80. redna seja

Odbor za zadeve Evropske unije

3. 7. 2020

Transkript seje

mag. Marko Pogačnik

Spoštovane kolegice in kolegi, začenjam 80. sejo Odbora za zadeve Evropske unije.

Obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti naslednji člani odbora: gospod Ivan Hršak; gospa Violeta Tomić; gospa Nataša Sukič.

Na seji kot nadomestni člani odbora s pooblastili sodeluje poslanec gospod Marko Bandelli, ki nadomešča poslanca mag. Andreja Rajha.

Obveščam vas, da so na sejo povabljeni poslanci evropskega parlamenta iz Republike Slovenije ter predstavniki Vlade in Državnega sveta.

Vse navzoče lepo pozdravljam.

Prehajam na določitev dnevnega reda seje odbora. S sklicem seje ste prejeli dnevni red seje odbora. Ker v poslovniškem roku nisem prejel predlogov za njegovo spremembo, je določen takšen dnevni red seje kot ste ga prejeli s sklicem.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE POROČILO O IZVAJANJU EVROPSKE KOHEZIJSKE POLITIKE 2014-2020 ZA OBDOBJE OD JANUARJA 2014 DO KONCA DECEMBRA 2019 IN POROČILO O IZVAJANJU AKCIJSKEGA NAČRTA ZA POSPEŠITEV ČRPANJA SREDSTEV IZ OPERATIVNEGA PROGRAMA ZA IZVAJANJE EVROPSKE KOHEZIJSKE POLITIKE V OBDOBJ LETA 2014 DO 2020 TER POROČILO O IZVAJANJU EVROPSKE KOHEZIJSKE POLITIKE 2014-2020 ZA OBDOBJE OD JANUARJA 2014 DO KONCA MARCA 2020 IN POROČILO O IZVAJANJU AKCIJSKEGA NAČRTA ZA POSPEŠITEV ČRPANJA SREDSTEV IZ OPERATIVNEGA PROGRAMA ZA IZVAJANJE EVROPSKE KOHEZIJSKE POLITIKE V OBDOBJU 2014-2020. Poročilo smo prejeli od Vlade 6. marca 2020 in 4. junija 2020.

Spoštovane kolegice poslanke, spoštovani kolegi poslanci in ostali prisotni, tokrat obravnavamo poročili, ki se nanašata na obdobje do konca decembra 2019 in ju je pripravilo še prejšnje vodstvo Službe Vlade Republike Slovenije za razvoj in evropsko kohezijsko politiko ter poročili, ki se nanašata na obdobje do konca marca 2020 in ju je pripravila Služba Vlade Republike Slovenije za razvoj in evropsko kohezijsko politiko pod vodstvom sedanjega ministra Zvonka Černača. Do časovnega zamika pri obravnavi poročil je prišlo iz vsem znanih razlogov, in sicer zaradi epidemije COVID-19 ter procesa oblikovanja sedanje vlade. Glede na dejstvo, da je odbor februarja 2014 sam sklenil, da bo četrtletno spremljal učinkovitost črpanja sredstev evropske kohezijske politike in se je tega tudi držal, vlade pa so temu sklepu sledile s pripravo četrtletnih poročil, sem se odločil, da se formalno seznanimo tudi z časovno nekoliko odmaknjenim poročilom, ki ga je pripravilo še prejšnje vodstvo službe, predlagam pa, da se bolj osredotočimo na aktualnejši poročili oziroma najnovejše podatke, s katerimi nas bo seznanil pristojni minister gospod Zvonko Černač.

Prosim ministra za evropsko kohezijsko politiko in razvoj gospoda Zvonka Černača, da nam predstavi omenjena poročila.

Hvala.

Hvala lepa za vabilo in hvala za besedo, spoštovani predsednik. Poslanke in poslanci, vsi ostali prisotni.

Tako kot je bilo povedano, imate v obravnavi poročili za zadnji kvartal leta 2019 in za prvi kvartal leta 2020. Glede na to, da je nova slovenska Vlada mandat nastopila 13. 3. letos, se poročili po vsebini v glavnem nanašata na obdobje prejšnje Vlade.

Zdaj glede črpanja v primerljivem obdobju, kot vidite iz poročil, številke niso kaj bistveno drugačne, niso se kaj bistveno spremenile v obdobju prvi kvartal 2020 glede na obdobje zadnji kvartal 2019. vseeno mogoče samo v osvežitev par številk. Od razpoložljivih 3 milijard 67 milijonov evrov sredstev v tej finančni perspektivi je bilo na dan 31. 3. preko odločitev o podpori zavezanih 2 milijard 735 milijonov evrov oziroma 89 %. Potrjenih operacij je bilo 71 % oziroma 2 milijardi 177 milijonov in izplačil iz državnega proračuna 37 % oziroma milijarda 137 milijonov. Stanje je po posameznih skladih različno, praktično vsa sredstva so zavezana v okviru evropskega socialnega sklada, malo slabša situacija je na kohezijskem skladu, kjer je zavezanih 91 % sredstev in najslabša na evropskem skladu za regionalni razvoj, kjer je zavezanih preko odločitev o podpori 82 % sredstev. Seveda pa te številke po vsebini ne povedo vsega, ker izkušnje iz zadnjih 3 mesecev kažejo, da tudi nekateri izmed projektov, ki so bili preko odločitev o podpori pripoznani kot primerni za izvedbo v tej finančni perspektivi, niso na taki stopnji pripravljenosti, da bi jih bilo mogoče tudi v tej perspektivi uspešno pripeljati do konca. Zaradi tega poteka v sodelovanju z resorji pregled vseh potrjenih operacij, vseh tistih, ki so še načrtovane, in evalvacija kaj od tega je realno in kaj ne, ki naj bi bila zaključena v koncu septembra letošnjega leta in preko tega tudi omogočena dostopnost eventualno do ostankov iz teh sredstev za projekte, ki pa so pripravljeni ready to go.

Zdaj glede črpanja, o razlogih za zaostanke, o razlogu zakaj se je ta perspektiva praktično začela izvajati šele 2 leti po tistem, ko je bila potrjena v letu 2016, o razlogih za zaostanke predvsem na okoljskih in infrastrukturnih projektih ste oziroma smo, ker sem bil tudi jaz do nedavna vaš kolega in član tega Državnega zbora, kot veste, velikokrat razpravljali ne samo na tem odboru v zadnjem letu in pol, ampak tudi na nivoju Državnega zbora, ugotavljali razloge. kljub vsemu temu se v zadnjem obdobju kaj bistveno premaknilo ni, ker gre na eni strani za sistemske probleme, se pravi za formalna pravila, ki so predpisana v nekaterih zakonih in podzakonskih aktih, ki jih je potrebno spremeniti in je ta iniciativa že začeta, na drugi strani pa gre za razlog pri zakasnitvi črpanja v tem, da se je perspektiva začela relativno pozno oziroma z dvoletnim zamikom. Mogoče samo en primer, ki po moje pove več, kot razglabljanje o vseh posameznih primerih. Recimo na področju okoljskih projektov, kjer je bilo v okviru dogovora za razvoj regij, ki je bil sklenjen leta 2017, pripoznanih kot primernih za izvedbo 62 projektov – 16 vodovodov, 46 kanalizacij. Do 31. 3. letos ni bil potrjen niti en projekt od 62. Tako, da je to ena težava. In tudi zaradi tega črpanja na evropskem skladu za regionalni razvoj, kjer so številke slabše, ki jo počasi odpravljamo, ampak glede na ta velik zaostanek iz preteklosti bo potrebno veliko angažmaja v prihodnjih mesecih, da bodo vsi tisti projekti, ki so pripravljeni za izvedbo, tudi dobili zeleno luč in računamo, da naj bi se to zgodilo najkasneje do konca septembra letos.

Glede na razmere, ki so se nam zgodile v Sloveniji, v Evropi in v svetu z pandemijo COVID-19 in glede na iniciative, ki so temu sledile, pa lahko zatrdim, da ne glede na te številke, ki jih imamo v teh poročilih, to kar sem tudi že večkrat povedal in ponovim danes še enkrat, Slovenija bo počrpala vse do zadnjega centa, o tem ni nobenega dvoma. Počrpala bo pa verjetno nekatera sredstva tudi za projekte, ki prvotno v teh programih tako kot so bili zastavljeni na začetku niso bili predvideni, ker je cilj, da se skozi ta sredstva zagotovi tudi en del odprave dela težav, ki nastajajo zaradi posledic pandemije COVID-19.

Torej, pod črto ta izkušnja, ki jo imamo pred sabo s perspektivo 2014-2020, ni dobra ne kar se tiče izvajanja ne kar se tiče operativne izvedbe programov. Lahko rečem, da na nek način je slabša kot je bila izkušnja iz leta 2007 do 2013. zaradi tega teh napak, ki so se tukaj storile, ne smemo več ponavljati. Naša naloga je, da perspektivo za naslednji finančni okvir 2021-2027 operativno zastavimo tako, da do take situacije kot smo ji bili priča v 2014 in 2020 ne bo več prihajalo in da bodo sredstva za prihodnje obdobje čim bolj enakomerno porabljena po letih.

Kar se tiče covida in kohezijske politike lahko ugotovimo, da če smo imeli recimo na področju kriznih razmer eno čudno situacijo, kjer je komisar dobesedno zaspal in v tistih razmerah nekako ni bil kos situaciji, ki se je zgodila, pa je področje kohezijske politike in komisarka, ki dela na tem področju, bila izredno aktivna. Takoj po tistem ko so se te krizne razmere začela poglabljati, je bil odziv nemuden in, kot veste, je Evropska komisija in potem tudi kasneje evropski parlament v dveh paketih spremenil posamezna določila posameznih uredb marca in aprila, kjer sicer res ni šlo za neka dodatna sredstva, je pa skozi ta poenostavljeni mehanizem bilo državam članicam omogočeno, da lahko prerazporejajo sredstva, ki niso bila potrebna na drugih programih, za potrebe novonastalih razmer. To je bil en vidik – ni šlo za dodaten denar, kjer se je govorilo, ne vem, za Slovenijo okrog 300, 380 milijonih evrov, pač pa za možnost prerazporeditve. In na drugi strani je bila omogočena, bilo je omogočeno koriščenje likvidnostnih sredstev, kjer je šlo za Slovenijo približno za nivo 200 milijonov evrov. Ta izkušnja tega odziva in tudi ambicija, da se tudi glede na to, da te razmere niso zaključene in da se na nek način še nadaljujejo, govori tudi o tem, da bo mogoče tudi za prihodnje obdobje delovati v pomembnem delu v nekoliko bolj poenostavljenih formalnih okvirjih, kar je še posebej pomembno zaradi tega, ker je ta finančni okvir, ki je predviden za okrevanje po pandemiji, za Slovenijo izdaten, je kar ugoden. In znesek, ki je tukaj predviden, zahteva seveda operativno in hitro izvedbo, drugače teh sredstev nebi bilo mogoče niti počrpati. Ta sredstva, ki se predvidevajo kot dodatna sredstva tudi za finančno perspektivo 2014-2020, nameravamo predvsem usmeriti za odpravo posledic pandemije, za spodbudo gospodarski rasti in seveda predvsem za okrepitev zdravstvenih in z njimi povezanih sistemov, kjer ima Slovenija na enem pomembnem delu zelo podhranjeno infrastrukturo - govorim predvsem o posameznih bolnišnicah, o domski oskrbi in o negovalnih bolnišnicah.

S tem sem nekako že prešel na tisti del poročila, ki govori o programiranju oziroma o pogledu za naprej in ta mislim, da je bistven. Glede na razmere in glede na to, da smo v fazi programiranja za naslednje sedemletno programsko obdobje in da bodo v kratkem sprejete tudi določitve glede sklada za okrevanje in vsega ostalega, kar predpostavlja ta odločitev, nas nekako v letošnjem letu v prihodnji polovici leta čaka kar zahtevno in odgovorno delo. Zdaj 13. 3. moram reči, da na mizi nismo dobili kakšnih uporabnih podlag za naslednji večletni finančni okvir. To, kar smo dobili, ni bilo pripravljeno v duhu časa, v katerem smo trenutno. Te stvari niso bile uporabne, zaradi tega smo programiranje za 2021-2027 začeli na novo in v teh mesecih te dokumente na nivoju administracije Evropske unije, Evropske komisije uskladili do neke mere, kjer mislim, da gre za odločitve, ki jih bo mogoče v kratkem sprejemati tudi že na drugih nivojih. Tako, da nas v teh mesecih čaka poleg operativnega programa za obdobje 2021-2027, kjer je ambicija, da bi bil pripravljen do konca letošnjega leta, še nekaj nalog, ki so ravno tako pomembne. Ponovno bomo odprli operativni program za letošnje programsko obdobje 2014-2020 – kot veste, smo ga zaradi covida že spremenili konec aprila in po dveh mesecih tudi dobili zeleno luč Evropske komisije za to spremembo. Ta sprememba se pa navezuje na dodatna sredstva v okviru iniciative za okrevanje v okviru REACT-a (?) in računamo, da bi bila lahko pripravljena do jeseni letošnjega leta in potem tudi s tem dana možnost za koriščenje od začetka prihodnjega leta leta, ker je čas, ki ga bomo imeli na voljo za koristiti ta sredstva, relativno kratek. Potem nas čaka priprava programa za okrevanje po pandemiji in za krepitev odpornosti za naprej. tukaj gre predvsem za nabor konkretnih projektov, konkretnih aktivnosti, konkretnih operativnih programov, ki bodo omogočili možnost dostopa do sredstev evropskih skladov predvsem za namen izboljšanja zdravstvenih kapacitet. Tukaj je naša ambicija, da končno pridemo do prenovljene oziroma nove infekcijske klinike v Ljubljani in Mariboru, do dodatnih kapacitet za potrebe negovalnih bolnišnic, za zagotovitev možnosti dostopa do sredstev za zagotovitev dodatnih mest v domovih za starejše in za izboljšanje oskrbe starejših na domu ter seveda možnost koriščenja teh sredstev na eni strani za ohranitev obstoječih delovnih mest, ki so bila ogrožena in prizadeta zaradi pandemije, in na drugi strani za vzpostavitev podlag, da se kreirajo nova delovna mesta, vse seveda v okviru teh petih znanih ciljev, ki jih zasleduje Evropska unija. V tem okviru naj omenim še sklad za pravični prehod, ki je inštrument, ki bo poleg vsega tega, kar sem do zdaj navedel za prihodnje obdobje, tudi okrepljen, kjer je naša ambicija, da upravičenost dostopa do teh sredstev za dve regiji, ki sta do sedaj upravičeni, razširimo vsaj na štiri regije na območju Republike Slovenije. Sredstev v tem skladu namreč ne bo malo. Potrebno jih po pokoristiti do konca leta 2024, se pravi, da bo potreben hiter odziv, hitra priprava programov in projektov. Seveda pa pri tem je največja odgovornost, da bodo tu programi in projekti, ki bodo dejansko imeli potem tudi dodano vrednost za ta okolja, v katera se bodo ta sredstva namenjala.

Torej naj zaključim, da ne bom predolg, spoštovani predsednik. Pred nami so, kot vidite, velike priložnosti, predvsem pa velika odgovornost. Ta odgovornost je še toliko večja, ker ni vse odvisno od SVRK-a, trenutna stopnja pripravljenosti posameznih projektov je namreč zelo slaba predvsem na področju zagotovitve dodatnih zdravstvenih kapacitet. In naša ambicija je, da vse te aktivnosti v prihodnih tednih in mesecih pospešimo in zaveza, da vse, kar bo na voljo v okviru odprave posledic po pandemiji in v okviru večletnega finančnega okvira za naslednje sedemletno obdobje, tudi uspešno počrpamo.

Hvala lepa.

mag. Marko Pogačnik

Ja, spoštovanemu ministru se zahvaljujem za predstavitev poročila.

Preden odprem razpravo članov in članic odbora, dajem besedo še ostalim povabljenim na sejo. Prosim, da ko do dobite besedo, se najprej predstavite za izdelavo dobesednega zapisa seje. Bi pa, bi rekel povabljene pri njihovi razpravi naprošal, da jo strnejo v rok 10 minut. Želi kdo besedo od vabljenih?

Izvolite, gospod Liljana Madjar.

Liljana Madjar

Dober dan, pozdravljeni. Jaz sem Liljana Madjar, predsednica razvojnega sveta kohezijske regije zahodna Slovenije.

Glede črpanja se strinjam z vsem, kar je povedal gospod minister. Prepričana sem, da čeprav v tem trenutku ne kaže idealno, bomo počrpali vse do zadnjega evra zato, ker napori dejansko gredo v to smer. Če povem samo iz vidika dogovora za razvoj regij, ki ga izvajamo na regijah in kjer je trenutno stanje še precej v neučinkoviti fazi, je glavni vzrok v tem, da se je z izvajanjem začelo pozno, ker so bila sredstva za regijske projekte dodeljena šele ob spremembi operativnega programa, to se pravi leta 2017, in ob intenzivnih naporih in ob pomoči, tudi premagovanja raznih pravnih ovir, sem prepričana, da bomo tudi na tem področju uspeli.

Kar pa je bolj alarmantno, je pogled v prihodnost, pogled v prihodnost za zahodno kohezijsko regijo. Kajti Slovenija je na nivoju NUTS 2 razdeljena na vzhodno in zahodno kohezijsko regijo, torej manj razvito vzhodno in bolj razvito zahodno. Vendar se v teh dveh regijah skriva velika heterogenost. Zahodno kohezijsko regijo sestavljajo štiri regije – osrednjeslovenska, gorenjska, primorska in goriška -, vzhodno osem regij, in te so seveda zelo različno razvite. Jaz se bom pač posvetila zahodu. Torej res je, najrazvitejša je osrednjeslovenska, sledi gorenjska. Že na tretjem mestu, če gledamo razvitost regij, pa je jugovzhodna regija. Naša goriška je po razvitosti šele na šestem mestu, pred njo je, seveda ob vseh ostalih regijah zahodne kohezijske, tudi savinjska. Naj povem samo nekaj primerov. Torej, če vas peljem v Komen na Jezersko, v Bovec, pa tudi Borovnico in Dobrepolje, se boste strinjali z mano, da pač tu neke enovite razvitosti ni. Regija se seveda srečuje z vsemi razvojnimi izzivi, kot se srečuje tudi država in Evropska unija – demografske spremembe, podnebne spremembe, prehod v krožno gospodarstvo, trajnostna mobilnost. Po covidu je izrazito prizadeta goriška regija, ki ima najslabšo demografsko projekcijo v Sloveniji, ob tem pa jo je izrazito oslabilo tudi zaprtje meja glede na strukturo dejavnosti. Največji upad brezposelnosti po covidu pa se kaže prav v gorenjski in primorski regiji. Ampak naša projekcija sredstev evropskih za naslednjo perspektivo – govorim še vedno o sredstvih, ki jih je objavila prejšnja Evropska komisija, ker zdaj ne razpolagamo z najnovejšimi podatki, ti verjetno, pač ne vem, če so že dokončni, tam sta pač pristojna gospod minister in gospa državna sekretarka – kažejo, da se bodo evropska sredstva iz naslova regionalnega in socialnega sklada zahodni kohezijski regiji znižala za 77 % - torej zdaj gre pa lahko samo še na slabše. Ob tem, da se bodo na vzhodu približno za toliko povečala in bomo iz razmerja 60:40 v tej perspektivi prišli na razmerje 1:11,5. Skratka sredstev za zahodno kohezijsko regijo znotraj kohezijske regije tako, mislim znotraj kohezijske politike, skoraj ni. Če k temu dodamo situacijo, ki jo gotovo vsi poznate, da je pa razvoj v Sloveniji temeljil na evropskih sredstvih, ker so bila to glavna razvojna sredstva, seveda je pa situacija še toliko bolj črna. Tudi na sestanku z Evropsko komisijo v decembru je bilo ugotovljeno s strani pač predstavnice Evropske komisije, da so razlike med slovenskimi regijami relativno majhne, ene med najmanjšimi v Evropski uniji in da je treba poiskati rešitev. Sama predstavnica nas je napotila na realokacija sredstev vzhoda na zahod v okviru možnega in seveda na integralna sredstva, ki morajo postati steber razvojnih sredstev. In seveda pač tu je odgovornost odločevalcev, da se zagotovijo primerna razvojna sredstva za zahodno kohezijsko regijo, ker če se ustavi zahodna kohezijska regija, to gotovo ne more pomeniti nič dobrega tudi za Slovenijo, pogovarjamo pa se sedaj o zelo dolgih obdobjih.

Sam COVID je pač prinesel dodatne možnosti za reakcijo s temi viri, ki jih je navedel že gospod minister, to se pravi vse, kar se pač nanaša na next generation EU. Ampak na tem mestu seveda predlagam, da je zagotovitev primernih razvojnih sredstev za zahodno kohezijsko regijo ena od prioritet te države in da se tudi v bodoče vzpostavi to razmerje 60:40, kot ga imamo v tem obdobju, zato, ker nekateri izzivi s katerimi se srečujemo na zahodu, so pa specifični za zahod. Naj omenim samo dostopnost najemnih stanovanj, dostopnost cenovno dostopnih stanovanj za nakup, potresna ogroženost in tako naprej. Eden od korakov, da bomo lahko učinkoviti v naslednjem programskem obdobju, je, ki ga predlagamo, da se tudi za naslednje programsko obdobje programira v okviru enega operativnega programa. In sicer predvidevamo oziroma argumentiramo to z večimi argumenti. Prvi in najpomembnejši je varnost in zaščita razpoložljivih evropskih sredstev. Torej v tem obdobju bi bil že kar lep del evropskih sredstev izgubljen, če Slovenija nebi imela enega operativnega programa zato, ker se pač dinamika po posameznih skladih, po posameznih programih in tudi po posameznih regijah zelo razlikuje. To je pač določen varnostni mehanizem. Ob dejstvu, da pa so v operativnem programu, to se pravi enem operativnem programu, finančne tabele, ki sredstva jasno alocirajo na vzhod in zahod in med programi. To se pravi, da na tak način imamo v bistvu dva operativna programa v enem in nam omogočata tako izvajanje selektivnih programov za posamezno regijo kot tudi skupnih razvojnih programov. Druga zadeva, ki se mi zdi izjemno pomembna, je, da se zavedamo, da bomo ob tem, ko se bo začelo črpanje za naslednjo perspektivo, še vedno izvajali vsaj še tri leta najbolj intenzivno črpanje za to perspektivo. In če bomo imeli mi dve popolnoma različni pravni podlagi, kaj bo to pomenilo za informacijski sistem, za stroške izvajanja, za kadre, je seveda vprašljivo, tega ne znamo napovedati, ampak tisti, ki delamo v operativi, lahko upravičeno predvidevamo, da je enostavneje, če se voz pelje naprej približno v enaki obliki, ki pa tudi deluje - mi poznamo zdaj vse slabosti pač in dobrobiti tega sistema. Potem je pa še en pomislek. Kako bi mi sploh pač šli v pripravo več operativnih programov? Ali to nebi pomenilo tudi zahteve po pripravi vseh omogočitvenih pogojev po kohezijskih regijah? To se pravi govorim o strategiji pametne specializacije in tako rekoč vseh sektorskih in nacionalnih strategijah zato, ker verjetno bi pač potem morali indikatorji izhajati iz omogočitvenih pogojev. Ob tem je verjetno pomembno povedati še, da tudi Evropska komisija zdaj regulativo za izvajanje vseh skladov opredeljuje v eni uredbi, da se zelo zbližujeta kohezijska politika in evropski semester, skratka stvari se sintetizirajo in če bomo v Sloveniji šli še na tem področju v tako izrazito delitev, se bojim, da se bodo pač postavile določene nepremostljive težave.

Jaz sem malo zbrala tudi podatke. Recimo za kohezijski sklad je v Evropi upravičenih 15 držav članic, od tega jih ima 14 en operativni program na nacionalnem nivoju, samo Grčija je tista, ki je del sredstev preusmerila tudi v regionalne operativne programe. Na področju regionalnega sklada in socialnega sklada je seveda večja razpršenost med operativnimi programi, čeprav je samo nekaj držav, ki imajo izrazito administrativno regionalizacijo, kot so recimo Belgija, Nemčija, Francija, Poljska, Italija, Španija, Portugalska imajo dejansko regionalne operativne programi. V večini držav pa so operativni programi na ravni države nacionalni in so ločeni po vsebini. To je nekaj podobnega, kot smo imeli mi v preteklem programskem obdobju.

Tako, da, zelo na kratko, se mi zdi, da je pač nujno razmišljati v dve smeri. Eno je zagotovitev sredstev za vsa področja Slovenije, primernih razvojnih sredstev, ker tudi naša strategija, edina, ki jo imamo, govori o kakovosti življenja za vse prebivalce. In upoštevati pač stanje na terenu, ki je precej bolj dizervificirano, razpršeno kot je pač tisto povprečje…

mag. Marko Pogačnik

Prosim samo, če lahko počasi strnete svojo razpravo.

Liljana Madjar

Integrala, ki jo vidimo. In drugo, razmišljajmo o tem, da bomo vzpostavili dolgoročno zakonsko, kadrovsko, institucionalno in finančno kontinuiteto in v tem smislu predlagam tudi en operativnih program. Mislim, da bomo hitreje in bolj učinkovito delovali.

Hvala.

mag. Marko Pogačnik

Hvala gospe Liljani Madjar.

K besedi se je pa prijavil tudi predsednik vzhodne regije dr. Ivan Žagar.

Beseda je vaša.

Ivan Žagar

Hvala za besedo, gospod predsednik. Lep pozdrav gospodu ministru, poslancem in vsem ostalim prisotnim. Sem Ivan Žagar, trenutno predsedujem razvojnemu svetu vzhodne kohezijske regije, sem pa tudi predstavnik skupnosti občin ali pa vsaj prenašalec nekaterih njihovih idej, pri čemer seveda tako ali tako eni in drugi gremi zastopajo tudi občine, v razvojnem svetu so seveda še drugi deležniki.

Zdaj kar zadeva torej današnje teme najprej kar se tiče obstoječe finančne perspektive, v kateri smo formalno v bistvu v zadnjem letu, nekatere stvari se sicer res zdaj spreminjajo delno zaradi tudi covida. Mi smo večkrat opozarjali seveda, da je treba bistveno pospešiti postopke pri samem izvajanju ali pa pri implementaciji obstoječe finančne perspektive. Govorim predvsem iz vidika dogovora za razvoj regij, se pa srečujemo tudi s podobnimi težavami na nekaterih drugih področjih. No, in praktično do nedavnega, vsaj kar se tiče projektov iz dogovora za razvoj regij, so stvari popolnoma stale. Pričele so se vseeno, jaz mislim, da premikati zdaj v zadnjih nekaj mesecih. Mislim, da je tudi bilo nekaj projektov iz tega naslova že odobrenih, pred tem praktično ničesar. Je pa res tudi to, da je slika po posameznih ministrstvih različna. Zdaj jaz osebno menim, da je treba tu pač zelo jasno pogledati postopke. Jaz mislim, da v tem trenutku, če želimo in prepričan sem tudi sam, da bomo izkoristili seveda ta sredstva, ki jih nujno za razvoj potrebujemo že sicer, ne pa še zdaj ob posledicah te krize, torej, da se bodo te stvari realizirale, da se bodo našle tiste točke, kjer ob nekih analizah realnih, kjer dejansko so največje težave, da se bodo odpravile in da bodo postopki stekli, da bodo stvari tekle ne na popolnoma zbirokratiziran način. Veste, stvari ne morejo teči, če eno leto usklajujete projekt s pristojnim ministrstvom, če v fazi usklajevanja gredo stvari po desetkrat s pripombami na eno in drugo stran. To je nevzdržna situacija in tu je treba po moje zelo jasno narediti akcijski načrt, zelo jasno postaviti protokole načina odobravanja projekta in potem seveda na tak način peljati. In jaz upam glede na to, da smo tudi novi ekipi predstavili vse te težave večkrat in da vseeno jaz osebno nekako čutim premike na tem področju, da bodo stvari pač dejansko tudi stekle in da bomo stvari pač realizirali. Ob tem, da je tudi tu smiselno seveda poenotiti postopke kar se tiče ministrstev in pogledati, kaj se da narediti tudi glede na namige Evropske komisije za eventualno podaljšanje, pa ne zaradi tega, da bi bila to potuha nekomu, ampak zaradi tega, da se lahko dejansko stvari v bistvu konkretno izpeljejo.

Zdaj kar zadeva pa nove finančne perspektive. Zdaj mi smo na razvojnem svetu tudi pristojnega ministra gostili in so mu tudi seveda svetniki pač predstavili situacijo v vzhodni regiji. Bi pa tukaj seveda najprej opozoril na to, da moramo verjetno stopiti na pot skladnega regionalnega razvoja. Nenazadnje nam to narekuje tudi zakonodaja in da v bistvu morajo biti razvojne razlike tiste, ki bodo seveda tudi v prihodnje odločilne pri sprejemanju ukrepov in da se končno začelo stvari spreminjati, da se začnejo stvari obračati in da bomo namesto, da se nam te razvojne razlike, ki se nam še vedno povečujejo tudi med vzhodom in zahodom in pa seveda tudi znotraj na nivoju notranjih regij med temi dvanajstimi, da se bodo začele te razvojne razlike zmanjševati. Seveda so lahko v Evropi te razlike med regijami večje, ampak mi smo v Sloveniji in nas more skrbeti slovensko stanje. In kar se tiče nekih razlik in načina, kako pri nas potekajo stvari, če samo pogledamo migracijske tokove, potem lahko ugotavljamo, da smo priča dnevnim migracijskim tokovom v center v dopoldanskih urah oziroma jutranjih in potem iz centra nazaj. In jaz mislim, da je treba te stvari nekoliko obrniti in poskrbeti za to, da se bo Slovenija vsaj približno pričela enakomerno razvijati. Tako ali tako seveda teh razvojnih razlik ne bomo odpravili nikdar, ampak vseeno se pričakuje, da bodo stvari se pač končno začele premikati, ker sicer je vprašanje, če sploh ima smisel še pogovarjati o tem enakomernem razvoju Slovenije. In jaz pa seveda verjamem, da aktualna oblast je temu tudi naklonjena.

Pri načrtovanju ukrepov v prihodnje je po moji oceni seveda potrebno izhajati iz potreb, iz vsebine, ki so, ki jih pravzaprav razvojno stanje narekuje. Če bi šli danes pogledati kazalce, pa ne samo kazalce BDP-ja, ta se povečuje, ne vemo, in zaradi tega so pač tudi nastopile težave, ki jih je omenila predsednica zahodne regije, da je zahodna regija pač prestopila teh 100 % povprečne razvitosti regij v Evropi, da pa seveda v vzhodnem delu ostajamo šele na 70 % in da so se tudi v tem zadnjem času te razvojne razlike v procentih tudi kar se BDP-ja povečale, če pa pogledamo vse ostale kazalce, pa so praktično vsi ostali kazalci od stopnje brezposelnosti, od, kaj jaz vem, socialnih razmerij in še vsega ostalega, v škodo vzhodnem delu Slovenije. Jaz sam tudi osebno seveda zagovarjam to, da je potrebno imeti v vidu ne samo ta vzhod in zahod, ampak da je treba tudi znotraj imeti v vidu nivo regij na NUTS 3 nivoju.

Kar zadeva / nerazumljivo/ je treba še verjetno povedati to, da so na nekaterih področjih posledice še bile ali pa so takoj evidentirane, na nekaterih področjih se bodo posledice pričele pojavljati ali pa se že pojavljajo. Tukaj imam seveda mislih recimo področje, če hočete kovinske in avtomobilske industrije, kjer počasi prihaja do težav, ki na začetku niso bile evidentne, pa tudi recimo na področju dnevnih migracij, to je primer v našem vzhodnem delu, kjer imamo ogromno dnevnih migracij preko meje v Avstrijo in tu je kar nekaj izgub delovnih mest bilo in to so seveda težave, ki bodo dodatno prizadele tudi regije na vzhodnem delu Slovenije, pa še verjetno kakšno.

Zdaj pa kar zadeva seveda načrtovanja torej razvoja v prihodnjem obdobju. Jaz seveda menim, da je treba stopiti torej na to pot enakomernega razvoja Slovenije. Seveda je ob teh evropskih sredstvih, če želimo stvari peljati, nujno potrebno seveda zagotoviti tudi verjetno določena integralna sredstva in v bistvu te stvari obravnavati v paketu.

Zdaj pa kar zadeva seveda samega programiranja, čeprav je to zelo tehnična zadeva, če smo korektni. Vprašanje enega ali dveh operativnih programov, zdaj za vzhodni del tudi na zadnjem seju sveta smo ponovili sklepe, ki smo jih že večkrat zelo jasno predstavili, da pričakujemo ločene operativne programe. K temu se ne nagibajo samo občine, če hočete, ampak praktično vsi akterji, tudi univerza v Mariboru. Vlogo, pa bistven razlog je pa seveda vsebinske razvojne narave. Zaradi tega, ker je samo na tak način v bistvu mogoče zagotoviti , da se bodo res zajele v obeh okoljih tiste vsebine, ki so seveda nujno potrebne. Jaz tudi sodelujem v tem odboru za spremljanje in potem ko smo imeli kasneje, čeprav smo mislili že večkrat v začetku, želeli imeti ločen OP tudi za zdajšnje obdobje, to ni uspelo čeprav je v Državnem zboru, če se prav spomnim, ravno na tem vašem odboru bil tak sklep celo izglasovan v fazi programiranja pa potem ni bil spoštovan, se je kasneje govorilo tudi s strani pač izvajalcev, da so pa zdaj težave, ker imamo pa samo en operativni program. Še en moment je tu zelo prisoten, ki se že lahko kaže. Ob covidu se seveda v drugi fazi, pa jaz upam, da bomo sámo epidemijo obvladali, da se ne bodo te težave, ki se zdaj pojavljajo spet eskalirale, ker potem bomo še v bistveno večjih težavah, da se potem seveda pojavi problem ekonomsko-finančne krize in ti problemi so običajno izgovor za neko dodatno centralizacijo države. Jaz upam, da bomo znali zdaj pač v bistvu torej te probleme uporabiti in izkoristiti kot neki nagib za enakomernejši razvoj. Zdaj treba je pa povedati verjetno še to, da ko govorimo o več operativnih programih, glejte, je po mojem vedenju praktično evropske države imajo veliko število operativnih programov. Težava, ki jo mi imamo, je še ena. Mi nismo regionalno formalno in dejansko organizirani, ampak samo statistično. Recimo Poljska, Češka, vse te države imajo praktično vsaka regija svoje operativne programe, govorim pa seveda o teh državah, ki imajo podobno kot mi relativno veliko sredstev na voljo. Zato mi absolutno zagovarjamo dva operativna programa predvsem iz tega vsebinskega vidika in iz vidika transparentnosti črpanja sredstev. Gre za to, da sredstva, ki so namenjena v skladu z evropskimi predpisi v manj razvite regije, se morajo tam tudi implementirati. To seveda ne pomeni, da pri izvedbi projektov ne sodelujejo tudi inštitucije, posebej še raziskovalne ali pa katere druge iz pač zahodnega dela Slovenije ali pa iz centra, če hočete, ampak tam, kjer so seveda potrebne, ampak gre za to, da se projekti izvajajo tam. in nenazadnje, da se te inštitucije, če govorimo o raziskavah, ukvarjajo izključno s tistem, za kar so namenjene, torej z raziskavami, ne pa z neko administrativno dejavnostjo na tem področju.

Zdaj kar se tiče navedb, no, pa še to je treba povedati, da Slovenija je že imela v prejšnji perspektiv, da je že bilo rečeno, tudi tri operativne programe, res pa je, da niso bili razdeljeni na vzhod in zahod, ker takrat še ni Slovenija bila tako statistično organizirana, bili so pa po posameznih skladih.

Zdaj kar pa zadeva seveda vseh tehnikalij, ki so s tem povezane, jaz se s tem seveda ne morem strinjati. V vsakem primeru pričakujem, da bo na podlagi težav, ki so bile evidentirane ob zdajšnjem črpanju sredstev, se naredilo zelo resne realne analize, se bo pogledalo, katere vsebine stojijo ali pa projekti stojijo in se bo bistveno poenostavilo postopke in res izvajalo samo tisto, kar je dejansko nujno potrebno. In potem teh težav nebi smelo več biti, ki jih mi zdajle poslušamo. In ne more biti eden ali pa dva OP-ja izgovor za to, da bi pač bila Slovenija izgubila sredstva, ker ima zdaj enega, pa jih ni. Izgubila bi jih, če bi jih izgubila zaradi tega, ker implementacija ni potekala tako kot bi morala biti. In to je lahko samo izgovor, na implementaciji je potrebno narediti bistvene korake naprej.

Zdaj če mene vprašate, je en del, seveda programiranja, vsebina. Ta je tista, ki mora pokriti potrebe posameznega okolja. Drugi del je sama implementacija, ki je tehnika izvedbe projektov. In tudi, če sta dva operativna programa, jaz ne vidim težav, da pač tehnika izvedbe nebi bila seveda za oba dva identična možno uporabiti iste programske pakete, vsaj kolikor imam sam izkušenj, ker sem se s tem pač tudi operativno ukvarjal. Treba pa je seveda biti dovolj fleksibilen v fazi projektiranja in te stvari pač tako peljati.

Kar se pa tiče finančnega vidika lahko seveda ugotavljamo, da bo kak strošek več, ker pač nekateri formalni organi se verjetno morajo podvojiti, če že govorimo samo odbor za spremljanje, vendar so, če mene vprašate, ti stroški v bistvu zanemarljivi v primerjavi s tem, kaj prinašajo ločeni operativni programi. Predvsem pa so ti stroški v bistvu anulirani, če bomo res izpeljali ustrezen proces…

mag. Marko Pogačnik

Dr. Žagar, vseeno prosim vas…

Ivan Žagar

Zaključujem, tako.

Če bomo res izpeljali ali pa bo izpeljan ustrezen proces debirokratizacije, ki bo bistveno zmanjšal stroške in implementacija.

Tako, da še enkrat za zaključek dva stavka. Kar se tiče obstoječe finančne perspektive jaz upam, da bodo stvari tekle tako kot so zdaj zastavljene in še hitreje, da se bodo stvar implementirale. Kar zadeva pa novo projektiranje pričakujemo partnerski odnos pri tem programiranju, nenazadnje dajemo tudi soglasja na operativne programe v skladu z zakonom. Predvsem pa, da bomo stvari zastavili na način, da bomo poskrbeli za primerljiv razvoj Slovenije. In za to mislim, da gre.

Hvala.