leta ali pa čez pet leti kakšni bodo trendi kakšne bodo tehnologije kakšne bodo vrednote ljudi. Resolucija je ravno, zaradi tega tudi v mojih očeh eden tak precej splošen dokument, ki pa zajame neke ključne smeri, v katere pa lahko predvidimo, da bo neki sektor šel. Ta strategija, ki je pred nami jaz sem jo prebrala in iz nje tako kot je že ministrica v uvodu povedala ključne točke, ključne cilje, ključne smeri mislim, da tudi jaz osebno prepoznavam, da to so neki pravi cilji in neke prave usmeritve globalno v svetu stremi k temu. Je pa res, da tudi razprave vseh ostalih pojavljenih so bile zelo zanimive in so izpostavljene. Kakšno široko polje v bistvu odpira sprememba kmetijstva, okoljske spremembe, tehnološke spremembe, tržno gospodarstvo tako, da bo dejansko na kmetijskem področju ogromno enih velikih izzivov v prihodnjih letih, ampak lahko trdimo, da zagotovo se s temi izzivi ne spoprijema samo Slovenija, ampak se spoprijema praktično ves svet. Pozdravljam ta dokument, ker mogoče tudi, zaradi tega, ker smo začeli strateško bolj razmišljati bomo kakšen korak pa tudi, če samo pol koraka pred kom drugim, kar bo pozitivno in tudi sem zelo vesela, da pravzaprav pri tem dokumentu tako široka javnost in stroka bila vključena in da nekako se je na tem dokumentu poenotilo glede vsebin. Toliko uvodoma.  Res je pa, da ključna nekako sprememba miselnosti, ki se dogaja in ta sprememba miselnosti je tako sprememba miselnosti družbe kot take, sprememba miselnosti potrošnikov kot takih in tudi sprememba miselnosti kmeta. Tukaj bi izpostavila ravno ta prenos med generacijami, dejansko prihajajo nove generacije. Poznamo ta problem, da se zavedajo, da je to postala tržna dejavnost in z drugimi očmi gledajo na obdelovanje zemlje in pridelovanje hrane na vsak način in čisto jasno in logično je, da od tega želijo določen profit ne samo neko javno dobro. Kmetijstvo je taka malo dualna panoga. Po eni strani je čisto gospodarska dejavnost, po drugi strani je pa izjemno pomembna za naše okolje, zato ker kmet res posredno skrbi, da se ne razrašča, da imamo obdelane površine, skrbi za gozdovi v bistvu ima izjemno velik delež pri vzdrževanju stanja narave in tudi, zaradi tega je popolnoma neodvisen. Podpor nikoli ne bo, ker tudi ne bi bilo prav, da se mu za ta družbeno koristni del ne izplačujejo na eden način, prevzema na sebe dejavnosti in breme, ki bi jih sicer nekako država oziroma ostali morali prevzemati na sebe. Je pa prav, da se razmišlja in da tudi v resoluciji gredo zadeve v to smer, da bo postajal vse bolj neodvisen v tem gospodarskem tržnem delu. Tudi ta medgeneracijski prepad v mojih očeh se bo mogoče z časom malce pohitril. Mladi bodo začeli prevzemati kmetije, zaradi tehnoloških spremembe, ker starejši enostavno ne bodo zmogli slediti vsem tem, kar napoveduje resolucija, digitalizacija tako, da bo to mogoče tisti ena brca, da bodo starejši predali kmetije v roke mlajšim. Tudi jaz v svojem okolju poznam družine in na žalost moram reči to je ta sprememba miselnosti, da ni na vseh kmetijah tako, da mladi odhajajo iz kmetije, ker ne želijo več kmetovati, ampak odhajajo iz kmetije, ker jim starejši ne pustijo kmetovati na nove sodobne način in ne dovolijo razmišljati, drugače upravljat, na žalost, ponekod je še vedno to zasidrano, tako smo 100 let delal – babica, prababica, pradedek – na ta način in zakaj bi zdaj karkoli spreminjal. Tako da, ta del je pomemben, ne moremo vedno trdit, da mladi s kmetije odhajajo samo zato, ker se to ne splača, ampak enostavno, časi so pa taki, da mladim ponujajo zelo različne in raznolike možnosti in če vidi potem lažjo možnost za nek napredek, oseben in življenjski, kje drugje, bo pač drugam odšel, na žalost. Tako da, na trenutke se moramo pri kakšnih težavah biti pošteni in se tudi vase zazret in povedat, zakaj do česa prihaja. Ni vedno kriv sistem, pa ni vedno kriva zakonodaja, država in tako naprej. To je ta ključna sprememba miselnosti, ampak se dogajajo. Opažam v zadnjih nekaj letih, zelo hitro se razvija in gre v pravo smer in se tega veselim. Še eno zadevo bi izpostavila, ki je ključna za vse skupaj in to je ravno ta tržna naravnanost. Ni kmeta in ni kmetijstva, kot sektorja, če nima svojih potrošnikov. Da pa ti potrošnika dobiš, ga moraš pa na nek način vzgojit, svojega lastnega potrošnika in mi smo, tukaj smo sedeli na enih odborih, kjer smo strašno problematiziral, da je 3 milijone šlo v neka kampanje, ki so promovirale kupovanje slovenske hrane, kar je pa v mojih očeh popolnoma zgrešeno, ne 3, 30 milijonov bi morali za take kampanje ozaveščanja namenjat. To je nek ključen moment, ključen faktor. Slovenski kmet bo živel, dokler bo imel trg in ko bomo začel sami ustvarjat ta trg, potem bo tudi kmetijstvo postajalo močnejše in tukaj se moramo mi, kot družba, vsak državljan posebej zavedat, tudi te lastne odgovornosti, tudi če se nam zdi, da blage veze nimamo s kmetovanjem in z razvojem kmetijstva, če živimo v mestu, v bloku, ima vsak posameznik ključno vlogo pri ohranjanju in pri razvoju slovenskega kmetijstva in tukaj je res to, kar je gospod rekel, kajne, da hrana, hrana mora imet ceno, ampak ta cena mora bit dostopna in veliko težavo imamo res s temi nedopustno nizkimi odkupnimi cenami surovin, ki jih pravzaprav diktirajo trgovci, zato, da si režejo izjemno velik del te pogače. Že tako je hrana v trgovinah nenavadno poceni, ampak absolutno za ljudi, ki živijo v stiski, kot ste rekli, za upokojence, za ljudi na socialnem dnu, hvala bogu, da se hrana dobi po tej ceni, ampak, to nekako ni realna cena, kajne. Ampak še vedno, če bi znotraj te cene, te škarje bile malo manjše, če bi trgovec si jemal malo več in bi kmet dosegel višjo odkupno ceno, bi to že zelo, kajne, na velikih količinah bi se pa to že »fejst« poznal pri kmetu. Samooskrba – bi mogoče samo eno zadevo izpostavila. Z mesom smo slabo samooskrbni, na področju svinjine, pri govedu, pa mlečnih proizvodih, pa pri perutnini nam pa dobro kaže, kajne, vendar, moramo imeti v mislih tudi to, da se tudi trendi spreminjajo, z aktivizmom veganstvom, vegetarijanstvom. Pozoren bo treba postat na to panogo, ker ne vemo, v katero smer bo šlo, ne glede na to, da v Sloveniji niso take količine glav živine na kmetijo, da bi to res nek okoljski problem predstavljal, ampak, vrednote ljudi se spreminjajo. Čeprav, ko sem malo po statistiki pogledala, sem videla, da smo Slovenci še vedno nekje zelo pri vrhu pri konzumiranju mesa – skoraj dvakrat več ga konzumiramo, kot bi zdravstvena stroka to priporočila - tako da, če smo realni, če bi morda se samo teh zdravstvenih smernic držal, bi bili mi samooskrbni čez glavo, kajne, pri vseh vrstah mesa. Vendar, ja, na ta sektor bo treba bit pozoren, ker se bo spreminjala percepcija ljudi in odnos do mesa. Bi samo še na koncu omenila, v tem mesecu izvajam en osebni eksperiment, ker sem se odločila, da bom res kupovala samo slovenske proizvode, to sicer ne velja samo za hrano, ampak za vse ostalo in odzivi ljudi so pravzaprav zelo zanimivi in zelo povedni in to je to, o čemer sem prej govorila, da bi bilo treba zelo ambiciozno pristopit v kampanje, ki bi promovirale slovensko hrano. Ljudje so prepričani, v veliki večini, da je slovenska hrana izjemno draga, kar sploh ne drži. Shranjujem vse račune in pregledujem in se poslužujem, zdaj v tem mesecu, jaz tudi sicer tako živim, ampak, ker imam možnost zdaj, ko sem na očeh javnosti, nekako ozavestit to širšo množico, sem to možnost izkoristila. Jaz se poslužujem hrane tako v trgovskih verigah, kot tudi pri lokalnih pridelovalcih in predelovalcih in cena absolutno ni visoka, vendar percepcija ljudi je taka, da gre tu samo za neke butične, zelo specifične in zelo drage izdelke, druga napačna percepcija, s katero se pa srečujem, je pa ta, da v slovenskih trgovinah tako ali tako več ni nič slovenskega, kar pa tudi ni res, kajne. Res je, da ko se postavim pred polico z enim izdelkom, moram res 15 izdelkov obrnit okrog in prebrat deklaracije, vendar pa med njimi vedno najdem ustrezne slovenske izdelke in so odlične kvalitete… Se je pa v tem mojem eksperimentu ena zadeva izkristalizirala, kar se hrane tiče in jo želim na tem odboru poudarit, tudi v duhu razmišljanja resolucije, mi nimamo več slovenskega sladkorja in sladkor je - in to se mi zdi grozljivo – in sladkor je, pač, neka osnovna surovina, res je, da zdaj vemo, da ni zdrav, da je celo škodljiv, je pa sladkor v končni fazi tudi konzervans, tako da, moram reči, da se mi to, kar sem zaznala, zdi precej žalostno no. Toliko od mene, drugače pa, pozdravljam resolucijo in vse smeri, v katere gre. Pričakujemo pa, tako kot ste že povedal v uvodu, da je to samo nek okviren dokument, potem pa, usmeritve pa sledijo, bolj specialne. Naslednja je pa na vrsti za razpravo gospa oziroma kolegica, Violeta Tomić. Izvolite.
Najlepša hvala za besedo Skratka, resolucija, ki je pred nami, nadomešča staro resolucijo, imenovano Zagotovimo si hrano za jutri in po vsebini pa pomeni, bolj ko ne, nadaljevanje istih politik, kot se že izvajajo. Tudi jaz bom razpravljala splošno in potem se več ne bom oglašala, tako da mi dovolite… Dotaknila se bom tudi posameznih poglavij, ki so pomembna za posamezne dele in razumevanja resolucije. Ob sprejemanju te nove resolucije o usmeritvah slovenskega kmetijstva in živilstva po letu 2021, je prav, da se najprej ozremo in pogledamo, kaj smo naredili od sprejema trenutno še veljavne resolucije o strateških usmeritvah razvoja slovenskega kmetijstva in živilstva do leta 2020, ki je bil naslov Zagotovimo si hrano za jutri in ta jutri, je danes, ker smo leta 2020 in, dajmo malo pogledat, če smo si res zagotovili hrano. V desetih letih, po statističnih podatkih, se nismo premaknili čisto nikamor. Tukaj imam od 2011 do 2018 statistične podatke, kjer smo pšenici s 55 % padli na 41, pri krompirju s 63 na 48, pri medu s 85 na 79, pri zelenjavi na 37 sicer na 41, sadje 46 na 47, jajca 96 96 in tako naprej. Skratka, obseg proizvodnje iz leta v leto sicer niha, ampak, na žalost je v največjem delu odvisen od vremena, ne pa toliko od kmetijske politike in to vidimo ob vsakokratni obravnavi poročila o stanju kmetijstva in so negativni trendi na področju rastlinske pridelave, v najboljšem primeru stagnacija pri živinoreji, so stalnica celih 10 let. Skratka, število kmetijskih gospodarstev, se je od leta 2010 do 2016 zmanjšalo in jasen je trend zmanjševanja števila kmetijskih gospodarstev v času veljavnosti te resolucije Zagotovimo si hrano za jutri. Zdaj, v glavnem se zmanjšujejo gospodarstva, manjša od 15 hektarjev in rastejo tista, ki so večja od 15 hektarjev.  (nadaljevanje) Žal ne gre za to, da bi se mala kmetijska gospodarstva širila, ampak gre za to, da propadajo, da jih ni in njihovo zemljo, potem grabijo močnejši gospodarji ali veleposestniki. Na podlagi tega lahko podamo oceno, da si hrane za jutri oziroma danes nismo zagotovili in to je po 10. letih in po dveh milijardah vloženih v neposredne podpore v razvoj podeželja. Ti podatki so definitivno zaskrbljujoči. O vrednotenju politike znotraj te resolucije sem spraševala ministrico za kmetijstvo, imeli smo tudi ciljni raziskovalni projekt, katerega poročilo je Odbor za kmetijstvo že obravnaval in to poročilo slabo in nedodelano kmetijsko politiko v času izvajanja resolucije zagotovimo si hrano za jutri tudi potrjuje. Kasneje se bom še vrnila na to in bom podrobneje razložila.  Analizo novega predloga resolucije bom začela pri njenem koncu, pri zaključnem poglavju širši pomen in izvedba resolucije. Pravi: »Da ciljev opredeljenih v tej resoluciji ne bo mogoče dosegati dokler si ne odgovorimo na nekaj ključnih vprašanj. Med temi so na primer kako pomembno mesto ima ta pridelava in predelava hrane za strateško varnost države, kakšna je vloga družinskih kmetij in tako naprej.« To so seveda zelo pomembna vprašanja. Resolucija tudi pravi, da morajo biti pri oblikovanju politik na tem področju v ospredju odgovori na ta vprašanja. Tukaj se, potem jaz vprašam kako je lahko resolucija podlaga za nacionalne ukrepe in neki strateški načrt, ki določa prednostne naloge in javne politike z jasno določenimi cilji, če sama pravi, da mora najprej šele odgovoriti na ta ključna zastavljena vprašanja in da bodo, potem odgovori na ta vprašanja v ospredju pri oblikovanju javnih politik, katere temelje pravzaprav ta resolucija. To je tako kot mačka, ki grize svoj lastni rep in ne pride nikamor. To je v glavnem nadaljevanje po mojem mnenju dokaj zgrešenih politik, ki se izvajajo že desetletja in ki so nam kar klavrno zagotovile hrano za jutri. To je v bistvu danes.  Objektivni razlog za tegobe slovenskega kmetijstva je sistem, v katere trenutno delujemo. Kot je rekel predstavnik Sindikata kmetov sedaj smo prešli na kapitalistični način kmetovanja, kateremu se moramo prilagajati. Ta širši kapitalistični sistem Evropske unije, kjer se morajo slovenski kmetje podrejati tem železnim zakonom konkurence kot je kolegica omenila razgradnja cuker fabrike in tako naprej. Se pravi, ne pridelujemo tisto, kar mi hočemo, ampak tisto, kar nam dovolijo in to je precejšnja omejitev. Naše članstvo ima slabe posledice, ima precej dobrih, ampak to je ena slabih posledic našega članstva v EU, ki kaže iz vsakokratnih političnih podatkov, da Slovenija kot periferna država članica se lahko samo podreja diktatu centra Evropske unije, ki pa skupno kmetijsko politiko oblikuje v skladu s svojimi interesi in ne z našimi. Vse, kar zmore je, da prodaja ideologijo, ki je individualizem, potrošništvo, podjetništvo, vera v tehnološki razvoj, ki bo menda, potem rešil vse probleme. Bo nekatere ne bo pa ustavilo propadanja mladih kmetij to pa definitivno ne in ne bo rešilo revščine na podeželju, ki bi morala biti vendarle prioritetna skrb našega ministrstva in tega dokumenta.  Zanimivo je kako močno je prisotna ta nova ideologija, je razvidno že iz besednjaka, ki ga uporablja resolucija. Potrošnik je omenjen 17-krat, kmet samo dvakrat. Seveda potrošnja in povpraševanje diktirajo proizvodnjo, vendar še vedno vztrajam kmet mora biti v ospredju. Samooskrba petkrat, konkurenčnost 14-krat. Kaj so naše prioritete? Podjetništvo 18-krat, revščina 2-krat, turizem 17-krat. Sedaj ti podatki sami po sebi verjetno ne povedo nič, ampak kakšna bo naša kmetijska politika, pove že uvod v resolucijo - v ospredju ne bo kmet, ampak bo potrošnik in potrošniku bomo podrejali vse. Resolucija pove, kaj sodobni potrošnik pričakuje od pridelave hrane in potem doda, citiram: »Novejše družbeno razumevanje kmetijstva in podeželja v ospredje postavlja ozaveščenega potrošnika hrane, kmeta, v navezavi s pridelavo hrane in vzdrževano kmetijsko kulturno krajino, ter uporabnike podeželja za bivanje, prostočasne dejavnosti in razvoj turizma.« Bi rekla, da je to, to, kar je prej govoril predstavnik Sindikata kmetov, da enostavno, se vse podreja nekim mestnim ljudem, ki pridejo na podeželje, bodisi kot turisti, bodisi kot »vikendaši« in potem mora biti vse ugodno za njih. Zdaj, kmet je v povezavi s to hrano na drugem mestu, kajne. Mimobežno je omenjen pri ozaveščenim potrošnikom in urejeno pokrajino, ki bo vse v redu za potrošnikovo bivanje, prosti čas in turizem in to vse bo vzdrževal kmet. Se pravi, da bo vsa kmetijska politika usmerjena v ohranjanje kmetijskih gospodarstev z namenom čim večje pridelave kakovostne hrane, ki mora biti seveda čim bolj trajnostna, ampak bo poudarek na dopolnilnih dejavnostih, predvsem na razvoju kmečkega turizma. Okus najbolj petičnih gurmanov, tistih malo, ki si bodo to lahko privoščili, ostali prebivalci Slovenije pa bodo seveda jedli cenejšo hrano in se bodo zatekali v Lidl in Hofer. Skratka, jedli bodo tretjerazredno sadje in zelenjavo, iz Padske nižine, pa kakšne poljske kebabe. Skratka, poglavje o pridelavi hrane je z vidika zagotavljanja prehranske varnosti, verjetno najpomembnejše poglavje te resolucije, zato se bom osredotočila na to poglavje. Tu je treba najprej izpostavit, da je med potrebami po ukrepanju na prvem mestu omenjen slab dohodkovni položaj kmetov, potem pa so še velik obseg območij z omejenimi možnostmi za pridelavo, na kar sicer ne moremo vplivat, kajne, premalo zaupanja med členi agroživilske verige in neugodna starostna struktura kmetij. Zdaj, specifični cilji te resolucije ne naslavljajo neposredno dohodkovnega položaja kmetov. Ta naj bi se posledično izboljšal, z doseganjem drugih ciljev, kot na primer, z krepitvijo agroživilskih verig in to je poudarjeno že v preteklih strateških dokumentih, želenega premika pa še vedno ni. Kooperative, zadružništvo, niso zaživeli in zakaj ne, kajne? Resolucija pravi, da si bomo prizadevali za spodbudno podporno okolje, a brez osvojitve vrednot, povezovanje in medsebojnega zaupanja deležnikov, bodo učinki omejeni. Skratka, imamo en problem, ki ga že zdaj neuspešno rešujemo, da z spodbujanjem deležnikov znotraj te verige, to ne funkcionira. Še naprej bomo spodbujali, ampak deležniki bodo očitno morali osvojit določene vrednote in izpostavit medsebojno zaupanje. Skratka, tukaj ni očitno problem v politiki, ki jo izvajamo, ampak je problem v vrednotah kmeta, pridelovalcev in trgovcev. V tem, da si ne zaupajo. Zdaj, seveda si ne zaupajo, ampak ne zato, ker nimajo vrednot, ampak, predvsem zato, ker so podrejeni logiki trga in konkurence, ki vlaga v njem. Kmet dela podcenjeno, trgovec ima visoke marže. Tukaj ni zaupanja, osnovnega, in ga tudi ne bo, kajne. Vsak od njih v tekmi skuša »maksimalizirat« svoj dobiček in vsak si želi prilastit, čim večji del te presežne vrednosti izdelka – eni na eni strani z izkoriščanjem delavcev, po drugi strani s tem, da si na račun drugih deležnikov prilastijo čim več marže in tako naprej. Rešitev Vlada očitno vidi tudi v shemah kakovosti. Pridelovalci naj krepijo svojo vlogo odjemalca surovin lokalnega porekla in dobavitelja hrane prepoznane kakovosti z višjo dodano vrednosti – piše v dokumentu in tudi to se sliši super… Naredimo shemo kakovosti, na embalažo »napopamo« en certifikat, cena se dvigne in potem si vsi lahko razdelijo več dobička. Problem je sam še v tem kako dvignjene cene realizirati na trgu, kjer večina ljudi nastopa z zelo omejenimi dohodki in kupijo po navadi tisto kar je ceneje prej kot lokalno ekološko naravno pridelano hrano, pa ne zato, ker ne bi hoteli, ampak zato, ker si jo ne morejo privoščiti, na žalost in potem je treba ceno spet prilagoditi konkurenci na trgu in spet smo na istem in spet poteka ta slavni boj med deležniki v prehranski verigi. Potem v poglavju o ciljih naletimo na naslednji odstavek: »Pomemben je tudi dvig podjetniške miselnosti v prid trdne tržne naravnanosti z bolj intenzivno vključitvijo mlajših gospodarjev nosilcev generacijske prenove. Predvsem mladi izobraženi ter podjetni posamezniki in posameznice, ki so poslovno povezani, lahko dajejo kmetijstvu in podeželju novo vrednost.« Konec citata. Tukaj je kar velika koncentracija ideologije. S takšnim pisanjem vsem kmečkim gospodarstvom, ki so propadli do danes, ki zaradi takšne kmetijske politike, ki jo imajo, še bodo propadli, sporočate, da so enostavno nesposobni, ker nimajo podjetniške miselnosti. Generacije pred njimi so stoletja in stoletja kmetovale na tej zemlji, zdaj so pa propadli. Zakaj? Ker nimajo podjetniške miselnosti. No, recimo, da bi jutri imeli vsi to slavno podjetniško miselnost - ali bi to pomenilo, da bodo s tem zaustavljena propadanja malih kmetij? Jaz močno dvomim. Mislim, da imamo bolj ne problem v podjetniški miselnosti, ampak sistemski problem, ker tisti, ki imajo več denarja, lahko investirajo in se širijo, tisti z manj so pa obsojeni na propad. In to je ta konkurenca. In kdo da lahko kmetijstvu novo vrednost piše posamezniki in posameznice. Kmetijstvo nikoli ni tako delovalo, da so delovale posameznice in posamezniki. To moram izpostaviti. Vedno je delal na kmetiji kolektiv, družina, zaposleni, sosedje ali kot zdaj zelo neradi uporabljamo sosedska pomoč, to je bilo največ vredno na kmetijah, ko je bila trgatev so vsi pomagali, žetev, vsi so prišli skupaj. Danes v teh konkurenčnih časih tudi to nekako ni več zaželeno. Zdaj kako naj potem kmet sploh uspe v takem sistemu? Kmet mora biti izobražen, pa še mlad, pa še poslovno povezan in še to ni dovolj, ker v resnici mora imeti še mladost pa izobrazbo, pa primeren dostop do visokih finančnih sredstev, pa velika zemljišča in tako naprej. Teh pa večina teh posameznic in posameznikov pri nas nima in tudi ne morejo vzeti iz zraka, država jim pa žal ne more omogočiti. Skratka, večina kmetij v Sloveniji je majhnih, par hektarjev in ni tudi rešite v tem, da prevzamejo mladi izobraženi kadri, ki so poslovno povezani, ampak v združevanju njihove proizvodnje, v sodelovanju, v zadružništvu, v kooperativah. In to v enem od poglavij tudi ta resolucija prepoznava, kar pozdravljam, ampak tam kjer ga prepoznava kot pomembno, ga povezuje z nekimi ključnimi pridelovalci, ki naj bi bili nekako vodilni znotraj tega zadružništva, ker bo verjetno spet rezultiralo v to, da bodo skušali prosperirati na račun drugih zadružnikov, kot se to že prepogosto dogaja in zaradi česar je zadružništvo pri nas v tako slabem stanju in je izgubilo zaupanje kmetov, kajti zadruga pomeni za drugega, sodelovanje, kooperativa, ne pa da nekdo to zadrugo izkoristi zase, zato, ker je močnejši ali bodisi zaradi česar. Skratka, tako zgleda kot da bo država v prihodnje tarnala nad stanjem zadružništva, ne pa da bi pogruntala kaj je tukaj treba spremeni, kot je gospod iz sindikata kmetov tudi povedal. Veliko resolucija polaga v generacijsko prenovo, ampak trg recimo v kruhu pa je   (nadaljevanje) samo 5 odstotkov slovenske pšenice. Tukaj bi morali iskati rešitve in ključ do tega. Sedaj starostna struktura gospodarjev kmetij je izrazito neugodna piše v resoluciji, saj je dobra polovica takih, ki so starejši od 55 let in ti obvladujejo več kot 40 odstotkov kmetijskih zemljišč, povečuje se delež gospodarjev do 25 let a ta še vedno dosega le 0,5 odstotkov vseh gospodarjev, ki gospodarijo na 0,9 odstotkov kmetijskih zemljišč. Ta generacija mladih verjetno ne bo imela nek velik vpliv na celokupno pridelavo hrane. Iz tega podatka lahko sklepamo, da gre za te mlade gospodarje, ki gospodarijo na podpovprečno velikih zemljiščih, na približno dvakratniku povprečja, ki pa je slabih 7 hektarjev. Nedvoumno lahko trdimo, da je povprečno kmetijsko gospodarstvo mladega gospodarja večje od 10 hektarjev. Sedaj s tem se po podatkih statističnega urada iz leta 2016 uvrščajo med 16 odstotkov največjih kmetijskih gospodarstev v državi. Skratka, prva razlog, da mladi gospodarji prevzemajo kmetijo ni v tem, da bi jih k tem spodbudila država s subvencijo, ampak v tem, da imajo kmetije, ki so dovolj velike, da si to lahko privoščijo in da lahko preživijo sami brez povezovanja in tudi brez povezovanja z njim ali brez preživijo, s tem, da država subvencijo da za prepis kmetije preden bi do prepisa iz razloga dedovanja ali kateregakoli drugega razloga za res prišlo, država ne neredi prav veliko. Gre za subvencioniranje srednjega in višjega razreda kmečkih gospodarstev, ki v tem sistemu prosperijajo, njihovo število raste pa na račun malih kmetij, ki propadejo.  Kar se tiče ostalih ukrepov je treba izpostaviti še promocijo. Ta je po resoluciji, citiram: »Pomemben mehanizem za doseganje cilja ekonomske stabilnosti sektorja.« Težava je v tem katera promocija in promocija katerega sektorja, ker kot vidimo sedaj gre tukaj za promocijo že tako izdatno subvencioniranje prireje mesa in proizvodnje mleka, kjer smo čez 100 % samozadostni, promocija vsega ostalega pa žal ni. Tukaj bi vas opozorila na članek, ki ga je gospa novinarka Pihlarjeva dva dni nazaj objavila, to je, 13. januarja. Naj vam preberem prav na hitro nekaj pomembnejših zadev. Napisala je: »Sektorska promocija pod sloganom Naša super hrana, s katero naj bi slovenske potrošnike prepričevali, da imajo kmetijski pridelki ali živila, ki nosijo oznako izbrana kakovost Slovenije posebne lastnosti miruje. Posebne lastnosti, ki se nanašajo na pridelavo, predelavo ali kakovost osnovnih surovin je namreč treba opisati specifikacijah za posamezne sheme izbrana kakovost z vsebino, katerih pa Evropska komisija ni bila zadovoljna, zato jih je morala Slovenija popraviti in Bruselj prositi, da jih je potrdil. Da imajo specifikacijo za meso številne pomanjkljivosti je pristojno opozarjala že uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin.« Poudarjala je, da ne vsebujejo objektivnih in merljivih kriterijev posebnih lastnosti, ki naj bi jih imela živila z oznako izbrana kakovost Slovenije. Namesto tega so bili v njih navedeni splošni kriteriji, ki veljajo kot izpolnitev minimalnih zakonsko določenih meril. Povedano po domače pridelovalci in predelovalci so potrošnike zavajali - tako Pihlerjeva -, da imajo živila, ki nosijo oznako izbrana kakovost Slovenije posebne lastnosti. To je mogoče izbrati tudi iz obvestila seje strokovnega odbora za vrtnarstvo, pridelovalci zelenjave o vključitvi v shemo izbrana kakovost šele razmišljajo, ki ga je Kmetijsko-gozdarska zbornica konec lanskega leta objavila na svoji spletni strani. Takole so zapisali: »Kot so opozorili predstavniki Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano nam Evropska komisija največkrat očita, da kriteriji niso nadstandardni, zato je treba biti pazljiv, da bodo v shemi postavljeni ustrezni kriteriji.« Toliko v opozorilo direktno iz Evropske unije, da mora biti skrbni. Skratka, pomembno je ohranjanje kmetijskih zemljišč in na žalost, ko vidimo iz postavitve Magne Steyr ali pa umeščanja v prostor tretje razvojne osi A1 Velenje, ko vidimo, da na prvovrstnih kmetijskih zemljiščih gradijo Lidle in Hofferje, potem tako nam se res slabo piše. Kako bomo samooskrbni, če se po eni strani kmetijska zemljišča zaraščajo, po drugi strani pa gradijo tam na tudi 100 hektarjih prvovrstne kmetijske zemlje? In kot je, spet se bom navezala na gospoda iz Sindikata kmetov, namesto, da se dajejo subvencije za tiste, ki travo pokosi, bi ga bilo po moje bolje kaznovati, če je ne pokosi, kajti nagrajevati nekaj kar ne proizvaja hrane za jutri, ne vem kakšen smisel ima. Skratka pozdravljam pa absolutno to spodbujanje zadružništva, potem tudi pozdravljam razvoj ekološkega kmetovanja in nadgradnjo pogojev upravičenosti do kmetijskih subvencij z uvedbo izrazitejše degresivnosti in uvedbo kapice, da bi se več sredstev preusmerilo tistim, ki jih potrebujejo. Mislim, da so to ukrepi, ki gredo v pravo smer, tudi zmanjšanje odpadne hrane je super cilj, sicer o tem govorimo že enih pet let in s tudi intenzivno dela na tem. Upam, da bo res prišlo do nekaterih premikov bolj izrazitih. Kar se tiče poglavja o trajnostnem upravljanju z naravnimi viri moram reči, da je sicer lepo napisano, ampak ni nič takega kar nismo v vsaki resoluciji pred tem brali, tudi tukaj vidimo vero potrošnika, kako je v bistvu potrošnik tisti, ki narekuje okoljske ukrepe. In zaključila bom s tem kar Vlad vidi kot glavni ukrep za dvig kakovosti življenja in krepitev gospodarske aktivnosti na podeželju, to je spodbujanje dopolnilnih dejavnosti na kmetijah in beremo v resolucijah. Vse dokler resolucije beremo, pardon, ne bom vam brala tega, ker je predolgo. Skratka, nič ni narobe, da se na kmetijah opravlja neka primarna pridelava pridelkov pa se izkorišča obnovljive vire, pa omogoča nastanitve turistom in tako naprej. Problem pa je, če se dopolnilne dejavnosti in to sem omenjala že prej, počasi začnejo zamenjevati primarno kmetijsko pridelavo, da bo namreč slika obrnjena, da bo kmetija v prvi vrsti mali eko hotel, pa ministrica je v intervjuju včerajšnjem, predvčerajšnjem tudi povedala, da bi za starostnike lahko skrbeli na kmetijah, kar sicer pozdravljam, vendar naj ne postane pridelava hrane dopolnilna dejavnost na kmetijah, to seveda ne bi bilo dobro, da se potem tem gostom omogoči domača hrana. Kmetije morajo biti rezervirane izključno za kmetovanje. In spet bi rekla, da brez povezovanja malih kmetij in gradnje nekih avtentičnih pravilnih zadrug temelječih na vzajemni pomolči kmetov ne bo šlo, brez povezovanja malih kmetij bodo imeli potem korist samo veleposestniki. Veste tudi če ne bi bilo tako bi bili ujetniki skupne evropske kmetijske politike, ki je vsa naravnana tako, da 20 % najbogatejših in največ kmetov Evropski uniji, ne v Sloveniji, v Evropski uniji dobi izplačanih več kot dve tretjini vseh subvencij. Kot vemo, da nad povprečno dobiva subvencije saudski princ in angleška kraljica. Tu nam je jasno kako evropska kmetijska politika deluje in kako dejansko ni naravnana za prehransko samooskrbnost. Skratka, ko pogledamo to resolucijo vidimo, da gre v isti smeri kot je šla do zdaj in da nekih revolucionarnih premikov ni. Skupna kmetijska politika gre predvsem v subvencioniranju veleposestnikov, močnih kmetov in slovensko kmetijstvo dokler bo tako bo še naprej hiralo. S takšno politiko kot jo napoveduje ta resolucija se bo slovenska hrana postopoma pozlatila, zato, ker bo draga in zelo redka. Zato bomo mi pri predlogu te resolucije vzdržani in si želimo nekih bolj hrabrih korakov, ki bodo predvsem usmerjeni v   (nadaljevanje) kmeta predvsem malega kmeta in mu pomagali, da na kmetijah preživi.  Hvala.
Hvala, kolegica Tomić. Naslednji je prijavljen kolega Ivanuša.  Izvolite.
Hvala, predsedujoči.  Lep pozdrav vsem prisotnim posebej gostom! Imamo pred seboj tako imenovano resolucijo, vsi smo slišali, da to gre bolj za okvirni dokument kmetijske politike. Jaz bi se pač navezal na resolucije, ki zasledujejo naslednje. Skupine cilje pod a. točko odporna in konkurenčna predelava in pridelava hrane. Jaz se bom pač dotaknil ene temne zgodbe, ki se je zgodila pri nas v Ormožu to je predelava Tovarne sladkorja Ormož. Sicer sem že danes slišal, da so nekje omenjali že to zgodbo. Vendar jaz se bom pač dotaknil, ker izhajam iz Ormoža - tega ne veste - in kaj je pomenila ta tovarna za nas v Ormožu in kako zapuščino nam je pustila zaprtje, seveda. Imam kronologijo pred seboj, vse te zgodbe, ampak bom mogoče samo tri odstavke prebral tako, da ne boste mislili, da vas morim s tem. Mi je tudi poznano, da je predsednica se dobila z gospodarskim ministrom v Halozah, decembra se mi zdi, kjer so se dobili tudi z lastniki in z združenjem za ponovno pridelavo in predelavo Tovarne sladkorja. To je sklad, ki deluje. Reforma Evropske unije za sladkor je bila recept za katastrofo tudi naše Tovarne sladkorja Ormož. Izničili smo 30 letno pridelavo prizadevanja kmetov in kmetijske stroke, da še naprej pridelujemo kraljico poljščin se pravi sladkorno peso. Tovarna sladkorja je leta 2006 zaprosila, dodala zahtevek za pomoč za prestrukturiranje. Število pridelovalcev sladkorne pese v letu 2006 je bilo tisoč 600. Prej je bilo celo nekaj tisoč več, ampak so se mogoče eni združili ali kakorkoli, ampak podatki kažejo na tisoč 600. Vsi so imeli sklenjene pogodbe za pridelovanje sladkorne pese s Tovarno sladkorja Ormož in ne z 20 člani upravnega in nadzornega odbora Združenje pridelovalcev sladkorne pese Slovenije, ki je ustanovljena na osnovi Zakona o društvih. To je neprofitna organizacija in tako nezmožna dobava sladkorne pese. Ti člani upravnega in nadzornega odbora so lahko odločale samo v svojem imenu na osnovi njihove pogodbe o pridelavi sladkorne pese v Tovarni sladkorja Ormož. Niso imeli nobenih pooblastil pridelovalca sladkorne pese. Tovarna sladkorja Ormož jih imenuje reprezentativne predstavnike kmetov. Hočem opozoriti to, da je bil vedno govora o prestrukturiranju tovarne sladkorja nekako po zaprtju. Ker je pač na neki način tistih 20 odločalo v imenu tisoč 600, ki niso bili poučeni o tem žal je prišlo tudi do zaprtja. Seveda na drugi strani imamo tudi zadruge, ki so svoje deleže Tovarna sladkorja prodali. Prišlo je do lastnikov iz tujine in tako dalje. Tudi izpogajali so se v Bruslju zelo slabo in imeli smo seveda 10 letno prepoved pridelave se pravi sejanja sladkorne pese kakor tudi pridelava. Žal je to pustilo veliko posledice v naši okolici. Imeli smo 230 visoko kvalitetnih delovnih mest in 350 sezonske delavce, da ne govorimo o vseh ostalih spremljajočih sektorjev od prevozništva in tako dalje cela regija je živela za to Tovarno sladkorja žal danes tega ni. Zato sem tudi spraševal predsednika Vlade ali je, ker je bilo govora, slišalo se je, da bo Ormož pridobil nazaj se pravi nadomestno proizvodnjo žal sem dobil negativni odgovor s strani to je bilo moje poslansko vprašanje predsedniku Vlade in tam ni nobenih zapiskov, da bi o tem kakšna obljuba bila napisana na papirju. Žalostno je kaj se nam je zgodilo, žal tudi po vseh teh letih. Sedem let je takratna politika gradila tovarno sladkorja, še v tej bivši Jugoslaviji, 13 let pa jo še razgrajujejo, pa še vedno, če imam občutek, grem mimo nje, še vedno vse skupaj stoji, kot da ji nič manjka. Še večji hendikep pa je bil, da smo še morali, mislim da, nekaj okrog 8,7 milijona evrov plačati kazni, v Bruslju, zaradi tega, ker so bile nepravilnosti pri razgradnji te tovarne. Tudi to mi je znano, da je ta gospod, ki je to vodil, pač, bivši celo, ne vem, v glavnem ni… v končni fazi, krivda je na enem človeku, za tako veliko firmo, ki je bila pri nas.
Kolega Ivanuša, jaz bi vas prosil, če bi se vrnili malo k temi, lahko / nerazumljivo/…
Ja, saj to se veže na predelavo hrane…
Lahko se, splošno razpravljate…
To je resolucija…
…ampak je zdaj…
…Iz tega bo tudi sledilo vprašanje…
…15 minut Ormoža…
…Ja…
…Tam se boste mogli sami vprašat, kaj ste delali, pa kdo je dal denar za razgradnjo. Lokalna skupnost, spet, je na vrsti, ampak kar nadaljujte, prosim, v tej smeri…
No, zdaj ste me malo zmotili, ampak dobro… V glavnem, / nerazumljivo/ kaj se pa tiče same resolucije, pa bi rekel tako, da problemi bodo vseeno ostali. Od – kaj smo že danes slišali – kmetijskih, hm… premajhnih kmetij, od starostne strukture kmetov, od nekonkurenčnosti, po tej, tej kmetiji, hm, kupovanje zemlje s strani tujcev v Sloveniji, mladi prevzemniki, tu so problemi bolj, bi rekel, na drugi strani ti država nekaj da, da skušaš prevzet in na drugi strani ti davčni, davčni prijemi, vse v bistvu poberejo, tako da, tukaj so velika sredstva in strahovi mladih podjetnikov, mislim, kmetovalcev, da bi prevzeli kmetije in seveda ni to tisti pravi zagon, ki je predviden. Podnebne razmere, kot smo danes tudi slišali - če govorim o protitočni obrambi, boste zopet rekli, ta je že čisto zmešan s tem avionom, ampak, to je edino, kar imamo, jaz ne vem, kaj lahko drugače… ne vidim neke, tu, izboljšave, na tem področju, da bi mogoče se bolj obvarovali pred temi ujmami, ki nastajajo, ki so nastajale na Ptuju, na Črnomlju in tako dalje, to so velike katastrofe, velike škode, žal, enostavno je temu težko slediti in posledice tudi krpati. Trg dela, v Sloveniji, to je katastrofa, s temi transferji, socialnimi transferji, smo podrli trg dela. Danes več noben noče nič delati, vsi samo čakajo na neke, tiste, socialne transferje, ki prihajajo. Problemi so kmetijstvo pri spravilu pridelka, vinogradov, imamo od Romunov, Bolgarov, ne vem, tudi ciganov. Imam zadnji podatek, piščančja farma Šalovci pri Ormožu, velik, se pravi, velik farmar s piščanci, za 10 evrov ima delovno silo iz Madžarske. Ne more pridobiti Slovencev za delo. To je ena velika katastrofa. Da ne govorim o namakalnih sistemih, ki se soočajo, tisti ki se soočajo, ki se, v bistvu, odločajo za namakalne sisteme, imajo velike težave pri sofinanciranju, stalno občine niso zmožne same pomagati oziroma sofinancirati te namakalne sisteme. Zadnji primer imam tudi v Ormožu taki. Veliko slišim, črpanje sredstev iz Evropske unije, agencija za kmetijske trge, enostavno prepočasi ali to tako dolgo traja, ti postopki, da enostavno, ljudje obupujejo nad temi zadevami… Pa še to bi rekel, recimo, pri namembnostih kmetijskih zemljišč iz kmetijske v zazidalne, tu, bi, moram, nekako bolj zaostriti, kajti to se pri vsaki občini, pri občinskih prostorskih planih, po 10 hektarjev, nameni za gradnjo prvovrstnih kmetijskih zemljišč in tu bi morala malo, država malo bolj zaostriti. Zadnji primer, tako vemo, Magna in tako dalje… Ne vem zakaj ne, teh »fabrik« / nerazumljivo/ degradirana področja imamo ogromno po Sloveniji, pa tam naj gradijo, kaj si želijo. Tako da, problemov je v kmetijskem delu ogromno.  (nadaljevanje) Jaz upam, da bo Kmetijsko ministrstvo sledilo tem izzivom, ki sem jih naštel.  Bi pa še rekel, saj ni nobeni krivdi na ministrici, daleč od tega, kaj se je zgodilo v Ormožu. Sem jo pač hotel vprašati ali podpira ponovno pridelavo in predelavo sladkorne pese v Ormožu na dolgi rok seveda? Vemo, da fabrika ne more čez mesec dni nastati je pa mogoče v normalnem ciklusu še vedno v igri, da se to vzpostavi nazaj, kar nam je bilo vzeto.  To je to, kar se tiče z moje strani. Ministrice sicer ni bi pa ji zaželel v soboto vse dobro na kongresu.  Hvala lepa.
Hvala, kolega Ivanuša.  Naslednja je prijavljena kolegica Iva Dimic.  Izvolite.
Hvala lepa.  Lepo pozdravljeni vsi prisotni! Me veseli, da vidim ministrico med nami, vendar le kar nekaj mesecev je minilo, kar praktično ni bila prisotna pa se mi zdi, da je prav, da smo ob taki bom rekla resoluciji, da je prisotna tudi sama, da vendarle sliši kaj in kako poslanci razmišljamo predvsem pa tudi kako razmišlja nenazadnje razmišljajo predstavniki kmetov kot v obliki kmetijsko gospodarske zbornice, ki dejansko so zastopniki slovenskega kmetijstva. Sama, ko sem prejela resolucijo enostavno sem se vprašala govorimo o resoluciji ne, da bi imeli vključen tudi že neki vidik skupne kmetijske politike, ki seveda bo pripomogel k temu ali bo resolucija bila v veliki meri izvršena ali se jo bo upoštevalo ali pa pač bo ostala črka na papirju. Če govorimo o pretekli resoluciji, ki je bila »Zagotovimo si hrano za jutri« je tudi naš Odbor za kmetijstvo mislim, da leto dni nazaj tukaj obravnaval kako uspešna in kakšna implementacija te resolucije je potekala po posameznih področjih, ki so jih moji kolegi danes že kar izpostavili. Lahko rečem, da je bila negativno ocenjena več ali manj na vseh področjih, ki jih tudi ta sklop zajema so bile ocene 1, 2, mogoče na dveh področjih, da je bila ocena 4 ali 3. V glavnem je bila, da resolucija ni bila v zadostni meri vključena v samo pripravo v izvedbene akte in seveda tudi v samo zakonodajo. Jaz srčno upam, da se bo ta resolucija upoštevala pa vendarle na začetku naj rečem, da ne vem kako se bo ta resolucija upoštevala, ker sem pogledala normativni plan ministrica za kmetijstvo za leto 2020 vidim, da je samo eden zakon in to je Zakon o zaščiti živali. Ne vem na kakšen način se bo resolucija začela implementirati ali vključevati v izvedbene akte v letu 2020, če imamo mi predviden samo eden zakon v letu 2020? To je bil normativni plan. Javno smo ga, jaz ga imam na spletu. V bistvu tukaj sem zasledila pri mnenju Državnega sveta, da je ministrica za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano uvodoma predstavila predlog resolucije ter poudarila, da gre za politično strateški dokument. Mi v tej državi imamo že dovolj politično strateških dokumentov. Mi rabimo zraven tudi, da je to strokovni vidik, kaj se iz tega dejansko da implementirati. Res ta politično strokovni dokument so lepe zgodbice katere opazujemo vam pa povem, da kmetje to doživljajo čisto povsem drugače. Varovanje okolja, skrb za okolje, skrb za dobrobit živeli kmetje ga doživljajo na povsem drugačen način kakorkoli je to napisano na papirju ali v strategiji. Se mi zdi, da je pomembno, da se vključi v tak dokument tudi strokovni vidik. Želim poudariti, da je v tem mnenju Državnega sveta, ki se mi zdi, da je bilo izredno dobro pripravljeno zelo pomembno omeniti tudi to, kar bi sama večkrat ali pa sama večkrat želim opozoriti tudi na odboru kmetijsko-gozdarske zbornice na Odboru za šolstvo, da enostavno imamo en kup enih deficitarnih poklicev, poklic kmeta pa ni deficitaren, kar pomeni, da tisti, ki se odloča za kmetijstvo, enostavno ni upravičen do štipendije za deficitarni poklic. Se mi zdi, da je z vidika tega, da vsi govorimo kako pomembno je kmetijstvo, kako pomembno je poznanje in znanje obdelave zemlje, da se enostavno ne pripozna tega in da se kmetije zapirajo, dnevno se zapre približno dve kmetiji, da ne pripoznamo pomen kmetijskega tehnika ali gospodarja na podeželju, da bi bil to med deficitarnimi poklici, kar bi omogočilo marsikateri kmečki družini, niso vsi, bom rekla, tako kot je bilo danes rečeno, pa se tistega še dotaknem, veliki kmetje, ampak so tudi iz manjših kmetij in bi jim neka spodbuda za nadaljevanje kmetijstva v Sloveniji zagotovo prav prišla tudi preko definiranega poklica in še nekaj gospa ministrica, ti poklici se potem zaposlijo, ti ljudje si najdejo prvi zaposlitev in se mi zdi, da je prav, da bi se jih na nek način spodbudilo. Odbor za kmetijstvo, za šolstvo pri kmetijsko-gozdarski zbornici vem, da je že kar nekajkrat sestankoval in poskušal to zadevo uskladiti tudi z Ministrstvom za šolstvo. In jaz tukaj pozivam, da se tudi vi povežete z Ministrstvom za šolstvo, zato, ker je bilo rečeno modernizacija znanj in tehnologije. To je vse s tem povezano.  Potem, če grem naprej je bilo tukaj opozorilo, se sektor kmetijstva izdatno krči, zato bi bilo potrebno sprejeti odločitve v preteklem obdobju glede alokacije sredstev za območje z omejenimi naravnimi dejavniki, na njivske površine ponovno pretehtati ter sredstva preusmeriti s sredstvi podhranjena območja. To kmetovanje na območjih z omejenimi naravnimi dejavniki dejansko je oteženo in kot je že kmetijsko-gozdarska zbornica tudi v svojem dopisu poslal v svojih predlogih, če računam, da so to nekako predlogi za amandmaje, je tudi opozorila, da enostavno na vodovarstvenih območjih skoraj ne moreš več kmetovati. Jaz lahko rečem, da sem kakšne dva meseca nazaj, pa tudi sem ministru za okolje Simonu Zajcu že postavila vprašanje kaj se bo zgodilo s kmetijami na vodovarstvenih območjih po projektu kjer je v tem letu predvideno novo vodovarstveno območje ali rdeča cona. Tukaj notri je pretežni del celotne notranjske v rdečem vodovarstvenem pasu, kar pomeni, da enostavno tam ne bo ne razvoja gospodarstva in ne razvoja kmetijstva, ker to zahteva take pogoje za kmetovanje, da enostavno se bodo zadeve opustile. Že zdaj lahko pogledamo vasi praktično izpraznjene, mogoče v eni vasi še kakšna kmetija ali dve, v glavnem pa tega ni več in zdaj še prihajajo take izjemne zahteve kar se tega tiče. Jaz mislim, da področje, pa ne samo notranjska, kjer je hribovito, kjer so družinske kmetije, kjer so hribovske kmetije tudi ostali deli Slovenije potrebujejo nek poseben tretma, ampak jaz lahko rečem, da mogoče je v resoluciji to na nek način splošno zapisano. Lahko rečemo, da se bi te kmetije mogoče preusmerile v ekološko kmetovanje, pa jaz mislim, da več ali manj te kmetije so že preoblikovane v ekološko kmetovanje zato, ker imajo omejene dejavnike in enostavno ne morejo intenzivnega obdelovanja imeti, pa vendarle, spoštovana ministrica, jaz sem vas takrat pozvala že na začetku vašega mandata, da vendarle razmislite kako bi lahko tem ekološkim kmetom in pridelovalcem ekološke hrane pomagali. Jaz sem sicer navedla mogoče kakšne rešitve, vse kar je dodatna obremenitev, ko se mi pogovarjamo kako dodatno obremenjujemo kmeta, zagotovo je verjetno en korak v to smer, nek pavšal za ekološkega kmeta, ali, ne vem, imajo dopolnilne dejavnosti, praktično, pa morajo plačevat prispevke, pa je vprašanje res, kaj se jim splača, kaj ne. Marsikateri javni zavod v teh manjših krajih si želi ekološke hrane, ampak enostavno, z vsemi ostalimi birokratskimi ovirami, ki so vezane na kmetijo, se ne odločajo za nek, bom rekla, prodajo ali pa ponudbo svojih ekoloških pridelkov v javne zavode. Se mi zdi, da tukaj je ena možnost, tudi z vidika širjenja teh vodovarstvenih območij in kmetovanja z omejenimi dejavniki. Bilo je rečeno, da seveda, zadružništvo ni doseglo želenih ciljev in da je potrebno pripravit nov trženjski model. Mene zanima, če se resnično kdo s tem modelom, novim trženjskim, ukvarja? Bil je očitek danes tukaj izrečen, da je sedemnajstkrat omenjen potrošnik, dvakrat kmet. Mene sicer to žalosti, ampak, včasih so nas učil, da je kupec kralj in da je kmet odvisen seveda od potrošnika, če je za njegov pridelek – fižol ali krompir – pripravljen plačat tako ceno in od tega je kmet odvisen. Žal, od tega je kmet odvisen. Reči, da neka socialna tržna usmerjenost v kmetijstvu ni mogoča, lažemo sami sebi. Bilo je rečeno, da imamo slovensko - kolegica je rekla, kapitalistično usmerjeno kmetijstvo – glejte, jaz pravim, boljše kot socialistično. To smo dali že vsi skozi, pa vemo, kaj je bilo – to je bila kmetom pobrana zemlja. Se spomnimo vsi filma, pa naj si še kdo si ga pogleda – »Moj ata, socialistični kulak«. Ne gre to tako. Živimo sredi razvitega sveta in mi moramo svojo strategijo prilagodit temu in prilagodit, da bo slovenski kmet, kljub močnim, mogoče celo državno spodbujenim določenim kmetijskim programom po evropskih državah, na tej zemlji, svoji, pridelal, prodal in preživel. Jaz mislim, da je zame osnova vsega tega v temu. Bilo je rečeno, da imamo v Sloveniji kar nekaj priložnosti. Jaz se strinjam, da imamo veliko priložnosti, predvsem pa si želim, da bi te priložnosti prepoznali tudi kmetje. Jaz tudi podpiram ekološko pridelavo ali pa slovensko hrano in jo iščem. Vsakič nimam časa iti na ljubljansko tržnico, ker tam resnično dobiš, po ostalih delih Slovenije pa je to res, pri posameznem kmetu ali pa je to zelo onemogočeno. Ampak, jaz sem v razliki od lani do letos, nekaj opazila – v bližji trgovini zraven Državnega zbora, sem jaz lani lahko vsakič kupila slovenski ohrovt. Ko sem ga zdaj iskala, je ohrovt italijanski. Meni lahko to samo govori, ali da ga nimamo ali da ti izdelki slovenskih kmetov ne pridejo na police ali pa je to mogoče tudi že opuščanje slovenske zelenjave, pridelovanja slovenske zelenjave. Jaz si želim, da bi zmogli vsi skupaj, posebno pa vi, kot ministrstvo, spodbudit take pridelave. Bilo je rečeno, kdo bo nadziral zaveze resolucije in kdo bo odgovoren, da je resolucija brez denarja – to je vse res. Jaz vem, da bo resolucija imela evalvacijo, kot jo je imela prejšnja, ampak veste, tudi te evalvacije nič ne pomenijo. Pomenijo samo to, da mi tukaj razpravljamo, kaj je bilo zapisano, kaj se je naredilo, pa kaj se ni naredilo, pa vendarle bi mogli bit, tudi, ne bom rekla sankcije, ampak tudi neki opomini oziroma neke zaveze, kaj se v primeru neizvajanja ali pa neupoštevanja ali pa ne realizacije, naredi v prihodnje. Ne bom rekla, da ne bomo več sprejemal resolucij, ker to bi potem bilo mogoče samo mlin na veter tistim, ki dejansko mogoče ne želijo prav nič naredit. Še več bi jih bilo potem potrebno in še več odborov, zato, da bi se stvari v slovenskem kmetijstvu res premaknile v pravo smer. Kakšen bo odnos kmeta v družbi, je res vprašanje. Pritisk mestnih prebivalcev na podeželje je vedno večji in enostavno, seveda, posledično, tudi na nek način omejevanje kmeta, njegovo, bom rekla, izvajanje njegove dejavnosti. Ampak, jaz verjamem, da je možno tukaj doseči neko sobivanje, sodelovanje in predvsem v zavedanju, da je bil kmet tam in da bo tam kmetoval. To se mi zdi, da je potrebno spoštovat, da mi vemo, kam gremo živet. In še na koncu, se moram dotaknit dobrobita živali – v teh dneh je ali pa v tem mesecu, izjemno število, razni pozivi, kaj, kako, naprej, dobrobit živali, je zapisano, je področje rastočega zanimanja javnosti. Prihodnji razvoji živinoreje morajo temeljiti na izboljšani dobrobiti in na zagotavljanju visokih standardov zdravstvenega varstva živali. Jaz se s tem vse strinjam, jaz samo upam, da to ne pomeni tako težke zahteve, da bi lahko v prihodnje omejili oziroma vzeli voljo vsem tistim, ki se s tem še ukvarjajo. Resnično. Jaz sem vesela podatka, ki ga je dal direktor Kmetijsko gozdarske zbornice, Ravnik, da imamo v Sloveniji 8,6 GVŽ-ja na kmetijsko gospodarstvo, kar še ni in kar je v, kar ni, ne predstavlja neko, ne vem kakšno, obremenjenost za okolje in se mi zdi, da je to potrebno vzet v zakup in da je resnično, da so se emisije iz prometa, v zadnjih petih letih, kot je povedal, tako povečale, se mi zdi skrajno neprimerno, da se napada na kmete. Jaz, tukaj pred kamerami povem, da obsojam vdor neke iniciative na neko kmetijo. Za nekatere je nekaj sveto, se ne sme nikoli nič reči, nič, nekdo si pa lahko vzame vso pravico in ti pride, malo manj kot v spalnico in ti diktira, kakšen tempo življenja bo živel – pa v kakšni državi živimo? Kje je tukaj strpnost? In potem slišim strpnost samo z nekaterih drugih strani, da moramo bit, ne vem, da morajo bit kmetje strpni, pa da morajo razumet to, pa razumet to. Jaz resnično tukaj povem, obsojam vsak tak mobing nad kmeti, ker potem pa naj država pove, kaj bo podpirala. Tega mogoče tudi v resoluciji nisem zasledila, v kaj se bo usmerila v prihodnjih teh letih, ko bo resolucija slovensko kmetijstvo – ali bomo bili zelenjadarji, ali bomo gojili konopljo, ali bomo še vedno bili v pretežni meri na živinoreji? – tega ni razumet, jaz nisem tega razumela iz resolucije no, tako da, boste povedal, v kaj se bo v prihodnje slovensko kmetijstvo usmerilo. Moram pa reči, da ne dovolim nobenega takšnega pritiska. Sama ga ne izvajam, sama poskušam res sobivat in ne dovolim, da bi tudi drugi to… in tudi mislim, da kmetje, če rečejo, da je problem zveri, kar je opozorila tudi Kmetijsko gozdarska zbornica, je problem zveri, je prisoten. Kako se bomo na ta način lotil, pa je seveda ne na nas politikih in poslancih, ampak, da se vendarle tukaj ne samo, kot ste zapisal, da je to politični, resolucija bolj politične narave, mora biti tudi strokovne narave, tudi pri zvereh in jaz se veselim, da prihajajo v slovensko kmetijstvo mladi, podjetji, nikakor ne kapitalistični, kmetje, nikakor ne, kakor želi morda kdo to prikazat, da so kmetje, ki so pridni, ki so, bom rekla, mogoče 100 let delajo na kmetiji, da so postali potem ob možnosti razvoja, ob znanju, ki je prišlo tudi iz Evrope, postali kapitalistični, to obsojam. To niso primerne besede, so kmetje, ki skrbijo za to, da je naše podeželje in država lepo obdelana, da imamo hrano in da imamo zdravo okolje. Jaz ne poznam kmeta, ki bi želel škoditi okolju, ki bi zanalašč nekaj delal samo zato, da bi uničil okolje. Vsak ima spoštovanje do okolja, zato pa smo prišli do leta 2020. Jaz upam, da bo ta resolucija in da ne bo preveč negativnih ocen, da ko bomo pregledali realizacijo, da bo več pozitivnih ocen in seveda bo treba zavihati rokave in delati. Hvala.
Hvala, kolegica Iva Dimic. Imam še dva prijavljena. Kolega Lisec je naslednji. Kolega Podkrajšek in pozneje sem še sam. Izvolita. Prvo kolega Lisec.
Hvala, gospod predsednik, za dano besedo. Spoštovani predstavniki ministrstva, ostali vabljeni vsem skupaj lep pozdrav! Jaz po navadi se ne odločam za razpravo pri temah, ki se dotikajo resolucij in strategij, ker imam veliko raje prakso kot pa teorijo in veliko raje imam konkretne načrte kot pa ogromno floskul. Ampak ta resolucija je vsaj od večine drugih resolucij oziroma strategij boljša vsaj na enem področju, predvsem je kratka. Ko včasih prebiram 100 in več strani dolge resolucije in strategije in tiste floskule, ki jih očitno pišejo moji bivši ali pa predhodniki iz fakultete za družbene vede, se včasih vprašam zakaj hudiča je kdo plačan v tej državi, ali da bere lepe pojmovnike in jih vlaga v strategije in resolucijo ali pa želi tudi kaj konkretnega iz posamezne resolucije in strategije dobiti. In jaz moram reči, da če bi ocenil resolucijo od 1 do 10 dobite pozitivno oceno, ampak na žalost nič več od tega, ampak še enkrat večina resolucij in strategij bi dobilo, pri meni je dobilo oceno od 1 pa do 3, se pravi vsaj dve oceni več dobiti zato, ker je kratka in pregledna.  Sedaj pa k bistvu. Tudi jaz bom začel na tem zadnjem delu - širši pomen in izvedba resolucije. Zapisali ste: ciljev opredeljenih v tej resoluciji ne bo mogoče dosegati dokler si ne odgovorimo na nekaj ključnih vprašanj. Jaz mislim, da danes se niti nismo pogovarjali o teh vprašanjih, še manj pa smo dobili oziroma poiskali odgovore. Zakaj nismo poiskali odgovorov, pa sem se potem več o tem pogovarjal, gledam pred sabo normativni delovni program Vlade Republike Slovenije za leto 2020 skupaj s podzakonskimi akti, ne samo s strani Državnega zbora, ker tudi jaz zelo z zanimanjem spremljam kaj se dogaja na evropskem prizorišču znotraj kmetijske politike. Skratka, ja, veliko vprašanj je. Predhodna kmetijska politika je naredila več novih vprašanj kot pa poiskala novih odgovorov. Če samo pogledamo mislim, da v zadnjih treh letih smo imeli mislim, da 40, 50 nujnih sej, saj sam osebno, pa tudi kolega Franc Breznik sva jih vsako leto približno 10 do 15 sklicala, kjer smo skušali odpirati določene tematske teme in se spomnim ene izmed sej v prejšnjem mandatu, ko smo govorili o skupni evropski politiki po letu 2021, skratka naslednji evropski perspektivi. In, spoštovana ministrica, na vašem mestu je sedel bivši minister, ki se nam je malo smejal, češ vse je pod kontrolo, nobenih problemov ne bo. Potem pa smo prebirali razne medijske objave kaj vse se pričakuje na določenih segmentih, ki se posredno ali neposredno dotikajo kmetijske politike ali programa razvoja podeželja ali pa določeni subvencijski ukrepi, ki se postopoma ukinjajo oziroma suma sumarum. Slovenija nikakor ne more pričakovati več denarja za področje kmetijstva kljub čedalje večjim problemom, ampak na žalost bomo očitno imeli še manj sredstev na razpolago, kar seveda posledično pomeni, da jih bomo morali tudi bolj učinkovito porabiti, pa ne glede na to ali bomo govorili o naši hrani ali o podeželju ali pa deloma tudi o naravnih virih, ki sicer se dotika tudi več drugih področij. Skratka, veliko vprašanj, odgovorov ni.  Naslednja stvar, ki ste jo zapisali. Resolucija in njeni izvedbeni akti ne bodo prinesli želenih ciljev, če ne bomo izvedli resnih premikov v delovanju, vrednotah in pristopih kmetijstvu. Jaz verjamem, gospa ministrica, da se vi trudite, pa se tudi ostali deležniki trudijo,   (nadaljevanje) ampak kot rečeno mi lahko ure in ure debatiramo o posameznih ukrepih, o posameznih področjih, o posameznih ciljih ali pa mehanizmih, ampak včasih v enem zakonu eden odstavek enega člena spremeni vso dinamiko določenega področja, s katero se ukvarjamo. Še enkrat, lepo je v teoriji zapisati, da so potrebni resni premiki v delovanju, vrednotah in pristopih kmetijstva seveda s tem se vsi strinjamo, ampak jaz bi rad videl bolj konkretne in oprijemljive cilje.  Sedaj pa, kar se tiče same resolucije, še enkrat. Jaz sem zelo z zanimanjem si pri vseh točkah pogledal predvsem specifične cilje in pa mehanizme za doseganje ciljev, ampak meni nekako bolj tako deluje. Po 1. 1. si vedno vsi voščimo naj bo srečno, zdravo in uspešno in še ne vem kakšno leto in ko preberemo specifične cilje krepitev agroživilskih verig, razvoj ekološkega kmetijstva, povezovanje slovenskega kmetijskega prostora je to podobno. Na splošno, zaželimo si, želimo seveda najboljše je vprašanje ali smo, potem pripravljeni tudi konkretno kaj narediti za svojo srečo, za svoj uspeh ali za svoje zdravje oziroma kdo nam bo pri tem tudi pomagal, če morda poleg nas sedi kdo, ki nam morda ne želi teh uspehov pa jih morda vošči, intimno pa želi, da nam ne uspe. Da ne bo pomote mi v Poslanski skupini SDS smo zelo zainteresirani, da slovenskemu kmetijstvu uspe ne glede na to kdo sedi v tej dvorani oziroma kdo sedi znotraj Ministrstva za kmetijstvo. Kot rečeno, specifični cilji seveda jaz mislim, da v tej dvorani ni nikogar, ki bi bil proti kateremukoli specifičnemu cilju, ampak zagotavljanje visokih standardov varne in kakovostne hrane to je prvi cilj, ki je dejansko tukaj napisan. Če samo pogledamo leta 2019 koliko afer je bilo iz tega področja in koliko sej je bilo s tega področja. Varna in kakovostna hrana pa ena afera pa druga afera pa seznam restavracij afera pa afera, ki je ugotovila določene zadeve za leto 2017 in tako naprej. Cilj je fini, ampak kot je rekla prej kolegica Iva čez tri leta bomo pa verjetno sedeli po delni evalvaciji te resolucije in se spraševali kaj je kdo dosegel, kaj je doseglo ministrstvo, kako so k temu pripomogli ostali deležniki s področja kmetijstva in nenazadnje kaj smo mi v tem Državnem zboru bili aktivni pri soočenju s temi ukrepi ali preko zakonodajnih pobud ali s strani opozicije, koalicije, vlade ali kogarkoli ali pa nenazadnje tudi s poslanskimi vprašanji, kjer poskušamo vsaj nekateri resno se soočiti s poslanskimi problemi, do katerih ljudje ob mnogih primerih tudi kmeti pridejo v naše poslanske pisarne in rečejo: »Tomaž, ta in ta problem je lahko ti spodbudiš nekako na ministrstvu, da se mu ga mogoče z določenim problemom malo bolj resno spoprime.« Na žalost in tukaj bo morda ena izmed ključnih prioritet ministrstva pri doseganju ciljev glede hrane, podeželja, naravnih virov, da naredite gospa ministrica na ministrstvu red. Takšni odgovori kot jih prejemamo pa ne samo iz vašega ministrstva tudi od ostalih ministrov, za katere vem, da vi niste osebno odgovorni takšne floskule, ki jih pripravljajo uradniki kmetu, ki ima konkretne težave ne prinesejo nič, zato morda apel, da se v letu 2020 ali po letu 2021 glede na to, da govorimo o resoluciji po letu 2021 zaželite vašim uradnikom veliko bolj praktično delo kot pa neke splošne in pa teoretske odgovore ali pri poslanskih vprašanjih ali drugih zadevah, ki se jih dotikajo.  Sedaj pa še nekaj stvari, ki se dotikajo in so v resoluciji pa gredo tudi na druge segmente. Normativni plan dela jaz sem prebral 2020 pa upam, da bo leto 2021 bolj učinkovito. Še enkrat, sem prosti novim predpisom, ampak določeni aktualni zakoni, uredbe in pravilniki so nujno potrebni sprememb pa na žalost bolj kot spremembe problematičnih podzakonskih aktov vidim nove zadeve. Saj v letu 2020 štiri uredbe, vse so nove uredbe, nobene spremembe. Pustimo, da je od osemnajstih pravilnikov deset tistih, ki se zadevajo gozdnih načrtov, ampak od osmih vsebinskih so tri spremembe in pet novih. Ubogi slovenski kmet. Tiste spremembe, ki so nujno potrebne, se prepočasi dogajajo. Prihajajo pa neki novi predpisi. Jaz večkrat rečem kakšnemu kmetu, ki pride v mojo poslansko pisarno, gospod se opravičujem, ampak preberite vsak petek zjutraj Uradni list, potem pa si načrtujte delo do naslednjega petka, ko bo zopet prišla nova edicija uradnega lista in nove spremembe, ki prihajajo s strani Ministrstva za kmetijstvo, pa tudi večkrat rečem, da na žalost ali pa na srečo ni samo vaše resorno ministrstvo tisto, ki rešuje ali dela probleme ljudem s področja kmetijstva, tukaj so predvsem vaši kolegi iz Ministrstva za finance tisti, ki večkrat delajo probleme, tudi večkrat kot resorno ministrstvo tisto, ki bi moralo reševati probleme kmetov. Skratka, normativni plan, upam da bo v letu 2021 bolj učinkovit in da bo bolj šel v smeti tistega, kar ste zapisali, da si bo potrebo odgovoriti na nekaj ključnih vprašanj, ki so na mnogih segmentih. Pustimo samooskrbo, pustimo kmetijsko politiko, ogromno tistih manjših vprašanj, ki jih slovenski kmetije večino želijo slišati s strani resornega ministrstva, ne glede na to, ali prihajajo iz ravnic v vzhodnem delu ali pa kak gorenjski kmet ali pa naši hribovski kmetje, ki poskušajo delovati po najboljših močeh.  Naslednja stvar, ki me je morda malo zmotila in morda v razmislek, da ste malo prehitro prišli s to resolucijo na politični parket, je to kar ste sami omenili. Mi lahko imamo svojo želje ideje, cilje in pa mehanizme, ampak, veliko je odvisno od Evrope. In dokler se evropska kmetijska politika, sicer del katere ste predvsem vi kot resorna ministrica ne bo odločil kaj želi narediti z evropsko politiko po letu 2021 mi lahko doktoriramo in imamo najboljše želje, najbolj praktične primere kako bomo zadeve reševali, saj veste ogromno je razpisov, ogromno je želja po razpisih, ampak kakšni so odgovori ministrstev. Ne, tega trenutno evropska perspektiva ne omogoča. Že danes so pozivi, kar vse bi moralo biti v naslednji evropski perspektivi, ampak so debate, joj, to pa verjetno ne bo šlo skozi. Skratka marsikaj smo mi preambiciozni, tam pa kjer smo, dobimo pa rdečo luč s strani evropskih uradnikov ali pa politikov, kine vidijo problemov, ki so dejansko zelo različni v naši Sloveniji od idealnih pogojev, ki jih imamo za določene zadeve s področja kmetijstva. Morda, ne vem Nizozemski, Belgiji, Franciji ali pa kje drugje. Še dveh stvari bi se dotaknil. Eno je kmetijstvo in okolje. Zdaj je moderno, če rečeš podnebne spremembe, če rečeš okolje in si glavni frajer. Jaz poznam neko zgodovino, ne samo delovanje Ministrstva za kmetijstvo, tudi Ministrstva za okolje. Bil je celo političen poskus združiti Ministrstvo za kmetijstvo skupaj z ministrstvom za okolje, češ imeli smo željo v tedanji vladi na mesto, da dobiš odgovor s strani Ministrstva za kmetijstvo popolnoma diametralen kot s strani Ministrstva za okolje, pa dejmo jih združiti v eni hiši, pa naj se znotraj hiše zmenijo, kaj točno bi radi, pa potem dajo odgovor, ki bo jasen in enoumen. Pa to ni ratalo, ker se uradniška miselnost na žalost ni spremenila, čeprav so bili vsi pod eno hišo in so ljudje iz določenih direktoratov še vedno delili na mi kmetijci, mi okoljci. Tako, da tukaj glede na vse te okoljske potrebe, ali pa želje, me je zelo strah, da bo tukaj kratko potegnilo kmetijstvo, predvsem slovensko, kot še enkrat, ki ima že zaradi svoje lege veliko več problemov, kot pa kmetijstvo v nekaterih bolj kmetijstvu prijaznih državah. Tako, da jaz tukaj apeliram na predstavnike predvsem ministrstva, da se tukaj v pogovorih, predvsem z vašimi okoljskimi kolegi na Ministrstvu za okolje in prostor zelo, predvsem potrpežljivi, predvsem pa pogumni, da ne bo kmetijstvo plačalo davek okoljskim spremembam.  Zadnja stvar, ki je. Veliko je debate oziroma zapisanega glede sodelovanja z deležniki. Osebno mislim gospa Ministrica, da bi morali tukaj v določenih segmentih večkrat pohvaliti, predvsem sindikat kmetov, kjer res prihajajo s tistimi praktičnimi problemi, pa tudi Kmetijsko-gozdarska zbornica za katero sem že večkrat javno rekel, da je verjetno edina organizacija oziroma edini deležniki ne samo da redno deluje, redno hodi na seje Odbora za kmetijstvo, vedno ima svoje predloge, tudi če niso kdaj v tistem, kar radi v politiki ali v zakonodajni ali izvršilni oblasti slišimo, ampak delajo. Dotaknil se bom tistega, ki ga morda danes ni tukaj. Sam osebno vidim v zadrugah veliko bolj pomembnega igralca, kot ga imamo trenutno. Osebno poznam kar nekaj lokalnih zadrug, ki delujejo vrhunsko, ampak delujejo lokalno. Jaz osebno mislim, da zadružna zveza, z vsem spoštovanjem do tistih, ki tam delajo, bi morala biti zadružna zveza poleg ministrstva glavni nosilec tako po sektorski, kot tudi drugih plateh. Na žalost v Sloveniji tega na področju zadružništva še nismo dobili, upam, da bo prihodnost prinesla ravno to, kar tudi z resolucijo želite dobiti, večje sodelovanje najbolj pomembnejših deležnikov na tem področju.  Skratka, da zaključim. Na žalost je bilo v preteklosti v kmetijski politiki preveč napak storjenih, da bi jih lahko z eno resolucijo reševali in suma sumarum gospa ministrica, resolucijo bomo gledali preko oči zakonskih, podzakonskih zadev, ki jih boste prinesli predvsem v Državni zbor in še enkrat apel, ne zadeve reševati s pravilniki mimo politike, ker verjemite, verjamem, da marsikateri uradnik na vašem ministrstvu želi dobro delati, marsikateri uradnik pa želi delati samo za to, da ima petega plačo. Tako, da je dejstvo, to ne govorim na pamet, ker sem predolgo v tem Državnem zboru, da teh svojih mehanizmov ne bi spremljal in vedel o čem govorim.  Skratka, več prakse, manj teorije. Hvala.
Hvala kolega. Kolega Podkrajšek. Izvolite. Beseda je vaša.
Hvala predsednik za dano besedo. Lep pozdrav vsem skupaj, še posebej ministrici, obema sekretarjema državnima, vsem gostom, kolegice in kolegi, vsi, ki bodo to sejo spremljali, ali jo spremljajo.  Danes govorimo o resoluciji, verjetno je že komu v tej dvorani ta današnja seja predolga, da se preveč pogovarjamo o tej resoluciji. Menim, da je ta dokument seveda ne okvir, ki nasleduje prejšnjega. Sam priznam, da je ta dokument pregleden, seveda me pa kot poslanca v tem sklicu, v prejšnjem sklicu tega odbora, pa tudi tistega, ki živi na podeželju, pa tudi tistega, ki se ukvarja z manjšo kmetijo, seveda skrbijo predvsem cilji. Sam sem mnenja, seveda tudi z izkušnjami iz preteklosti tega odbora, je dejstvo, da vodenje tega ministrstva oziroma kmetijske politike v Republiki Sloveniji je ena velika ladja, ki jo težko spreminjaš dnevno, mesečno ali pa celo letno. To je pač nekdo to pot zastavil v neko smer, se potem med potjo zelo težko na hitro spreminja. Seveda je pa tu pomembno še nekaj, nismo sami, smo članica skupnosti, ki dobivamo tudi večkrat smernice, ki jih v Sloveniji moramo upoštevati, pa jih potem prenašamo na slovensko podeželje, seveda včasih upravičeno, včasih pa neupravičeno. Ko govorimo o tej resoluciji, pa ko sem omenil, da me skrbijo cilji za prihodnost, bi šel mogoče malo v preteklost, da se bomo lažje razumeli. Slovensko podeželje, jaz sem bil še to leto, ko je komaj 15 dni, pri enem kmetu, ki po oceni hleva, je imel prav gotovo enih 30 glav živine in ker je bil ta hlev obnovljen, po moji neki oceni, enih pet do sedem let nazaj, je bil ta hlev prazen, pa sem bil malo začuden zakaj je ta hlev prazen in mi ta kmet zagotavlja, da se ne bo več ukvarjal s kmetijstvom. Jaz moram priznati, da sem bil res presenečen, ker v preteklosti sem spremljal kmetije, ki so velike 4, 5 hektarjev, dejansko, da se zapirajo, ampak zdaj smo v trendu kjer se zapirajo večje kmetije. Veste, zdaj na veliko žalost tega kmeta, ki je bil žalosten, da več se ne bo ukvarjal s kmetovanjem, mnogi sosedi okoli njega so pa veseli, ker ne bo več, kot smo že danes slišali, se ne bomo ponavljali, ne bo smrdelo, ne bo oviralo nekega njihovega življenja. In s to politiko, za katero smo prav gotovo vsi tisti, ki tukaj sedimo, danes sedimo, smo v preteklosti sedeli, pa vsi ministri, vemo, da je minister, prejšnji minister vaš predhodnik to ministrstvo oziroma če to ladjo lahko imenujem, to veliko ladjo kot sem jo prej imenoval, kar nekaj let vodil, in ko delamo zdaj nek ultrazvok na preteklost, na podeželje, so rezultati za mene zelo slabi. Veliko kmetij, vemo neka statistika koliko se jih na dan zapre, enkrat manj, drugič več, veste tudi skrbi, ko se danes pogovarjamo velikokrat o mladih ali bodo to kmetijo prevzeli ali jo ne bodo, glejte, najbolj žalostna je slika, ko prideš ti na podeželje, ko vidiš domačijo, ki se več ne ukvarja s kmetijstvom, ena pozitivna lučka gori, ko mogoče to s tistim zemljiščem upravlja zdaj sosed ali pa tisti, ki živi v neposredni bližini, ampak žalostna slika je, ko vstopiš ti v to hišo, to domačijo, ki je kmetovala več rodov, kako tista dva živita danes, ko sta se 40 ali 50 let ukvarjala s kmetijstvom, kako živi oče, pa kako živi gospa, mogoče, če bo gospodar nekih malih prihodkov od pokojnine, ko si notri vplačeval, največkrat pa ugotoviš, da gospodinja, ki je skrbela, tako kot to rečemo na podeželju, za 3 vogale, nima nobenih prihodkov, se je takrat odpovedovala v korist otrok, kmetija ni bila tako močna, da bi lahko preživela, da bi bili vsi pokojninsko zavarovani in je ta slika zelo žalostna. Ampak, ko govorim o trendu, zdaj se nam to dogaja, seveda pa že z večjimi kmetijami. Jaz bom tudi potem pod točko pobude, jaz upam, da bo to sprejeto, ker mi danes veliko let in tudi danes govorimo o strategiji, pa o prihodnosti slovenskega kmeta, ampak glejte mene bi enkrat zanimalo, da mi iz cele Slovenije povabimo 10 ali 15 kmetov, ki so prenehali s kmetovanjem, pa da nam za božjo voljo oni enkrat povedo ali mi to ladjo, o kateri vedno govorimo na tem odboru, vi na Vladi, sploh prav usmerjamo. Jaz bi želel si iti v en del Slovenije, da bi ta odbor šel pa da vidimo dejansko sliko na terenu. Seveda prišli smo tako daleč, da največkrat v neki vasi ljudje, ki so prišli iz mesta, ne bi želeli več imeti kmeta za soseda. Veste kaj to pomeni za nas, ki vsi državljani, ki bi radi uživali slovensko hrano, bi želeli, da kmeta ne vidimo več ali pa da je vsaj enih 5 kilometrov od nas, da ne bo slučajno s kakšnim traktorjem mimo hiše peljal ali pa mogoče povzročal s kakšnimi vonjavami? Jaz mislim, da smo prišli z našo miselnostjo, pa jaz rečem, da je tu sokriva politika, zelo daleč, ki jaz ne vidim na koncu tunela neko močno svetlo luč, ki bi mogoče lahko jutri zasvetila. Bil sem enkrat v velikem centru katerega je lastnik tujec pa vidim, da je velika tabla slovenska hrana. Jaz sem bil o tem vesel in seveda, ko stopim do tiste police, pa vidim slovenski produkt nekoga, ki ga poznam, ampak ga poznam kot manjšega pridelovalca in je meni, kot laiku, bilo čudno, da je ta pridelovalec, ki je, ne vem, ima neke določene količine, možno dat hrano, tisti svoj produkt, da ne bom zdaj imensko imenoval, za tako velike centre, kot je, ne vem, tisti, ki prihaja iz tujine… ampak, ker sem imel priliko, mogoče po enem tednu, tega srečat, pa sem ga vprašal, kako je to mogoče, da sem vesel, te slike oziroma tega podatka, ko sem videl v tistem centru, ampak je on rekel, da pač verjetno imajo to trgovci, ti veliki, seveda, ki tudi kapital potem odnašajo v tujino, samo zato tisti ščepec soli, kajne, zato da pač, je tam velika tabla za vse, ki hodimo v te trgovine, zato, da se prodaja slovenska hrana. Želim povedat no, da velikokrat govorimo o nerealnosti, kaj se nam dogaja na podeželju. Mogoče, če to primerjam z nekim velikim plazom zemlje, ki nam počasi se odmika, leze, mi pa delamo študije, pa… spoštovana ministrica, vi ste na tem položaju malo več kot eno leto, nimam zdaj pravice, da bom sodil, koliko je bilo narejenega. Jaz vem da, se vi trudite, da se trudijo vaši državni sekretarji, pa tudi sodelavci, ampak, ko pa zaidem v pretekla leta, kajne, so pa pokazatelji na podeželju, zelo žalostni in jaz se bojim, no, da ne čakamo samo zato, da bo ta resolucija sprejeta, da bo ta seja končana – pa zdaj ne mislim na vas – seveda, da bomo, ne vem, v naslednjem mesecu vsi že pozabili na to. Jaz bi resnično želel no, da dobimo kot, ne vem, v podjetju, ali veste… Zdaj, tu ste podpisani, tu ste napisani, 8 velikih strokovnjakov za mene, kdo bo to predstavljal na sejah Državnega zbora? Ampak veste, jaz bi tudi želel enkrat, da bi imeli dokumente za slovenskega kmeta, pa za slovensko podeželje, kot je ena gradbiščna tabla – kdo je projekt izdelal, kdo je nadzorni, kdo je vodja projekta in glejte, tudi potem, ko se kaj zgodi, se ve, kdo je za to odgovoren. Največkrat pa mi, ne vem, mi kot politiki, ljudje, ki so na ministrstvu že 10, 20, pa še eden celo več let, na koncu koncev, ko delamo ultrazvok na podeželju, ali imamo koga, ko lahko rečemo, da je pa, ne vem, v nekem obdobju pa to ladja, o kateri sem prej govoril, napačno usmeril. Imamo zbornico, imamo sindikat, pa če še dobimo 10 kmetov, ki so včeraj nehali kmetovat, pa jaz mislim, da oni ne bojo, pravljice nam govorili, / nerazumljivo/ nam bojo povedali dejansko stanje. Ampak vedite - da zaključim s to ladjo – da ta ladja ni, to ladjo ni možno, ne vem, z nobenim stikalom premikat jutri v drugo smer. Slovensko podeželje se nam zarašča, kmetije, vedno večje, zapirajo svoja vrata in, seveda, ko govorimo, kdo bo kmetoval jutri, moramo pogledat nazaj, kako bojo danes preživeli tisti, ki so 50 let delali na teh kmetijah in to so otrokom, starši so vedno vzorniki in ti ljudje nimajo lepe prihodnosti. Hvala lepa.
Hvala, kolega Podkrajšek. Še želi kdo? Sam sem prijavljen danes kot zadnji… Torej, spoštovani kolegice in kolegi, spoštovani gostje, torej pred nami je resolucija o nacionalnem programu o strateških usmeritvah razvoja slovenskega kmetijstva in živilstva. Torej, resolucija, ki je, lahko bi rekel, nek usmerjevalni dokument, kot akt Državnega zbora, je, lahko rekel, neka nakazana smer, kam bi naj šla kmetijska politika. Seveda je malo nerodno napisana, po letu 2021, stavčno, bi morala bit vsaj v letu 2021 naprej, zato je tu bila napaka potem tudi v sami resoluciji, torej, nova evropska perspektiva se ne začne sredi leta 2021 ali pa konec leta 2021, ampak v začetku letu 2021 – to pomeni, s 1. januarjem 2021, naslednjega leta. Torej imamo približno slabo leto, da se pripravimo. Po eni strani, da resolucijo ponotranjimo, po drugi strani pa, da vidimo, ali je ta resolucija kompatibilna z novo evropsko kmetijsko politiko. Morda je, neka kritika je bila, da je mogoče dokument »preuranjen«… neki… jaz bi rekel, širši okvir evropske kmetijske politike so znani, približno.  (nadaljevanje) Financiranje pa veste 20 milijard izpada z odhodom brexita torej kot vidite brexit gre v smeri tega odhoda tudi zadnje volitve v Združenem britanskem kraljestvu kažejo pomeni 20 milijard manj v proračunu, evropskem proračunu. Veste tudi, da je skepticizem tudi sedaj že Nemčije, da je Nemčija celo predlagala, da bo evropski proračun na ravni 1 % BDP sedemindvajseterice ponavljam sedemindvajseterice torej članic. Finski predlog je tudi v smeri ne samo 2 % razvoja podeželja, ampak tudi, da bi bil proračun še vedno tudi 1,1 %. Za tiste, ki so laiki lahko povem, da je teh 0,11 % razlika več kot 150 milijard evrov. Gre za izrazite ogromne zneske in vsaka desetinka celo stotinska tega procenta proračuna sedemindvajseterice izrazito odločilno vpliva tudi na lahko bi rekel proračun področja kmetijstva tako prve in drugega stebra. Kot vidite prvi steber po vsej verjetnosti bo imel kapljico, kar je ministrica povedala. To pomeni, da tisti veliki igralci ali lovilci subvencij kot so bili Francija, Nemčija nenazadnje tudi britanska kraljica z njenimi / nerazumljivo/ tudi ostali. Tudi slovenska velika kmetija podjetja ali pa tisti kmetijski nekateri / nerazumljivo/ za te zemlje bodo nekako s kapljico blizu 100 evri nekateri pogledi so tudi na popolno zmanjšanje subvencij nad 100 hektarjev torej bodo v prihodnosti ali v novi perspektivi na udaru. Temu seveda bomo po vsej verjetnosti pripravljen dokument ali dokument, ki ga imate v pripravi torej o novi zemljiški politiki po vsej verjetnosti sledil tako da so pomembni tisti stavki, da bo ta resolucija lahko s svojimi podpornimi dokumenti našla prostor v razvoju slovenskega kmetijstva.  Da ne bom predolg je nekaj zadev, ki so pomembne. Večkrat ste govorili danes o tem, da resolucija ima štiri specifične ali pa tiste najboljše roke cilje kot je odporna in konkurenčna predelava in pridelava hrane. Lahko se strinjamo, da osnova kmeta je, da prideluje kot je danes rekel tudi predstavnik kmetov Slovenije, da prideluje kvalitetno hrano, da je slovenska samooskrba velika, kar trenutno ni. Moram se celo strinjati s kolegico Violeto Tomić, da v zadnjih desetih letih realnosti slovenske samooskrbe nismo dvignili, celo je nadzorovala. Na zadnji seji, kjer smo imeli dokument, ki govori o slovenski statistiki v kmetijstvu torej dokument kmetijskega instituta Slovenije poročilo za lansko leto sem celo dobil odgovor, da gre za velike zmote recimo v primeru zelenjadarstva. Na eni strani smo imeli češ, da se veriga v zelenjadarstvu dviga. Doktorica, ki je pripravila, ki je vodila koordinacijo dokumenta kmetijskega instituta je po mojem posredovanju povedla, da imam prav. Torej v statistiko smo zavedli celo vrsto zelenjadarstva, ki nikoli ni prišlo na trg to je tisto od fižola in vse ostalo, kar je bilo poorano. Torej, dobili so denar, subvencije za neko proizvodnjo, kjer so, potem ko je del tistega fižola zrastel poorali in ta fižol nikoli ni prišel na trg. Vse to je v statistiki držav zavedeno. Tudi ta statistika po vsej verjetnosti ima delne ne govorimo o nekih večjih napakah, ampak neka odstopanja. Podpora neke proizvodnje, ki ostane na njivi, ki ne pride do potrošnika to so katastrofalne kmetijske politike niso tudi na naši strani tukaj moram povedati del je tega tudi prišlo iz Evrope, ampak za mene, ko sem dobil ta dokument v roke je bila prva misel, ki mi je prišla na misel je bil Cankar. Cankar je nekoč v Hlapcih izjavil znameniti povedni stavek: »Narod si bo sodbo pisal sam.« V novi evropski perspektivi na področju kmetijstva nam je dana možnost, da si svojo usodo pišemo sami torej slovenski kmet skupaj z institucijami kmetijstva si bo pisal sodbo sam. V čem? Zato, ker so dejansko povedali pripravite si svoje strateške dokumente, kar je osnova za naslednjo perspektivo in vsaka članica pripravlja tak dokument, kjer si boste sami napisali kaj želite, katere potrebe želite iz Evrope, da boste lahko razvijali svojo kmetijsko politiko. Torej ne bo več v naslednjih tednih mesecih in letih izgovora Bruselj vam je nekaj predpisal, Bruselj vam tega ni predpisal, marsikdaj nam nekaj ne predpiše in smo to svojo birokratsko miselnost tudi v kmetijstvu pripeljali do perfekcije, če lahko v narekovajih rečem perfekcija. Spomnim se besed z bivšim sedaj že nekdanji komisarjem za kmetijstvo /nerazumljivo/ v Zagrebu, kjer mi je rekel glede moje kritike kmetijstva, da naj to naslovim na svoje deležnike v kmetijstvu na svoje kmetijske inštitucije in se naj vprašam koliko so si izmislili sami, koliko pa je delež Evrope. Tisto, kar se mi zdi pomembno kar ste nekateri tudi danes poudarjali, je, da se kmetovanje mora splačati. Dohodkovni položaj slovenskega kmeta stabilnost v določenih panogah, spomnimo, se trenutno pripravljam eno sejo prašičereje skupaj s sindikatom kmetov. Imamo problem tudi v prašičereji trenutno govorimo, da problemov ni zaradi stanja, ki je, torej ugodno, veter je ugodno zapihal, torej živimo na račun tuje nesreče, torej te svinjske kuge, kjer se je cena prašičjega mesa dvignila. Ampak dejansko pa to ni stvar naših ukrepov, kvalitetnih ukrepov tudi nekih poštenih praks v verigi tudi bodimo realni tudi v verigi s svinjskim mesom, tako kot ste prej omenili v mlekarski verigi, pa tudi v ostalih ali pa žitni verigi. Imam tudi tukaj po moje bo ena izmed sej zato, da pripravimo ali pa damo pobudo ali pa ministrica pove katere ukrepe pripravlja tudi na področju prašičereje. Trenutno je stanje ugodno, ampak jaz mislim, da j to neko zatišje pred neurjem. Torej, stabilnost kmetijske proizvodnje se mora kazati preko številnih ukrepov, torej plačilo tistemu, ki zemljo obdeluje, če lahko vzamem tudi ta rek, trenutno je bilo plačilo tistemu, ki špekulira z zemljo dostikrat, imamo probleme, imamo tudi med temi deležniki večje in manjše probleme in tudi nekatere zadruge mislim, da rabijo jaz bi rekel prenovo zadružništva. Poglejte, zadružništvo v Sloveniji je žal nuja zaradi strukture slovenskega kmetijstva, zaradi majhnosti slovenskih kmetij zaradi tega, da se bo v vertikali združujejo, da nastopajo na trgu, imamo nekaj kot je rekel kolega Lisec prej, odličnih zadrug, ki so dobro sodelovale, imamo pa nekaj tudi žal, pridem zdaj do področja, kjer so pa slabo sodelovale, različni mogoče pretresi, napačne odločitve. Kolega je prej govoril iz Ormoža, se lahko strinjamo glede tovarne sladkorja, ampak se je treba spomniti, leta 1997 so slovenski kmetje iz zadruge to prodali, dobili 25 do 27 milijonov evrov, si denar vzeli v svoje roke, se smejali, češ nekaj smo zaslužili. Nizozemski sklad kmetov, ki je to kupil, potem se mu je priključil celo italijanski del, je v letu 2004, ko smo stopili v Evropsko unijo, kjer je Evropska unija imela predlog, da se zmanjša proizvodnja sladkorja, so enkrat zagotovili, da so dali 25 milijonov in pa dobijo skoraj 35 milijonov zato, da to tovarno zaprejo, imeli so večino. In še potem, ko smo dobili podporne mehanizme v okviru subvencije zapiranja so pokasirali ponovno Nizozemci 35 milijonov evrov, 34,8 in slovenski kmetje in zadruge spet 27 milijonov evrov. Tako, da tisti, ki so dobili toliko denarja, jaz verjamem, da kolega Ivanuša je pozitivno razpravljal, on ni kriv za to, ampak delno smo si sami krivi, bodimo realni. Kratkovidnost ob tem, da so potem Nizozemci to tovarno zaprli, pokasirali denar v dveh svojih tovarnah, eno so tudi mislim, da zaprli na Nizozemskem, dve svoji tovarni, pa so proizvodnjo dvignili. In to je ta naša naivnost, da nismo gospodarji prostora, mi nismo gospodarji prostora in tu tovarna sladkorja Ormož jaz mislim, da tem področju bi se dalo karkoli narediti, mogoče tovarno bioetanola, karkoli bi se dalo narediti   (nadaljevanje) s sodobno tehnologijo. Jaz to podpiram, nisem proti temu. Jaz mislim, da je bilo celo štiri delovnih mest nekoč v najbolj zlatih časih te tovarne in na žalost je letos ravno misli da 30 let od kar je bila otovoritev 1979, leta 1980 začetek proizvodnje. To je žalostna podoba kratkovidnosti tudi določenih predsednikov zadrug in tudi nenazadnje večjih kmetijskih pridelovalcev takrat. Nekaj denarja dobiš. To je tako kot je kmet dejal kmetijo sem prodal, fajn je bilo prvih par let, potem sem pa ugotovil, da sem hlapec na tej kmetiji. To je ta kmečka logika tukaj izgleda ni bilo kmečke logike, ene zdrave kmečke logike.  Kar se tiče simbolno kaj bi jaz recimo napisal v ta dokument. Jaz bi v to resolucijo, če bi bil minister za kmetijstvo napisal, da si želim, da Ministrstvo za kmetijstvo nima več sedeža v Ljubljani. Ljubljanski zrak je zelo slabo vplival na kmetijsko politiko zadnja leta. Recimo sedaj bom kar po kmečki logiki povedal če želi in tudi nekje bolj resno, kar smo se pogovarjali v teh dneh tudi glede novega evropskega proračuna nove evropske pogajalske skupine in vsega ostalega. Vsi govorimo tudi o, SDS je imel vse pripravljeno za to, da bi imeli pripravljene pokrajine pred letom 2008 in kar bi pomenilo, da bi lahko več črpali denarja. Že recimo v dveh perspektivah to smo vse zamudili. Tudi če sedaj sprejmemo pokrajine moram pred slovensko javnostjo povedati, da Evropski statistični urad želi, da najmanj dve leti je ta upravna ureditev v njihovih okvirih in šele tedaj lahko nastopi skupaj v evropski proračun. To pomeni, da v bistvu mi sedaj tudi če pokrajine pripravljamo to bo trajalo vsaj za naslednjo perspektivo po letu 2028. Vse smo zamudili, ponovno smo zamudili, imamo velike probleme. Denar prihaja za široke velike projekte, ki so nad občinami in imamo nepravilno upravno ureditev navpram temu kako bi lahko črpali evropska sredstva. Prvi problem, ki ga govorim je, da če bi bil sam kmetijski minister bi napisal, da si želim, da se Ministrstvo za kmetijsko prenese v Mursko Soboto ali na področje Podravja. Ministrstvo za gospodarstvo bi lahko šlo ali v Novo mesto lahko tudi v Maribor, kjer je nekoč bilo. Še bolj bi si želel v Mariboru ministrico za infrastrukturo in energetiko, kjer imamo veliko energetsko verigo. To lahko naredimo takoj, pustimo Ministrstvu za obrambo, finance in Ministrstvo za zunanje zadeve tukaj v Ljubljani, Ministrstvo za okolje mogoče na Gorenjsko, mogoče Ministrstvo za okolje v Koper pa Ministrstvo za kulturo, če smo imeli Prešerna pa, če bo letos recimo tudi nekako sveta okrogla obletnica je lahko v Kranju. Povejte mi kje so omejitve, zato da se tisti velik del ljudi - pač tako kot se mi zjutraj vozimo iz Maribora ali pa še dalje od Maribora v Ljubljano bi bil neki obratni vrstni red, zmanjšali bi cene parkirišč, zmanjšali bi cene parkirnin, zmanjšali bi cene najemnin, sprostili bi številne objekte v Ljubljani in od tega dohodka, del teh ljudi, ki se tudi vozi iz Štajersko na ta ministrstva bi deloval. Povejte mi ali ste za to, spoštovani kolegi, zelo enostavno govorim v sledi kmečke pameti? Do leta 2028. Tudi v Nemčiji niso vse institucije v Berlinu od ustavnega sodišča naprej do minister, številnih ministrstev. Tam med München pa južno Bavarsko pa Hamburga, kjer sem se večkrat vozil je približno več kot 700, 800 kilometrov razdalje. Tukaj v Sloveniji vsi govorimo o dveh urah največ, včasih dve pa pol ure, če malo kršimo predpise skoraj tri ure Koper-Murska Sobota, če ni ljubljanskih zastojev.  Ministrica to bi bil prvi predlog. Jaz bi, da podpremo, da udarite po mizi. Rečete: »Po kongresu naslednji teden bomo ministrstvo preselili na področju žitarice Slovenije tudi simbolno.« Sem iz Slovenskih Goric kjer smo še Štajerci, ampak bi vam želel, da to ministrstvo Murske Sobote in da bi s tem tudi simbolno pokazali kje je žitarica Slovenija. To bi bil prvi ukrep, kar je tudi splošna usmeritev in to bi lahko naredili v naslednjem letu, spoštovani kolegi. Bi se zmenili, verjamem da glavno mesto rabi vsaj tri, štiri tista ministrstva pa finance po vsej verjetnosti, obramba, ki ima že proste in vse ostalo bi bilo neproduktivno, ampak vsaj tri, štiri taka simbolna ministrstva kot so gospodarstvo, kmetijstvo in pa infrastruktura, energetika, bi lahko šla v neka bodoča upravna središča, ali pa središča nekih regij. To je samo neki moj namen ob tem, ko govorimo o nekih širokih dokumentih, ki samo nakazujejo neke smeri. Tukaj nakazujemo smer kmetijstva.  Zdaj, da gremo naprej, torej trajnostno upravljanje naravnih virov in zagotavljanje javnih dobrin. Seveda, kmetijstvo bo zaradi politike, tudi če pogledamo proračun, gremo spret v proračun, osnovni usmerjevalni dokument neke vlade, nekega delovanja vseh politik, vseh različnih ministrstev. Zdaj, če vidimo Ministrstvo za kmetijstvo ni dobilo nič več. Ministrstvo za okolje dodatnih 180 milijonov. Ste videli kakšen strateški dokument kaj bo naredil Zajec s tem denarjem, razen, da bo otežil še marsikatero delo kmetijstvu, da bo kmetijstvo dvignil celo, vam povem, produktivne stroške, ker bodo, kaj bo šele v območju Nature 2000 in vse ostalo, bojim se, da ti, jaz bi rekel, temu na Ministrstvu za okolje, ki so čez noč dali vsa dovoljenja Magni in vsem ostalim, pa so takrat tudi mene napadali, kljub temu, da sem se prvi, lahko bi rekel, pogajal že z lastnikom Magne, pa bi Magno lahko postavili v Kidričevo, kjer bi bila na uzurpiranem zemljišču, kjer ga ima država 130 hektarjev, so ga zgradili sredi najboljše kmetijske zemlje. Pa so takrat bili direktno napadi na mene, tudi na stranko, ki je podprla Zakon o Magni, da ne boste mislili, da SDS ne, potem pa češ kako mi vse rušimo. Ne, samo prestavite ga v Kidričevo. 10 kilometrov zraven zračne linije. Nobenih problemov. Zdaj so pa vsi pametni. In zdaj se vsi bojimo za kmetijsko zemljo. Pozidali pa smo 45 tisoč hektarjev najboljše kmetijske zemlje v Sloveniji, pa postavili tuje trgovske verige. Nimam nič proti njim. Imamo številne prazne tudi obrtne cone. Poglejte, sem za to, da se obrtniki širijo, da rabijo tudi na podeželju vrtne cone, ampak če ni; povejte mi, imamo mi, je nekaj ljudi, ki bodo tja šli, ali smo samo pozidali najboljšo kmetijsko zemljo, ali ne bi optimalno izkoristili tudi nekih praznih prostorov, jih primerno obdavčili, če jih nihče ne daje v namen, pa nekaj špekulira in bi s tem reševali nekatere take zadeve.  Naslednja zadeva, ki je pomembna pri podeželju. Tukaj ste nekaj govorili v točki c) dvig kakovosti življenja in gospodarske aktivnosti na podeželju. Poglejte, jaz največkrat hodim na podeželje. Mogoče me tudi predsednik ali član sindikata kmetov povedal, poglejte, srečujem lepe kmetije, ki bi se lahko ukvarjale, ki so malo manjše, mogoče bolj s turizmom. Poglejte imajo na nekem zemljišču staro lepo kmečko hišo. Številne so propadle. Zakaj si ne bi zagotovili tudi na Ministrstvu za kmetijstvo nekaj podlag podpore obnovi teh hiš, seveda tudi z ostalimi politikami. Poglejte, to je lahko osnova vire za podeželje. Mi sedaj smo izgubili vire s podeželja. Hiše, ki ne spadajo na podeželje z ravnimi strehami, ne vem kaj vse, prideš na podeželje pa nič več ne več ali je to še podeželje ali ne. Za mene na podeželju me ne moti lepa štala kmečka, lepa kmečka hiša. Naj bo »vonpo«, amonijakov in vse ostalo, da ne bom dolgovezil, ker to je priokus podeželja, to je kvaliteta podeželja in to je tudi tradicija podeželja ne nazadnje. In tisti, ki prihaja na ta prostor se bo mogel temu prilagoditi. To je dejstvo in mesto naj bo mesto, podeželje naj bo podeželje z vsemi njegovimi značilnostmi. In tukaj, poglejte, če želimo in kar se trudimo zdaj z župani, peljemo kolesarske poti, razvijajo se že turistične kmetije, torej kmetije, ki ne bi mogle preživeti, ki z dopolnilnimi dejavnostmi tudi z varstvom starejših, kar smo imeli eno izmed sej, kot dopolnilno dejavnost, gre predvsem ne za dom starejših, predvsem pa za dnevno varstvo starejših, kjer bi s tem si lahko zagotovili nek dodatki prihodek te manjše kmetije in s tem bi lahko preživeli. In s tem bi tudi ljudje ostali na podeželju. Tako, da arhitektura je izredno pomembna, zato kar nam daje nek prvi vtis, ljudje smo video tipi, prvi vtis, ko prideš na podeželje, če vidiš nekaj domačega, vidiš arhitekturo, vidiš vse nekako bolj sovpad in vse lahko zvišuje tudi ceno končnih produktov na tistih turistični kmetiji. To lahko rečem, da kmetije, ki so to ohranile imajo izredno veliko gostov in tudi cene so relativno so lahko zvišale in trg je to sprejel. Naslednja zadeva, /nerazumljivo/ proizvodnja. O tem smo govorili. Poglejte, mislim, da v roku treh tednov napovedujem sejo, kjer bomo po šestih mesecih ugotovili, kaj je ministrstvo brez listnice, torej z novo ministrico naredilo, ki je koordiniralo vladno skupino Ministrstva za gospodarstvo, kmetijstvo, okolje, kaj je naredilo, infrastruktura tudi, kaj je naredilo, jaz bi rekel temu, renesanse geotermalne energije v Sloveniji. Torej, z geotermijo, jaz sem o tem nekaj govoril v Helsinkih s predsednikom odbora za kmetijstvo Bundestaga, bil je navdušen, me je povabil na eno predavanje v Bundestag, torej to proizvodnjo, kjer bi lahko na enem mestu proizvajali elektriko, s to geotermalno energijo greli steklenjake, s tem bi v zimskem času zagotovili proizvodno zelenjave, tudi eksotične zelenjave, po vzgledu Islandije, kjer imajo celo samooskrbo v bananah, stoprocentno, kar je specifika in kjer bi lahko ne nazadnje tudi s pomočjo evropskega denarja, ki ga bo ogromno za te podnebne spremembe in tudi jaz bi rekel zeleno energetiko, bi lahko ravno ta vzhodni del, čeprav Dolenjska, tudi del Gorenjske, tudi ne nazadnje glavno mesto ima tudi geotermalne potenciale. Torej, nove raziskovalne vrtine na večje globine. Tu bom sedaj skrajša, da ne bom ponavljal, zato ker bo to tema seje, ki bo v naslednjih treh tednih v mesecu dni, kjer poteka šestmesečni rok po tisti prvi seji, kjer smo predstavili te projekte kaskadne soproizvodnje in v bistvu naredili bomo eno revolucijo ali pa novo renesanso tega vira, ki ga ima ravno Prekmurje in Slovenske gorice ogromno na razpolago in da gre v prid novi evropski tudi podnebnim spremembam, podnebnim politikam, okoljskim politikam, ne nazadnje tudi brezogljično kmetijsko proizvodno. Torej, dokument, ki ga imamo pred seboj, seveda se opira tudi na novo okoljsko kmetijsko politiko in moramo se zavedati, da tudi sedanja kmetijska perspektiva je bila že vezana močno na okoljsko politiko. Morate vedeti, da je bila že sedanja, je zaostrovala nekatere okoljske spremembe, torej se je mogla kmetijska politika, jaz bi rekel temu prilagajati okoljskim spremembam in tako bo tudi v prihodnje.  Seveda sam sem v tej smeti naj bo to politika majhnih korakov. Jaz mislim, da tukaj v Ljubljani, ko se vsi večinoma pogovarjajo o kravah, ki povzročajo veliko izpustov CO˛, sami pa se vozijo z BMW X5, pa X6, pa X7. En človek notri s tri, đtiri litrskim motorji, pa stojijo tu na semaforju, taki mene ne bodo učili koliko krave neke goveje ţivine in svinj povzroča CO˛ izpustov. Ko se bodo dami đli v smeri tudi elektro mobilnosti in vsega ostalega, potem se lahko začnejo prilagajati. Torej, če želimo rešiti svet, kot ti zeleni sanjači sedaj razmišljajo, nekateri ekstremno, potem moramo začeti pri sebi razpravljati.  Potem, tisto kar je na koncu pomembno še je, tisti zadnji del, torej znanje. Jaz mislim, da znanje pri vsem tem, kar smo že govorili, tudi na Odboru za kmetijstvo, znanje, povezovanje, digitalizacija, zmanjševanje birokracije, je pa tisto, kar bo nujno potrebno. Jaz pravim, v tem dokumentu jaz vidim osnovne nastavke za tisto, kar jaz govorim na teh več kot tridesetih sejah prehod z delnega konvencionalnega kmetijstva v kmetijstvo 21 stoletja. Če v prejšnjih dokumentih tega nismo imeli, torej ministrstvo želi, nekako kmeta osvestiti, da iz konvencionalnega kmetijstva, žal, tam kjer se bo dalo, seveda ne na vseh področjih. Na področju žitaric, seveda tega ne moremo storiti, v nekaterih sektorjih pa bomo to morali storiti in moderne tehnologije nam omogočajo. Omogočajo nam odporno proizvodnjo, omogočajo nam proizvodno, ki je, jaz bi rekle temu, ki sovpada z novo okoljsko politiko. Omogoča nam zmanjšanje birokracije, ravno naj bi digitalizacija to prinesla in omogoča nam, lahko bi rekel večjo prihodkovno raven, zato ker potrebuje manj delovne sile, ne nazadnje manj poklicnih bolezni tudi na področju kmetijstva, kjer je zelo dosti fizičnega dela, ostalo ga bo še, ampak vsaj določeno fizično delo, kot mi je ravno včeraj vaš, ko me je obiskal vaš predsednik sindikata kmetov govoril o svojem molznem robotu, ki ga ima sedaj v svojem hlevu, govori, koliko mu je prihranil časa, fizičnega dela in kako, kakšen pregled ima zdaj tudi na vso govejo živino v tem hlevu, kako kvalitetno deluje in boljše in tudi pridelava mleka - po vsej verjetnosti – bo večja. Tako da, glejte, te tehnologije so pa tiste, kar jaz mislim, da bodo navdušile tudi številne mlade ljudi, v Sloveniji, tiste, ki bi se radi in želeli ukvarjati s kmetijstvom. In, na koncu naj končam mojo misel, mojo razpravo s tem, da je pa osnova dvig kmeta in če smo dajali denar za blagovno znamko Slovenska kakovost, kljub temu, da se tu moram strinjat, da določenih kazalcev ni bilo, ali je to res neka dodana vrednost, je taka kvaliteta, kot je. Tudi tu je, se bomo mogli vprašat, kateri so kriteriji, da je ta hrana dosti boljša od tiste nizkocenovne, ki jo uvažamo, tu bomo mogli to dokazat, ljudem, odpret… Potem lahko nekaj denarja tudi Ministrstvo za kmetijstvo, kajne, ministrica, tukaj končujem, da Ministrstvo za kmetijstvo da nekaj denarja tudi za poudarek statusa kmeta, da ga promoviramo, medijsko, da se to z malo denarja naredit, da bit kmet, mora bit kmet nekaj takega, kot je v Združenih državah Amerike, kjer, ko rečeš, da si farmar, si takoj, imaš nekaj večvrednostni simbol, ne pa manj vrednostni, kot je v Sloveniji, povezano kmetijstvo vedno z neko socialo. Ampak kmetijstvo v 21. stoletju, z vsemi tehnologijami, je lahko zelo, zelo perspektiven poklic prihodnosti in tudi kvalitetna hrana v prihodnosti bo strateškega pomena. Toliko iz moje strani na tej točki. Prijavljenih ni več, tako da bomo šli sedaj v, samo malo…. Ja, želite vi, niste se prej prijavili, kolega Koražija, ampak… / oglašanje iz dvorane/ …vam dam besedo. Ste malo zamudili, ampak, »evo«, izvolite, sem izreden demokrat… Izvolite še enkrat, kolega Koražija.
Najlepša hvala za besedo. Jaz bom pa zelo kratek, res… Dejansko bi pač tudi, zdaj ko smo razpravljali ravno na to temo, da pač ta velika razmejitev med mestom, pa med vasjo oziroma pač, med podeželjem. V resnici bi rad opozoril na nekaj zelo dobrih praks, ki jih počnemo v okolici Ptuja in na Ptuju samem. Prva je ta, da je pač, imajo v Mariboru, že imajo urejeno urbane vrtove, potem tudi v Kidričevem imajo urbane vrtove in tudi zdaj, tudi na Ptuj prihajajo urbani vrtovi in je to tudi bistvo prihodnosti, en del našega kmetijstva, v, bom rekel, v 5. industrijski revoluciji.  Hvala.
»Evo«, hvala Koražija. Vidite, ste me prehiteli, ste že v 5., tako da, vidim, da smo na istem vlaku, tehnološkem. Hvala vam, za vaš prispevek. Torej, sedaj bi… zaključujem razpravo in prehajamo na glasovanje o amandmajih poslanskih skupin v podpoglavju 1.1. Torej, vidim da ni, potem bomo začeli z glasovanjem. / oglašanje iz dvorane/ Ministrica, vi boste dobili… dobite besedo, nismo pozabili na vas, pa tudi, oba državna sekretarja in vsi ostali, še lahko boste dobili besedo… / oglašanje iz dvorane/ Aha, ja, ni problema. Vidim, da je odšel. Torej, spoštovani kolegice in kolegi, o podpoglavju, o amandmajih v podpoglavju 1.1. Glasujemo. Kdo je za? (8 članov.) Kdo je proti? (Nihče.) Ugotavljam, da so amandmaji sprejeti. V razpravo dajem poglavje 2. – odporna in konkurenčna pridelava in predelava hrane. Zdaj, ko ste že vsi pri poglavju 1.1 rekli, da boste splošno razpravljali, vidim, da ni več, da ste povedali vse, tako da bomo šli torej na poglavje 2.2, torej, potem bomo šli na poglavje 3. – trajnostno upravljanje z naravnimi viri in zagotavljanji javnih dobrin. Želi še to kdo besedo? (Ne.) Vidim, da tudi ne, da ste se izčrpali. Torej, sedaj v razpravo dajem poglavje 4. – dvig kakovosti življenja in krepitev gospodarske aktivnosti na podeželju in amandma koalicijskih poslanskih skupin… / medsebojni pogovor/ Aha, tukaj mi je sekretarka povedala, da je naknadno še prišel predlog amandmaja za podpoglavje 3.2. - specifični cilji. Želi predlagatelj morda kaj dodat, ali ga jaz kar »prečitam«? Torej, v podpoglavje 3.2 – specifični cilji, se v tretjem odstavku, v tretjem stavku beseda brez nadomesti z omejevanjem.   (nadaljevanje) V četrtem stavku se za besedo izvajali doda besedilo omejevanje ali. To je to. Torej bomo dali to na glasovanje, poglavje 3. Želite kolegica obrazložitev glasu? Izvolite.
Hvala za besedo.  Tukaj bom glasovala proti, zato če imamo gensko spremenjene rastline potem na sosednji njivi ne more rasti nič negensko spremenjenega. Pač gensko spremenjene so toliko agresivne, oprašujejo ena drugo in če smo Slovenija brez GSO, potem bodimo brez GSO tako ali tako tega veliko dobimo preko velikih megamarketov. Kot ekološka stranka v Levici odločno smo proti temu omejevanju. Kajti, ali je ali ni omejevanje ne pomeni nič.  Hvala.
V redu. Začnemo z glasovanjem. Glasujemo.  Kdo je za? (8 članov.) Kdo je proti? (2 člana.) Amandma je sprejet.  V razpravo dajem torej poglavje »Štiri dvig kakovosti življenje in krepitev gospodarske aktivnosti na podeželju« in amandma koalicijskih poslanskih skupin k podpoglavju 4.3. Želi kdo besedo od predlagateljev amandmaja? Ne želi. Prehajamo na glasovanje o amandmajih poslanskih skupin k podpoglavju 4.3. Kdo je za? (8 članov.) Kdo je proti? (Nihče.) Amandma je sprejet.   Sedaj v razpravo dajem poglavje 5 »Horizontalni cilji, krepitev oblikovanja in prenosa znanja« in amandma koalicijskih poslanskih skupin k podpoglavju 5.1. Želi kdo besedo? Glasujemo o amandmaju poslanskih skupin podpoglavje 5.1.  Kdo je za? (8 članov.) Kdo je proti? (Nihče.) Amandma je sprejet.  Nadaljujemo z razpravo. Dajem poglavje 6 »Širši pomen in izvedba resolucije« in predlog za amandma odbora k temu poglavju. Želi kdo besedo? (Ne.) Prehajamo na glasovanje o predlogu za amandma odbora k poglavju 6.  Kdo je za? (8 članov.) Kdo je proti? (Nihče.) Amandma je sprejet.  Sedaj prehajamo na poglavje 7 torej gre za nomotehnične zadeve seznam kratic. Želi kdo besedo? Ne želi.  Dajem v razpravo poglavje 8 »viri« in amandma koalicijskih poslanskih skupin k temu poglavju. Želi kdo besedo? Ne želi. Sedaj prehajamo na glasovanje o amandmaju poslanskih skupin k poglavju 8. Glasujemo.  Kdo je za? (8 članov.) Kdo je proti? (Nihče.) Amandma je sprejet.  V razpravo dajem še naslov predloga resolucije in amandma koalicijskih poslanskih skupin torej k temu naslovu. Želi kdo besedo? Ne želi. Mislim, da sem jaz nekaj zadev obrazložil v svoji razpravo. Zaključujemo razpravo. Dal bom na glasovanje torej še naslov predloga resolucije. Glasujemo.  Kdo je za? (8 članov.) Kdo je proti? (Nihče.) Amandma je sprejet.  Zaključili smo razpravo in glasovanje o amandmajih.  Ostalo sprejeto z odločitvijo odbora prehajamo na razpravo in glasovanje o vseh poglavjih skupaj. Pred tem bom pa sedaj dal besedo ministrici za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano dr. Aleksandri Pivec in njeni ekipi.  Izvolite, ministrica.
Aleksandra Pivec
Najlepša hvala za besedo, predsednik. Jaz se bom potrudila zelo na kratko komentirati vse vaše predloge, pobude, ki so bili podani predvsem pa bi najprej želela tisto kar je bilo večkrat izpostavljeno in kjer sem bila v bistvu na nek način spodbujena, da sem se želela javiti že takoj in to je normativni program dela Vlade. Jaz sem sama, moram povedati, takoj, ko sem se v začetku leta vrnila v službo, dobila v roke ta program in moram reči, da sem ostala brez besedo in z odprtimi usti, ko sem videla, da je na normativni program Vlade umeščen samo en zakon ministrstva za kmetijstvo, to ne drži. Vlada se je odločila oziroma na generalnem sekretariatu Vlade so se odločili, da bodo dali na normativni program dela Vlade samo tiste zakone, ki so zaradi različnih evropskih uredb ali pa pogojev ali pa predvidenih kazni v bistvu nujni za implementacijo v slovenske pravne okvirje takoj. To pa zaradi tega, ker je baje v preteklosti bilo, večkrat se je dogajalo, da so ministrstva uvrstila na ta normativni program dela Vlade ogromno zakonskih aktov ali pa podzakonskih drugih aktov in potem niso bili sprejeti. Torej zato so dali, ker v tem trenutku mi imamo odprto zgodbo Zakona o zaščiti živali, ker imamo za implementirati eno evropsko uredbo, kjer nam grozi tudi opomin oziroma plačevanje kazni, so umestili samo ta naš zakon, dovolite pa, da vendar povem kateri zakoni so uvrščeni oziroma kateri zakoni na Ministrstvu za kmetijstvo ne da jih bomo pripravljali, ampak so pripravljeni in jaz verjamem, da v roku kakšnega meseca bodo že kateri od teh tudi na vaši mizi v obravnavi. To pa so Zakon o kmetijstvu, ki bo imel kar precejšnje spremembe tudi z nekaterimi zelo pomembnimi vprašanji kot je vprašanje statusa kmeta in pa kmetijskega gospodarstva, ki ga moramo zdefinirati v luči prihodnje finančne perspektive, ker tudi tam je bilo nekaj pomanjkljivosti iz preteklega obdobja, ki jih moramo pred prihodnjim urediti, potem sveženj zakonov o kmetijskih zemljiščih, to so štirje zakoni; Zakon o kmetijskih zemljiščih, Zakon o skladu kmetijskih zemljišč, Zakon o dedovanju in Zakon o SIDB, se pravi slovenski državni gozdovi. naslednji je zakon, ki ga že obravnavamo, mogoče vrstni red, jaz sem po pomembnosti želela povedati vrstni red, Zakon o zaščiti živali, ki ga bomo predvidoma razdelili v dva dela, torej v prvem uredili zgolj tisto nujno implementacijo evropske uredbe in potem zakon ambiciozneje nadgradili glede na to, da smo k temu zavezani ne samo s koalicijsko pogodbo, da k temu kliče tudi sprememba stvarnopravnega zakonika in pa definicije živali in še nekatere druge spremembe vključno tudi s tisto o prepovedi usmrtitve po 30-ih dneh v zavetiščih in drugimi, torej ta zakon bo prav tako leta 2020 v obravnavi. Načrtujemo tudi obravnavo oziroma sprejem Zakona o živinoreji, Zakona o divjadi in lovstvu, interventni Zakon o afriški prašičji kugi je tik pred zdajci in je v medresorskem usklajevanju, torej tudi ta zakon bo kmalu v Državnem zboru, in pa Zakon o zemljiščih za raziskovalne in izobraževalne inštitucije. Moram povedati, da prav tako na predlog zakonodajne službe na Vladi Republike Slovenije razmišljamo o pripravi zakona o skupni kmetijski politiki, saj bi s tem nekako določene zadeve iz Zakona o kmetijstvu izvzeli in predvideli seveda tudi v luči lažjega, bolj učinkovitega in pa administrativno olajšanega črpanja, to v svojem zakonu, torej v Zakonu o skupni kmetijski politiki, kar je tudi predlog zakonodajne službe na Vladi, s tem se strinja tudi Agencija za kmetijske trge in resnično verjamemo ne da bi to postal novi zakon, ampak da bi bil v bistvu na roko kmetom in pa deležnikom pri črpanju v novi finančni perspektivi. Toliko torej o zakonih. Želela bi še povedati, kar je prav isto tudi za vse uredbe in pa predpise, ki se   (nadaljevanje) spreminjajo ali pa sprejemajo v luči olajšanja dostopa do evropskih sredstev, da smo mi samo v preteklem letu sprejeli skupaj 111 predpisov se pravi vladnih predpisov in podzakonskih aktov, s katerimi smo spreminjali pogoje za delovanje in črpanje sredstev v smeri lažjega in bolj učinkovitega črpanja torej in pa zboljšanja pogojev za črpanje naših deležnikov, s čimer smo seveda želeli tudi približati se temu, da bomo počrpali 100 % sredstev. In ne samo, da jih bomo počrpali, ampak da jih bomo v resnici počrpali za tiste namene, ki so tudi kmetijam naj nujnejši in najbolj primerni, zato tudi povečujemo sredstva na razpisih 4.1, 4.2 to so naložbe v osnovna sredstva in naložbe v pridelavo in trženje. Odpiramo tudi novi razpis, ki na začetku tega obdobja finančnega ni bil predviden to so naložbe v nekmetijske dejavnosti na kmetijah, po katerih je izrazito povpraševanje to so tudi turistične dejavnosti na kmetijah, ki se vršijo v okviru dopolnilnih dejavnosti.  Kar se tiče ostalih predlogov in pa vaših komentarjev. Jaz sem si jih skrbno zapisala. Jaz se z mnogimi strinjam. Kot sem že povedala na začetku ni ta dokument pripravljen zato, ker smo želeli pripraviti nekaj mlačnega ali nedefiniranega, ampak v danem trenutku veliko bolj definiranega dokumenta ni moč pripraviti, ker nimamo kot sem povedala osnovnih evropskih še direktiv sprejetih oziroma uredb sprejetih, ki bi nam že povedale kako lahko bolj eksaktne in bolj definirane ukrepe načrtujemo.  Kar se tiče kazalnikov. Mi smo jih želeli naprej vključiti v samo resolucijo, vendar so bili zavrnjeni s strani Ministrstva za finance. Kajti dokler ne poznamo osnovnega finančnega okvirja koliko sredstev bomo imeli na voljo v prihodnji finančni perspektivi je seveda zelo težko pisati zavezujoče se kazalnike, ne imeti pa ozadja s čim jih bomo dosegali oziroma s čim bomo ukrepe za doseganje teh kazalnikov financirali. Zavezujemo se, da seveda v strateškem načrtu bodo ukrepi popolnoma zdefinirani, ciljno usmerjeni in tudi kazalniki jim bodo sledijo, kajti k temu smo zavezani, da jih bomo morali številčno in zelo merljivo tudi opredeliti.  Jaz se ne bom dotikala resnično posameznih področij predvsem ne tistih, s katerimi se zelo strinjam in katere bomo seveda tudi v nadaljevanju našega načrtovanja upoštevali. Bi želela povedati, da naša resolucija je pripravljena na podlagi analize stanja in dokument, ki je bil omenjen je bil naročen z naše strani in naročen je bil oziroma s strani ministrstva ne še naše, ampak še preteklega vodstva ravno, zaradi tega, da bi nam kritično povedal kaj je bilo narobe oziroma kje nismo mogoče dosegali v dovoljšnji meri zadanih ciljev in da bi to v prihodnji finančni perspektivi popravili. Torej tisti / nerazumljivo/, k smo ga obravnavali tudi na odboru je bil upoštevan in resolucija je pisana se pravi na trenutno stanje in na popravljanje trenutnega stanja v kmetijstvu. Jaz nikakor ne bi enačila tega, je že bilo omenjeno s strani Ive Dimic, kapitalistično delovanje v kmetijstvu in pa veleposestniki. Jaz sem prepričana skoraj popolnoma, da v Sloveniji nimamo veleposestniških kmetov, ker če primerjamo našo strukturo kmetijskih gospodarstev je to daleč od tistega, kar bi lahko dali pod definicijo veleposestniki. Mi imamo namreč izrazito majhne kmetije in izrazito nizek odstotek tistih kmetij, ki so nekoliko večje pa vendar niso veleposestniške. Tudi ne bi tega enačila ali pa podcenjevala pojma podjetnosti in konkurenčnosti. S tem nikakor ne želimo približevati se ali pa v negativnem smislu slediti nekim kapitalističnim ciljem, ampak enostavno kmetom omogočiti, da svoje pridelke na trgu dostojno, po dostojni ceni lahko tudi prodajajo in od tega seveda živijo. Jaz ne verjamem, da katerakoli od slovenskih kmetij si želi obstajati zgolj, zaradi tega da ureja slovensko podeželje in vzdržuje biodiverziteto, zato jim predvsem pri vstopu na trg želimo pomagati pa ne v smislu negativnosti.  Kar se tiče povezovanja in pa tega, da v Sloveniji tega že nismo naredili v preteklosti. Mi imamo nenazadnje v Sloveniji 150 letno tradicijo obstoja zadružništva. Da to zadružništvo danes najbolj ne sledi potrebam časa in da ga je treba obnoviti in pripraviti se strinjam nove tržnike modele in mogoče na novo definirati v kakšnem smislu v prihodnje želimo naše zadruge videti, se strinjam, nikakor se pa ne morem strinjat s tem, da na tem področju Slovenija v preteklosti ni naredila nič. Jaz mislim, da 150-letna tradicija vendar govori v prid temu, da imamo v Sloveniji mnoge, tudi zelo uspešne, zadruge, tam, kjer pa niso, smo zaznali to in seveda želimo to izboljšati. Sheme kakovosti, hm, ja… v preteklosti so bile, seveda, narejene z določenim namenom, prilagojene so bile temu, da se je seveda v sheme kakovosti lahko vključilo čim večje število deležnikov, vsi pa vemo, da niso bile dovolj ambiciozne. To ni nobena skrivnost in nobena novost in te sheme popravljamo, ravno s tem namenom, da bi postajale z dneva v dan bolj ambiciozne in tudi zadnja sprememba, ki je bila na Evropsko komisijo, se pravi, poslana, je že sprejeta, seveda gre v luči ambicioznosti in popravlja vse tisto, kar v prvi mogoče ni bilo dovolj ambicioznega, ampak, kot sem rekla, sledilo je trenutni situaciji v Sloveniji in sicer, mi z shemami kakovosti v Sloveniji tudi začeli ne bi. Predvidela je prehodno obdobje, jaz sama nisem bila zadovoljna z njim, ampak danes situacija v Sloveniji je to narekovala.  Zdaj to odpravljamo, torej zdaj morajo biti živali v Sloveniji rojene, vzrejene in tudi predelane in tudi kakovostni standardi seveda se dvigajo. Mi se pogovarjamo tudi z drugimi sektorji, želimo privabit vse sektorje, dostopajo v sheme kakovosti, pogovarjamo se z zelenjadarji, pogovarjamo se z pridelovalci žita in nenazadnje, v lanskem letu smo dosegli dogovor, da vstopa tudi sektor prašičereje, kar moram povedati in to sem želela še pri eni točki, izjemno veliko naporov je potrebno vložiti, da se verige povežejo, od majhnih pridelovalcev, pa vse do predelave in seveda, nenazadnje tudi do trga in tudi, da smo uspeli doseči ta konsenz ali pa kompromis med njimi, v katerem trenutku bomo vstopili in v kakšno shemo kakovosti bomo vstopali. Zato po enem letu napornega dela, resnično smo ponosni, da smo uspeli sektor prašičereje povezati, ker na tem področju smo nizko samooskrbni, pa vendar ne tako zelo nizko, kot kažejo številke, kajti, ugotavljamo, da tudi tu imamo en izpad v statistiki oziroma zbiranju podatkov in da vendar številke na področju prašičereje kažejo nekoliko boljše stanje, kot statistični podatki. Kar se tiče dopolnilne dejavnosti in skrbi, ali pa bojazni za to, da bi izpodrinile primarne dejavnosti - dopolnilne dejavnosti so dopolnilo na primarno predelavo, se pravi, zato se imenuje dopolnilna dejavnost in dopolnilno dejavnost na kmetijah seveda, v osnovi, je »primar«, primarna pridelava in šele potem temu sledi dopolnilna in mnogim kmetijam v Sloveniji je to ključni vir preživetja, zato jih velja spodbujati tudi v prihodnje in tudi tesneje jih povezati s turizmom. Mi nikakor nismo mislili, da bomo mi spodbujali turistične dejavnosti na podeželju, zato niti nimamo pristojnosti, niti smemo sredstva namenjat za to, ampak turizem v navezavi seveda na primarno pridelavo na kmetijah. Zdaj, jaz seveda, obžalujem, ali pa sem majčkeno, ne vem, zadržana, do tega, ko je rekla gospa Tomić, da ne bojo podprli strategije, pa razumem pomisleke tudi, ki so bili izrečeni, ampak vendar, da strategija je pripravljena z našimi deležniki. Torej strategijo smo pripravljali skupaj z kmeti, z nevladnimi organizacijami in z vsemi deležniki s področja kmetijstva. Na enak način pripravljamo tudi ukrepe strateškega načrta in zdaj, ne podpret nečesa, kar je dobro za slovenskega kmeta in usklajeno z njimi, z zavezo in, se popolnoma strinjam, da upoštevamo veliko večjo ali pa, bolj specifično obravnavo, potem teh vprašanj znotraj ukrepov, jaz mislim, da ni korektno, predvsem do kmetov, ne do nas, ker nismo mi… nismo mi pripravljavci te strategije, ampak v bistvu jo je spisal teren – mi smo jo vnesli na papir. Kar se tiče namakalnih sistemov, sem želela še pokomentirati gospodu Janiju Ivanuši – namakalni sistemi, predvsem tisti, ki so v domeni občin, so 100 % financirani, zato jaz ne vem, zakaj občine ne bi imele, imajo težavo z subvencioniranjem ali sofinanciranjem teh sistemov, 100 % financiranje je in še je sredstev na voljo za financiranje namakalnih sistemov. Tako da, razen, če ste mogoče želeli povedat o manjših namakalnih sistemih, tam pa je potem potrebno, ampak tisto ni stvar občin, tisto je stvar posameznikov. Normativni program dela Vlade sem komentirala. Kar se tiče štipendije gospe Ive Dimic, jaz se globoko strijam in se zavezujem, da se bomo na tem področju tudi mi angažirali, da se to umesti med deficitarne poklice in ne samo to, strinjam se tudi z zadnjim predlogom, da se pristopi k promociji statusa kmeta oziroma podobe kmeta v javnosti in na tem področju smo že naročili, da se pripravi v okviru ministrstva en načrt na kakšen način bi k tej promociji ali pa ozaveščanju slovenske javnosti tudi pristopili. Kar se tiče usmeritve slovenskega kmetijstva v prihodnosti po različnih panogah, mi seveda nakazujemo smeri, da želimo dvigovati samooskrbo predvsem na področjih kjer smo nizko samooskrbni, to pomeni, da se želimo usmerjati v sektorje pridelave zelenjave, pridelave sadja, hkrati pa nuditi podporo tudi tistim tradicionalno razvitim panogam, ki na določenih območjih so specifične, tam ostajajo in jih tam v prihodnje želimo tudi ohranjati. Kar se tiče problema zveri, jaz verjamem, da je bilo v preteklosti dovolj povedanega, mi na tem področju smo ambiciozni, želimo si več dialoga z Ministrstvom za okolje in prostor, tudi na evropske parketu konstantno opozarjamo na to, je pa to eno tistih vprašanj, ki jih bomo morali reševati v večjem konsenzu in boljšem razumevanju med okoljevarstvom oziroma zaščitniki zveri in pa tudi med kmetijskim prostorom. Mogoče še glede na, jaz mislim, da nič tako specifičnega, to sodelovanje kmetijskega in pa Ministrstva za okolje in prostor se konstantno ponavlja. Jaz sem zelo prepričana v to, da to sodelovanje mora biti boljše, ampak enostavno moramo biti pripravljeni iz obeh strani, da razumemo potrebe eni drugega. Jaz mislim, da obe področji sta izjemnega pomena in da v prihodnje nas čaka res ogromno dela, da bomo uspeli najti kompromise med tem, da bomo pridelovali hrano in vendar, da bomo tudi upoštevali in spoštovali ter varovali naravne vire.  Kar se tiče še mogoče časovnice je bila omenjena večkrat zakaj smo hiteli s pripravo. Jaz sem v preteklosti vsaj preteklih 20 let, delam na področju priprav na črpanje evropskih perspektiv, vse prepogosto bila priča temu, da mi zamujamo večno brez vsako finančno perspektivo s pripravo strateških dokumentov. Zato nisem želela, da se to ponovi na Ministrstvu za kmetijstvo in smo pripravili ta prvi strateški dokument pravočasno in nenazadnje mi pripravljamo tudi že strateški načrt, čeprav zato še nimamo popolnoma vseh okvirjev sprejetih. Jaz mislim, da to, da smo pohiteli ni nič narobe in verjamem tudi da bom pravočasno pripravili vse skladno s časovnico, ki za to predvideva tudi Evropska komisija.  Jaz mislim, da sem več ali manj zajela tiste ključne ali pomembnejše komentarje, ki so bili podani. Seveda kot sem že povedala se s celotno ekipo zavezujemo, da bomo pri strateškem načrtu izjemno upoštevali vse te usmeritve, ki smo si jih v resoluciji zadali in da bomo tudi izjemno poslušali glas terena. Mi smo resnično s sodelavci zelo pogosto prisotni na terenu, veliko se pogovarjamo s kmeti in seveda želimo v danih možnosti v kolikor bomo imeli prostora za biti fleksibilni našo prihodnjo kmetijsko politiko delati v skladu z obstoječo analizo, torej s pregledom stanja v kmetijstvu v skladu z zastavljenimi cilji in predvsem v sodelovanju s slovenskim kmetom, ki ga želimo pri tem poslušati, kajti mnogokrat ugotovimo, da nekateri predpisi ali pa ukrepi, ki jih mi predpišemo, na koncu na terenu ne doživijo tistega epiloga, ki ga morajo doživeti ali pa so celo v bistvu težki za črpanje, ker kmeti ne morejo izpolniti pogojev, ki so v danih razpisih dani. Zato jih tudi spreminjamo, ker verjamemo v to, da bomo cilje dosegli zgolj na takšen način, da bomo slišali in pri tem tudi zelo upoštevali glas terena, ki pa je pripravljen slediti našim zvezam in kot sem že rekla tudi resolucija je skupen dokument, ki je prisluhnil tem potrebam na terenu.  Jaz se zahvaljujem za možnost za te odgovore.
Hvala, ministrica. Še želi kdo od gostov kaj dodati? Vlada sem mislil… Ni… V redu, torej, želi še kdo obrazložiti glas med vami, spoštovani kolegice in kolegi, preden gremo na končno glasovanje o vseh poglavjih skupaj? Kolegica, Violeta Tomić, izvolite.
Ja, obrazložila bom glas predvsem zato, ker se je spoštovana ministrica obregnila v to, da pač bomo v Levici vzdržani do tega dokumenta. Pač, pravite, da ste ga uskladili z vsemi deležniki, vendar, če ste pozorno poslušali razpravo predsednika Sindikata kmetov in Kmetijsko gozdarske zbornice, boste videli, da so imeli pripombe, ki pa niso upoštevane v tem dokumentu in tudi jaz sem jih kar nekaj povedala. Glede normativnega delovnega programa, pa ste dejali, da ste bili šokirani, ko ste prišli z bolniške, ampak Vlada tega ni naredila sama. Ko ste vi odsotni - pa verjamem, da imate veliko drugih skrbi trenutno – na ministrstvu delajo državni sekretarji in pravna služba, kajne, in Vlada je dala poziv, da pošljete delovni program in zakaj niste zahtevali popravka oziroma dopolnitve? Zdajle imamo tukaj v normativnem delovnem programu Vlade za leto 2020, pod ministrstvo, ki ga vi vodite, število vseh predpisov 1 in število predpisov, kjer poteka obravnava oziroma sprejemanje v skladu s programom 0 in število predpisov, kjer sprejemanje zamuja 1. Oprostite, zakaj niste zahtevali popravek oziroma dopolnitev, kajti mi poslanci se nanašamo na to, kar dobimo v roke. Zdaj ste našteli veliko zakonov, ki naj bi jih obravnavali v letu 2020, kar je čudovito, vendar ni, če nimamo tukaj, nimate zavez, nimate rokov, ne vemo, kaj naj spremljamo, ali veste in tukaj, enostavno ni en korektnem odnos do nas, kot Državnega zbora, kajti, poslanci moramo vedeti, kakšen plan dela imate, da ga lahko spremljamo in vrednotimo. Tako da, oprostite, ne bodite razočarani nad mano, jaz bom vzdržana pri glasovanju ob vašem dokumentu. Hvala.
Žal… Samo še razprava… Še kdo želi, pred glasovanjem, razpravljat? Ne želi? Kolega Doblekar, izvolite.
Hvala za besedo, predsednik. Ne bom dolg. Jaz se nisem…
Gre za obrazložitev glasu, samo da vam…
Obrazložitev glasu, ja, sicer bom vzdržan pri tem, predvsem tudi iz razlogov, ki jih je kolegica Violeta nekaj navedla. Jaz nisem slišal nobenega odgovora oziroma pomisleka razprave na mojo razpravo, na moje videnje, pa so se stvari dotikale, več ali manj, popolnoma vse same resolucije, o mladih kmetih, o zagonu kmetijstva, o problemih pri gradnjah o težavah z ostalimi ministrstvi, predvsem Ministrstvom za okolje in prostor, pa o prenizkih pokojninah, pa o oskrbi starejših doma, pa, skratka kup stvari sem naštel, veliko primerov, praktičnih, verjamem, da si jih je ministrica vsaj zapisala ali pa, v vsakem primeru jih bom pa še stokrat ali pa tisočkrat ponovil, dokler bom tukaj noter v tem Državnem zboru sedel, ker jaz to povem zato, ker to je tako, na terenu, realno, življenje je takšno, ljudje želijo, da se jim pomaga in, mi pa tukaj bolj kot ne, teoretiziramo, imamo vse na papirjih, imamo ne vem kaj, ampak potem konkretne stvari, ki so pa na terenu, so pa iz teh dokumentov, nekako ne gre to skupaj, kajne. Tako da, jaz verjamem, da bomo čez, ali pa bojo, ko bojo drugi tukaj noter, čez leto, 2, 3, ali pa 4 ali pa 5, govorili o popolnoma istih težavah in problemih, ki se ne bodo intenzivno reševala naprej, tako kot se do zdaj niso. Verjamem pa, da se boste trudili še naprej po svojih močeh, kolikor vam bo uspel, pa kolikor časa to še boste… Jaz pa, kot še enkrat rečeno, bom vzdržan pri tej resoluciji, upam pa, da bo kakšna moja ideja ali pa pomislek, težave, ki se pojavljajo na terenu, realne težave, da boste na ministrstvu pomagali in pristopili k temu, da se take stvari tudi  (nadaljevanje) odpravljajo?  Hvala lepa.
Hvala.  Še želi kdo obrazložiti glas pred končnim glasovanjem? Ne želi. Torej, glasujemo o vseh poglavjih skupaj te resolucije.  Kdo je za? (8 članov.) Kdo je proti? (Nihče.) Vsa poglavja so torej sprejeta. S tem zaključujem obravnavo Predloga Resolucijo o nacionalnem programu strateških usmeritev razvoja slovenskega kmetijstva in živilstva, naša hrana, podeželje in naravni viri po letu 2021. Sprejeti amandmaji bodo vključeni v dopolnjen predlog resolucije, ki bo sestavi del poročila našega odbora. Potrebno je še določiti poročevalca za sejo Državnega zbora. Želi biti kdo poročevalec? Če ne, bom sam poročevalec.  Sedaj prehajam na 2. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO SO VPRAŠANJA IN POBUDE ČLANIC IN ČLANOV ODBORA.  K obravnavi te točke sem vabil Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Želi kdo zastaviti vprašanje ali dati pobudo, spoštovane kolegice in kolegi?  Kolegica Violeta Tomić prva, kolega Podkrajšek drugi.  Izvolite, kolegica Tomić.
Hvala za besedo.  Mene zanima na eni prejšnjih sej smo razpravljali o inšpektorjih za varno hrano in smo sklenili, naložili na tem odboru ministrstvu, da zaposli dodatne inšpektorje in me zanima kje smo sedaj pri tem in do kdaj bomo imeli inšpektorjev za varno hrano?  Hvala.
Vaša pobuda torej več inšpektorjev za varno hrano, ki je bila problematika na eni izmed zadnjih sej, ki smo jih imeli.  Kolega Podkrajšek, izvolite.
Hvala še zadnjih za dano besedo predsednik.  Moja pobuda bi bila kot sem že prej v razpravi omenili seveda, da v Sloveniji samo negativno govorili o kmetijstvu in podeželju. Jaz mislim, da imamo veliko pozitivnega. Moj predlog bi bil, da opravimo eno terensko sejo seveda dogovor je kje Slovenija ni velika je pa lepa tako, da nisem obremenjen s tem na katerem koncu Slovenije, da si pogledamo kakšno dobro prakso iz katerega od segmentov in da slišimo tudi tam kjer zadeva ne gredo v pravo smer. Da sploh ugotovimo ali mi, ko tukaj te papirje prelagamo levo in desno pa razpravljamo o nekih strategijah, da smo sploh na isti cesti mi in tisti, ki vsakodnevno delajo z rokami. To je moj predlog.
Spoštovane kolegice in kolegi kot veste smo tudi v lanskem letu imeli nekaj terenskih sej, eno tradicionalno tisto, ki je na Agri, ki je vsako leto. Naredili smo tudi eno mednarodno torej v Opatiji sejo glede stanja gospodarstva, šli smo, potem s hrvaško delegacijo pogledati stanje v Gorskem Kotarju tudi stanje njihov takrat zveri tudi stanje na področju predvsem medvedov v Gorskem Kotarju. Bili smo takrat tudi, ko smo bili v Opatiji je tam potekal tudi takrat bi lahko rekel velik strokovni dogodek glede biomase. Torej, Hrvatje na visoko razvijajo številne tehnologije glede biomas, mislim da je bil zelo strokoven odbor in tudi odbor s Hrvaško bo v naslednjih mesecih po vsej verjetnosti imel tukaj eno mednarodno sejo. Pripravil bom po vse verjetnosti sejo glede protitočne zaščite. Po vsej verjetnosti se lahko zgodi, da bomo povabili nekaj ljudi iz Avstrijske štajerske, ki se s tem ukvarjajo. Pomembno je, da toča ne pozna meje. Ravno področje spet Prekmurja tega vzhodnega dela pa tudi Dolenjske velik problem kako narediti ali vsako leto obnavljati to pogodbo z enim avionom ali dati pogodbo, narediti neko študijo za nekih 5, 10 let, zato da mogoče / nerazumljivo/ lahko participirajo dobijo nekaj denarja. Mogoče si na podlagi tega lahko nabavimo na dolgi rok dva, tri avione, ki bi lahko resno delovali proti toči. Če ugotovimo po desetih letih, da je to neučinkovito, kar tudi eden del javnosti govori. Velik del javnosti pa to podpira, potem lahko dejansko s tem nekako zaključimo. V Avstriji recimo določene regije ne podpirajo, Štajerska ima izredno močno protitočno zaščito in mislim, da je pomembno, da pridejo predstavniki sem, da jih povabimo, jaz bom z njimi v stiku in da povejo, kako pri njih to deluje, kako bi si želeli tudi nekega partnerstva, skupne protitočne zaščite na, ravno na teh pomembnih področjih, ravno tu, kjer imamo »žitarico« Slovenije, ko sem prej govoril. Torej, sigurno pa bomo letos, na naslednjih odborih se odločili, o nekaj terenskih sejah. Mislim, da… nek pravilnik nam dovoljuje nekaj terenskih sej, ki pa morajo bit, seveda, strokovne, povezane z neko resno problematiko, tudi simboliko nekega področja in, spoštovani kolegice in kolegi, nimam proti, da so te terenske seje na različnih področjih in se bom temu prilagodil. Vsako leto bomo šli na kaki teren in / nerazumljivo/ pogledali direktno - mislim, da tega do zdaj ni bilo. Še je kakšna pobuda, vprašanje? Doblekar? Kolega Doblekar še… Imate besedo, izvolite.
Hvala za besedo, predsednik. 2 stvari, čisto kratke - tudi v resoluciji piše, pa vam bom prebral: »…ob tem je osrednjih vprašanj prihodnjega razvoja kmetijstva, kako spodbuditi mlade generacije za nadaljevanje tradicije kmetovanja na družinskih kmetijah.« Izziv, kako? Jaz pa pravim, da bi to mogli že vedet, že zdaj, v tem trenutku, ne da je treba raziskovat, torej, bi že morali vedet in me zanima, pa dam pobudo, da se na tem področju dejansko nekaj naredi in da bomo že jutri vedeli, torej, kako spodbudit mlade generacije za nadaljevanje tradicije kmetovanja na družinskih kmetijah. To je eno. Drugo pa, kam se lahko mladi ali pa kdorkoli, od kmetov, ali pa mladih prevzemnikov, mladih kmetov, obrnejo, ko pri pridobivanju dovoljenj, kar se tiče gradbenih dovoljenj ali pa katerihkoli, ki želijo, torej, nadaljevat delo na kmetiji, ko postopki tečejo nerazumno dolgo – leto, dve, tri, štiri, pet, šest, sedem, deset let… Kam se lahko obrnejo, da se ne bodo obračal samo na poslance, kar je pač seveda prav in jaz podpiram to, ampak, kam se lahko še obrnejo, da se jim pomaga, ko so postopki dejansko nerazumno dolgi, ko jih že vse mine, ko rajši odidejo iz podeželja, kot pa da bi tam ostali, zato ker se jim ne da več čakat? Kam se lahko obrnejo, kdo jim lahko pomaga? Kdo so tisti naslovi? Hvala lepa.
Hvala, kolega Doblekar. Preden dam besedo mogoče ministrici, državnemu sekretarju, direktorju, sam dajem še eno pobudo – kolegica Iva Dimic je prej govorila o štipendijski politiki za kmetijske poklice – sam bi ministrici dal tudi pobudo glede, jaz temu pravim, dualnega šolskega sistema, kjer bi vključili poklic kmeta v dualni šolski sistem, jaz bi ga celo preimenoval, zato da dobi prizvok, jaz bi mu dal ime mojstrsko usposabljanje ali pa mojstrsko usposabljanje. Kot vemo, trenutno je… zelo šepa, kajne? Vlada je z figo v žepu, že v prejšnjem mandatu pač to mogla nekako sprejet, se je reklamirala, ampak šolski sistem je, se ne prilagaja spremembam prostora in časa, v katerem živimo, je zelo monolitni, jaz bi rekel in problem je, da trenutno v dualnem šolskem sistemu imamo samo poklic »kelnarja«, kuharja, kamnoseka, pa mislim da samo mizarja. Vsi številni poklici, kajne, recimo v Lenartu imamo vrhunskega urarja, ki ima dosti znanja, recimo, v okviru dualnega šolskega sistema bi se lahko nekdo, ki bi, vajenec, recimo bil vsaj 2, 3 dni na kmetih, torej pri kakem bolj umnih, večjih kmetijah, ki imajo tradicijo, ker bi se v praksi lahko učil pristopa v kmetijstvu in na številna podeželska manjša mesta bi lahko pripeljali kakšno zunanjo dislocirano enoto, še kake kmetijske šole, ki bi lahko sodelovala. Torej, dobili bi tudi kako srednješolsko inštitucijo, na kakšnih manjših krajih, ki so izrazito povezana z kmetijstvom in preko tega tudi bi lahko, peljali potem tudi del tiste štipendijske politike in vsega, kar temu sledi. Jaz mislim, da se moramo prilagajat in v tujini, kot veste, z dualnim šolskim sistemom nimaš omejitev. V Nemčiji lahko z tem izobraževanjem, vajeništvom, ali pa v Avstriji ali pa tudi v Italiji, prideš do vseživljenjskega učenja, lahko si vajenec, mojster, lahko končaš fakulteto, lahko doktoriraš z nekega področja… Pomembno je, da del tvojega izobraževanja gre skozi praktične procese, vsaj v tistem mladostnem obdobju in kolikor se najdeš v nekem življenju, nimaš nikjer vrat zaprtih, kajne. Jaz sem nekoč razlagal, večkrat, moj obisk večkratni, v tovarni BMW, kjer je nekdanji predsednik uprave rekel: »Začel sem kot vajenec, bil sem mojster, začel sem delati v razvoju, sem diplomiral in kasneje doktoriral in postal celo predsednik uprave BMW-ja«, torej kot vajenec. Torej, takšne življenjske zgodbe so pomembne za samozavest ljudi, tudi za marsikoga, ki je morda malo bolj praktik v življenju, ljudje smo različni, pa morda danes tudi nenazadnje včasih tudi starši ne prepoznajo tudi učitelji, pa ga silijo v nekatere šole ali pa izobraževalne sisteme, ki ga ne zanimajo, kjer se ne more izkazati. Jaz mislim, da vsak posameznik ima neke prednosti, nekaj prinese na svet in različni vzgojno-izobraževalni pristopi do posameznika, lahko pripeljejo zato, da vsak poslanec, ki najde sam sebe v tem poslanstvu in poklic dela z veseljem, z nekim žarom in to je bistvo nekega uspeha. V življenju pravijo, da lahko zgrešiš samo dve zadevi, da se odločiš za napačnega partnerja in da se odločiš za napačen poklic. Še kakšna pobuda? Ministrica, mogoče kakšen komentar? Izvolite.
Aleksandra Pivec
Bom na kratko skušala odgovoriti vsaj tisto kar danes lahko odgovorim na pobude, zagotovo pa določene pobude sprejemamo. Kar se tiče sklepa oziroma napotitve na zaposlitev več inšpektorjev za varno hrano, kot veste nas vendar zavezuje vladni kadrovski načrt in zaposlitev v trenutku, ko bi si mi želeli zaposliti več ljudi, vedno ni mogoča in mi smo trenutno na maksimumu kadrovskega načrta, zato tudi v preteklosti nismo mogli, ta pobuda je že bila podana. Mi smo v lanskem letu dobili dve dodatni kvoti za zaposlitev dveh inšpektorjev v Luki Koper, kamor prihajajo seveda prehrambni izdelki ali pa živila iz držav izven Evropske unije, za tisto smo uspeli dobiti, vendar pa kot vese mi poskušamo tudi z določenimi spremembami znotraj trenutne organiziranosti uprave za varno hrano vendar čim bolj nadomestiti to, da imamo dejanski kadrovski deficit, takoj ko pa bo to možno mi seveda pobude konstantno predlagamo, ko bo kadrovski načrt odprt in v kolikor bomo za to dobili dovoljenje oziroma širitev kadrovskega načrta bomo pa seveda tudi kakšno dodatno zaposlitev naredili. Kar se tiče terenskih sej, mi se lahko s tem zelo strinjamo, lahko tudi podamo kakšno pobudo ali pa predlog kje bi bilo mogoče vedno kakšne stvari pogledati, predvsem tam, da vidimo kakšne dobre primere prakse, da pa hkrati vidimo tudi kakšne izzive, kjer mogoče moramo vsi skupaj veliko bolj zavzeto delati, da jih v prihodnje odpravimo. Zdaj tisto vprašanje, ki ga je gospod Doblekar povedal, kako spodbuditi mlade kmete za življenje na kmetijah, jaz mislim, da je to vprašanje v bistvu tam zgolj bolj hipotetično, kajti mi že izvajamo mnoge ukrepe in tudi moram reči, da pri kreiranju vseh ne samo strateških dokumentov, ampak tudi ukrepov, sodelujemo zelo dobro z Zvezo slovenske podeželske mladine, oni organizirajo številne delavnice, kjer na nas tudi potem naslavljajo zaključke, se pravi svojih razprav. In jaz mislim, da to je to sodelovanje dobro in da v kolikor je v naši moči skušamo slediti temu kar nam oni predlagajo, da bi pri tem seveda tudi njim olajšali delo. Kar se pa tiče postopkov za pridobivanje gradbenih dovoljenj, to je tudi naša večna borba, to je borba z lokalnimi skupnostmi kjer na določenih lokalnih nivojih te zadeve dejansko potekajo dolgo, seveda pa jih potem v nadaljevanju potrebno zopet naslavljati na Ministrstvo za okolje in prostor, ki pa je tisti ključni deležnik, ki je odgovoren za pridobivanje dovoljenj. Jaz moram reči, da imamo mi pri tem zelo podoben problem tistim, ki imajo težavo s predolgimi pridobivanji, kajti potem imamo težavo, da ljudje črpati ne morejo evropskih sredstev in pri nas čakajo vloge. Jaz sem ravno danes imela zjutraj pred prihodom sem en klic, če lahko kaj pomagamo, ker je razpis odprt in se ljudje ne morejo na razpis prijaviti. Tako, da tej pobudi se pridružujemo in seveda tudi mi se konstantno prizadevamo kolikor je v naši moči, vsaj kolikor nam je to dovoljeno, da potiskamo, da se ta dovoljenja čim prej zgodijo. Dualni šolski sistem malo sem vmes povprašala državnega sekretarja, ki prihaja s področja šolstva, vendar že obstaja tudi na področju kmetijstva, se pa strinjam, da ga je vedno moč izboljšati. Jaz mislim, da je treba tudi predvsem delati na tem, kar je bilo danes že govora, da promoviramo poklic kmeta, da poskušamo poklic kmeta narediti mlad in privlačen, da ne bo to nekaj kar je zaničevanega in s to nizko javno podobo kmeta, ki jo trenutno mi v javnosti imamo, da kmet je nekaj kar smrdi, onesnažuje okolje, ubija živali in skratka vse negativne aspekte, tega mladim prav gotovo ne delamo. Zato jaz mislim, da vse takšne stvari je treba govoriti, seveda na probleme opozarjati, ampak vendar ne tega početi javno in razdvajati slovenske javnosti, ki potem ima negativno percepcijo do kmeta. Predsednik, če dovolite, samo še na normativni program en stavek. Vsi zakoni so na Vladi, ampak jaz ne vem, nisem opazila prej, vi ste malo mogoče prišli minuto za tem, ko sem jaz začela govoriti, v dvorano, Vlada se je odločila, da bo na seznam uvrstila samo tiste zakone, po katerih kličejo nujnost sprememb iz naslova evropskih inštitucij, torej zgolj tiste zakone, ki v tem trenutku niso skladni z evropsko zakonodajo in nam grožnje raznih kazni in pa sankcij narekuje, da jih moramo sprejeti takoj. In v nasprotnem primeru oziroma naši zakoni vsi, ki sem jih naštela, so bili predlagani v normativen program dela Vlade, umeščeni pa samo tisti, ki niso skladni z evropskimi predpisi. Torej na naših, vaših mizah bodo v prihodnjem letu vsi zakoni, ki sem jih danes naštela in tudi vsi so zavedeni v Vladi, odločitev je bila pa takšna, da ne gredo vsi na, s tem, da bo pa nujna sprememba, to smo pa že vložili, Zakona o kmetijstvu, ki pa mora tudi na ta normativni program, ker imamo poziv s strani evropske komisije po ureditvi statusa kmeta in kmetijskega gospodarstva. Torej, pridruži se mu Zakon o kmetijstvu in vseh ostalih 8 pride na vašo mizo.
Torej, vidim, da smo izčrpali današnjo sejo. S tem vidim, da je tudi končana 2. točka, spoštovane kolegice in kolegi. Želim nam vsem skupaj prijetna, dobra dela za slovensko kmetijstvo in slovenskega kmeta v letu 2020. Slovenskemu kmetu pa želim, ker je zelo odvisen od vremena, eno vsaj kvalitetno in dobro sezono v letu 2020. Srečno!