Spoštovani, predlagam da pričnemo. Torej kolegice, poslanke, poslanci pričenjamo drugo sejo Odbora za zdravstvo. Pozdravljam vse prisotne in vabljene na današnjo sejo.

Skupna seja obeh odborov je bila sklicana za predstavitev Poročila glede skupnih ukrepov na področju socialne politike, ki ga bo predstavil evropski poslanec dr. Milan Brglez.

Obveščam vas, da na seji kot nadomestne članice in člani odbora za zdravstvo s pooblastili sodelujejo: poslanka Alenka Helbl, nadomešča Jelko Godec, poslanec Soniboj Knežak nadomešča mag. Bojano Muršič, poslanka Mojca Šetinc Pašek nadomešča Terezo Novak, poslanka Eva Irgl nadomešča poslanko Alenko Jeraj, poslanec Milan Jakopič nadomešča poslanca Miha Kordiša in poslanec mag. Dean Premik nadomešča poslanko Matejo Čalušić.

Besedo dajem podpredsednici Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide Sandri Gazinkovski.

Hvala. Spoštovane kolegice in kolegi, lepo pozdravljeni.

Pričenjam 4. sejo Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide.

Obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti naslednje naslednji člani: Miha Kordiš. Na seji kot nadomestne članice in člani Odbora s pooblastili sodelujejo: mag. Dejan Kaloh namesto gospe Anje Bah Žibert in gospa Mojca Šetinc Pašek namesto Tereze Novak.

Besedo predajam nazaj predsednici Odbora za zdravstvo mag. Tamari Kozlovič.

Prehajamo na določitev dnevnega reda. S sklicem seje 7. septembra 2022 ste prejeli dnevni red seje odborov. Ker k dnevnemu redu seje ni bilo predlogov za razširitev oziroma za umik, je določen dnevni red seje kot je bil predlagan s sklicem.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA - POROČILO GLEDE SKUPNIH EVROPSKIH UKREPOV NA PODROČJU OSKRBE. Gradivo k točki je objavljeno na spletnih straneh Državnega zbora. Na sejo so bili vabljeni: dr. Milan Brglez, poslanec v Evropskem parlamentu, ki bo tudi poročilo predstavil, in predstavnika Ministrstva za zdravje in Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in invalide. Prehajamo na obravnavo točke.

Besedo dajem … / oglašanje iz dvorane/ Prosim? Izvolite, beseda je vaša.

Lep pozdrav vsem.

Zdaj v okviru Evropskega parlamenta deluje nek odbor za socialo, katerega člani so trije poslanci iz Republike Slovenije. In me zanima, zakaj niste vabili vseh treh poslancev, ki so člani tega odbora na današnjo sejo. Zakaj je vabljen samo eden od teh poslancev? Najprej to pojasnilo. Potem pa v nadaljevanju predlog.

Hvala za vprašanje. Gospoda dr. Milana Brgleza smo povabili na odbor, ker se je na nas že junija obrnil, da bi predstavil poročilo, katerega tudi soavtor je, kar bo tudi sam povedal v predstavitvi. Zato kar predajam besedo evropskemu poslancu, da predstavi poročilo.

Najlepša hvala za besedo in zahvaljujem se v bistvu najprej sploh za to možnost, da predstavim poročilo o skupnih evropskih ukrepih na področju oskrbe.

Zdaj, malo ima neko svojo zgodovino celotno poročilo. Gre za v bistvu poročilo, ki je nastalo na dveh odborih. Na Odboru za zaposlovanje in socialne zadeve kot enem in drugi odbor je Odbor za enakopravnost oziroma za ženska vprašanja v bistvu, če hočete, v bistvu kot FEMM kot se imenuje v Evropskem parlamentu. Torej gre za poročilo, ki sta ga pripravila dva poročevalca vključno z vsemi poročevalci v senci, kar pomeni da sta dva odbora nekako pripravila zadevo. Zaradi tega je v tem poročilu zelo veliko poudarka tudi na enakopravnosti spolov, ker je področje oskrbe tisto, kjer prevladujejo ženske v vseh segmentih, tako na točki oskrbovank ali pa oskrbovancev kot na točki tistih ki skrbijo. Še zlasti to velja za neformalni del, neformalni del oskrbe, ki je sestavni del tega poročila. Ne govorimo o zgolj institucionalni oskrbi, torej formalni oskrbi, ampak govorimo o celotni oskrbi, govorimo o vsem, kar spada pod skrbstvo, pomeni od otroškega varstva do dolgotrajne oskrbe. Potem celotno področje invalidnosti ali pa oseb s posebnimi potrebami, vse, kar pride vmes pravzaprav, je to področje, kjer se vsi vsaj enkrat v življenju srečamo s tem, da smo oskrbovani ali pa da skrbimo za druge. Do tega poročila ne bi nikakor prišlo, če ne bi bilo pandemije. Pandemija nam je pokazala, kaj so to kritični poklici in to področje je ravno tisto, ki se je nekako izvilo iz celotne obravnave. Drugi del, ki je pa pomemben, glede na to kaj trenutna komisija pravzaprav počne oziroma kaj se je postavlja kot prioritete. Ena od zadev je tudi vprašanje demografskih izzivov. Redukcija demografskih izzivov na točko oskrbe se je žal v tem procesu zgodila in po tistem, ko je to poročilo nastalo, nastalo je z namenom, da vpliva na to kaj bo evropska komisija predlagala kot evropsko strategijo za oskrbo, ta je zdaj zunaj in naj bi bili dve priporočili sprejeti na ravni sveta. Torej naj bi se države prostovoljno zavezale, ker dejansko priporočila kaj več ne morejo biti. Tako glede ciljev glede jamstva za otroke torej v bistvu barcelonskih ciljev, ki so bolj natančno določeni, zelo jasni in tako naprej in precej manj jasni cilji, ki so vezani na dolgotrajno oskrbo. Ampak že samo dejstvo, da naj bi ta priporočila bila sprejeta, bo vplivalo na to, da bodo države skušale na tem področju nekaj narediti. Ampak kot sem rekel na začetku, to je zelo feminiziran poklic ali pa to je zelo feminiziran sektor. Par podatkov recimo, ko govorimo o institucionalni oskrbi ali pa ko govorimo o formalnih oskrbovalcih, osem milijonov tistih, ki delajo v tem sektorju v Evropi. Na drugi strani neformalni. V bistvu tam 52 in še več, nimamo vseh podatkov. Ob tem, da se pojavi ena taka, dajmo temu reči »zaciklana« spirala. Kako ta zadeva izgleda? Ta zadeva izgleda tako, da se družbeno ali pa od družbe običajno pričakujejo, da tisti ki se bo ukvarjal z neformalno oskrbo bodisi zaradi tega, ker je v to potisnjen, ker ni institucionalnega varstva ali pa drugih oblik, da je to vedno v družini ženska. Ta ne more biti, ne more peljati kariere v celoti, zaradi tega so pokojnine na koncu nižje. Potem pa so zaradi dolgoživosti družbe, ženske živijo tudi dlje in v bistvu se zadeva se samo v bistvu vali brez, če ne bo politične intervencije v celotno področje, bomo imeli velik problem. Zdaj sistemi so sicer zelo različni po različnih državah, to je treba vedeti, ampak ta osnovna dimenzija obstaja, ta dimenzija konstantno obstaja in z njo se je treba na nek način soočiti. Zdaj poročilo je bilo delano torej kot poskus vpliva parlamenta na to, kaj bodo končni cilji, strategije, in poskus: zastavljanja področja tako, da po tistem, ko bo strategija zunaj, da to ne bo zdaj končna zadeva, ampak da bo ta imela tudi nek »follow up« oziroma da bo se ta zadeva nadaljevala z akcijskimi programi bodisi na evropski ravni bodisi v posameznih državah članicah.

Zdaj seveda tisto, kar je osnovni moment, ki ga je treba reči, marsikje ne bi pandemije tako dobro preživeli, če ne bi ljudje bili toliko srčni. Zdaj pa vrednotenje v sodobnih družbah pa ni dovolj v bistvu, da se jim samo zahvalimo, ampak preprosto je treba vlagati več. To je eno od ključnih ugotovitev poročila - več je treba vlagati v javno infrastrukturo in ljudi, ki se ukvarjajo z oskrbo. Zagotoviti je treba tudi njihove ustrezne delovne pogoje, ustrezno organiziranost. Tisti, ki imajo možnost socialnega dialoga, tam je situacija malo boljša. Marsikje se ukvarjamo z vprašanjem migracij znotraj tega. Na nek način nam delovna sila, tudi Slovenija med njimi, nam odteka, beži iz sektorja. To se je videlo med pandemijo. Bodisi da gredo v druge poklice, ki so manj zahtevni in ne morejo več v bistvu iti samo na ta etični pogon, torej tisto kar jih je, ali pa empatijo. Preprosto to je preveč izčrpajoče, ne moreš celo življenje delati samo to, če pravzaprav nimaš ustreznega plačila. Zdaj, videli smo med pandemijo, da v bistvu brez skrbstvenih poklicev družba preprosto ne bi delovala. Ne bi delovala. Ampak velik del tega je neplačan, neformalen, nima pomoči, nima dostopa do javnih storitev, ki bi omogočali storitve dolgotrajne oskrbe in s tem tudi to drugačno vizijo dolgotrajne oskrbe, ki govori o v bistvu, da čim dalje ostaneš doma, da gre za skrbstvo na domu v skupnost. V bistvu tukaj je v bistvu en vidik, ki je pomembe, hkrati pa če pogledamo to zadevo tudi v bistvu tega slovenskega vidika, vidimo, da je velika prednost našega sistema, karkoli že obstaja, dajmo reči javna mreža, ki je sestavljena tako iz javnih zavodov kot na drugi strani koncesionarjev, ki zagotavlja tako zdravstvene kot socialne vidike te dolgotrajne oskrbe, in ne gre za redukcijo na eno ali drugo. To je bilo lažje narediti na ravni evropskega poročila, tega se zavedam v bistvu, kot je o teh zadevah lahko govoriti znotraj posameznih držav članic, ampak to je še ena tista dimenzija, ko gre za neko horizontalno zadevo, ki jo je na evropski ravni malo lažje, v bistvu, bom rekel, določiti ali pa opredeliti določene cilj. Zakaj lahko tam opredelimo zgolj cilje? Zaradi tega, ker je osnovna pristojnost v državah članicah. Tukaj ni, temu se ni možno izogniti. Države članice so tiste, ki imajo osnovno pristojnost. Največ, do koder lahko pridemo, je, da določimo skupne minimalne okvire, recimo za dolgotrajno oskrbo. To je možno nadaljevanje. In druga takšna zadeva, ki je najmanj tako pomembna kot to, je, da bi pravzaprav morali priti do nekega novega družbenega dogovora na področju oskrbe. Ker v nasprotnem primeru, kako se bomo pa soočili z vsemi posledicami, tako podnebnih sprememb, vsega drugega in ob hkratnem staranju prebivalstva, če ne bomo v bistvu do področja oskrbe preprosto sprejeli drugačen pristop? Zdaj, ta drugačen pristop včasih v teh feminističnih krogih ali pa tam govorijo recimo o ekonomiji skrbi kot nekem izhodišču, kjer se vrednoti tudi ta del, ki je do zdaj v marsičem neplačan in ni nekih benefitov recimo za tistega, ki skrbi, recimo doma, da mora skrbeti, in ni potem v bistvu benefitov recimo pri vprašanju upokojevanja ali podobnih zadevah. Torej marsikaj, tukaj nas čaka cela paleta stvari, ki jih bomo pravzaprav morali narediti. Tisto, na kar se je zadeva ta trenutek reducirala, so torej skupna priporočila na področju jamstva za otroke, torej otroškega izobraževanja in varstva, še večja vključenos, zato ker marsikatera država tudi teh ciljev ne dosega, Slovenija ni med njimi, tako da na tej točki nimamo takega groznega problema,: ampak s posebnim poudarkom na vse ranljive v bistvu, ker je šola prostor, kjer se lahko izenačijo možnosti. In drugi del priporočila ali pa drugi del priporočil, kjer je pa treba razviti še ustrezne indikatorje, da bodo lahko v celotno zadevo dovolj dobro spremljali, je pa področje dolgotrajne oskrbe. To je pa drugi del tega področja, kjer pa ni tako kvantificiranih kazalnikov kot je v primeru jamstva za otroke glede vključenosti, še zlasti otrok do treh let pa potem tistih nad tremi leti, kjer se govori ne samo o tem, da morajo biti vključeni v programe, ampak tudi koliko ur naj bi takšni programi pravzaprav obsegali. In govori seveda o celoti v bistvu. Tudi v tem obdobju, bom rekel, ko se ukvarjamo tudi z vprašanjem beguncev ukrajinskih in tako naprej, v bistvu vse te kategorije morajo biti pravzaprav tukaj vključene. Predvideva se tudi dodatna sredstva glede tega. Tako da, ja, jaz postavljam ta širši kontekst ravno zaradi tega, da se zavedamo v bistvu, da tukaj bo pravzaprav potrebno marsikaj narediti.

Zavedanje obstaja, poskusi v smeri tega, da bi vsaj določili neke skupne minimalne standarde, obstajajo. V Evropskem parlamentu se je okoli tega poročila oblikovala koalicija, ki sega nekako od levice, zelenih, socialistov in demokratov, kot se pač moji skupini reče, potem Renewa, torej prenove oziroma liberalnega dela in evropske ljudske stranke. To vse skupaj seže, na nekaterih točkah celo v bistvu ta majčkeno manj oziroma evropski konservativci in reformisti, kamor spada recimo tudi poljska vladajoča stranka, da to poenostavim v celotni zadevi. Torej obstaja torej široka podpora tej zadevi. Tisto, kar se je zgodilo skozi sprejemanje tega poročila in sprejemanje potem strategije, je, da smo začeli govoriti podoben jezik. Da smo začeli govoriti podoben jezik o tem, kaj naj bi ta, kaj naj bi v tem sektorju oskrbe bilo ključno - oskrba naj bi postala človekova pravica. Gre za integriran pristop k oskrbi, gre za vseživljenjski pristop k oskrbi. Gre za to, da na drugi strani pa namenimo posebno pozornost tistim, ki v sektorju delajo, njihovim delovnim pogojem, dostojnemu plačilu. Konec koncev morajo oni preživeti potem, ko skrbijo za nekoga drugega in se že razdajajo skozi odnose. Ja, tudi sodobne tehnologije so lahko uporabne, noben tega ne zanika, ampak absolutno pa ne morejo roboti zagotavljati človeške odnose ali nekako skrbeti ali pa celo, konec koncev začne se z delitvijo hrane in podobnih zadev. Seveda so noter tudi številni primeri ali pa v bistvu ustrezno obravnavano tudi neformalna oskrba z ustreznimi investicijami, v bistvu storitve, javne storitve, dostopne storitve, ki omogočajo tovrstno oskrbo. Tam imamo še posebno dodatni problem, da ni zunanjega nadzora nad kvaliteto oskrbe. Medtem ko v institucionalnem varstvu imamo nek takšen nadzor, seveda ga v neformalnem ne moremo imeti. In tukaj tudi to je treba vzpostaviti. Zdaj to ni samo poslovna priložnost, ampak je to nekaj zelo odgovornega, kjer kakršnokoli že uvajanje samega trga samo po sebi, v bistvu nereguliranega, predstavlja velik problem. Reguliran je v bistvu neka druga neka druga dimenzija, ki jo je treba pri tem upoštevati. Jaz iskreno upam, da v bistvu, da ta poročila oziroma priporočila na podlagi same strategije, da bodo sprejeta v decembru. Češko predsedstvo se je nekako zavezalo, da bo to zadevo naredilo, tukaj obstaja kar širok konsenz, da je takšna priporočila možno sprejeti, da niso preveč zavezujoča ali pa preveč daljnosežna tudi za tiste države, ki še dosedanjih zadev ne dosegajo. Hkrati pa, kot sem rekel, medtem ko na področju jamstva za otroke nekaj je že bilo narejeno, imamo glede dolgotrajne oskrbe prvič možnost oziroma prvič v bistvu neka tovrstna priporočila na ravni sveta tudi v bistvu, ja,: kot del, ja, na nek način so priporočila tudi del pravnega reda EU, ja, to je treba zadevo tako jemati. Niso sicer iztožljiva, ampak v bistvu so države nekako zavezane. Drug vidik tega spremljanja vseh teh priporočil je pa v bistvu evropski semester. To je pa primer načrtovanja, v bistvu, ki je vsaj za države evra pod nadzorom tega, kaj je, kaj niso. In seveda naj bi sestavni del tega bil tudi ta semester. Jaz sem bil sicer malo nesrečen, ko sem poslušal zadnji govor predsednice komisije. Omenja osnovno tendenco zadaj za tem poročilom, in to je, da je treba solidarnost med generacijami spraviti v evropske pogodbe, ne omenja pa celotne evropske listine oziroma evropskega stebra socialnih pravic, ki bi moral biti v bistvu pravzaprav tudi integriran, če bi hoteli tudi temu področju oskrbe nameniti večjo pozornost. In druga reč, ki je, tisto, kar me je začudilo, v vseh teh popandemskih časih, je samo oskrba še tisti del sociale, o kateri se pogovarjamo, medtem ko so drugi deli sociale, razen tisti, ki se nanašajo, v bistvu, na energetsko revščino ali pa na drugi strani na vprašanje preprečevanja lakote v teh časih, ki so zaznamovani z vojno sankcijami z vsemi posledicami tega za ljudi, v bistvu praktično tega v govoru o temeljnih prioritetah unije za naslednje leto, ki so nekako postavlja tudi za nas nek okvir tega, kaj je možno, na kak način je možno kaj narediti, pravzaprav tega ni. Ampak vseeno mislim, da gre za neko prelomno poročilo s širokim konsenzom, ki je zadaj za njim. Povedal sem kako širok je ideološko, to je pravzaprav najširše, kar je možno znotraj Evropskega parlamenta ta trenutek sprejeti na takšnih, dajmo reči socialnih temah ali pa pro-evropskih socialnih temah. V bistvu v nasprotno smer pa na vso srečo večine ni za kakšen sprejem kakšnega poročila in v bistvu je pač neko, po mojem dobra osnova za premislek tega, kje smo mi in kaj lahko glede tega naredimo.

Zdaj bil sem malo daljši, se opravičujem, govoril bolj ali manj iz glave, ker v bistvu so te zadeve mi jasne. Plus tega ste gradivo dobili, tako da je ob tem možna določena razprava.

Hvala lepa za to priložnost in pozornost.

Hvala.

Bo kdo od predstavnikov ministrstva? (Ne.)

Potem prehajamo na razpravo članic in članov obeh odborov. Predajam besedo poslanki Ivi Dimic, pa če se še kdo javi.

Hvala lepa za besedo. Spoštovani, danes prisotni, državni sekretar, tudi evropski poslanec.

Zagotovo imamo pred sabo temo, ki je zanimiva ne samo za slovenske razmere pač pa tudi za evropsko oziroma širše svetovne razmere. Poročilo dejansko je nekje usmerjeno v formalno in neformalno oskrbo, katero lahko rečem, da smo veliko, res veliko govorili v zadnjih dvajsetih ali pa petindvajsetih letih, intenzivneje pa v zadnjem letu ali dveh, ko smo v Sloveniji sprejeli Zakon o dolgotrajni oskrbi. Ko sem pregledala določene, bom rekla, sklepe ali usmeritve ugotovitve, me boste potem popravili, ugotavljam, da dejansko tako kot v Sloveniji se tudi Evropa zaveda, da je celina, kjer se prebivalstvo stara. Mogoče v velikih državah je to soočanje s staranjem in potrebo po formalni pa tudi po neformalni oskrbi, mogoče nekoliko nižja. Države, ki pa imamo to demografsko sliko tako slabo kot jo ima Slovenija, mislim, da smo drugi v Evropski uniji po demografski sliki in po hitrosti starajočega se prebivalstva, pa so to res: zaskrbljujoči podatki. Če se vrnem nazaj, mislim, da je že OECD kot neka taka priznana krovna organizacija, ki sledi vsem zadevam tudi na področju sociale kot tudi na področju gospodarstva in še ostalih, je vrsto let nas opozarjala, da je Slovenija kot edina evropska država, ki še nima vpeljane dolgotrajne oskrbe. To je bila rak rana, bom rekla, tudi našega nekega socialnega varstva predvsem, lahko rečem starejših, pa tudi skupin, ki ste jih imenovali, to so starejši, to so tisti najranljivejši, invalidi in tako naprej. To so skupine, ki dejansko potrebujejo človeka, ki potrebujejo tudi neformalno oskrbo. Lahko rečem, da smo se glede te neformalne oskrbe velikokrat in veliko časa ukvarjali. Mogoče še najbolj pri ravno pri teh najšibkejših, najmlajših, pri otrocih, ki dejansko potrebujejo skrb in nego staršev bodisi zaradi bolezni, ampak mislim, da bolj zaradi kakšnih ostalih bolezni, ki so mogoče še pridružene in tako naprej. In dejstvo je, da smo imeli ravno na tej neformalni oskrbi neke slabe rezultate ali pa slabo urejene razmere. Tudi za starše, ki ostanejo zaradi nege otroka doma, se pravi, in jim ga negujejo, moram reči, da za njih praktično ni bilo skoraj ali pa zelo slabo poskrbljeno, tako kot dohodek, s katerim bi preživeli, kot tudi neka socialna varnost. Moram reči, da se je to zagotovo, tako kot v celotni Evropski uniji, pokazalo, kaj je potrebno narediti s prihodom epidemije. Žal, ta epidemija je potem res odplaknila ves balast in je ostalo tisto, kar je bilo potrebno narediti. Lahko rečem, da je vlada ali pa minister Janez Cigler naredil to, da smo, pa tudi moram tukaj omeniti Aleksandra Reberška, da smo naredili en tak preboj s temi protikoronskimi paketi naprej, da se je zagotovilo dostojno, ne rečem, da je dobro urejeno tudi v Sloveniji, ampak dostojno neko nadomestilo za starša, ki ostane doma zaradi nege in skrbi za otroka. Lahko rečem, da je Slovenija v tem koraku zagotovo naprej naredila. Kar mogoče me bolj skrbi, me skrbi to, kar tudi že danes pri naslednji točki sledim, da pa vendarle ne vidimo, da je potrebno to dolgotrajno oskrbo spraviti v celoti v življenje, da bomo imeli lahko vse štiri oblike te oskrbe, se pravi institucionalno varstvo, neformalno varstvo, pomoč na domu, se pravi, oskrba družinskega člana. Se mi zdi, da je pomembno, da tudi Slovenija tukaj nadaljuje začrtano pot z Zakonom o dolgotrajni oskrbi, ki je bil sprejet. Ko vas poslušam, govorite moj jezik ali pa oba govoriva isti jezik, da je potrebno s tem nadaljevati in da je potrebno to ljudem zagotoviti, tudi nenazadnje, ker to mogoče tudi Evropska unija pričakuje. Pa ne samo nas, verjamem, da ste gledali tudi kakšno Romunijo, Bolgarijo, kjer so vse te zadeve kot ste izpostavljali, tudi ta feminističen prispevek, bom rekla ženske, ki so toliko v takem velikem številu vključene v to, verjetno je v teh državah še toliko večji. Ampak glejte, da se za dolgotrajno oskrbo v rebalansu jemlje 64 milijonov manj, pomeni, da jo ne želimo. Mene to skrbi. Vi ste tukaj, res, imam podčrtano, lahko grem brati, kakšne zaveze ali pa kaj se ugotavlja, da 40 do 50 milijonov ljudi v Evropski uniji redno zagotavlja neformalno oskrbo, 44 milijonov pa vsaj enkrat na teden zagotavlja dolgotrajno oskrbo. Večinoma so to ženske, tudi invalidke, ki predstavljajo približno 60 odstotkov neformalno oskrbovancev in zagotavljajo neformalno oskrbo več ur kot moški. Ugotavlja, da to zavira enako spolno in lahko omeji možnost formalnega dela zlasti za mlajše oskrbovalce. Glejte, to je vse to, kar se mi zdi, da je pomembno, da to prepoznamo tudi v Sloveniji in da skozi dolgotrajno oskrbo seveda se te zadeve začnejo urejati. Meni se zdi velika škoda, da se dolgotrajne oskrbe, po besedah da se bo enostavno zamrznila za nekaj časa, da se s tem ne bo nadaljevalo, se mi zdi da je to zelo, zelo velika škoda ne samo, tudi za državo, še največ, ampak za vsakega posameznika, ki potrebuje tako oskrbo. Bodisi, da so to nenazadnje tudi dostojni delovni pogoji za vse delavce v sektorju oskrbe. O tem sem že prejšnjič govorila. To se mi zdi ali pa jaz temu, mogoče naslavljam to kot neko mehko vsebino. To so odnosi, to je dostop do informacij, prenos podatkov, prenos informacij, ja, to nam vse peša. Zato mladi enostavno bežijo in, kot ste povedal, dr. Brglez, bežijo in gredo v tujino. Mogoče tudi tam ne ostajajo, vi pravite, tudi celotna Evropska unija ima težave s tem odhodom ali s tem, da se mladi ne odločajo za te poklice v oskrbi. Se mi zdi, da je potrebno to, tudi ta pogoj, delovni pogoj za te v tem sektorju zagotovo vzeti v obzir. Pa lahko rečem, da se je v preteklosti, ravno zadnjič smo sprejeli v poslanski skupini Skupnost socialnih zavodov. Zahvalili so se, da se je v času prejšnje vlade zagotovilo štiri do pet plačilnih razredov napredovanja, da so prišli vsaj do neke - pa še to prenizke - plače za svoje delo, ki ga opravijo v sektorju oskrbe. To je naša rak rana. Tukaj imamo verjetno tudi predstavnike Ministrstva za delo, ampak tukaj vidim, da imamo predstavnika, državnega sekretarja z Ministrstva za zdravje. Tudi to je naše delo, da se to naredi, ker drugače kroga ne bomo sklenili. In res, na izgubi so tisti, ki že danes, ali pa bodo še bolj na zgubi tisti, ki že danes potrebujejo tako formalno, tako institucionalno varstvo kot tudi neformalno. In še enkrat moram povedati, jaz verjamem, da Evropa že vrsto let, in vem, da že vrsto let opozarja, da nekaj ni v redu. To da se 12 let ni zgradilo niti enega doma za starejše, da bi se jim dalo pravico, da bi imeli to oskrbo v domovih, da se je po 12 letih zdaj zgradilo ali pa se bo zgradilo pet domov, govori o tem, koliko je komu mar v tej državi.

Hvala.

Hvala. Predajam besedo kolegu Zvonku Černaču in sledi Eva Irgl.

Ja, najprej še eno proceduralno, predsednica. Kaj je namen obravnave tega poročila? Na koncu bo sklep, da smo se seznanili ali ali kaj drugega? Glejte, jaz mislim, da v tej dobi digitalizacije te dokumente poznamo in si jih lahko sami preberemo, ne rabimo se seznanjati na sejah odborov s takimi dokumenti. Namen tega dokumenta in obravnave tega dokumenta bi verjetno na koncu moral biti, da oba odbora sprejmeta neke usmeritve z nekimi konkretnimi aktivnostmi, priporočili vladi, kaj naj v luči teh skupnih evropskih ukrepov na področju oskrbe vlada v prihodnje stori. Ker drugače zelo drago trošimo denar davkoplačevalcev. Tukaj nas je za to mizo kar nekaj. Vse to stane, ne? Da se bomo seznanjali z nekim dokumentom, ki je pač na nivoju neke deklaratorne narave. Moram reči da res je negospodarna raba davkoplačevalskega denarja, najmanj kar je. Tako, da v bodoče, spoštovana predsednica, oba predsednika, predlagam, da so taki odbori vsebinski in da če obravnavamo nek dokument, ki sicer ni še sprejet na nivoju Evropskega parlamenta, ampak bil je sprejet na delovnih telesih, delovnem telesu, se pravi, da v taki ali drugačni obliki bo sprejet, da se pač tudi neka priporočila vladi, kako naj ravna, sprejmejo.

Še posebej zaradi tega, ker, če prav vidim, so bili ti ukrepi v Evropskem parlamentu na odboru obravnavani nekje v obdobju, ko je Golobova koalicija, vlada, ki jo vodi Robert Golob, ustavila izvajanje Zakona o dolgotrajni oskrbi, ki je bil sprejet 9. decembra lani, in v obdobju, ko je ta ista vlada ukinila Urad za demografijo. Ob znanih številkah, ki so za Slovenijo približno nekako na nivoju povprečja Evropske unije glede demografske slike, in ukrepih, ki jih je pač potrebno zaradi te situacije sprejeti danes na jutri, bi bilo nekatere potrebno sprejeti že včeraj, nekateri so bili sprejeti. In namesto, da bi se ti ukrepi, ki so bili sprejeti po dolgih letih prizadevanj, začela dolgotrajna oskrba urejati na nek sistemski način, zagotavljati ljudem oskrbo kot jo beremo tudi v teh priporočilih Evropskega parlamenta, je vlada, katere del je tudi politična skupina, ki ji pripada gospod Brglez, Socialni demokrati, ta zakon ustavila. Edini način, da se ta zakon spravi v življenje je, da gredo ljudje do 5. oktobra podpisati pobudo za referendum in da na referendumu to škodljivo novelo zavrnejo. In to bi moralo biti eno izmed priporočil današnjih obeh odborov, če sem čisto konkreten. Glejte žal je potrebno razpravljati konkretno. Lepe besede ljudem, ki nimajo oskrbe, nič ne pomagajo. Lepe besede ljudem, ki niso bili deležni leta in leta je oskrbe, pa so številni umrli zaradi tega, ker niso bili deležni pravočasne pomoči, številni so imeli težke zdravstvene posledice in so bili zaradi tega v nadaljnjem življenju zelo omejeni in tako naprej, nič ne pomagajo. Del tega zakona je tudi e-oskrba in prejšnja vlada kljub temu, da zakon ni še začel veljati, je poskrbela, da se ta oskrba zdaj izvaja in da od aprila naprej imajo ljudje to storitev gratis. Vsi, ki jo potrebujejo, če jo želijo. Torej nič nam ne pomagajo lepe besede, so dobrodošle predvsem za tiste, ki se mogoče ne zavedajo kaj je potrebno narediti, ampak drugače pa je potrebno v Državnem zboru, predvsem pa na nivoju vlade, sprejemati konkretne ukrepe, ki pomagajo ljudem. In to bi moral biti naš skupen cilj ne glede na to ali sedite nekateri v koaliciji ali sedimo nekateri v opoziciji. Ker verjetno je naš skupen cilj, da delamo v dobro ljudi in da delamo tisto, za kar so nas vse skupaj ljudje volili, se pravi v dobro državljank in državljanov, gospodarstva, vseh skupaj. Ampak kot kaže, so pri tej vaši koaliciji trenutno, je mnogo zelo veliko lepih besed pa zelo malo dejanj. Ko se je začela pandemija leta 2020 in smo prišli v situacijo, da so bile podkapacitirane kapacitete v domovih za starejše po sedmih letih vladavine Socialnih demokratov na tem resorju, ki je bil za to odgovoren, takrat je bilo na listi čakajočih za to, da bi prišli v dom za starejših 11 tisoč 818 oseb po podatkih Skupnosti socialnih zavodov Slovenije. Ja, seveda bila cena te pandemije bistveno večja kot bi bila, če bi bile te kapacitete ustrezne in če bi bil kakšen dom zgrajen, kar je omenila prej kolegica Iva Dimic - pa ni bil v teh letih osmih te vladavine Socialnih demokratov na tem resorju. In to je bil potem nekako povod, da so se začeli ukrepi hitreje sprejemati in na koncu te poti se je končno sprejel 9. decembra lani ta Zakon o dolgotrajni oskrbi, ki naj bi končno na nek sistemski način omogočil oskrbo vsem ljudem, ki to storitev potrebujejo. Tako tistim, ki pač ne morejo več biti doma in nimajo možnosti, da bi za njih skrbeli družinski člani ali zunanje institucije ali pa tega niso več sposobni, kot tisti, ki potrebujejo to oskrbo v institucionalnem varstvu. To je bil namen tega zakona. In pot je bila zastavljena in začeti bi ga bilo potrebno s 1. januarjem prihodnje leto izvajati. Ne pa ga ukinjati, kar je Golobova koalicija, katere del so tudi Socialni demokrati, torej gospod Brglez, storila. Zdaj je zelo težko, moram reči, glejte, gospod Brglez, z vsem dolžnim spoštovanjem, poslušati tukaj lepe besede o tem, kaj naj bi naredili, istočasno pa ukinjate storitve ljudem, ki so jim bile z zakonom, ki je bil sprejet 9. decembra lani, že zagotovljene. To je dvoličnost, najmanj kar je. Poglejte se v ogledalo in se vprašajte. Nekaj govorite, drugo pa delate. Ni prav. Ni prav. Niso vas ljudje za to volili, niso vam za to dali mandata. Izvolili so vas zato, da bi delali v njihovo korist. Torej ta pot je bila začeta in prejšnja vlada se je zelo dobro zavedala, ne samo na tem področju, tudi na področju zdravstva, če želite, da je potrebno te sisteme, ki so bili leta in leta podhranjeni, okrepiti. In zaradi tega je tudi znatno pozornost namenila tako kadrovskemu delu, se pravi spodbujanju mladih, da se odločijo za študij na teh poklicih, ki so bili leta in leta podhranjeni. Kot veste, je že prvo leto jeseni 2020 se povečal vpis na programe medicinskih fakultet v Ljubljani in Mariboru za 50 in 40 in na ostale inštitucije, kot pri plačilu ljudi, ki delajo v teh sistemih, ki ga je potrebno nadaljevati in dodatno nagrajevati, ker gre pač za poklice, ki so specifični in terjajo pač ustrezno stimulacijo, da se bodo ljudje zanje tudi odločali. Ker nič nam ne bodo pomagali novozgrajeni domovi, če ne bo ljudi, ki bi v njih delali - kar se zdaj dogaja. Kar nekaj domov, ki je po dolgih letih težav birokratskih bilo zgrajenih, predvsem koncesijskih, ne dobi kadra za to, da bi lahko te domove odprli. Verjetno ministrstva poznajo ta problem. Zdaj se odpira v Pivki recimo eden od takih domov, kjer bo imelo prostora 70 varovancev. Okrog novega leta se bo odprl in glavni problem je, kako dobiti ljudi, ki bodo v tem domu delali. Ljudi, da bodo skrbeli za te oskrbovance, ki nujno potrebujejo te storitve. Torej pot je bila zastavljena. Nadaljevati bi se morala. Ta Zakon o dolgotrajni oskrbi pomeni nadaljevanje te poti in res ne vidim nobenega nekega argumentiranega razloga razen praznih izgovorov, da zakona ni mogoče izvajati, ne, da se to ne nadaljuje. Nekaj podobnega smo poslušali zadnjič na tem odboru, ko smo obravnavali novelo Državnega sveta, ker je bil v interventnem zakonu lani junija sprejet en člen, da se omogoči dodatne štipendije za zdravstvene poklice. Pa je birokracija ugotovila, da tega ne more izvajati, ker manjka in manjkajo sredstva za plačilo človeka, ki bo ta razpis peljal. Torej manjka 20 tisoč evrov na letnem nivoju. Nekaj podobnega se zdaj dogaja s temi izgovori za Zakon o dolgotrajni oskrbi. Glejte, neresno je to, neodgovorno. In zdaj obravnavamo mi novelo tega zakona, ki bo ta sredstva zagotovil. Lepo vas prosim, pa najboljše, da še sistemizacije teh inštitucij, ki so za to zadolžena, obravnavamo v tem Državnem zboru ali kaj? Torej mislim, da je potrebno preiti od teh lepih besed k dejanjem. Predlagam, da tudi koalicija razmisli določene poteze, ki so, da tudi koalicija razmisli določene poteze, ki jih je naredila v preteklih mesecih, da jih ponovno prevetri in da določene napačne odločitve spremenite. Ker ne gredo v prid ljudem. Glejte, čas je tudi verjetno pokazal svoje tukaj. Imamo na mizi neke usmeritve Evropskega parlamenta, ki govorijo o tem, da je potrebno področje, ki se mu reče dolgotrajna oskrba, pa še številna druga področja, ki so s tem povezana, okrepiti na vseh nivojih, tako kot je bilo to storjeno v mandatu 2020–2022, ko je vlado vodil gospod Janša. Tako v Reactu, dodatnih sredstev sedanje perspektive 2014–2020 kot v Načrtu za okrevanje kot v bodoči kohezijski ovojnici je bil temu področju dan poseben poudarek. V Reactu, kot veste, dve tretjini za zdravstvo in socialno varstvo. Preko 100 milijonov evrov za obe infekcijski, za obnovo posameznih sedanjih objektov javnega zdravstva, največ sredstev, preko 50 milijonov, za celovito prenovo UKC-ja in za 18 domov za starejše, ki so zdaj trenutno v gradnji, ker morajo biti te investicije končane do zaključka prihodnjega leta. V načrtu za okrevanje nekaj podobnega, približno pol milijarde evrov približno tretjina sredstev, ki so na voljo Sloveniji za celotno obdobje do konca leta 2026. In seveda interventni zakon oziroma interventni zakon, zakon, ki je bil sprejet z namenom krepitve javnega zdravstvenega sistema, posledično tudi področja dolgotrajne oskrbe, ki namenja do leta 2030 2 milijardi evrov investicij v javno zdravstvo. Vse te stvari je pač treba nadaljevati, ne jih ustavljati, ker ljudje to potrebujejo. Seveda pa tudi vse ostalo, kar bo omogočilo, da bodo ti sistemi sploh lahko funkcionirali, se pravi krepitev kadrovskega potenciala in vse ostalo. Tako, da s tem, kar imamo danes tukaj v obravnavi, seveda nimamo težav, daleč od teg. Hvala bogu, da so ti ukrepi, da se ti ukrepi obravnavajo in da je da Evropa prepoznala, v katero smer je potrebno iti, vendar pa žal imam jaz zelo veliko težavo, ko te ukrepe, ki gredo v pravo smer, zagovarja nekdo, ki je del koalicije, ki jih na drugi strani ruši. Tukaj imam zelo veliko težavo s to dvoličnostjo.

Tako da predlagam, da se pogledate v ogledalo in da tam, kjer lahko še kaj popravite, popravite. Najmanj kar je, bi bilo prav, da se čim prej pripravite na izvajanje Zakona o dolgotrajni oskrbi. Ker, če bo referendum in če bo uspešen, bo v takem obdobju, ko potem ne bo mogoče v enem mesecu zakona začeti izvajati. Boste imeli zelo veliko težavo. Tako, da neodgovorno bi bilo čakati s tem. Povedal sem vam, da je prejšnja vlada celo nekatere elemente tega zakona že implementirala v veljavo kljub temu, da zakon ni veljal. Se pravi, da se da, če se hoče.

Toliko zaenkrat. Hvala.