Vse članice in člane odbora, vabljene, ter ostale prisotne lepo pozdravljam in pričenjam 4. redno sejo Odbora za gospodarstvo.

Obveščam vas, da so danes z nami kot nadomestni člani sledeči poslanci oziroma poslanke: namesto poslanke Monike Gregorčič, je z nami kolegica poslanka Mateja Udovč in pa namesto kolega poslanca Edvarda Pauliča, je z nami danes poslanec Jože Lenart.

S sklicem seje ste prejeli dnevni red seje odbora in ker v poslovniško določenem roku nisem prejel predlogov za spremembo, je določen takšen dnevni red seje, kot ste ga prejeli s sklicem.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA – LETNO POROČILO O IZVAJANJU UKREPOV ZAKONA O RAZVOJNI PODPORI POMURSKI REGIJI V OBDOBJU 2010-2019 V LETU 2017.

Odbor bo poročilo obravnaval kot matično delovno telo, v skladu s četrtim odstavkom, 41. člena Poslovnika Državnega zbora. Poročilo je Vlada poslala na podlagi 13. člena Zakona o razvojni podpori Pomurski regiji v obdobju 2010-2019. K tej točki so vabljeni poleg Vlade še Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo in pa Državni svet. Poleg letnega poročila ste kot gradivo prejeli tudi mnenje Komisije Državnega sveta za lokalno samoupravo in regionalni razvoj in interesne skupine lokalnih interesov, z dne 18. 4. 2019.

Zdaj pa uvodno besedo dajem predstavniku Vlade, državnemu sekretarju, gospodu Alešu Cantaruttiju. Izvolite besedo.

Hvala lepa, predsednik. Spoštovani poslanke, poslanci, lep pozdrav.

Torej, veseli me, da bomo danes malce predstavili dogajanje v Pomurski regiji, vezano na izvajanje seveda zakona o razvojni podpori te regije za leto 2017. Smo sicer že v 2019 in se je ta program pravzaprav že zaključil. Takoj naj povem, že uvodoma, da sem kar detajlno pregledal rezultate prav tega celotnega programa v vsem obdobju in moram reči, da je to nedvomno eden boljših ukrepov, ki smo ga imeli v Sloveniji, da je prinesel rezultate, da se kažejo tudi razvojni preboji v tej regiji in da, zdaj, bi zelo rad videl, da bi se še kje morda / nerazumljivo/ kaj podobnega uveljavilo in pa predvsem, da bi se tudi v Pomurski regiji kakšna podobna zgodba nadaljevala.

Zdaj pa, za leto 2017. Torej, omenil bom ali pa predstavil bom še posebej obdobje od 1. januarja do 31. decembra 2017. Šel bom po petih področjih, petih inštrumentih pravzaprav, ki smo jih v tem obdobju izvajali preko našega ministrstva. Sicer so ukrepi razvojne podpore vezani na program spodbujanja konkurenčnosti Pomurske regije v obdobju 2010-2019, spodbude za poslovanje, davčne olajšave za investiranje, prednostna obravnava programov in projektov iz Pomurske regije pri kandidiranju za sredstva nacionalnih programov fin projektov iz Pomurske regije pri kandidiranju za sredstva nacionalnih programov, kohezijske politike in razvoja podeželja.

Torej, to so štiri, dajmo reči, razvojne politike, ki so v tem obdobju zaznamovale razvojno dogajanje v regiji. Prav je, da jih vidimo kot celoto, da pravzaprav iz že naslovov lahko sklepamo, da pokrivajo res, kolikor se le da, široko področje nekega razvoja, vezano tako na kadre, vezano na investicijske spodbude, vezano na razvoj, na raziskave, tudi davčne olajšave posebej za to regijo – ker je zelo pomembno, da s takšnimi ukrepi ne gremo samo parcialno, da ne rečem, gasit požara, ampak da res celostno, če želite, s holističnim pristopom poskušamo zagotovit res dobre razvojne pogoje za razvoj gospodarstva v regiji.

No na podlagi programa, je bilo v okviru prvega inštrumenta spodbujanje začetnih investicij podjetij in ustvarjanje novih delovnih mest. Objavljen je bil osmi javni razpis – sicer je bil objavljen že v letu 2016. Razpisanih je bilo skupaj za 6,6 milijona evrov nepovratnih sredstev za leti 2016 in 2017 in izvajalo se je v tem obdobju 27 projektov začetnih investicij. V letu 2017 je bilo izplačanih nekaj, dobrih pravzaprav 2,7 milijona evrov.

V okviru drugega inštrumenta programa - spodbujanje razvoja človeških virov - je bil v letu 2016, novembra, objavljen javni razpis za pridobitev sredstev za vključevanje diplomantov v delo na razvojnih projektih podjetij na območju izvajanja zakona. Višina razpisnih sredstev za 2017 je bila dobrih 250 tisoč evrov. Odobrenih je bilo 7 projektov, v skupni višini nekaj manj kot 100 tisoč evrov. Leta 2017 je bilo izplačanih nekaj manj kot 71 tisoč evrov. V letu 2017 so se nadaljevale tudi aktivnosti, namenjene mladim v Pomurju, ki jih izvaja Pomurski tehnološki park, kot edini subjekt inovativnega okolja v Pomurju in tako je bilo tistega leta, torej 2017, izplačanih nekaj več kot 80 tisoč evrov, torej namenjenih mladim.

V okviru tretjega inštrumenta programa, tako imenovanega socialnega podjetništva, javni razpis za spodbujanje projekta socialnega podjetništva v Pomurju, za leto 2017 ni bil predviden. Predmetni javni razpis je bil potem objavljen junija lani, torej 2018, za leta 2018 in 2019. Za posamezno leto je bilo na razpolago 100 tisoč evrov, skupaj torej 200 tisoč. Je pa bil junija 2016 objavljen nacionalni javni razpis, za izbor operacij za zagon socialnih podjetjih in mladinskih zadrug, letnik 2016-2018. Na območju zakona, torej v Pomurju, se izvaja še vedno 16 operacij. V letu 2017 jih je bilo izplačanih nekaj manj kot 200 tisoč evrov sredstev v tej regije.

V okviru inštrumenta štiri – promocija regije – je aktivnosti v okviru načrta promocije regije, da bi privabili domače, tuje investicije v letu 2017, izvajal Razvojni center Murska Sobota. Za izvedbo aktivnosti za zagotovitev infrastrukturnih pogojev za uspešno srednje in dolgoročno promocijo regije, za privabljanje torej domačih, tujih investicij, je bil oblikovan in tudi postavljen in seveda zdaj je že zaživel, tako imenovan projekt Vrata v Pomurje, za katerega je bila pristojna in tudi seveda, operacijo izvedla, Mestna občina Murska Sobota. Tej občini je bil leta 2017 v upravljanje predan paviljon, ki je Slovenijo predstavljal na Expo v Milanu leta 2015, na podlagi podpisanega dogovora o prenosu upravljanja. No in leta 2017 je bila izdelana projektna investicijska dokumentacija, komunalna ter cestna infrastruktura do objekta oziroma potrebe objekta, izvedene arheološko raziskave, izkopavanja, delno tudi izvedena gradbena dela na objektu in delo na komunalni in cestni infrastrukturi.

Torej, leto 2017 je bilo pomembno, ker se je dejansko začel izvajati ta projekt Vrata v Pomurje, za katerega menim, da je eden boljših projektov, ne samo v regiji, ampak lahko rečemo ali pa vzorčnih projektov, kar za celotno Slovenijo, ki dejansko na eni takšni zelo vpadni lokaciji, vidni in iz avtocestnega križa, kot tudi, preden pridemo v Mursko Soboto, predstavlja celo regijo. Ni pomemben samo ta paviljon, ta del, ali pa pokrite površine, ampak tudi vse, kar je bilo narejenega okoli, res namenjeno preživljanju rekreacije prostega časa in kolikor mi je znano, zdaj po prvih informacijah, je ta zadeva zelo dobro obiskana in lahko rečemo, da se lokalna skupnost zelo trudi zapolniti z različnimi aktivnostmi, ta objekt. Verjamem, da bo tudi v prihodnje služil uspešno, učinkovito svojemu namenu.

V letu 2017 je bilo v okviru tega instrumenta skupaj izplačanih dobrih 615 tisoč evrov, 500 tisoč od tega je šlo že za omenjeni Expano, torej za vrata v Pomurje. V okviru instrumenta 5, podpora pri pripravi in izvajanju razvojnih projektov v regiji je aktivnosti v okviru tega instrumenta izvajal Razvojni center Murska Sobota. Leta 2017 so bila Razvojnemu centru Murska Sobota izplačana sredstva v skupni višini dobrih 72 tisoč evrov.

Zdaj, če povzamem te številke – na programu Pomurje 2010-2019 je bilo izplačanih skupno torej 30 milijonov 675, skoraj da 76 tisoč evrov, od tega zdaj, če gremo na to obdobje – leta 2010-2017, 29 milijonov in potem še 2018 približno milijon pa pol in tukaj pridemo do te skupne končne številke. Torej to pričujoče poročilo zajema obdobje osmega leta izvajanja zakona. Pri pripravi so sodelovala vsa ključna ministrstva, uradi, ki so seveda bili tudi vključeni v izvajanje zakona, tako da jaz mislim, da je bilo narejeno kar – se upam trdit, da je bilo kar uspešno to delo, predvsem po zaslugi seveda lokalne skupnosti tudi, ki je bila zelo močno angažirana pri izvajanju samega zakona.

Naj omenim še nekaj ostalih podatkov. Najprej dogovor za razvoj regij, ki tudi se dogaja in poteka v okviru našega ministrstva. V dogovor vključujemo 18 novih projektov v skupni vrednosti 53 milijonov in pol evrov, od tega je 41, 2 milijona evrov zagotovljenih iz sredstev Evropske unije in državnega proračuna. Torej tu govorimo zdaj za regijo Pomurje, tako da bo tudi v prihodnje kar nekaj sredstev na razpolago za infrastrukturne objekte.

V pripravi je tudi program za obmejna problemska območja, kamor bodo vključene občine s pomurske regije. Skratka, kar nekaj takšnih, recimo finančnih mehanizmov, ki se nanašajo še posebej tudi na pomursko regijo, bo še vedno na razpolago. Torej kar želim povedati, da bodo sredstva tudi v prihodnje regij kot takih, gospodarstvo, podjetjem na razpolago.

Če pogledamo še nekaj konkretnih številk glede rezultatov, doseženih učinkov in če primerjamo recimo, če smo zdaj pri letu 2017 – produktivnost dela 2017 je bila 32 tisoč 409 evrov ali 75 % povprečja Slovenije. Bruto plača na zaposlenega tisoč 389 evrov, kar je nekaj več kot leta 2016, leta 2017 je bila 87, 6 % povprečja Slovenije. Kar je še pomembno – število podjetij se je povečalo v letu 2017, ker smo tudi to nekako spodbujali in pa družbe so leta 2017 zmanjšale končni poslovni rezultat oziroma zaostanek za povprečjem v Sloveniji, tako da so tudi izkazale čisti dobiček v višini dobrih 60 tisoč evrov.

Če pogledamo zdaj še zadnje rezultate, to pa so za 2018. Veseli, da je bila dosežena rekordna rast neto čistega dobička podjetij iz pomurske regije. 99 milijonov evrov ali kar 66 % rast v primerjavi z letom poprej. Da je visoka rast neto dodane vrednosti, 582 milijonov ali 15 % več kot leto prej. Da je tudi rast dodane vrednosti zaposlenega bila zabeležena plus 9 % in pa da je izvoz prvič presegel milijardo evrov oziroma 1, 01 milijarde evrov in povečanje za 4 %. Torej lahko rečemo, da je pomursko gospodarstvo tudi v letu 2018 nadaljevalo trend rasti, ne nazadnje tako kot pravzaprav celotno slovensko gospodarstvo. Ampak kot rečeno, pomembno je, da je v Pomurju zdaj res jedro zdravega gospodarstva, da so seveda še problemi. Tudi včeraj smo slišali za enega izmed takšnih in ki je doživel epilog na žalost. Ampak kot rečeno, imamo pa res jedro zdravih gospodarskih družb, podjetniške iniciative, turizem – vsi vemo za res odličen projekt lendavskega stolpa, ki ga obišče več kot 70 tisoč obiskovalcev vsako leto, tako da predvsem pa je, to kar čutim, ker mislim, da sem kar pogosto v Prekmurju in precej v stikih s tamkajšnjo skupnostjo čutiti neko pozitivno, optimistično vzdušje. Ljudje verjamejo v razvoj svoje regije in so temu primerno pripravljeni tudi vložiti svoj napor, da seveda to tudi dosežejo.

Naj še omenim nekaj glede investicij v to regijo. Vsekakor bi izpostavil sofinanciranje investicije Kartaga(?), ki skupno zaposluje 110 delovnih mest. Sofinanciranje je bilo približno 800 tisoč evrov. To je bilo že leta 2010, torej na začetku samega programa. Še nekaj drugih manjših investicij. Zdaj v zadnjem obdobju bi pa vsekakor omenil investicijo v Ocean Orchids, vzgajanje orhidej. Tukaj smo v letu 2018 zagotovili mislim, da 1, 25 milijona evrov sofinanciranja in nekaj bomo še v letošnjem letu. In pa tudi podprli smo investicijo Medicop-a v Murski Soboti, ki gradi nov proizvodni obrat in bo tudi seveda zaposlil dodatna delovna mesta. Tako da poskušamo resnično z vsemi ukrepi nadaljevati ta trend, to dinamiko pri razvoju pomurskega gospodarstva in kot rečeno, jaz mislim, da glede na – ne samo indikatorje, ampak kot rečeno, predvsem tudi na te mehke dejavnike, ki jih lahko zasledimo, če preživimo nekaj časa v Pomurju. Jaz mislim, da so Pomurci res dobro zagrizli v to, da se zavedajo svoje priložnosti. Naša naloga pa je seveda, da jim potem tudi v prihodnje stojimo ob strani in pomagamo kolikor je v naši moči.

Toliko za uvod, potem pa bomo seveda še odgovorili in pojasnili kakšne zadeve.

Hvala.

Hvala lepa za ta zelo izčrpen uvod, gospod državni sekretar. Sprašujem gospoda Dušana Strnada, predstavnika Državnega sveta, če bi želel besedo.

Izvolite, gospod Strnad.

Ja, hvala lepa za besedo, bom kratek. Najprej pa lep pozdrav v imenu Komisije za lokalno samoupravo in regionalni razvoj in tudi interesne skupine lokalnih interesov v Državnem svetu.

Oboji smo obravnavali ta zakon o razvojni podpori pomurski regiji v obdobju 2010-2019 in menimo, da se ta izvaja v skladu s terminskim planom in pa razpoložljivimi finančnimi sredstvi. Seveda je bilo ob obravnavi tudi nekaj vprašanj. Izpostavil bom samo dve. Eno vprašanje o uspešnosti nas je zanimalo predvsem, kako so uspešni ti izvedeni ukrepi in smo bili veseli podatka, da je bilo ustvarjenih 900 novih delovnih mest zaradi učinka tega zakona. Pri tem pa smo dobili tudi pojasnilo, da od zdaj najprej ni več primarni cilj ustvarjanje novih delovnih mest, ampak dolgoročno ohranjanje teh mest, seveda tudi z višjo dodano vrednostjo. Seveda pa tudi nismo mogli mimo časovne dimenzije, namreč v letu 2019 obravnavamo za 2017, zato so nas zanimali razlogi zakaj je temu tako. Pojasnjeno nam je bilo, da je to posledica časovnega zamika pri pridobivanju vseh potrebnih podatkov Finančne uprave in to je bilo treba uskladiti med ministrstvi, zato je relativno to poročilo pozno. Mora bi veljalo v prihodnje tovrstna poročila bolj pospešiti.

Hvala lepa.

Najlepša hvala tudi gospodu Strnadu.

Zdaj pa odpiram razpravo o samem poročilu. Prijavil se je dr. Trček in dajem mu besedo.

Izvolite.

Lep pozdrav vsem skupaj! Hvala za besedo. Kolegu Joškotu in drugim iz 8. enote se opravičujem, da sem jih prehitel, ampak sem bil pravočasno tukaj.

Zdaj, uvodoma neki dve zadevi. Ali mi potrebujemo regije ali potrebujemo regionalizacijo – seveda, nedvomno, ampak ne na nek horuk način, ampak na premišljen. Ali imamo težave v tej družbi in državi z neenakomernim razvojem? Imamo in žal se ne zmanjšujejo, državni sekretar je dokaj korektno rekel, da je tudi Prekmurje in Prlekija in Goričko deležno izboljšanja neke splošne gospodarske situacije. Sočasno vsi mi, ki smo kdaj v življenju ustvarjali kakšna delovna mesta, vemo, da je to zahtevno, nezahvalno, da za neko kvalitetno delovno mesto dejansko rabiš onkraj gabarita 100.000 evrov, to so neka dejstva. Jaz sem si tukaj zapisal, ko sem to ponovno danes gledal ustvarjati verzus(?) kupovati delovna mesta. Če gremo mi gledati od teh 900 delovnih mest jih je slabih 700 v bistvu ustvarjeno s sofinanciranjem prihodom nekega tujca, ki nekaj ve delati, kar v osnovni ni napačno, ampak bi si pa želel, da bi sami znali ustvarjati delovna mesta in tukaj nekako malo zapnemo. Že prejšnji, ko smo obravnavali za 2016 poročilo smo debatirali o problematiki dajmo reči teh mikokreditov. Zdaj je težko neko podjetništvo, če hočete izpuliti iz neke regije, če ga ni, če je strah, če imamo tudi finančno disciplino ali ne disciplino kot v ljudskem jeziku rečem, lahko greš pošteno v nekaj, pa te po domače povedano dva nategneta pa razmišljaš o štriku, pa upam, da ne. Zdaj, neka zadeva, ki je totalno podeminzionirana, pa še tukaj so težave, je socialno podjetništvo, ki ga prepogosto napačno razumemo. Zdaj, če gremo gledati kje je dejansko šlo v regijo največ denarja v tem desetletju imate na eni strani kmetijstvo, pa ta zgodba z vodovodi, ko izpade, da smo hitro sami sebi največji sovražnik. In zdaj trenutna resorna ministrstva za kmetijstvo hoče malo spreminjati gabarite odnosov v najemu srednjeročnem in dolgoročnem zemljišč med velikimi akterji pa manjšimi akterji, odkrito povedano ne vem, če jim bo to uspelo, ker bo hud pritisk, sočasno imamo, še preračunavamo na prebivalca ali prebivalko najnižji delež obdelovalnih površin v Evropski uniji, kar je spet neka težava in dejansko težko se nekako strinjam s tem, ohranjamo delovna mesta. Zdi se mi, da mi pozabljamo kako ustvarjati pogoje za nova delovna mesta in bom rekel neka ta ideologija start upov ni to, tudi če ne bi bil v Levic, veste neke resne tuje analize kažejo dejansko to je bolj posledica, da nimamo resnih politik za mlajše od 40-ih let in potem jim hočemo to idejo prodati, še v ljudskem jeziku rečeš, potem boš pa star, ne vem, 50 let, pa boš vmes 7-krat propadel pa boš na kakšnih tabletah in določena industrija bo srečna zaradi tega. Ob tem mi nekako pozabljamo, da smo imeli 4 sorodne tovrstne programe, ob tem še mojo ljubo domačo Belo krajino ali Pokolje(?), meni seveda ljubi Maribor in mariborski zakon in kaj je bilo Zasavje ali so bile še Radeče, Hrastnik, Trbovlje in nekako je ta pomurski skozi čas zaradi krize raztegnjeni zakon dejansko edini, ki se je izvajal. Moram reči, da sam nisem naklonjen nekim teritorialno pisanim zakonom. Če bi bila ta družba in politika v ožjem smislu mi bolj zreli, bi dejansko morali biti sposobni spisati neki krovni zakon, ki bi problemska področja naslavljal in jih tudi ustrezno financiral. Pogosto imamo tudi problematiko neke razdrobljenosti. Zadnja desetletja pa še malo več živim 15 kilometrov od avstrijske meje in imam občutek, da se tam na ravni lokalne skupnosti ne glede na zelo pisano kohorto razlik političnih afiliacij nekako župani lažje dogovarjajo med seboj. Že če grem tukaj gledati področje tega pokriva 5 regionalnih razvojnih agencij ali območne ali kakorkoli, že dlje je neka problematika. Druga problematika je, da regionalne razvojne agencije, upam si trditi, ne odigravajo to vlogo / nerazumljivo/, ki bi jo morali, ker se v bistvu agencija v ljudskem jeziku povedano usede na peneze, da zagotavlja delovna mesta, ki bi bili namenjeni nekemu razvoju in se mi zdi to vemo, to se nekako ne premika, se ne rešuje in zdi se mi, da je zdaj vseeno nek čas debelih krav, seveda to ne pomeni, da zapravljamo, ampak da bi bilo potrebno razmisliti vlogo regionalnih razvojnih agencij in tudi včasih smo na področju znanosti govorili o pasovnem financiranju, dejansko se odločiti koliko ljudi je iz proračuna plačanih za to, da počne kaj počne in da se dejansko ne seda finančno na projekte. Tudi sam sem dokaj vpet v regijo in zdaj, če bi ta razvojna podpora bila ustrezna ali ustreznejša, se ne bi tok mlajših ljudi, ljudi srednje generacije vozili na »šiht« v Avstrijo ali pa se selili v Avstrijo, čisto tako povedano. Ker razvojno problematiko je treba gledati onkraj nekega zakona, ki ima limitiran čas trajanja. Moram reči, da kot sin podeželskega učitelja, ko pridem na kmetijo tašče v Dobrovnik pa vidim tam ena in pol fuzbal stadion na lepo njivo do madžarske meje, ki ni obdelana, ker znotraj pogojev kot trenutno so mladi rajši delajo v Avstriji, se mi zdi, da imamo mi nek velik problem. Zame kmetijstvo ni samo Panvita z vsem dolžnim spoštovanjem do njih. Imamo problem s samooskrbo, ampak jih na nek način razumem, je to garanje, je težavna dejavnost, ki zahteva celega človeka, če hočete celo logistiko, če hočeš par dni iti na morje, že če sadiš solato, kaj šele, če imaš živino, po domače povedano, ki pa jo očitno politika do zdaj še ni znala, ker je naša krivda tako sestaviti skupaj in v neki državi, kjer se nam že itak zmanjšuje število obdelovalnih površin, ker jih zasedamo z industrijo, nekako ne znamo postaviti tovrstnih robnih pogojev. Očitno ne znamo postaviti tudi pravnih robnih pogojev, da bi se ljudje odločali za neko podjetniško izkušnjo, ki je težavna, imam jo za sabo v ustanavljanju neke družinske firme, ne bom se ponavljal, ker mi bodo doma rekli, da vedno to izpostavljam, ampak dejstvo je, skratka ne bi zdaj šel čez posamezne tabele, ne bi bil tako optimističen v ljudskem jeziku čeprav sem agnostik bi rekel hvala bogu, vsaj nekje. Kolega Joško bo verjetno omenil drobtinice, mrvice, ki jih vsaj dobi Prekmurje, Pomurje, Bela krajina, Maribor še tega nekako ne dobi, sočasno se mi zdi malo krivično, veste tudi na ravni, navsezadnje je Pomurje dobilo neko infrastrukturo, neko osnovno logistiko dobiva, prometno gor in dol in to je tudi na ravni, če hočete makroekonomskega razmišljanja države.- nam se bo lahko podobno zgodilo s Korošci, ki so malo bolj tečni od Belokranjcev, pa bodo prej dobili tretjo razvojno os, zakaj? Zato, da tisti ta mladi, ki niso pobegnili v Avstrijo, bodo prej pobegnili v Ljubljano, pa bodo v petek hitreje pri / nerazumljivo/ na kosilu. To mišljenje države in to ni mišljenje nekega resnega razvoja. In a veste, lahko bi tudi zgodbo, evo kot mene, kot nekega resornega na odboru – problematika lekarn in tako naprej, da ne bi teme preveč širil. Zdi se mi, da bi morali ta pomurski zakon vzeti nekako kot dobro študijo primera in ali smo si iz nje kaj naučili. Recimo tudi lahko bi odpiral zdaj problematiko lasov – ne samo na ravni, vezano na ta zakon, ki se nam pogosto dogaja. A veste, zdi se mi, če dam nekoliko na stran sofinanciranje nekih tujih investicij, industrijo v ožjem smislu, da preveč tovrstnih investiranj gre dejansko v to, da dokler to traja, bo nekdo imel peneze in da ni ali govorimo z besednjakom dodane vrednosti ali govorimo z besednjakom preživetvenosti tovrstnih projektov. En izraz operacije mi ni osebno tako blizu. Da imamo neki tukaj težavo. Zdi se mi, da imamo težavo tudi zaradi tega, ker smo preveč drobnjakarski, ker te projekte preveč razdrobimo. Ker tudi ne gledamo resno neko »cost-benefit« in sorodne analize. Zdaj pred kratkim sem se peljal čez Suzanine konce iz Hrvaške. Res je, rabimo še nek mejni prehod tam zraven in ko sem gledal od katerih firm so bili traktorji, madona sem se malo držal za glavo. Tega jaz na Danskem ne vidim. Se mi zdi, da bi bilo treba tudi pogojevati, da bi morala država bit tako pametna v tem ožjem smislu, da so razpisi tudi tako pisani, pa tukaj se že ponavljam kot lajna, da skozi razpise ljudi nekako premikamo v smeri tega kar je ekonimizanje v ožjem smislu, čeprav prihajam iz Levice. Veste, ena balirka stane toliko pa toliko. Če imam toliko pa toliko hektarjev, ni ekonomske računice, da si sam kupim eno balirko, če čisto po domače povem.

To so neke teme, ki se mi dejansko tukaj odpirajo. Zdaj ne vem, če veste državni sekretar iz glave – koliko pa je dejansko kvaliteta teh delovnih mest, ki jih ohranjamo? Kakšne so tukaj navsezadnje neto plače? Je seveda v Pomurju nekaj uspešnih zgodb, ampak veste prepogosto v tej periferizaciji Slovenije se mi prehitro zadovoljimo s par temi uspešnimi zgodbami. Bi morali, če hočete malo anglosaksonskega pristopa. Kar se iz teh uspešnih zgodb lahko naučimo, da jih je še več.

In čisto za konec. Spomnim se nekega intervjuja v Večeru ene gospe s Koroške, ki dela v avtomobilskem grozdu nemškem, ki je rekla, da imamo v bistvu za razliko – ona je primerjala s Portugalci in Španci, mi problem, da tujega investitorja ne znamo na identično ali sorodno inteligenten način zavezati tako, da dejansko od njega lokalna, regionalna skupnost več dobi. Kar se je navsezadnje zelo lepo videlo pri umeščanju Magne v prostor v nekem ožjem okolju.

Tako nekako na kratko. Seveda Pomurje potrebuje več penezov kot tudi druge regije in seveda mi potrebujemo nek resni premislek o tem, da kot jaz včasih rečem – ne moremo vsi v Ljubljani živet, pa tudi določeni nočejo v Ljubljani živeti. Imamo tudi depopulacijo večine obmejnega t.i. problemskega območja, kar je navsezadnje tudi varnostno vprašanje. Če se resno pogovarjamo. Jaz bi rad, da se iz tega pomurskega zakona nekaj naučimo, tudi zato, ko ali bomo pisali neki krovni zakon ali neke sorodne zakone. Recimo o Pohorju znamo bolj ciljano umeščati financiranje tudi na nek način s srednjeročnimi, dolgoročnimi bolj pozitivnimi posledicami.

Toliko nekako na kratko, hvala.

Hvala lepa dr. Trček.

In preden dam besedo naprej gospodu Polnarju, še eno pooblastilo in sicer namesto kolega Jerneja Vrtovca je danes z nami kolega Jožef Horvat.

Gospod Polnar, izvolite.

Hvala lepa za besedo, gospod predsednik. Spoštovane gospe, cenjeni gospodje!

Pri razpravi o točno določenem proračunskem letu izvajanja Zakona o razvojni Pomurski regiji oziroma razvojni podpori Pomurski regiji za obdobje 2010-2019 se mi zdi predvsem pomembno poudariti, da osebno gledam na to kot na neke sorte preiskovanje in proučevanje modalitet države za njena bodoča ravnanja pri ukrepih, ki bi jih bilo potrebno še v nekaterih drugih regijah izvesti sedaj ali pa v bližnji prihodnosti. Zato je meni najprej pozornost vzbudil predvsem tisti del, ki se nanaša na organe usklajevanja in izvajanja zakona. Mi smo imeli tukaj v zadnjih nekaj letih oziroma od leta 2012 naprej intenzivno dinamiko, saj je bila denimo ukinjena projektna pisarna Vlade Republike Slovenije v Pomurju in vmes je tudi bil oklican stečaj nad enim od nosilcev regionalnega razvoja. Hkrati je bila že leta 2010 ustanovljena medresorska komisija za usklajevanje ukrepov razvojne podpore, ki je bila potem s sklepom Vlade leta 2013 ukinjena, preimenovana v delovno skupino. In kar je za nas danes pomembno, ta delovna skupina – poudarjam za usklajevanje ukrepov razvojne podpore Pomurski regiji, se v letu 2017 sploh ni sestala. To za uvod in to se mi zdi tudi pomembno, ko razpravljamo o tem, kakšni ukrepi in kakšni inštrumenti so bili v letu 2017 izvedeni.

Nesporno je, da je med ukrepi najpomembnejši tisti prvi s petimi inštrumenti. In ko pogledamo rezultate od 2010 do 2017, potem je nesporno, da se na tem ukrepu, ki se imenuje program Spodbujanja konkurenčnosti Pomurske regije, cilji tudi dosegajo. Do leta 2017, se pravi do konca leta je bilo realiziranih izplačil nekaj več kot 29 milijonov evrov, pri čemer je plan, da se iz tega naslova, se pravi iz naslova programa Pomurje, realizira odhodkov za 33 milijonov evrov. In tu mislim, da ne more biti nič spornega. Tu so zadeve v takšnih okvirjih, da jih je možno pozitivno opredeliti.

Tisto, kar pa se mi zdi pomembno poudariti, so pa nekateri ključni kazalniki realizacije programa Pomurje 2019. Ta program je bil vmes dvakrat modificiran iz 2015 na 2017 in kasneje na 2019. Tukaj pa se mi zdi, da sta vendarle vsaj dve zadevi, ki ju velja izpostaviti. Najprej pa bi v duhu optimističnega pogleda na svet, vendarle izpostavil tiste kazalnike, ki definitivno izkazujejo pozitivne trende. To je denimo število na novo ustvarjenih delovnih mest, v katera so bila vložena javna sredstva. Če je bil cilj 430, potem je ta cilj presežen – zakaj? Konec leta 2017 je tovrstnih delovnih mest 873 in še 52 t.i. pogojnih, odvisno od tega, ali bodo delodajalci uspeli zadostiti vsem pogojem, katerim morajo zadostiti.

Ravno tako je pomemben podatek o številu ustvarjenih zaposlitev. Planirano do konca leta 2019 s projekcijo tisoč 408 na predviden cilj 550 in tukaj ne moremo mimo tega, da ugotovimo, da so cilji doseženi.

Ravno tako se mi zdi pomembno poudariti zmanjšanje zaostanka bruto plače glede na slovensko povprečje. Če je bil ta odstotek leta 2008 20,2, potem je leta 2017 12,2 % in tukaj ravno tako lahko ugotovimo napredek. To se pravi, da so državne investicije obrodile določen sad.

Tisto, kar se meni kaže pomembno, še posebej pomembno pa sta dva negativna trenda. Prvi negativni trend je bistveno zaostajanje za ciljem, ki se mu reče zmanjšanja zaostanka neto dodane vrednosti na zaposlenega za slovenskim povprečjem. Če je bila ta vrednost leta 2008 24,96 %, potem je ta vrednost leta 2017 24,9 %, kar pomeni, da nismo realizirali nikakršnega napredka.

In pa seveda druga stvar, ki je ravno tako pomembna je izhajajoča iz gradiva, da od leta 2013 dejansko v regiji sami ni bilo realizirane niti ene tuje neposredne investicije. Se pravi v štirih proračunskih letih. Ne vem, kako je to zdaj, ampak od 2013 pa do zaključno 2017 tovrstnih investicij ni bilo realiziranih, kljub temu, da je bil objavljen javni razpis za sofinanciranje, mislim, da v višini okrog milijon 700 tisoč evrov, ampak ni bilo niti enega prijavljenega. Je pa res tudi nekaj, da milijon 700 tisoč za sofinanciranje tujin neposrednih investicij se mi zdi takole mimogrede nek prav posebej omembe vreden denar to ni.

Kar se tiče same izvedbe programa bi želel poudariti eno zadevo za katero mislim, da je vendarle zelo značilna za slovensko poslovanje in predvsem poslovanje države. Mi imamo vpletenih v izvajanje tega razvojnega programa cel niz inštitucij. Te inštitucije se gibljejo od nevladnih organizacij do raznoraznih agencij, do takšnih in drugačnih inkubatorjev, do zbornic in tako naprej. Prej sem slišal od kolege Trčka tezo o razdrobljenosti. Jaz se bojim, da gre tukaj bolj za neke sorte larpurlartizem, da ustanavljamo raznorazne inštitucije samo za to, da potem organizirano in dirigirano trošijo državni denar, ne pa, da bi ta državni denar racionalno porabljale. Tukaj gre namreč za to, da v celotni strukturi poročila, ki je sicer izredno obsežno in od leta 2010 zajema cel niz tabel, nisem zasledil razmerja med tem, koliko pa so bili stroški dela denimo vseh teh inštitucij, ki so delovale za to, da so se določeni projekti izvedli, zato, da bi lahko potem videli kakšen denar je bil pravzaprav porabljen zgolj za to, da so te inštitucije opravljale svoje delo. Gre namreč za zelo značilne inštitucije, ki imajo v svoji strukturi odhodkov približno od 70 pa do 85 % stroškov dela in nič drugega. To se mi zdi pomembno poudariti in čisto neposredno povem, da osebno vidim na podlagi prebranega v gradivu, perspektivo bolj v tem, da se država odloči na centralizirano upravljanje tovrstnih projektov, ne pa na upravljanje preko tako velikega števila deležnikov.

Pa še eno čisto tehnično zadevo bi imel. Omenjeno je bilo oziroma omenjen je bil osmi javni razpis za sofinanciranje začetnih investicij podjetij in ustvarjanje novih delovnih mest na območju izvajanja zakona za leti 2016 in 2017 s skupno vrednostjo 6 milijonov 600 tisoč evrov, kar je na 22. strani gradiva zabeleženo. Na 25. strani pa imamo tabelo iz katere je razvidno, da bi ta razpis naj bil 6 milijonov in 300 tisoč evrov. Pa prosim vas ne jemljite tega kot iskanje dlake v jajcu. Gre za razliko 300 tisoč evrov in če verjamemo tezi iz gradiva, da je sofinanciranje enega delovnega mesta približno 28 tisoč 800 evrov, gre pravzaprav za deset delovnih mest, kar pa tudi ni, da bi človek kar skomignil z rameni. Tako da tule vas pa prosim gospod državni sekretar, da mi pojasnite, ali je prišlo do napake v gradivu oziroma kakšna je bila dejansko vrednost tega javnega razpisa.

In če povzamem. Na podlagi tega, kar sam zaznavam iz tega gradiva, mislim, da bo država v prihodnje k tovrstnim projektom morala pristopiti bistveno bolj centralizirano kot pa v tem konkretnem primeru.

Hvala lepa.

Hvala lepa.

Imamo še eno pooblastilo in sicer namesto kolega Igorja Pečka je z nami kolegica Tina Heferle.

V nadaljevanju pa dajem besedo kolegu Ivanuši.

Izvolite.

Hvala lepa, predsednik. Lep pozdrav vsem prisotnim, še posebej gostom.

Pred nami imamo t.i. pomurski zakon, ki je zaživel leta 2010 z znamenito pisarno s fikusom in tako dalje, ampak dobro. PO tolikih letih se vseeno neki rezultati kažejo, posebej gospod državni sekretar je nanizal podatke celo do leta 2015. Govori o 2018. 99 milijonov neto milijonov čistega dobička. Dobro, milijarda in 100 iz OVE in tako dalje. So neke firme, ki so omenjene, seveda so pa še bi lahko rekli, da jih dosti manjka. Mislim, da je to poslansko vprašanje postavil gospod Horvat na eni prejšnji seji Državnega zbora, celo predsedniku Vlade, gospodu Šarcu, čeprav takrat so bili bolj posplošeni odgovori gospoda predsednika Vlade.

Vseeno se mi je enih par vprašanj postavilo. Se pravi, vi ste govorili gospod Cantarutti bolj kaj vse je bilo, ampak jaz pa ne zasledim, koliko novih družb je bilo ustanovljenih s tem zakonom. Govorilo se je, da se sama delovna mesta, da se je zaposlovalo, da se je sofinanciralo to poslovanje. Mene pa zanima novi poslovni subjekti, če so nastali? S tem, koliko jih je bilo? Pa koliko je teh delovnih novih mest? Vi govorite delovnih 900, ampak zdaj ali so to novi subjekti nastali ali so to nastali na obstoječih subjektih poslovnih? Pa me zanima, kako tudi merite ustvarjanje novih delovnih mest? To me zanima, kako jih merite? To.

Me zanima tudi… zdaj sicer je to bolj kmetijski del, ampak vseeno vedno smo govorili: »Pomurje je žitarica Slovenije.«, pa me zanima kmetijska zemlja ob meji, slovenski meji – a je še slovenska? A je to ta razvoj, ki ga merimo ali beležimo? To.

Pa potem me zanima, kako boste mlade zadrževali v Pomurju, ki delajo v Avstriji? Kako ste jih do zdaj zadrževali, če ste jih sploh? To me zanima, ker izredno težko je biti konkurenčen z avstrijskimi prihodki, daleč od tega.

Bi pa še rekel, kakšne dejavnosti – vprašanje, kakšne dejavnosti so bile, pritegnile gospodarske dejavnosti s tem zakonom? In tudi zdaj kolikor razumem, ta se zaključuje – ali bo sprejet novi zakon ali kako, nisem tega najbolj razumel, kako se bo nadaljeval.

Me pa tudi zanima glede naših treh občin – Ormož, Sveti Tomaž in Središče ob Dravi. One so bile nekako zapoznelo v bistvu evidentirane v tem pomurskem zakonu. Pa me zanima, ker iz teh krajev izhajam – kakšni so bili učinki vseh teh treh občin, če so sploh imele kaj pomurskega zakona? To mislim, da je to to. Če je gospodarstvo ključ razvoja, bomo videli.

Hvala lepa za odgovore.