Vse članice in člane odbora ter ostale prisotne, prav lepo pozdravljam.

Začenjam 10. deseto nujno sejo Odbora za izobraževanje, znanost, šport in mladino. S sklicem ste prejeli naslednji dnevni red seje odbora.

Dnevni red:

1. točka - predstavitev dr. Darja Felde, kandidata za ministra za vzgojo in izobraževanje.

2. točka - predstavitev dr. Igorja Papiča, kandidata za ministra za visoko šolstvo, znanost in inovacije.

Ker v poslovniškem roku nisem prejela predlogov za spremembo dnevnega reda, ugotavljam, da je določen dnevni red seje, kot ste ga prejeli s sklicem.

Rada bi poudarila, da kandidat za ministra dr. Igor Papič, na zaslišanje je povabljen ob 12. uri, zato moramo z zaslišanjem kandidata dr. Darja Felde zaključiti do navedene ure, da nas ne bi gospod Papič čakal.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA.

Na seji odbora sem k 1. točki vabila kandidata za ministra za vzgojo in izobraževanje, dr. Darjo Feldo, ki ga prav lepo pozdravljam.

Gradivo za to točko z dne 9. januarja 2023, je bilo objavljeno v računalniškem omrežju Državnega zbora oziroma ste ga zaradi varstva osebnih podatkov prejeli v varovani predal v sistemu Udis.

Zdaj pa še uvodno pojasnilo. Predsednik Vlade Republike Slovenije, dr. Robert Golob, je predsednici Državnega zbora, mag. Urški Klakočar Zupančič na podlagi prvega odstavka 112. člena Ustave ter 229. in 234. člena Poslovnika Državnega zbora predlagal listo kandidatk in kandidatov za ministrici in ministre Vlade Republike Slovenije. Predsednica Državnega zbora je Odboru za izobraževanje, znanost, šport in mladino poslala predlog predsednika Vlade, da Državni zbor za ministra za vzgojo in izobraževanje imenuje dr. Darjo Feldo.

V skladu s prvim odstavkom 230. člena Poslovnika Državnega zbora, sem sklicala današnjo sejo na kateri se nam bo predstavil predlagani kandidat ter odgovarjal na vprašanja članic in članov odbora. Odbor mora po opravljeni predstavitvi predsednici Državnega zbora in predsedniku Vlade poslati mnenje o predstavitvi predlaganega kandidata.

Zdaj pa kako bo potekala obravnavana točka V uvodni predstavitvi kandidata bodo sledila vprašanja članic in članov odbora kandidatu in seveda njegovi odgovori. Dr. Darjo Feldo, kandidata za ministra za vzgojo in izobraževanje vljudno prosim, da se predstavi odboru.

Izvolite.

Hala lepa.

Torej, sam sem trenutno sekretar na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport. Pokrivam ravno področja, ki naj bi jih prevzel kasneje z manjšimi spremembami, sicer sem pa predhodno bil dejansko vedno zaposlen, odkar sem začel v šolstvu, takem ali drugačnem. Ko sem končal pedagoški študij matematike, sem najprej učil na Srednji gradbeni šoli v Ljubljani. Štiri leta sem bil tam zaposlen. Na to sem nekako na povabilo kolegov s Fakultete za elektrotehniko ,takrat prestopil kot asistent na mesto asistenta za matematiko pri prof. Tomšiču, ki je takrat bil kot glavni vodja matematičnega oddelka na Fakulteti za elektrotehniko. In ob ustanovitvi Univerze na Primorskem so me povabili dejansko na Univerzo na Primorskem, da bi tam delal kot didaktik matematike, zaradi teka, ker sem že v času, ko sem bil na elektro fakulteti, bil odgovorni urednik revije Matematika v šoli, bil sem tudi soustanovitelj te revije Matematika v šoli skupaj s kolegi s profesorico Nado Marčič, ki je bila takrat zaposlena na zavodu. To sva dejansko peljala kar nekaj let skupaj, no, potem sem pa jaz zaradi tega, ker so bila druga dela, seveda to opustil. Bil sem še nekaj časa član tega uredniškega odbora, ampak nekako ni se izšlo, da bi pa preveč lahko bil zaposlen tudi s tem, s to obveznostjo.

Drugo, kar pravzaprav je moja življenjska pot bila, je, da sem dejansko več kot 25 let vodil matematična tekmovanja za srednješolce v Sloveniji. Bil sem nekaj časa tudi celo v ekipi, ki je šla na olimpijado za matematiko vsako leto. Pred tem sem bil, celo enkrat mi je doletela ta dolžnost, da sem celo vodil jugoslovansko ekipo na matematični olimpijadi, to je bilo še v času Jugoslavije. No, potem, ko smo se osamosvojili, sem dejansko prevzel pa vse te dolžnosti, da smo tudi kot Slovenija postali polnopravni člani na vseh teh področjih. To pomeni o tem, da smo postali samostojni, da smo šli sami kot ekipa na olimpijado matematično, od tega, da smo imeli potem vsa še druga tekmovanja mednarodna, kot je recimo sredozemsko matematično tekmovanje, matematično tekmovanje mest in tako naprej. V bistvu je bilo veliko dela, ki jih je bilo treba narediti. Med drugim sem bil tudi eden od 10. ali 11., se ne spomnim točno koliko nas je bilo članov, ki smo dejansko uvedli v Evropi to množično tekmovanje, takrat se je imenovalo še evropski matematični kenguru, no, kasneje pa to prišlo v mednarodnem matematični kenguru. To bi nekako bilo tisto glavno, kar sem delal. Kar se tiče pa potem, ko sem prestopil na Pedagoško fakulteto v Koper, sem bil dejansko že od drugega leta svojega službovanja pa do konca praktično stalno prodekan za pedagoške zadeve in potem, ko me je zdajšnja rektorica povabila, sem postal še prorektor za študijske zadeve na Univerzi na Primorskem. No, kasneje, potem so me povabili, da bi se priključil nekako na ministrstvo, to sem sprejel, ker se mi zdi navsezadnje so tukaj res neki izzivi s šolstvom in nasproti z vzgojo in izobraževanjem od samega začetka, torej od tega, ko vstopimo v vrtec pa do konca izobraževanja. Pa ne samo to, dejansko se moramo zavedati, da bo vedno bolj pomembno vseživljenjsko izobraževanje, kar pomeni, v resnici ne moremo nikoli reči, zdaj pa znam dovolj in mi ni potrebno, da bi se še kaj izobraževal, to dejansko se moramo vedno bolj zavedati. Tako, da tudi ta del, ki spada v resor, ki ga bom pokrival, bomo morali verjetno še bolj nekako okrepiti, zaradi tega, ker je to, kot rečeno, vedno bolj pomembno, zaradi tega, ker se kompetence stalno spreminjajo, stalno se neke zahteve spreminjajo na naših delovnih mestih, kjerkoli smo. To je bila zaenkrat samo predstavitev kako sem nekako prišel do tega.

Zdaj pa kar se tiče, kaj naj bi naredili na ministrstvu, bi začel kar s predšolsko vzgojo. Torej predšolska vzgoja je dejansko pri nas, kot vemo, zelo dobro postavljena, imamo dejansko verjetno najboljšo, če ne skoraj eno najboljših na svetu, to kaže tudi to, da dejansko je veliko otrok je vključenih v predšolsko vzgojo, kar je pravzaprav fenomen in to tako, da ni obvezno, ker ponekod države razmišljajo o tem, da bi postavili to obvezno, zato, da bi se nekako otroci vključevali sploh v predšolsko vzgojo vsaj kakšen določen čas preden vstopijo v šolo. Pri nas tega ni potrebno, zaradi tega, ker je kljub temu, da ni obvezna, kot rečeno, je približno dve tretjini otrok starih od 1 do 3 leta vključenih v to, medtem ko po podatkih iz leta 2021 imamo že 94 % otrok, ki so nekako stari med 3 do 6 let, skratka tik pred vstopom v šolo, ki so vključeni v to predšolsko vzgojo in to je dejansko zelo pomembno, ker to kaže in tudi vse raziskave tudi v svetu kažejo, da je ta čas otroka ključen zato, da kasneje je uspešen, ne samo kot uspešen v šoli, kot z znanjem, ampak uspešen tudi v družbi, da je socializiran, da se zna obnašati, da zna komunicirati in zna sodelovati z drugimi. To je najpomembneje zaradi tega ker že z otroštvom, torej med otroki se že sami tako pogovarjajo, dogovarjajo in sklepajo določena poznanstva, prijateljstva in tako naprej, ki so potem potrebna za to, da to, da se to prenese tudi v kasnejši čas. Zdaj vemo, da Kurikulum za vrtce je relativno star. Bil je sprejet leta 1999, ampak kljub temu zdaj gremo v spremembo kurikula, tudi kurikula za vrtce. Ampak skupina, ki je pregledala Kurikulum za vrtce, še zmeraj je menila, da je ta kurikulum dober, seveda dober je v globalu, če ga pogledamo, seveda so pa potrebne nekatere spremembe, neke posodobitve, zaradi tega, ker seveda čas, ki je bil leta 1999 ni enak času, ki je danes. Torej, med drugim recimo je zlasti digitalizacija tista, ki prinaša nove izzive, nove probleme, kako sploh postopati v tem primeru, zaradi tega, ker je to novost tako za otroke in še huje seveda za odrasle, še huje za vzgojitelje, ker vzgojitelji niso tako dovzetni do vsega, kar so otroci. Oni s tem živijo, to je njihov svet, medtem ko odrasli, bolj ko so v zaposli, torej več časa, ko so že za bili zaposleni v vrtcu, hujše je. Skratka, težje se je prilagoditi na to. Zaradi tega moramo seveda mi stalno imeti neka posvetovanja za vzgojitelje, tudi tiste, ki so že dolga leta v vrtcu in ki delajo z otroki, da se poskušajo nekako prilagoditi današnjemu času. No, v zvezi s tem je tudi kasneje, ko bom še omenil, tudi v osnovni šoli in v srednji šoli je zdaj ravno en razpis pri ministrstvu zato, da bi dejansko opolnomočili dejansko vse te ljudi, torej strokovne delavce in vodstvene delavce v vrtcih in v vseh šolah, srednjih, osnovnih in tako naprej, zato, da bi nekako vedeli, kako pravzaprav vzeti kot svojo tudi digitalizacijo, kako to delati z digitalizacijo. Tu namreč ne gre za to samo, da bi se mi naučili uporabljati določenih novih tehnoloških naprav ali kakorkoli čemu temu reči, ker to niti ne vemo kaj vse bo še nastajalo, ampak v resnici gre za to, da znamo to uporabiti, koristno uporabiti tudi pri učenju in poučevanju. Tu seveda so potrebne določene pedagoške, seveda pedagoški izzivi, pedagoške prakse, neke, torej didaktični prijemi, ki bi na ta način nastali, ko bi to skušali najti neke rešitve, ki bodo seveda jasno pomenili nekaj koristnega za šolo oziroma tudi žej za vrtce. No, kar se tiče pa…, kar se tiče pa današnjega časa, torej mi vemo, da vsi še niso v vrtcu, rekli smo, da tudi, če gledamo otroke od 3. do 6. leta imamo 94 % otrok. Seveda mi si želimo, da bi bili vsi, zaradi tega, da bi dejansko vsak otrok vsaj nekaj časa bil v vrtcu skupaj s svojimi prijatelji, s svojimi znanci, s svojimi sovrstniki, ki bi, da bi nekako ta socialni del premostili. V ta namen, mislim, da zdaj že peto leto letos, smo razpisali brezplačno, možen nek krajši program, to je 240 ur za otroke, ki so tik pred vstopom v šolo. Torej, tudi tisti, ki doslej niso bili v vrtcu iz kakršnegakoli razloga, se lahko vključijo v vrtec in vsak vrtec se lahko potem prijavi na ta razpis. Na žalost pa ugotavljamo, da ponekod, v nekaterih regijah ali pa nekateri vrtci to že s pridom uporabljajo in dejansko vabijo in dobijo otroke, da potem so vsaj tisto leto v tem krajšem programu v vrtcu. Ponekod pa na žalost ne. Tu seveda smo posebej tudi pogledali, bi tudi otroke Rome vključili, zaradi tega, ker to je tudi velika težava, ker so pogosto ko pridejo v 1. razred osnovne šole zelo nesocializirani in seveda potem še bolj izpadejo, da jih otroci nekako ne sprejmejo. Zato je treba verjetno že prej to začeti. Imamo zdaj nove ideje seveda o tem, da imamo tudi Rome pomočnike in tako naprej, da se nekako poskuša to urejevati. Ampak mislim, da smo še daleč od tega, da bi bili lahko s tem zadovoljni. Podobno je tudi v 1. razredih osnovne šole. Tudi tam želimo v 1., zlasti prvo triletje, da bi pritegnili in da bi tudi otroci ko so v šoli, da bi ostajali v šoli, ker mnogokrat se zgodi, da sicer pridejo v šolo, ampak ne ostajajo, manjkajo, veliko manjkajo v šoli. Tukaj imamo tudi romske pomočnike, ki veliko doprinesejo zlasti pri nekaterih področjih. Moram tako reči, ker imamo pa nekatere občine, nekatere kraje posebej take, ki so ti problemi še kar izjemno veliki in tu bo treba še delati. To ne samo mi kot Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje, ampak tukaj seveda mora biti tudi druga, drugi resorji, tukaj se tudi centri za socialno delo tudi, ne vem, lokalna skupnost, občina in tako naprej. Tukaj moramo, resnično imamo še veliko dela, da bi to lahko, da bi to rešili, no.

Kar se tiče pa same samega kadra, tudi tukaj v vrtcih zaenkrat ne vidimo, da bi bili pravzaprav velikega pomanjkanja kadrov, namreč, pa tudi sicer, zdaj smo nekako ravno uspeli dobiti za pomočnike vzgojiteljic in vzgojiteljev pravilnik o napredovanju, zdaj ravno to nekako delamo, v tem je tudi danes, mislim, da bo prav na Vladi to sprejeto. Poleg tega seveda imamo tudi skupino, ki bo naredila predlog sprememb normativov in standardov na področju predšolske vzgoje, ker vemo, da tudi to je treba stalno prenavljati in gledati, kako bi izboljšali delo v vrtcih. No, v tej skupini seveda so poleg predstavnikov sindikata tudi predstavniki skupnosti vrtcev, seveda jasno tudi predstavniki ministrstva, tako da bomo skušali najti in predvideno je, da naj bi do aprila bil ta predlog nekako dan. Zdaj, kar se tiče prav kadrov, to morajo biti zelo previdni. Ker recimo, če pogledamo, od leta 2014 dalje se generacije manjšajo, zdaj nazadnje dan uraden podatek o številu otrok, ki so bili v neki generaciji, mislim, da je za leto 2021, takrat jih je bilo, mislim, da okrog 19 tisoč, skoraj 19 tisoč, 18 tisoč 900, pa nekaj, se mi zdi, jih je bilo v lanskem letu, sicer podatkov uradnega še ni, ampak je pa glede na število rojstev narejena kalkulacija, da jih bo verjetno 17 tisoč 600, torej skratka več kot tisoč tristo manj. Tudi je, tukaj je treba seveda tudi potem temu ustrezno prilagoditi vsa naša prizadevanja za vrtce, to je seveda tukaj, jaz upam, da ne bo prišlo do tega, kot je, v preteklosti smo že doživeli, da smo morali kadre tudi odpuščati iz šol, ker je bilo preveč naenkrat kadrov, zdaj, ker se je prejšnja generacija enkrat že se zamajala veža zelo globoko, je pa potem k sreči spet malo narasla, ampak ravno zaradi tega, ko spremenimo te normative, si mi želimo dejansko, da bi morda manjše skupine, zlasti če so kakšni otroci s posebnimi potrebami, pa sploh ta mora biti majhna skupina otrok, da lahko deluje. Tako da jaz sem trdno prepričan, da ne bo potrebno nobenega odpuščanja, ampak da bomo znali nekako s temi normativi in drugačnimi prijemi to rešiti, ne. Zdaj, če grem na osnovno šolo, na osnovni šoli, seveda tudi tu je večji problem, seveda kar se tiče kadrov, ne, čeprav tudi tu pravzaprav moramo biti kar previdni, ker navsezadnje ta padajoči trend iz leta 2014 bo začel ravno zdaj počasi v šolah se bolj poznati, ne. Zdaj tukaj sem sicer pridobil eno tabelo po številu sistemiziranih mest v osnovni šoli od leta 2013 do 2023, to je vključno z letošnjim letom in pa seveda število učencev, ki je bilo v tisti generaciji, ne. In zdaj, če pogledamo, recimo 2013 pa do leta 2023 je število otrok naraslo, tako da glede na indeks iz 2023 je bil, je letos 1,193 tisočin, to pomeni 119 %, pa še malo je naraslo zdaj število zaposlenih v osnovni šoli od začetka, to je 2013 do 2023 je pa naraslo za indeks, ki je višji od tega, je pa 1,236 tisočin tisoč 123,6 %. Zdaj, seveda jaz tukaj ne bom rekel, da je teh zaposlenih preveč, zagotovo ne, zagotovo to ni res. Če se pogleda tudi konkretno posamezne učitelje, recimo kot učitelj obveznega programa je naraslo, recimo stalno narašča, nikjer ni bil nek padec zaznan, ne. Potem tudi če nam učitelj razširjenega programa se je tudi stalno naraščal, nikjer ni padalo. Tudi glede drugih strokovnih delavcev, ki so notri, je stalno narašča, tudi drugi delavci sploh, ki so zaposleni, recimo, je naraščalo naraščalo. Ampak seveda, jaz tukaj gledam bolj, tako bi rekel, fleksibilno vse skupaj, ker navsezadnje vemo, da mi smo tudi vedno bolj zahtevni do vzgoje in izobraževanja in tudi želimo imeti manjše skupine, manjše razrede, deliti se v skupine, imeti recimo določen pouk, ki naj ne bi bil vedno v celem razredu, ampak naj bi se skrčil na pol razreda ali pa še celo na manjše, tako da bi nekako to bil bolj efektiven kot sam pouk. Vsekakor bo pa potrebno nasloviti, torej tu še zmeraj, tu ne moremo reči, da je to učiteljev preveč. Absolutno ne. To je, skratka mi moramo najti samo drugačne učitelje tudi, drugače izobražene učitelje in eden od naših predlogov in tudi ciljev bi bil, seveda ker tukaj ne moremo mi govoriti, ker univerza tukaj izobražuje, itn., ampak vendarle, mi moramo dati neke signale, da tu potrebujemo učitelje, ki niso taki kot so bili do sedaj, ampak morajo imeti več znanja z določenih posebnih potreb, več znanja, recimo sploh digitalizacija, to sem že prej omenil, to bo itak teklo zdaj v naslednjih dveh do treh letih nameravamo približno 20 tisoč delavcev nekako, strokovnih, to je vrtca, šole, te take in drugačne opolnomočiti, da bodo znali digitalno ne samo delovati, ampak tudi razmišljati. To pomeni tudi svoj pristop, ko učijo v šoli ali pa, ko vzgajajo v vrtcu, mora biti na to naravnan.

Potem recimo, če gledamo drugo. V osnovni šoli so določene zadeve, ki so nujne in to bomo morali še preden se konča ta del digitalizacije, opolnomočenja, itn., bo treba sprejeti. To so nekatere nujne spremembe Zakona o osnovni šoli. Vemo, da tukaj zagotovo potrebujemo drugačne, drugačno šolo, drugačne podatke, drugačno delovanje, kar pomeni tukaj, prvič je to, da se zavedamo, da so ocene problematične. Ocene v šolah, osnovnih šolah so dejansko problematične. Tu jaz mislim, da gre za velike krivice do otrok in še največje krivice do tistih najbolj nadarjenih otrok. Namreč tukaj lahko dobi nek otrok, ki je zelo nadarjen, dobi oceno pet, ampak oceno pet dobi tudi nekdo, ki je lahko povprečen in tukaj vidimo, da ne znamo ločevati to dvoje. Torej tukaj, to kot rečeno, moramo delovati na tem, da gremo v to smer. Zdaj, kako natančno bo težko, zaradi tega, ker jaz verjamem, da ne moremo kar naenkrat obrniti. Zdaj bomo rekli, aha, bomo drugega leta bomo šli kar na dol z vsemi ocenami, ampak vsaj to, da poskušamo prve signale, to pomeni, en signal bi lahko bil že ta, da bo nacionalno preverjanje znanja v devetem razredu nekoliko tudi odločalo o tem, kako se lahko nekdo naprej vpiše na določeno šolo na katero želi. Seveda to je le prvi korak, to ne more biti nekaj kar bo zadostilo končnemu našemu, recimo, da bomo zadovoljni s tem, da je to tisto ta pravo. Ampak prvi korak pa vendarle je. To bo dejansko šlo v spremembo. Računamo, da bo letos, 2023, 2024 skoraj zagotovo ne, ampak 2024, 2025 pa to naj bi bilo.

Potem drugo kar je nekako dobro za osnovno šolo in kar bo prinesel, jaz mislim, nek premislek, ki bo postavil šolo na nek boljši piedestal, je gotovo razširjen program. Zdaj imamo tukaj v osnovni šoli različne stvari, od tega notarstva, od tega, da imamo neke obvezne dejavnosti, take in drugačne, itn. Tukaj bi mi sistemizirali kar ta razširjeni program. To že delamo na tem. Verjetno, da bo zagotovo postopek sicer že teče, kot vemo, na 146. šolah to že teče in to bo seveda teklo še naprej na teh šolah. Potem pa tudi, ko bomo to uvedli, seveda jih je spet nemogoče uvesti naenkrat, zaradi tega ker to zahteva določene kadre že spet. Ti kadri so pa spet odvisni od tega, da jih izobražujemo, tako da skratka, ne moremo naenkrat, ampak postopoma pa želimo. Verjetno bo treba dati neko prehodno obdobje za to, da bomo lahko to dosegli. Ker ta razširjen program, bistvo tega razširjenega programa vidim v tem, da bo bolj povezan tudi z obveznim programom. Zdaj so nekako to kar ločene zadeve. Eno je obvezni program, potem se pa otroci kar tam malo po svoje delajo in naprej. Tukaj moramo paziti, ker v bodoče, kot sem rekel, družba bo rabila ne samo take ljudi, ki bodo nekaj znali, ampak nekaj, ki bodo tudi znali uporabljati, da se bodo znali tudi obnašati, da bodo znali timsko delati, itn., in tukaj je ta razširjen program pravzaprav ena od možnosti. To pomeni, v razširjenem programu bodo otroci delali tisto, kar jih veseli večinoma. To pomeni, da bomo delali tisto, s čimer bomo, da bodo otroci dobili kompetence, ki jih v okviru rednega programa oziroma tistega obveznega programa ne dobijo. To je ta glavna ideja. Zdaj, kaj bo v tem razširjenem programu. Tu smo razmišljali v bistvu o treh stebrih, tako rečemo na hitro ali pa tako bi rekel, ne vem kako jih hočemo jih imenovati. Eno je vsekakor gibalne zmožnosti in zdrav življenjski slog. To je eden od teh, ker to vemo, da je to danes nujno. To so pokazale tudi raziskave, zlasti covid je pokazal marsikaj, da nekako smo tukaj prišli precej nazaj s tem, pa ne samo covid, tudi že prej so pokazale razne raziskave oziroma opazovanja, opažanja, da so otroci prišli, ko so prišli s počitnic nazaj, da so bili manj gibalno sposobni kot takrat, ko so zapustili šolo. In to pokaže ravno to, ne da šola je dejansko zelo pomemben faktor v tem delu. To pomeni ravno v gibanju in pripravi otroka, bodočega odraslega, da bo zdravo živel. To je eno. Drugo, kar bi moralo biti tukaj, seveda so še recimo, bi rekli temu, neka kultura in umetniške vsebine, recimo med drugim v to kulturo seveda mislimo širšo kulturo, smo tudi navsezadnje tudi drugi tuj jezik naj bi bil tudi del tega razširjenega programa, kot obvezen del tega razširjenega programa. Seveda tukaj otrok bo izbral tiste jezike, druge, ki bo želel oziroma kolikor bo šola lahko ponudila. Predvidevamo pa, da bo najbrž to tisti predmeti, ki so že sedaj možni na maturi. Torej matura že zdaj nekaj pokaže kateri jeziki so tisti, ki najbolj so najbolj razširjeni v Sloveniji. Verjamem pa, da bo verjetno prevladalo tukaj zlasti jezik sosedov, tisti, ki je blizu Hrvaške, bo najbrž izbral hrvaški jezik, tisti, ki so blizu Italije bodo italijanski jezik, gor bodo izbrali madžarske oziroma nemški jezik in tako naprej. Ampak tu bomo pač še videli, kako se bo potem dogajalo. V glavnem, to je namen, da nekako gremo v to. No in ta tretji steber, ali kako hočemo temu reči, je pa v bistvu ravno tisto, kako naj se šola vključi v okolje. To pomeni, čisto okolje šole je zelo pomembno in to je danes dostikrat spregledano. Celo dostikrat bi bilo treba v kakšne obvezne predmete več vključevati, seveda to okolje šole. Tudi navsezadnje vsi didaktični prijemi pri posameznih predmetih bi lahko veliko bolj vezani na okolje. Mi vemo, da danes, če povem primer recimo pri matematičnem učbeniku in potem, ko pride priročnik narejen, ponavadi so ti priročniki narejeni enoznačno za celo Slovenijo. In mnogi učitelji v bistvu se tega strogo držijo in samo direktno, kar piše tam, to naredijo. Pa to ni v redu. Priročnik je samo ideja, kako je treba to narediti, ampak je treba vedno prilagoditi lokalnemu okolju. Zlasti je to pomembno tudi in tudi kasneje, ampak zlasti v prvem triletju osnovne šole. To pomeni, tam ne moremo ostati v učilnici in delati po tistih napotkih, ki so napisani v nekih priročnikih, ki jih ne bo napisal od koderkoli, ampak jim je centralno zapisal, pa poslal vsem šolam, ampak mora biti narejeno vezano na lokalno skupnost. To pomeni, če grem ven, nekaj vidim, tam se orientiram glede na tisto, kar vidim, ne pa, da bom zdaj govoril nekaj levo, desno, naprej, nazaj in tako naprej, glede na to, kar piše v nekem priročniku ali pa v nekem učbeniku.

No, če sem že prej omenil NPZ, morda, saj to itak je že znano, ne da bi želeli res na to, kako bomo seveda tudi NPZ postavili tudi v 3. razred osnovne šole, ker to je tudi en pokazatelj tistega prvega, v bistvu prvi pokazatelj, kaj je to prvo triletje prineslo, kaj lahko učitelj, ki sprejme te otroke, kako nadaljuje in tako naprej. Zlasti bo to pomembno, ko bomo šli v prenovo, zaradi tega, ker prenova je predvidena tako, da bi prvo triletje ne imelo predmetnika. To pomeni, prenova prvega triletja je mišljena tako, da je v bistvu vse integrirano. To seveda pomeni, jasno, da cilji obstajajo, so matematični cilji, so cilji slovenskega jezika, so cilji književnosti, so cilji glasbe, so cilji umetnosti druge in tako naprej, skratka, to so cilji, ampak ne več popredmeteni. To pomeni, v nekem smislu gremo iz kurikula za vrtce naprej v prvo triletje, nekako na ta način. Menimo, ker to ne da jaz to menim, ampak recimo to so se strokovnjaki, ki delajo na tem in ki že preučujejo in menijo, da bi bilo to verjetno bolje za prvo triletje, kot je sedaj. Namreč zakaj? Zaradi tega, ker dostikrat opažamo, da se učenci zdaj naučijo na pamet določene stvari, ki so pri posameznih predmetih. In to je nerodnost, ne. Torej tudi učitelj razrednega pouka je seveda, pravim, učitelj razrednega pouka je učitelj, ki uči vse predmete in se še sam kot tak preveč oklepa enega predmeta, ko je na urniku tisti predmet. In to ni v redu, to je, skratka, bi moralo biti bolj povezano, bolj povezano bi moralo bit. Tudi kasneje, tudi v drugem in tretjem letu in še naprej, seveda bi moralo biti bolj povezano vse skupaj, ne. Ampak vsaj tu, ko imamo razredne učitelje, je pa začeti treba, da imamo integrirano vse skupaj kot eno učenje, poučevanje, projekt, torej gojenje nekih kompetenc, iskanje nekih strategij reševanja problemov, takih in drugačnih. Torej to so problemi, ki so zelo različni in jih moramo najti, najti rešitve, najti strategije, kako najdem jaz strategijo kot otrok, ko najdem strategijo. Zdaj to, da bi imeli tudi v višjih razredih osnovne šole bolj povezano, gremo v to smer, ravno ta prenova, ki se je zdela, ta prenova učnih načrtov, ki vozi, ki zdaj teče, gre v to smer, namreč tu je posebna skupina strokovnjakov, ki je pripravila oziroma še pripravila tudi določene skupne cilje. Torej to so tisti cilji, ki se dajo dati v različne predmete v celi vertikali in ti predmeti, ki bodo nastali, učni načrti teh predmetov bodo zagotovo imeli noter tudi tiste cilje, ki so pač primerni za tiste predmete. Seveda jasno, da vsak predmet ne bo imel vseh, ampak tisto, kar pač lahko. To pomeni, da bi želeli spet integrirati to delo, na ta način bo veliko lažje tudi izpeljevati tako imenovani, bi rekli zdaj kakšenkrat recimo kakšne dneve dejavnosti ali pa, ne vem, neka, gremo neki kulturni dan, informativne, torej naravoslovne in tako naprej. To bo veliko lažje, ker bodo že prej imeli te, ta poglavja nekako skupaj, da lahko vemo, kaj lahko naredimo iz posameznega predmeta. Zdaj na žalost tudi, če gremo na kakšne informacije, torej na naravoslovne dneve ali kaj podobnega, vedno je težava, ker rečejo, ja, zdaj mi delamo matematični del, zdaj delamo na naravoslovni del. To ni v redu. Skratka, če mi gremo v šolo v naravi ali kamorkoli že, tam smo v naravi, to pomeni, mi moramo imeti integriran v pogled v tisto, kar delamo in glede na tisto, kar delamo, združevati vsa naša znanja, torej znanja, ne vem, o naravoslovju, o matematiki, o slovenskem jeziku, vse, kar pač imamo na razpolago do takrat, kar smo se že takrat naučili, glede na tiste kompetence, ki smo jih že pridobili. In s tem bomo pridobivali in seveda utrjevali mnoge kompetence, ki so potrebne za naprej. Če tega ne delamo mi, se nekaj naučimo in potem čez dve leti to pozabimo ali pa še prej in iz tega ni potem na koncu nič, ne. Torej, to je tisto, kar je pravzaprav prvo, kar mora biti, torej vsi ti na koncu preizkusi in to, ki so, so samo zaradi tega, da mi sproti preverjamo nekaj, kar si je ta otrok naučil, katere kompetence ima, katere standarde znanja je pridobil. Ampak kako jih pridobi, je pa zelo pomembno, ker to dejansko potem ostane. Ker če on pride tja in preiskava na preizkusu znanja pokaže neko znanje in potem drugi dan ga nima več, pomeni, da tisto znanje ni pravo znanje. Skratka, tu je tisto, kar mi moramo narediti korak naprej.

Zdaj, prej sem na hitro omenil nekaj malega tudi o nadarjenih učencih, ne, torej nadalje, učenci, kot rečeno, v današnji šoli nekako se popolnoma porazgubijo, torej nimajo praktično nobene možnosti, da bi se kakorkoli razvili, da bi razvili svoje potenciale, svoje nadarjenosti, ne. Zdaj, zakaj je tako, je težko reči. Verjetno so bili poskusi že v preteklosti, da bi nekako dobili neke nadarjene, ampak največkrat se je pokazalo, da to niso nadarjeni, ampak pridni, pridni, ki so se nekaj naučili, so tisto pokazali in seveda niso pa znali naprej razvijati tistih zadev, ki so jih spoznali. Medtem ko kot nadarjen otrok, nadarjen mladostnik mora razvijati naprej, ne. Zdaj, kako to narediti? Bomo dobili, jaz upam, že naslednje leto prve izsledke, torej namreč poteka ravno ta raziskava o tem, kako bi na novo poskušali, prvič, izslediti nadarjene in tudi kako delati z nadarjenimi. To ravno zdaj poteka v bistvu na neka skupina, ki dela v vrtcu, skupina, ki dela v nekaterih šolah, v osnovnih in tudi v srednjih šolah in ko bomo dobili te izsledke bom poskušal nekaj narediti. Zdaj iz tujine, pa tudi pri nas imamo določene primere, ko se da nadarjene veliko bolj, bi rekel, angažirati v tem, da svoje potenciale razvijejo, seveda je to večinoma šele, bi rekel, proti koncu osnovne šole ali pa v srednji šoli, ker tam lahko mi najdemo tudi zunanje strokovnjake, torej ne tiste, ki učijo, ampak zunanje strokovnjake, seveda skupaj z učitelji, ki učijo na šoli, da imajo posebne ure, zdaj tukaj, kako to narediti, v bodoče, jaz mislim, ko bomo imeli ta sistem razširjenega programa v osnovni šoli, potem bomo lahko tam tudi to lahko uredili. To pomeni, tudi ta del razširjenega programa bo namenjen temu, da se tudi tam nadarjeni, kjer se vidijo nadarjeni, nekdo, ki je nadarjen, ne vem, za šport ali pa recimo, da ga bolj zanima to zdravo prehranjevanje, zdravo življenje, bo šel v tisto področje, nekdo, ki ga recimo bolj ga zanimata kultura in umetnost, v drugo področje in tisti, ki ga zanima pa nekaj tretjega, bo pa šel v neko tretje področje /Nerazumljivo/ je neka ideja, kako pravzaprav najti način za to naprej.

Seveda zdaj je jasno, če grem potem naprej v srednjo šolo, seveda tudi tam je treba gledati situacijo kakšna je oziroma tudi tam nismo ravno zadovoljni. Skratka, imamo zaenkrat gimnazije kot splošno izobraževanje in potem seveda imamo še srednje tehniške, srednje poklicne šole in tako naprej. Seveda tako eni kot drugi verjetno ne prinesejo na koncu tisto, kar bi lahko prinesli, če bi drugače zastavili celoten proces izobraževanja. Torej gimnazija zagotovo je taka, da bi rekli nekako vsi vemo, nekako pripravlja za univerzitetno izobraževanje, naj bi seveda dala dovolj znanja, dovolj tudi abstraktnih znanj, ampak tudi tam je treba imeti tudi določene kompetence, to niso samo spet znanja, ki se jih naučim, memoriram in potem to pokažem na maturi, potem pa tega ne znam uporabljati naprej, to spet ni v redu. To pomeni, tudi pri gimnazijah je treba narediti nek korak naprej v smislu gojenja tistega potenciala, ki ga ima posamezen dijak. No tukaj so že v delu pravzaprav neke malenkosti, ampak to bo treba še iti v to, to so namreč tako imenovane druge oblike vzgojno-izobraževalnega dela, ki se pojavljajo v gimnazijah, te druge oblike vzgojno-izobraževalnega dela, seveda bi rekli, da je nastalo kot nek odgovor na v bistvu pretekle izbirne predmete. Ampak svet je tako, če gledamo preteklost oziroma še sedanjost, kako poteka, to je čez, imam nek izbirni predmet, spet izberem izbirni predmet, se s tem nekaj naučim in kaj potem. Skratka, mi moramo stremeti tako kot v osnovni šoli, podobno kot je tam / nerazumljivo/ program, tudi v te dodatne oziroma te druge oblike izobraževalnega dela, take, da bodo tam razvijali kompetence, znanja, spretnosti in tako naprej, ki jih v okviru tistih predmetov, ki so v rednem deluozirima obveznem predmetniku, ki jih tam ne dobijo in to je ravno ta namen, To pomeni, jaz moram iti v to, da bom otroke, mladostnike dal na preizkušnjo, torej oni morajo znati uporabljati svoja znanja in s tem krepijo kompetence. Jaz ne morem jih naučiti pri nekem predmetu, da bom razvil tam kompetence, kvečjemu naučim določene prijeme, ki so za določen predmet, ampak to ni to, oni morajo znati to prenesti naprej na neko drugo področje, na področje, ne vem, matematiko mora znati tudi nekaj uporabljati v kakšnih naravoslovnih predmetih, nenazadnje tudi družboslovnih, saj morajo tudi nekako uporabljati neko statistiko, neko kombinatoriko, neko, karkoli že tam, kjer pride prav recimo za za tiste zadeve, ki so v tistem primeru. To pomeni, ta prenova teh obveznih izbirnih vsebin, ki je bila do zdaj, ki gre v to smer, mora biti taka, kot je pri osnovni šoli, je povezana s tem in seveda tudi dodatek k temu, ne ločeno, ker do zdaj je bilo vedno ločeno, on je izbral to in je bilo to in pika, zdaj pa ne to, da izbiramo, ampak ko to izberemo, moramo to delati in tudi tu vidim jaz potencial ravno v tem. Nadarjeni bodo lahko v okviru teh dodatnih oblik, drugih oblik našli čas in mi moramo zagotoviti strokovnjake in določene centre, da bi to dosegli. Moram povedati, da smo se v zvezi s tem tudi pogovarjali s kolegico Emilijo Stoimenova Duh, ki bo prevzela pač to digitalizacijo, ne da bi o tem že tudi razpravljali, delo, bi pa šli tudi v sodelovanje s tem. Namreč navsezadnje tukaj je precej povezano s temi nadarjenimi, z novimi prijemi, z novimi inštrumenti, z novo tehnologijo, ki bo non stop druga in nova in nova in tu je treba imeti korak s časom. Tako.

Zdaj, kar se tiče pa poklicnega in strokovnega izobraževanja, ta seveda tudi gre v to prenovo, tako kot gimnazijski programi, kot osnovna šola in kot vse, s tem, da so tu seveda poleg prenove teh učnih načrtov, oni rečejo katalogi znanj, splošnoizobraževalnih predmetov, je treba pač prenoviti dejansko tisto, kar pravzaprav da ime sami strokovni ali pa poklicni šoli, to je vse tiste predmete, ki so povezani z bodočim poklicem, v katerega gre dijak, ki je tu začel. No, in tu je pravzaprav naloga v bistvu Centra za poklicno izobraževanje in drugih strokovnjakov s fakultet, ki bodo morali najti rešitve in spremembe, ki bodo seveda ta prave. To pomeni, kaj to pomeni, ta prave? Ta prave pomeni, da mora biti ta mladenič, ko konča ali pa mladenka, ko konča, se mora biti zaposljiv, ne. Danes mi dostikrat ugotavljamo kljub temu, da smo uvedli vajeništvo že leta 2017, od takrat dalje je vajeništvo in teče, ampak da za ta, za to vajeništvo ni zanimanja, ni zanimanja s strani šol, otrok, ne, medtem ko seveda drugi po drugi strani podjetja, privatniki, torej tisti, ki delajo, tudi zbornice, ki so, pa bi si to želeli veliko več, ne. In tu moramo narediti preboj, ker drugače, če tega ne bo, potem ne bo nič, potem pomeni, da mi nekaj izobražujemo, ampak na koncu mora tisti iti skozi neke postopke, da se sploh lahko zaposli pri nekom. To pomeni, mi moramo najti, da se že prej to naredi, v teku izobraževanja moramo najti to, da se to da izobrazi in da zna, da pozna kompetence in da pozna vse probleme, ki jih lahko reši in tako naprej. Skratka, to je nujno, ker sicer seveda ne bo šlo. No, tudi kot rečeno, za to imamo načrt tudi vzpostaviti digitalno podprta, podprta učna mesta v teh centrih, ki naj bi nastali. In seveda ta poklicne šole, srednje poklicne in strokovne šole so seveda v tesni povezavi tudi z višjimi šolami, saj višje šole navsezadnje so, tudi spadajo v ta resor in so dejansko nadaljevanje poklicnih in srednjih strokovnih šol, kar na tistih centrih, kjer so. To pomeni, to imamo dvojno prednost, zaradi tega, ker prvič lahko, ko delamo oziroma ko posodabljamo torej te poklicne šole in srednje strokovne šole, lahko hkrati posodabljam, ker so v istih stavbah, več na istih mestih tudi te višje šole. Seveda tukaj potem moramo jih posodabljati, tudi posodabljati, v navednicah, tudi tiste, ki to učijo, to pomeni, tudi kader, ki bo to delal, mora biti usposobljen za to delo, ne. Zdaj, nekoliko težav je pri teh poklicnih šolah seveda ravno zakaj? Zaradi tega, ker seveda, če imamo tudi v okviru pouka praktični pouk, ker to je pač praktično, ki poteka v okviru pouka, in potem so pač prakse, ki so zunaj, pa lahko o vajeništvu in tako naprej, ampak recimo praktični pouk, praktični pouk bi moral učiti nekdo, ki prihaja iz tiste stroke. Jasno, da tukaj vemo, da so težave dobiti nekoga iz stroke, da pride v izobraževanje, je dvojna težava, ne. Prvič zaradi tega, ker je tam tretiran kot začetnik, in drugič, ker ne more niti direktno iti, on mora imeti pedagoško, andragoško izobrazbo, on mora opraviti določene obveznosti, preden se sploh lahko vključi. Zdaj tu seveda bomo poiskali, torej to smo zaznali takoj in se tu moramo najti neko rešitev, seveda, ne, neko zakonsko rešitev, ki bo to rešila, ker drugače verjetno ne bo šlo. Namreč, če tega ne naredimo, torej, da dobimo res strokovnjake, ki pridejo poučevati te praktični pouk pri posameznih predmetih, ki so ključni za to, da potem spustimo tega mladeniča ali mladenko na trg dela, potem ne bo šlo, se bo ustavilo, generirali bomo veliko srednješolcev za zaključno izobrazbo, ampak niso zaposljivi. Torej tu je ta zadeva, ki nas zelo, zelo tare, ampak tukaj, kot rečeno, moramo narediti korak naprej, najti moramo neko rešitev, ker seveda tu vemo, da bodo morda tudi odpori, ne. Ker seveda, bi rekla, toliko mora imeti tega in tega znanja, pedagoško andragoškega naprej, ampak tukaj jaz mislim, da s tem sistemom, ki je zdaj pri nas v Sloveniji se šele začenja uveljavljati, to je tako imenovani mikro krediti, kot mi rečemo. Torej vsak delavec, vsak človek v bistvu, ki je nekje dela, tam ko se dela, se tudi sproti nekaj izobražuje To pomeni, mu lahko priznamo določeno izobrazbo. Ti krediti so zaradi tega, ker imamo ta kreditni sistem, znani, na univerzah, ki se reče, aha, torej eno leto študija pomeni 60 kreditov, itn., ampak s temi mikro krediti se lahko najdejo posamezne, vsak lahko pokaže kaj je pravzaprav naredil, ali je naredil nek tečaj, je usposobljen za nekaj, itn., in s tem pridobiva mikro kredite, da se lahko za nekaj usposobi, to pomeni, lahko dobi potem tudi krajšo pot. Ne morem reči lažjo, ker ni lažja, lahko je veliko težja, ampak krajšo pot, ko želi spremeniti recimo svoj položaj nekje v zaposlitvi, tudi svojo zaposlitev.

Ena od težav s katero se vsako leto skoraj srečujemo in potem imamo kar veliko tudi vprašanj, zlasti staršev, so seveda mesta, mesta, ki so dana za vpise v srednje šole. Letos zaključuje osnovno šolo 21 tisoč 571 otrok in to je tisoč 690 več kot lani. Ampak kolikor sem pogledal, sem se pozanimal, že prejšnja leta v resnici je bila ta težava, kljub temu, da je ministrstvo dalo na razpolago približno 4 tisoč do 5 tisoč mest v srednjih šolah več kot je zaključna generacija, in letos bo nekaj podobnega. Tudi letos bomo dali približno 4 tisoč mest več po razpisih po vseh šolah, po vseh regijah, itn. Kaj je namreč problem? Problem je, zlasti zadnja leta opažamo, da želijo vsi, tudi tisti, ki končajo v nekem manjšem kraju, manjšem mestu, v Ljubljano ali pa v neke centre. Največ je tu problem Ljubljana, kot smo zaznali. Ljubljana, Celje, pa mislim, da zasavska tudi na tem manj, eno tako težavo, da se jih veliko več hoče vpisati kot imamo dejansko mest. S tem tudi, potem smo se že pogovarjali, ker zdaj, namreč razpis mora iti 16. januarja ven in smo se že pogovarjali s šolami in smo našli rešitve. To pomeni, nekatere šole, gimnazije, zlasti so gimnazije problematične, smo našli rešitve tako, da tiste, ki že imajo ta program, in če imajo dovolj kadra, da dajo še eno paralelko, še en razen zraven. In tukaj imamo že potem nekako zagotovljeno, da imamo tudi za letošnjo generacijo približno 4 tisoč mest je več kot je dejansko število teh otrok, ki se bodo zdaj seveda prijavljali.

Zdaj povsod, to pomeni v osnovni in srednji šoli, imamo težave, razne težave, vidimo z nasiljem, z raznimi stvarmi, ki se dogajajo. Tukaj moram reči, da ministrstvo to stalno spremlja, in da želimo res čim bolje, nekako bi rekel, zadušiti te zadeve, mislim, ampak problem je, da se vedno nove in nove oblike tukaj pojavljajo. Vedno nove in nove oblike in zato je težko. V ta namen sicer je ministrstvo že v preteklosti okrepilo število delovnih mest svetovalnih delavcev, ki bi nekako bili za to, da svetujejo, itn., žal seveda pa ta mesta niso vsa zasedena. Vemo, pomanjkanje kadrov. In to pomanjkanje kadrov se bo še nekaj časa vleklo, ker enostavno tudi fakultete nimajo toliko mest, da bi lahko zagotovile v enem letu toliko in toliko. To ni problem samo pri nas, problem je tudi v tujini, če gledate, recimo tudi v Evropi. Približno tri četrt držav ima težave z učitelji, s takimi kadri, ki bi se ukvarjali s posebnimi potrebami, itn., Tukaj so težave, pa tudi ne samo šolstvo, če gledamo tudi druge panoge, in tudi zdravstvo recimo manjka. Mi pa vemo, da imamo generacijo tako kot je in toliko ljudi na leto jih pač zaključi, ker pomeni, da nemogoče, bi rekli, generacij bomo usmerili, da bo šla vsa v šolstvo, da bo šla vsa v zdravstvo, itn. Tako, da tukaj moramo previdno nekako delati naprej, zlasti pa moramo pri šoli biti previdni, da ne bi prišli v težavo, da bi potem imeli kar na enkrat delavcev preveč. Za enkrat o ni, poudarjam, res ni tega še, ampak ne smemo kar brezglavo povečevati, ker vidimo, da se generacije res zmanjšujejo. Torej, če sem rekel že prej, od lani na letos, oziroma od prej lani na lani, da se zmanjša za približno tisoč 300 je to že kar en velik preskok in to bo v vrtcih že takoj zaznano. Vrtec, ko sprejme otroke, že takoj v prvem letu, bo letos toliko otrok manj. To pomeni, da bo treba, kot rečeno, najti druge rešitve in sem že omenil, da zdaj ga ima druge rešitve. Isto bo prišlo potem v srednjo osnovno šolo in potem bo prišlo spet naprej tudi do srednjih šol.

Zdaj pri srednjih šolah morda še ena taka, bi rekel, težava, no, težava že dolgo se vleče, recimo, da so poklicne šole praktično zamrle. To itak vemo, da praktično naših poklicnih šol skorajda ni oziroma so tako zelo mičkene, da jih je treba kar umetno vzdrževati, da sploh ostajajo. Kaj je tu razlog, ne vem. Verjetno tudi to, da dobimo v osnovni šoli preveč visoke ocene in da potem vsak rajši želi v neko višjo kot pa v neko nižjo. Čeprav tukaj jaz ne rečem, da je to kar karkoli sramotnega, mislim, nekdo, ki gre v nek poklic, ki ga veseli, ampak dostikrat so to starši ali pa kdo drugi, ki usmerjajo v to smer, da ja gre v neko najvišjo, najvišjo možno pot nekje. Zdaj tukaj seveda bi bilo treba tudi na tem delati. Skratka, najti neko rešitev, ampak to, kot rečeno, bo šlo zelo počasi, ker ne moremo naenkrat iti revolucije, ker navsezadnje izobraževalni sistem je vedno tak sistem, ki mora biti trden. Ne smemo ga zamajati. Moramo delati rešitve, moramo najti rešitve, ampak seveda take, da so vzdržne, ne da zamajemo naenkrat, da potem pridemo v neke težave, da se ne da potem nekako spet umestiti v neko, v neki razvoj. Razume pa se, seveda mora šolstvo biti stalno v tem, da se razvija in da stalno spremlja razvoj družbe, družbe kakorkoli. Torej družbe kot družbe kot ljudi, kako se spremljajo odnosi med ljudmi in tudi družbe kot recimo tehnologije. Kaj prinaša /nerazumljivo/, kako lahko delamo in tako naprej.

Zdaj nekako drugo, kar bi lahko kaj povedal, pravzaprav ne vem, če bi kaj, kar je bolj ali manj že vse povedano. Če bo pa vprašanje, bomo pa z veseljem še kaj povedali. Ja, hvala lepa.

Zahvaljujem se dr. Darju Feldi za predstavitev.

Besedo dajem članicam in članom odbora, da kandidatu postavijo vprašanja. Vprašanja članic in članov odbora se lahko nanašajo na delovno mesto področja Ministrstva za vzgojo in izobraževanje. Predlagam še to, da članice in člani odbora najprej postavijo določen sklop vprašanj, na primer tri, kolikor bomo videli, da trije člani postavijo vprašanja na katera bo kandidat odgovoril, potem sledi naslednji sklop vprašanj. Se strinjate tako? V redu. Preden dam besedo, ker prva se je že prijavila Iva Dimic, kolegica Iva Dimic, imam eno pooblastilo, in sicer poslanec Darko Krajnc nadomešča poslanko Lucijo Tacer.

Zdaj pa Iva, izvoli.

Hvala lepa. Spoštovani kandidat za ministra dr. Felda. Spoštovana predsednica odbora, kolegice in kolegi. Zagotovo je izobraževanje tisto, ki vse nas, poslance, politiko, starše, vse zanimira kadar prihaja do kakršnihkoli težav v izobraževalnem sistemu, zato ker tam se kalijo naši bodoči rodovi in je prav, da se kalijo tako, da so samostojni, da imajo seveda neko zavest in da spoštujejo družbo in mislim, da je zato tudi ta naš, bom rekla, pogled na izobraževanje toliko bolj pomemben in seveda smo se ga lotili z vso resnostjo. Dr. Felda, opisali ste dejansko res kaj so težave v tako v osnovnošolskem kot srednješolskem programu, čez nekaj ur bomo govorili tudi o fakultetah in tako naprej. Ampak vendarle je res težava, kako naše otroke zanimirati, da bi praktično spoznali in iz sebe dali tisto, kar je možno najboljše. Govorili ste seveda o teh kompetencah in vsem tem, pa vendarle trenutno stanje, ne morem mimo tega, da ne bi govorila o trenutnem stanju. Osnovne in srednje šole se soočajo res s hudim pomanjkanjem učiteljev, to ste omenil, tudi ste povedal, zakaj je treba biti pozoren pri tem, pa vendarle, po ocenah naj bi jih primanjkovalo trenutno od 2 tisoč do 4 tisoč. Primanjkljaj šol rešujejo s študenti in učitelji brez ustrezne izobrazbe ali strokovnega izpita. V prihodnjih desetih letih se bo upokojila tretjina učiteljev, mladih, ki bi jih nadomestili, pa že danes ni dovolj. Prej ste omenil, imamo prosta delovna mesta za strokovne sodelavce, pa jih ne moremo zapolniti, ker ni kadra in ga ne moremo tudi tako hitro sprocesirati. Izobrazba nekega profesorja je najmanj pet let, a ne, poleg srednje oziroma gimnazijske izobrazbe. Ravnatelji menijo, to sem zasledila, da bi bilo najboljši kratkoročni ukrep zvišanje plač, primerljivost z zasebnim sektorjem. Na ministrstvu ste se v tem obdobju odločili, da boste podelili štipendije za pedagoške študijske programe na področju matematike, fizike, kemije in računalništva. Podelili ste jih samo 41 od 50, se pravi, da zanimanja za te poklice ni, to to je pokazalo na področju podeljenih štipendij. Uvedli ste pripravništvo in dodelili dvesto pripravniških mest. To ni dovolj, kljub vsem tem ukrepom ni dovolj. Zato me vseeno bolj konkretno zanima, kaj nameravate narediti na področju plač v šolstvu. Tega se sicer niste dotaknili. Imeli smo včeraj ali pa v zadnjih dveh dneh dogovor z sindikata in Vlade glede plač vzgojiteljic. Moram reči, da da so bile malo opeharjene. Štiri plačni razredi je ravno toliko, kolikor se bo dvignila minimalna plača v Sloveniji, skratka, zelo slabo so se izpogajali, lahko rečem, no, tako da me to na nek način žalosti.

Potem bi šla malo na prenovo, to sem zdaj opozorila na kadrovski vidik, na prenovo. V Novi Sloveniji menimo, da slovenski šolski sistem, tako kot ste ga tudi že vi omenil, se pravi, tukaj imamo stične točke, potrebuje celovito prenovo. Cilj ne sme biti pomnjenje informacij, ampak uvedba celostnega, res kompetenčnega modela, ki temelji na pridobivanju znanja, veščin, spretnosti in vrednot in povezovanja. Pozdravljam to, da ste rekli, da bi za prvo triado to naredili. Mogoče so to neke sodobne oblike znanja, ki jih poznajo nekateri modeli, ki sicer v Sloveniji niso toliko prisotni, pa mislim, da dajejo dobre rezultate in v tujini imajo take modele močno vpeljane. Mislim, da je seveda potrebno te modele prenoviti tako, da se temeljne kompetence, ne, temeljne kompetence vključijo. To so seveda kultura, sociala, jezikovna, digitalna, inovativna, podjetniška, naravoslovno matematična, kulturna, državljanska kompetenca. Nikoli ne smemo pozabiti na državljanski vidik in to državljansko kompetenco in državljanska vzgoja mora dejansko prispevati k razumevanju delovanja države, demokratičnih postopkov, poznavanju nastanka naše samostojne države, ne pa biti zgolj neka nebodigatreba stvar v urniku, ki se jo dejansko nekako preleti. In seveda me zanima, na kakšen način, mogoče bolj konkretno se boste lotili prenove teh učnih načrtov oziroma kako mislite oziroma kaj bolj konkretnega. Vi ste sicer rekel, bomo to naredili, ampak mislim, ker ste minister, imate zadeve verjetno že pripravljene. Lahko vseeno kaj več slišimo tudi na tem, v bistvu na tej kompetenci, kakor se ji reče državljanska vzgoja ali pa ta demokratični postopek? Kar sem hotela mogoče, ampak to bo res. Ob 15. uri imamo tudi hearing ministrice Emilije Stojmenove Duh, se pravi, ampak vseeno malo, vseeno ta napredne digitalne veščine, veliko ste jih omenil, seveda si želim, da bi bili primerljivi z evropskimi državami, trenutno smo podpovprečni na tem področju. Za delovanje v sodobni informacijski družbi bi morali mladostnike zagotovo bolje opremiti z naprednejšimi kompetencami programiranja, to vem, da je zdaj, bom rekla, tisto, kar bo verjetno krojilo prihodnjih 20, 30 let to znanje, ta kompetenca, izdelava aplikacij, se pravi svetovni splet, hkrati pa želim tukaj tudi opozoriti na veliko odvisnost, ampak to bo sledilo vprašanje potem kandidatki ob 15. uri. Te dni sem zasledila na enem od slovenskih medijev, da se srečuje Slovenija z izjemno visokim porastom odvisnosti ravno od teh digitalnih vsebin.

Omenili ste vajeništvo, sama sem ga razumela kot vajeništvo. Rekli ste, da med mladimi ni zanimanja Gospodarstvo to dejansko rabi. Od leta 2017 imamo v Sloveniji Zakon o vajeništvu, se pravi, že, če lahko rečem, 6 let ali pa dobrih 5 let, vajeništvo v sodelovanju z nekaterimi šolami in podjetij dobro deluje, bi lahko bil nek pilotni primer, kako dobre prakse, vendar zagotovo res ostaja še nekaj izzivov, vzpostavljanje vertikale, ki omogoča izobraževanje v enaki obliki na več ravneh, od srednjega poklicnega do visoko strokovnega izobraževanja. In seveda me zanima, ali boste stopili nasproti delodajalcem in načrtujete kakšne spremembe, ker zakon imamo, se pravi, nekaj bi bilo potrebno spremeniti, da bi zadeva zaživela in verjetno glede na to, da je pomanjkanje, zdaj smo imeli pomanjkanje, pa mislim, da še vedno se kaže dobra zaposljivost, si tako mladi kot tudi delodajalci želijo kompetentnih, mladi si želijo, da ko pridejo na trg dela, da imajo kompetence in so za to tudi primerno plačani, delodajalci pa si želijo takih mladih, ki pridejo z znanji, seveda jih tudi želijo plačati in seveda želijo tudi obdržati, me zanima kako.

Eno področje mogoče, ki se ga niste toliko dotaknili, pa se mi zdi, da je pa v trenutni situaciji, ko smo in seveda glede na starajočo družbo izjemno pomembno pa je, kako v bistvu intenzivno reševati področje socialnega varstva in oskrbe starejših. Se mi zdi, da to področje je izziv, ne samo področja zdravstva, ampak tudi področje izobraževanja, ker kadra res močno primanjkuje in kot sem dejala, glede na projekcije staranja prebivalstva bo to področje v prihodnje le še v večjem deficitu, če ne začnemo iskati ustreznih rešitev. Zanima me, kako se nameravate lotiti tega področja izobraževanja, pridobivanje mladih, da se odločijo za ta poklic. Poklic je deficitaren poklic, se mi zdi, da nenazadnje so se v zadnjih dveh letih, če lahko rečem, se delno uredile tudi plače, vendar mladi se še vedno ne odločajo za ta poklic in pred nami je zagotovo tudi dolgotrajna oskrba, ki bo potrebovala ta kader in me zanima kako in na kakšen način se bo zagotovilo.

Samo še na kratko grem samo skozi vašo koalicijsko pogodbo, kjer je seveda to zaveza, kaj se bo naredilo, enih par točk. Seveda, Belo knjigo ste omenjali in tudi v jo imate v koalicijski pogodbi, tako kot ste rekel, 1999, je že mogoče nekoliko res potrebna spremembe. Omenili ste ali pa tukaj je zapisana ena točka, zagovarjati ničelno stopnjo diskriminacije otrok v vseh šolah in vrtcih, pa se tole vendarle dokazuje. Zadnji primer, bom rekla, da se je otrok ubranil medvrstniškega nasilja v razredu, je zgovoren, jaz lahko trdim, da to ni osamljen primer, samo nekateri pridejo v medije, nekateri pa ne, tako da to je resna težava. Velikokrat sem rekla, da da znajo biti včasih naši najmlajši zelo kruti do svojih sošolcev, do svojih vrstnikov in niti starši včasih nimamo te moči, pa vendarle je neka taka vzgoja za vrednote povezana tudi s celotno družino, starši in tudi šolo, vrtcem kot vzgojno-izobraževalno. Tukaj gre tudi vzgoja za vrednote mimo katerega ne moremo iti, pa mogoče niste niti toliko dali poudarka.

In seveda me zanima, počasi bom zaključila, ja. V prejšnjih dveh letih je bilo znatno namenjeno sredstvo za posodobitev infrastrukture vzgojno-izobraževalnih institucij. V bistvu takrat smo, ali pa tistih 125 milijonov je bilo namenjenih za šole in vrtce, posodobitev novogradnje, v vaši koalicijski pogodbi pa je napisano, da boste dali poudarek na sodobnem opremljenosti šol, vključeno z ustrezno digitalno tehnologijo. Pa me zanima, kdaj lahko šole pričakujejo, ker marsikatera šola je na tem področju podhranjena. Ne morem mimo tega, da ne bi rekla, kako so v času Covida učitelji, da so normalno izpeljali pouk, sami kupovali si pametne table ali pa tablice, da so lahko recimo razlagali ravno matematiko, fiziko na teh. No, mislim, da je to že nekaj osnovnega, kar potrebuje vsak učitelj, tudi iz tega vidika, da bo sam nabral kompetence in znanje, ki jih bo lahko kasneje tudi dajal. To je tudi del vseživljenjskega učenja taka sodobna digitalna oprema.

Hvala zaenkrat, pa srečno.

Hvala tudi tebi, Iva.

Naslednja se je prijavila Alenka Helbel.

Izvoli Alenka.

Hvala za besedo.

Lep pozdrav vsem kolegom, predvsem pa kandidatu za ministra, dr. Darju Feldi.

Jaz bom, mogoče se bom kaj ponavljala kot kolegica Iva, ker imamo podobna razmišljanja, pa tudi mogoče ponovila kakšne vaše besede, ker sem vas zdaj zelo natančno poslušala.

Šolski sistem oziroma izobraževanje, je v vseh državah na svetu v bistvu velikega pomena. Se pravi, da moramo odgovarjati na vedno večje zahteve modernega, razvijajočega se sveta, in ko vrtec oziroma šola sprejmeta otroke, so prav vzgojitelji in učitelji tisti, ki so pred ključnim in izjemnim izzivom kako pravzaprav omogočiti vsem otrokom, dijakom, študentom tudi, najboljši napredek, da bi torej nadoknadili vse možne primanjkljaje ali kakorkoli, ki izvirajo iz šibkega socialnega okolja in hkrati seveda tudi omogočiti tistim z neko dobro intelektualno popotnico ambiciozen razvoj. In prav zato, to ste vi tudi omenjali, je napačno gledati, torej na izobraževanje kot na nek program, na nek zgolj sistem, ampak moramo vedno na to gledati iz stališča človeka posameznika, vseh deležnikov, ki prihajajo v naš sistem in tu prihajajo vsi slej ko prej, in prav ta sistem mora biti torej koherenten in hkrati tudi fleksibilen. Tu se mi zdi, da je izjemnega pomena. Vi ste marsikaj omenjali pri tem. Ko ste govorili o nadarjenih otrocih, se strinjam, ampak se mi zdi pa, da je predvsem v prvi vrsti, torej da začnemo, da poiščemo nadarjene otroke tudi to, da najdemo, da usposobimo otroke, torej da jim damo to zmožnost, da spoznajo sami sebe. Kaj je tisto, kar jaz znam, kaj zmorem, kaj bolje znam, kajti jaz kot še pred kratkim učiteljica v srednji šoli, sem se izogibala besedi, sploh ko sem govorila s starši, priden je. To nič ne pove. To zelo malo pove. Kaj je to biti priden? Nekdo, ki je nagajiv, ki ni priden, ki ne sedi, ki ne upošteva vseh meril, še ni nadarjen, še ni sposoben. Mislim, torej, v bistvu mi je ta beseda, moram reči, ker ali pa tudi, ko se pogovarjaš s starši, pa ni priden, pa se ne uči, pa tudi učiteljica reče, pa ni priden, veste, kakšna nočna mora je to za starše in tudi otroka, ne. In ko ste govorili o tem, tudi o samih učiteljih, torej tudi to je velik izziv in očitno zdaj ugotavljamo vsi skupaj tukaj in ne samo tukaj, tudi izven teh prostorov, da smo pred velikim izzivom torej ne samo na šolskem področju, ampak predvsem pa tukaj. Kajti to, kar mi naredimo s šolo, z izobraževanjem, to potem imamo, takšna je potem naša družba in je velika odgovornost in se sprašujemo, ali bomo zmogli torej naš šolski sistem tako po vertikali, pa tudi po horizontali popeljati te naše mlade na pot nekih zrelih, odgovornih osebnosti, ali bomo zmogli torej spodbujati njihovo kritično mišljenje, vso inovativnost, podjetnost, ustvarjalnost, domoljubje, finančno pismenost, bralno pismenost, ki itak se ves čas spodbuja, ampak nekako ni nekih, smo tudi kot učitelji in tudi nekateri starši in o tem nezadovoljni, da ne govorimo torej tudi o digitalni pismenosti.

Jaz bom šla zdaj pač, to je bil en tak uvod, no, ampak nekako po vrsti začnimo kar z nacionalnim programom vzgoje in izobraževanja. 16. decembra je bila torej ustanovljena delovna skupina za pripravo nacionalnega programa vzgoje in izobraževanja za leto 2023-2033 in so, z vsem spoštovanjem do vseh, ampak vendarle se še vedno v tej delovni skupini so še vedno neka imena, stara imena slovenskega šolstva, ki morda ne bodo ravno neka in pripeljali neko inovativnost. Ampak jaz imam tukaj pa še eno bistveno vprašanje. Govorimo o tem, kako morajo biti naši mladi zaposljivi, torej jih moramo, jih pripeljati na trg dela, da bodo radi delali, da bodo šli radi v službo, da bodo inovativni, da bodo ustvarjalni na delovnih mestih, kajti samo s tem bodo uspešni in zadovoljni ljudje, državljani. Ampak v tej delovni skupini, vi ste torej 7. novembra pozvali strokovnjake in strokovnjakinje s področja vzgoje in izobraževanja, ampak kljub temu pa se mi zdi, da je, da se je pozabilo na en pomemben vidik nekega segmenta naše družbe, ki bi lahko v tej delovni skupini tudi sodeloval, to so predstavniki gospodarstva, torej delodajalcev, tisti, ki bodo, ki bodo te mlade tudi zaposlovali torej. In pa ni v njih predstavnika mladih, ne dijaške ne študentske organizacije, ki lahko s svojim vidikom, s svojim nekim drugačnim pristopom tudi veliko prispevajo k temu. Kajti to se mi zdi v bistvu, čeprav gre tu za pripravo strateškega dokumenta, se mi zdi pa, da v to skupino niso ti vključeni, pa strateška napaka. Ali je torej, kakšen je torej sploh namen potem? Ali bo, bo dovolj povezan slovenski izobraževalni sistem s trgom dela, ga bomo pripeljali do nekega vseživljenjskega učenja? Kajti kot ste že vi omenili, je vseživljenjsko učenje pa vendarle vodilno načelo sodobnega izobraževanja tako v Sloveniji kot tudi v svetu.

Zdaj, če nadaljujem, pa grem malo nižje, da na ministrstvu tudi deluje delovna skupina za prenovo kurikulumov. To sem jaz tudi postavila takrat vprašanje, vi ste o tem tudi sami 6. julija kot državni sekretar na Odboru za izobraževanje potrdili in ste tudi med drugim povedali, da torej, da se bo morda dalo kaj napraviti tudi zdaj, ko bomo šli v prenovo. Ampak zdaj, kako daleč so te stvari? So se člani te delovne skupine kaj zamenjali? Kajti do zdaj ste jo vodili vi, če jaz imam pravo informacijo, in da nekaterih oseb več ni na ministrstvu. Torej ta nacionalni dokument, ki nekako predstavlja strokovno podlago za načrtovanje,, izvajanje, spremljanje vzgojno-izobraževalnega dela, je tudi povezan s to tako imenovano belo knjigo, ki jo imate tudi v koalicijski pogodbi in ste jo tudi napovedali. Torej, kako s tem? Kajti prenova kurikulumov je v skladu s to prenovo, ki ste jo omenjali, izjemno pomembna. Torej, da so to vsebine, ki so res v skladu s ciljem doseči neko, torej vseživljenjsko učenje. Težko je poslušati nekatere zgodbe, kaj vse se učijo otroci pri 12. letih, ko nikoli tega še niso videli ne slišali in se učijo v bistvu na pamet. Kaj vse se učijo, recimo, tudi pri slovenščini, čeprav to jaz zelo težko izrečem, ampak vseeno se strinjam z mnogimi, ko potem tudi oblikoslovja še v srednji šoli ne razumejo in ga potem tudi nikoli ne razumejo, ker nekaj je narobe, kako učiti, kako se torej lotiti tega in prenova kurikulumov je izjemnega pomena. Torej, v skladu s tem, kar ste povedali.

Potem, če gremo naprej, torej na izobraževanje učiteljev, pa na samo vodenje šole, vemo, da šola raste in pade z učiteljem, to je neizpodbitno dejstvo. In dober učitelj bo znal in s tem, da bo to znal, se bo moral tudi vseživljenjsko učiti, prepoznati otrokove potenciale, podpreti mladostnika, ko bodo težave, da najde, razvije svoje talente, da bo znal ponuditi roko podpore, ko jo ta potrebuje in hkrati, da rečem temu, ima tudi moč in pogum, da tega mladostnika potisne v neke izzive, tudi če so še tako zahtevni. Torej, dober pedagog, dober učitelj se ukvarja z otrokom, učencem, dijakom, študentom, to je neizpodbitno dejstvo, posvečamo svoj čas in jaz vidim pač, kar sama sem tako tudi živela in delovala, da je to neke vrste poslanstvo.

Zdaj, ko ste govorili torej o pomanjkanju kadrov, jaz sem tudi postavila proti koncu decembra to poslansko vprašanje, odgovora še ni. Zdaj sem nekaj slišala. Je pa res, torej ta statistika, ki ste jo omenjali, sicer res, da drži, da torej toliko učiteljic sicer primanjkuje, ampak vendarle jih v bistvu nimamo, imamo več zaposlenih, kot smo jih imeli, ampak to gledamo generalno. So pa posamezna predmetna področja, kjer učiteljev ni in ne glede na to za katero regijo gre in ker je učiteljski kader tudi torej med najstarejšimi v Evropi, poznamo tudi to statistiko, in da je pred dobrim desetletjem bila nek, da nam je ušla skupina, torej cela generacija učiteljev, ki so se prekvalificirali, ker nismo znali najti takrat nekega prehodnega obdobja v katerem bi zmogli, kajti takrat se je recimo pred leti govorilo tudi o starejših učiteljev, ki bodo mentorji mlajšim in ne bodo toliko učili in so se torej ti učitelji pač, ki niso dobili mesta, niti pripravništva, zaposlili drugje. Poleg tega je tudi vprašanje statusa učitelja v družbi. Jaz imam kar nekaj let dela v šolstvu za sabo in vem, da se je status učitelja v družbi spremenil. Ah učitelj, ko gre ob enih s torbico domov - to je bilo vse…, mislim, zdaj govorim z besedami ljudi in tega v družbi nismo zmogli preseči. Kako zdaj pravzaprav torej ta ugled učitelja, ta status učitelja in tudi seveda plačilo učitelja ni več privlačen za mlade. Poleg tega je en kup težav v šolah, en kup posebnosti, en kup administracije, ki pač mlajše tudi odvrača za takšen denar in za toliko ur. Kajti, vstopiti v razred ni začetek dela ob šestih. Ko stopiš v razred, imaš nekaj dela že za sabo za vsako uro, ne glede na leta, tako da kot tudi velja prepričanje, da pač imaš dvajset let stare priprave, pa ni res, če učitelj, kot smo rekli, se izobražuje in gre vse naprej in temu tudi mora slediti, se mi zdi to izjemno pomembno in zelo pereče vprašanje in da bo treba hitro najti te rešitve, kar se tiče tega, ker se pač zdaj torej bolj fleksibilno, se pravi tudi, če gre za štiri ure nekje nekega predmeta, poučevanja nekega predmeta, kaj to pomeni za nekoga, ker šole ne dobijo kadra, to je dejstvo, to je dejstvo. Potem tudi samo vodenje šol sodi prav ta okvir, kajti tudi vodstvo šol je tisto, ki v veliki meri določa, določa oziroma razvija kakovost šole. In se mi zdi, sama osebno mislim, da je tudi izbor ravnateljev zelo zbirokratiziran in zelo težko ponuja veliko ustvarjalnih priložnosti in možnosti, zato se mi zdi, kolikor je informacija, tudi ni več toliko želja po biti ravnatelj. Jaz se sicer zelo nagibam k eni rešitvi, da postane ravnatelj tudi poklic, a ne, in da če imamo mrežo javnih šol, naj imamo šolo za ravnatelje, imamo druge inštitucije, ki lahko postavljajo ravnatelje in je to poklic, za katerega se nekdo odloči, ne pa da ga zbirokratiziramo s tem izborom. Da ne govorim kakšne, kakšna lobiranja so tudi politična, lokalnih politikov takrat, ko gre za, pa tudi govorim o tem, o učiteljih, ki so člani sveta, da pač kdaj tudi gledajo na lastne koristi, tudi to je sporno. Kaj torej neka ideja je o neki bistveno višji avtonomiji šol, ko bi naj šole tudi recimo, to je pač ideja, same zagotavljale neke oziroma razpolagale z denarjem, država pa bi regulirala samo področje in tudi finančno zagotavljala minimum storitev, a ne. In tako naj šola torej bi zaposlovala nekako po svoji izbiri, brez nekih različnih soglasij, pogoj pa, če, da izpelje zastavljeni program z usposobljenimi kadri in predpisano izobrazbo.

Potem pa o samih učiteljih. Ampak če sem prej govorila o ugledu učiteljev, kaj menite o tem, pa to bo potem vprašanje tudi za dr. Papiča glede recimo tako imenovanih sprejemnih izpitov za učitelje v neki obliki nekega intervjuja ali kakorkoli? To pač bi bilo zelo odgovorno od ministrstva in tudi samih fakultet, pedagoških fakultet oziroma o tej, v tej želji, da dobimo res učitelje, ki so kompetentni, ki bodo recimo z nekim sprejemnim izpitom izkazali vso to neko motiviranost za ta poklic in potem hkrati tudi v času študija zadostiti, torej urediti prakso, zadostno število ur prakse med samim študijem, da tako potem v bistvu lahko sistem pripravništva tudi ne bi bilo več.

Potem pa še želim spregovoriti o tem, ko ste že kot državni sekretar na Odboru za izobraževanje, tudi 6. julija, ko smo nekako naložili ministrstvu oziroma predlagali, da v šolskem letu 2022/23 uporabi vse obstoječe mehanizme, s katerimi torej lahko poveča telesno dejavnost v šolskem času, torej gibanje v okviru jutranjega in popoldanskega varstva, dodatni dopolnilni pouk športne vzgoje, tako za, torej enako tudi za učitelje kot učence in rok je bil torej v šolskem letu 2022/23 in pa še en, torej ta ponovna vzpostavitev programa zdravega življenjskega sloga, o katerem smo veliko govorili. Rok je bil sicer torej v najkrajšem možnem času oziroma najkasneje do začetka šolskega leta 2023/24, potem smo zelo malo spregovorili, nisem slišala, o samem področju učbenikov. Vemo, da se zdaj, tudi to so moje izkušnje, založbe različne, zelo, moram reči, inovativno lotevajo prodaje učbenikov, pa tukaj so zelo uspešne pri tem. Ali, torej v kakšnem…, ali sodi torej izbira učbenikov zgolj v domeno učitelja, ali bi vendarle morda postavili neke, težko temu rečem, ker se sama osebno mogoče ne bi strinjala z vsem, v kolikšni meri, torej kakšna je zadostna uporaba učbenikov oziroma odločitev za posamezne učbenike na posameznih predmetnih področjih. Potem o poklicnih in srednjih šolah, ja, ste veliko povedali. Mislim pa, da bi bilo zelo pomembno tudi vzpostaviti neko mrežo javnih šol, srednjih šol, regijsko ali kakorkoli in se potem v bistvu ministrstvo ukvarja, ne pa, jaz vam lahko zagotovim, da se posamezne srednje šole, srednje strokovne in poklicne, izjemno veliko ukvarjajo s promocijo poklicev, s promocijo šole, da tu vključujemo veliko oziroma vključujejo veliko in na srečo, dijake same, ki si s tem tudi pridobivajo določene kompetence, ampak tu gre veliko časa, veliko finančnih sredstev. In da morda kot neka mreža srednjih šol po, torej v sodelovanju z gospodarstvom in potem tudi s kasnejšimi možnostmi razvoja mladih naprej, vendarle vzpostavi. Da se tukaj malo bolj vrže oko ministrstva na to delo, na to področje.

Pa še eno vprašanje. To je torej zdaj, vse to je v skladu s tem, da razvijamo kakovost v šolah, vrtcih,. Kaj sami menite o sistemu razvoja kakovosti v šolah, pri čemer predvsem mislim torej zunanjo evalvacijo? Veliko tega, nekaj že poteka bolj projektno. Poznam torej tudi kolegialno presojo, pa tudi zunanjo evalvacijo, pa mednarodno kolegialno presojo, vse to je. Šole se ogromno s tem ukvarjajo, sploh tiste, ki želijo dvigniti svojo kvaliteto in ves čas torej spodbujati tako učitelje kot vse ostale, ki vstopajo v ta krog izobraževanja. Kakšno je torej vaše mnenje o tem in sami vzpostavitvi, ali enotni sistem ali kakorkoli mogoče? Težko rečemo, da bomo primerjali šole potem glede na to med sabo. Torej o tem. Toliko za enkrat.

Hvala.

Alenka, hvala.

Zdaj pa besedo dajem kolegu Damjanu Zrimu. Izvoli.

Hvala na besedi.

Spoštovani sekretar, zdaj kandidat za ministra.

Prvo hvala na zelo izčrpnem, na zelo izčrpni predstavitvi Mislim, da je bilo povedano več ali manj vse. Zdaj vas več v bistvu ne more nič vprašati zaradi tega, ker sta kolegici iz opozicije vprašali vse. Ne morem vas vprašati o pomanjkljivosti učiteljev, profesorjev, kar nekaj nas tu sedi pedagogov v tem odboru in vemo kakšna je situacija. Ne morem vas niti vprašati o Beli knjigi, katere že poslušamo vsaj od zadnjih štirih ministrov, prejšnjih, tako da, zadeva je več ali manj jasna. Mojo podporo imate

Bi pa vseeno imel eno vprašanje na katero je že začela kolegica Iva Dimic. Infrastruktura, sploh v osnovnih šolah, vrtcih. Nekatere osnovne šole, vrtci, so sploh v mestih zelo dobro zgrajene, imamo odlično infrastrukturo, vse prepotrebno, ko pa pridemo na določene dele podeželja, se pa včasih vlade obnašajo do podeželja kot, oziroma prav podeželje zatajijo, kot Ivan Cankar svojo mater in infrastruktura sploh ni zgrajena. Zato me zanima, v kolikor tudi v naslednjem tem mandatu mislite vložiti sredstev v izgradnjo infrastrukture, torej vrtcev, osnovnih šol, športnih programov, itn.

Hvala.

Hvala lepa, Damjan.

Zdaj pa bi prosila dr. Feldo, da poda odgovore.

Izvolite.

Ja, hvala lepa, in tudi hvala lepa za vsa vprašanja. Mnoga se taka, zelo poučna Ja, hvala lepa. Tudi hvala lepa za vsa vprašanja, mnoga se zdaj taka zelo, bi rekel, poučna, o katerih bo treba verjetno še precej razmišljati in tudi narediti nekaj idej oziroma nekaj konkretno nekih smernic, da bi to reševali.

Zdaj seveda, najprej je bilo tako seveda, da kako ta primanjkljaj, ali je to zvišanje plač edino ali ne, zdaj vidimo, da tudi v socialnem varstvu, ki so šli v zvišanje ali pa so bile plače urejene, se ni naenkrat rešilo. Tako, da samo zvišanje plač vedno samo po moje ni, je pa res, da mi skušamo najti še druge rešitve, torej gotovo štipendije so, zdaj štipendije so in pa jih bo še več, ampak je treba seveda tudi veliko dati na neki promociji. To pomeni, mi verjetno bomo morali iti v konkretno v srednje šole in najti ljudi, ki bi se za to odločali. Ena ideja recimo za osnovne šole bi bila tudi morda, če bi se tudi občine malo bolj angažirale, ker navsezadnje za osnovno šolo recimo imajo v svoji občini in če bi občina dala recimo neko štipendijo in bi s tem recimo si zagarantirala vsaj določeno število let tega študenta, ki bi v bodoče bil v tisti šoli, potem po navadi ta otrok tudi ali pa ta mladenič potem, ki že konča, tudi ostane na tej šoli, ker mu je všeč, ker nekako se ujame v kolektiv in tako naprej. Tako, da to je ena varianta. Torej variant je veliko, ampak seveda mi ne moremo najti nekaj, da bi zdaj takoj vse rešili, ker tako smo že razmišljali, če mi delamo zdaj za štipendije, seveda bo to čez 5 let, vmes so pa druge stvari. Zdaj nekatere zadeve se dajo rešiti tudi tako, ker imamo določene kadre, ki morda niso čisto dokončali vseh, seveda dela programa, pa so jih učitelji oziroma ravnatelji vzeli, zato, ker ni drugih kadrov, da bi se nekako te tudi dalo recimo z neko klavzulo, da bi se v nekem časovnem obdobju zaključila recimo ta pedagoška, andragoška izobrazba in bi se nekako se vključili v program dela v šoli. Seveda vemo tukaj, da so tudi pripravniška mesta bila dolgo časa izvzeta, to je na žalost res, ker po moje, če bi bila ta pripravniška mesta stalno, verjetno bi se marsikdo tudi odločil, da ostane potem v šolstvu in da gre v šolstvu tudi se zaposliti. Mi pripravljamo res spet neka pripravniška mesta, zdaj ali jih bo 250 ali bo kar več, če zdaj težko rečem, ker za pripravniška mesta je pa bil kar interes lansko leto, tako da v bistvu to pomeni, da tukaj bi lahko malo povečali to število, ker glede na to, da štipendije niso bile tako privlačne, vsaj zaenkrat ne, ampak ne moremo obupati na prvo leto, ker morda tudi mnogi niso bili niti obveščeni o tem, da bo. Za pripravniška mesta, pa bi jaz raje videl, da jih je malo več, ker to tudi, ko enkrat naredijo pač pripravništvo, potem verjetno se vključijo v šolo in tam začnejo delo in tudi potem nadaljujejo v tem.

Kar se tiče teh kompetenc oziroma načinov dela, ki naj bi jih dobili učenci, ste omenili prvo triado, da tam je, ker je vse skupaj recimo kot neko učenje in poučevanje v nekem globalu, zdaj za naprej pa ravno to menimo, da bo, ker ta razširjen program je ravno tisto, kar mi ne bi želeli, da imamo razcefrane te predmete, ampak da v okviru razširjenega programa, da dobimo neko celoto, kar pomeni, v bistvu je neke sorte, bi rekel, kumulativa vsega znanja, ki grem naprej, torej ne grem spet se učiti nekega predmeta, konkretnega, ampak neko kumulativo zberem skupaj, da dobim neke kompetence oziroma nek način dela, razmišljanja, tudi morda kritičnega mišljenja, ki je zelo pomembno in tako naprej in prav tu noter je tisti steber, kjer je pomembna tudi državljanska vzgoja. Tako kot tudi v gimnaziji, v gimnaziji dejansko te dodatne vsebine, ki jih dajemo, v bistvu začetek je bil ravno z državljansko vzgojo, ta je prišla kot prva notri in smo rekli, to razširimo kot dodatne vsebine, druge vsebine tega dela v gimnaziji. Državljanska vzgoja je pa spet, bi rekel, tako, to ni kar predmet, ker ne more biti kar predmet, to je način dela, način obnašanja, način obnašanja tudi zaposlenih strokovnih delavcev in otrok in vseh skupaj, ker navsezadnje državljanska vzgoja pomeni ne se naučiti na pamet tisto, kar menimo, da bi moral otrok doseči, ampak državljanska vzgoja pomeni, da mora potem tudi to živeti in to je pomembno, ne in to mora biti bodisi v takih sklopih, recimo, ko smo skupaj kot tim, ko se srečujemo, ne, torej med sabo, sovrstniki, otroci in so in učitelji in tako naprej, torej vse skupaj moramo živeti na ta način.

Zdaj kar se tiče prenova. Tukaj res morda malo, bi rekel, dvojnosti, če pa jaz ne jemljem tako kot dvojno zdaj, ker v bistvu eno je ta prenova, bi rekli, da ta program, ki ga delamo za leto 2023-2033, to so pač ravno bil en predvčerajšnji prvi sestanek te skupine, ki je bila narejena. Seveda zdaj kaj je delo te skupine? Delo te skupine je, da morajo se razdružiti v podskupine, pri čemer bo vsaka podskupina imela svoj resor, da tako rečemo, ne pa ne tako po šolah ali pa po predmetih, ampak po sklopih, kakor bi morala šola delovati nasploh. Vsaka od teh skupin seveda pa ima potem možnost se posvetovati s tistimi, ki jih oni menijo, da bodo doprinesli neko novost, neko boljšo, boljši način dela in podobno. Skratka, to je eno in potem na osnovi tega potem bomo našli nek program, ki naj bi ga delali do 2033. Ampak to sem jaz že opozoril takoj, ko sem samo pozdravil sicer skupino, ker mi smo rekli, kot ministrstvo se v to skupino ne bomo vmešavali, da bi mi dajali sugestije, ampak bomo podprli, torej podporo pa že imajo. Nastal je dokument približno 150 strani, v katerih je zajeto vse, kar je ministrstvo imelo kakorkoli povezave s kakšnimi raziskavami, preizkusi, poskusi in tako naprej zadnjih pet let, torej vse to, pa naj si bo to o razširjenem programu, o, ne vem, malicah, o vse, kar je bilo, skratka vse, kar smo imeli na tem področju, jim je ta skupina dobila kot dokument. In zdaj morajo oni znotraj tega dokumenta iskati nekaj, kar bi bilo dobro, da gredo naprej. Seveda imajo vedno možnost tudi kaj novega, ampak tu je neka podlaga, s katero lahko oni začnejo, ne. Zdaj za drugi del, ki je pa seveda, ti kurikuli so pa v bistvu nastali prej, torej to je bilo sprejeto že prej in seveda to je potem stvar, ki teče v okviru tega programa, pa za odpornost in kaj je že odpornost in še neko okrevanje odpornosti, kot ne pozabim te izraze, to je tu. In tu je dejansko mišljeno tako, da bodo pregledali vse obstoječe učne načrte in kataloge znanj in jih prenovili, ampak v smislu prenovili tako, da bodo tudi medsebojno povezani. Namreč kaj, če pogledamo zdajšnje veljavne učne načrte, tu so dejansko strogo ločeni, še celo tako, da niso niti digitalizirani, ampak vsak pogleda tisti načrt in lahko tam prebere in tako naprej, potem dobi pa nekje drugje tudi nek zelo soroden cilj, ampak tisti učitelj sploh ne ve, da je nekje drugje tudi nekaj takega in podobno. Torej, naloga te skupine oziroma teh skupin, v resnici tukaj je več skupin, eno je ta krovna skupina, ki pač bo občasno pogledala, kaj se dogaja, to je, kje smo, ker to vemo, da moramo končati do leta 2025, to moramo pogledati in bdeti, kaj naj bi tu nastalo, pa potem posamezne skupine, ki delajo. Kot sem rekel prej, ena je za skupne cilje, ki gleda generalno samo, ali so ti cilji primerno umeščeni bolj kasneje v tiste učne načrte, potem eno je ta skupina, ki ima čez recimo osnovno šolo in gimnazijo te splošne predmete čez celo vertikalo in potem bo zdaj ta skupina, ki pa še bo začela delovati, predvsem pri, gre za strokovne šole in poklicne šole, ker pač tam je spet neka zelo velika specifika. Ne moremo imeti samo strokovno tistih splošnoizobraževalnih predmetov, ampak so potem specifike, ki morajo tam biti. Zdaj seveda tam je pa na njih, da najdejo ta prave, tam je pa normalno, mislim, sploh jaz si ne zamišljam, da ta ne bi šla dejansko delati z ljudmi, ki so v praksi, to pomeni, ko grem s podjetniki in s tistimi, ki pač te kadre dejansko potencialno zaposlujejo, saj to mora biti povezano, saj drugače potem ne naredimo nič, ne. In to ravno je naša želja. To pomeni, oni morajo biti nekako, ti programi morajo biti in učni načrti in tako naprej, skupaj s prakso, ki bo predvidena, skupaj z vajeništvom, ki bo predvideno in tako naprej. Zdaj kar se tiče vajeništva, res ponekod je v redu, kakšne šole dejansko zgledno to delajo, ampak v veliki, veliki ne more več večini, ampak v veliko primerov zaznavamo, da nekako ni. Zakaj ni, ne vemo. Mislim, jaz ne vem, ker sem šele zdaj to zaznal, ampak bo treba to nujno pogledati. Tu mora, vajeništvo mora zaživeti, ker to je dejansko osnova, da se dejansko otrok, mladostnik, ki se tukaj uči, ki se, bi rekel, pripravlja na svoj poklic, da dejansko se opolnomoči, da dejansko dobi kompetence, ki so nujno potrebne, saj brez tega on ne more vstopiti v poklic, ne more iti k privatniku pa začeti kaj delati, ker ne zna, ker ne ve kaj prijeti, nič ne ve, ne. To je nujno. Potem, kar se tiče digitalizacije. Digitalizacija ima veliko pač tega dela, ki ga mora opraviti. Med drugim je tu prvič neka nacionalna koordinacija, ki skrbi za to, da dejansko teče tako kot mora teči. Potem je tu, poseben del tega je ta didaktika digitalnega izobraževanja, ker to bo dejansko moralo biti prisotno, ker drugače v bistvu, če tega ni, pomeni učitelji ali kdorkoli bo šel učiti, ne bo znal kako uporabiti, na kakšen način uporabiti to tehnologijo, te inštrumente, karkoli bo nastajalo naprej.

Potem tukaj gre za tudi spremembo določenih programov in učnih načrtov. Saj to je ravno to. To pomeni, vse to kar gremo v smer digitalizacije in bodo morali ti upoštevati pri pripravi teh programov in učnih načrtov in katalogov znanj. No, en pomemben cilj je ravno izobraževanje in usposabljanje učiteljev. Tudi tu je, to je, mislim da razpis je ravno zunaj, kmalu mislim, da bomo dobili nekoga, ki bo to začel delati, začel izvrševati to delo v celoti, in tukaj gre za usposabljanje najmanj 20 tisoč učiteljev, vzgojiteljev in seveda tudi vodstvenih delavcev, od vrtca do konca srednje šole. To je ogromen zalogaj, ampak tukaj je treba to opraviti, seveda, to ne gre drugače. In pomemben je tudi digitalni ekosistem. To je delno odgovor recimo na te, na šole in na vrtce, itn. To je, digitalni eksistem pomeni ravno vse te podporne sisteme, ki so nujni, da to sploh deluje. Če tega ni, potem itak ne moremo se kaj učiti. To pomeni, moramo imeti širokopasovno povezljivost, moramo imeti ustrezno opremljene šole in vrtce, moramo imeti neko ustrezno opremo, ki skrbi, recimo najbolj taki so recimo znani, ne vem, 3D tiskalniki, očala, ki gledajo v realnost, itn. To je pač nujno, da mora biti, drugače ne gre. Seveda tam, kjer je to nujno. Tam kjer ni potrebna, bomo imeli tisto kar je pač nujno za določeno šolo oziroma vrtec in podobno. V tem digitalnem ekosistemu je pomembno tudi upravljanje s podatki, tudi s podatki učencev. Mi vemo, da imamo trenutno nekaj kar nam ni všeč, torej meni osebno sploh ne. Recimo, da imamo mnoge redovalnice in podatke o učencih, ki so v privatnih rokah. To pomeni razni ti, podatki, ki ponujajo razne zadeve, te podatke, ko se učenci, ne vem, piše o cene, itn., tako dela to, ni najbolje, če skratka vemo, da to ni dobro. In ravno ideja ministrstva je, da zdaj začenjamo ponovno, ker je bilo dvakrat / nerazumljivo/ ali celo trikrat razpisano, pa je vedno propadlo, pa ne vem zakaj, ampak mi smo rekli, najprej moramo narediti točno samo analizo tistega, tistih procesov, ki so nujni. Ker baje, da v preteklosti, so propadli ti razpisi ravno zaradi tega, ker ni bilo jasno za katere procese bomo potrebovali tisto pa tisto, ki bo tam napisano. Tukaj moramo najti vse procese, ki se dogajajo znotraj šol, od tega kako hranimo podatke, kam so bili vsi podatki, kdo je odgovoren za podatke, učitelj, kaj ima, pogled, ravnatelj. Kaj lahko starš vidi od doma, kaj lahko otrok vidi? Katero tekmovanje, kam vpišejo tisti dosežek, itn., ker to je pomembno vse za to, da najdemo na enem mestu vse, da je to avtomatizirano, ker drugače bomo spet pošiljali sem pa tja papirje gor in podpisovali, itn. In to je ideja, da bomo zdaj s tem začeli, ampak to je pač šele začetek, na žalost. Jaz sem mislil, da to smo vendarle bolj daleč, ampak nismo. Začnemo in bomo počasi delali. In kar je tudi zelo pomembno, je poučevanje v kriznih razmerah. To je tudi ta del digitalizacije. Torej, mi moramo pripraviti ustrezne protokole, ki bodo, če slučajno se zgodi, kar se nam je že zgodilo, da točno vemo kako se temu streže, torej kako to gremo, recimo šola na daljavo ali karkoli bo pač potrebno, če bo kdarkoli potrebno. To mora biti popolnoma postavljeno.

Zdaj kar se tiče te ničelne stopnje diskriminacije, itn. Torej tukaj je resnično velik problem. Tudi mi vemo, da problemi so. Jaz se res zahvaljujem tudi naši inšpekcijski službi, ki dejansko v hipu, ko v trenutku zagnamo, zaslišijo ta problem, pride in dejansko takoj urgira in najde neke rešitve. Imamo pa namen dejansko spremeniti tudi ta Zakon o inšpekcijski službi, zaradi tega, ker mislim, da bi bilo dobro, da bi tu imeli v bistvu dejansko dva stebra En steber bi bil res ta inšpekcija v klasičnem smislu, druga pa je dejansko neke sorte evalvacija, kaj je na šolah in izobraževanje, tisti ki smo na šoli, da tudi oni vedo kako in kaj nekaj postopati. To je, skratka, oboje mora biti, ker samo inšpekcija ali pa potem gredo tri dni tam, nekdo pa pride nazaj in s tem, pustimo, to ni, ni v redu, torej mora biti neka služba, nekdo, ki to opolnomoči tudi ljudi, ki so na terenu, da tako rečemo, na kratko, ne, kje, ne.

Zdaj glede investicij in opreme. Tu vemo, da kako gre za osnovne šole, vrtce in podobno, tu vemo, da na vsaka štiri leta pride ta razpis in ta razpis je, zdaj je bil leta 2021. Trenutno, mislim, smo dobili neke podatke, mislim, da imamo, je bilo 114 milijonov približno evrov dano za leta, to obdobje do 2025. In seveda mi bomo verjetno začeli z novim razpisom leta 2024, ko bomo pozvali ponovno seveda vse deležnike na terenu, naredili neko analizo in potem na osnovi tega se tudi odločili. Jaz verjamem, da za nek znesek, ki bi kolikor toliko čim več to na kar naredil, ampak da bo šla stvar takrat. To pomeni v letu 2024 bi morali tu nekako to narediti, veljalo bi pa potem od leta 2025-2028. To je tako, kot zdaj nekako to naredimo. Seveda zdaj ena varianta je, če bi slučajno kakšna šola ali pa kakšen vrtec ali kakorkoli kje, da se zgodi, da v letu 2024 ne bodo še zaključili to, kar je bilo zdaj dodano, da bi potem, če bi imele kakšne šole pripravljeno vse, da lahko začnemo delati, bi tiste seje so dali lahko za ta namen in tistim potem pač dali v naslednje obdobje, recimo, če bi se to zgodilo, ampak zaenkrat je to pač tako kot je. Bomo pa sprejemali že naslednje leto, seveda leto 2024 bo treba precej gledati ali se vse tisto, kar je bilo dano, res dela in končuje ali ne in potem na osnovi tega pogledati, koliko sredstev na razpolago. In že preliminarno določene zadeve, ki jih bomo takrat že začeli, ker to nameravamo v bistvu že čez eno leto, praktično čez eno leto bomo že začeli opazovati in pridobivati od občin te podatke, kje, kaj bi lahko naredili in podobno.

Tako. Zdaj, tukaj se kakšne stvari so sicer res se ponavljale. To glede na to, da je izobraževanje seveda jasno, tu vemo, da je vedno večji pomen, tudi vedno večja dobrina in tudi dejansko to brez tega ne gre, ker dejansko vzgoja in izobraževanje je osnova, torej vsak gre skozi to od začetka, dokler pač pride in kamor pride, ker to je stvar potem posameznika in tu je to normalno, da mora imeti nek poseben pomen v družbi. Jaz se strinjam, tudi jaz sem bil učitelj in dolga leta in vem, da smo imeli težke čase, tudi to je. Skratka, jaz se spomnim še zdaj, da se bo ta sistem na elektro fakulteti imel plačo, ki jo je manjša od povprečne slovenske plače takrat, ampak kot rečeno, ni vse v plačah, je pa veliko v plačah. Mislim, ne morem reči, da tega ni, torej, skratka, plače so pomembne, zato seveda smo tudi, se strinjamo mi, Vlada, tudi vsi so dali že to, da vemo, da se, da so te anomalije in tudi s tem mi upamo v ta novi plačni sistem, ki naj bi to razrešil, ne. Bojimo pa se, da če bi šli v kakršnekoli neke parcialne zadeve, da pridemo v isto, kot smo že delali v preteklosti, da potem dejansko naredimo nove anomalije s tem, na ta način. Tako da tukaj je ta težava, s katero, ampak mislim, da sindikati dejansko sodelujemo, delamo, res imamo praktično stalno neke sestanke in srečanja in tudi tako se pogovarjamo. Tako da jaz mislim, da tukaj bomo našli neko rešitev, seveda je tudi potem na nas, ne na Vladi in kakorkoli, da prisluhnemo, da naredimo. Ker jaz mislim, da če bomo našli neko rešitev, ki bi bila taka, bi rekel, pravična, stabilna in tako naprej za naprej, ko se zdaj izgleda napoveduje, da bo, jaz mislim, da potem, da bomo tudi ta del nekako rešili. Zdaj tudi to se strinjam, da v središču je vedno človek. Človek mora biti v središču. Ravno zaradi tega je, to je, skratka, zdaj ta naša šola, ki je preveč razparcelirana s temi predmetniki, tam ni v središču človek, pač vsak učitelj te enote opravi svoje in gre. To mora biti dejansko, ne, šola na drugačen način. To pomeni, res je, neke osnove morajo biti dane v nekem okvirnem predmetniku, ampak bolj ali manj je treba tisto resno najti neke osnove, potem mora biti pa že povezovanje. In že vse, ko bodo nastali novi učni načrti, bo tukaj bolj vidno, kako se da to povezovati, ker bo to že v učnih načrtih napisano. Zdajšnji učni načrti, še to, če povem, imajo tudi noter didaktična priporočila, kar ni v redu, to tudi ni del učnega načrta v resnici, ne. V bodoče bodo didaktična priporočila, posebej zaradi tega, ker učni načrt je nekaj, didaktična priporočila se pa spreminjajo, če se spreminja tehnologija, spreminjajo se pristopi, moramo tudi didaktična priporočila spremeniti za iste cilje in iste standarde znanja, ne. In zato je treba tu le biti pazljiv pri tem. Ne kot da delamo nekaj, kar mora biti, nekaj kar je v bistvu, kot sem rekel, sistem je stabilen, ampak znotraj sistema pa morajo biti vidne spremembe, moramo iti v spremembe in stalno v tem, kakor gre družba in tehnologija naprej.

No, glede te skupine za program na 2024 sem že nekaj omenil, ne vem, če je treba še kaj povedati. V glavnem bolj ali manj je res to, da se bodo res vključevali tudi drugi strokovnjaki, ne samo tisti, ki so noter zapisani, ker to je že tudi samo delo naprej, namreč tudi dobili smo bistveno več ljudi, ki so se prijavili v to skupino in potem je pač minister odločil, kako pač, da so bili prvič regionalno različni, pa potem še po fakultetah različni, pa še tako, da so različni, različne stroke pokrivajo. Ampak je bilo že takrat rečeno, da tisti, ki niso bili izbrani v to skupino, da bodo povabljeni v te podskupine in to dejansko bo zdaj dejansko začel delovati. To pomeni, oni so imeli, kot rečeno, zdaj v torek prvi sestanek, nek prvi začetni dogovor in zdaj bodo začeli dejansko delovati naprej v podskupine.

No, ta izobraževanja učiteljev, kot ostalo izobraževanje, to je normalno, to mora biti vsako leto, tudi imamo, torej vsako leto se pogleda pravzaprav katera področja so najbolj pereča v šoli in se potem na osnovi tega odloči, da se postavi te izobraževalne programe, ki so potem seveda dane na razpolago učiteljem, da izberejo in potem, da gredo v te programe. Drugo seveda je pa to, ker ravno te pedagoško andragoške izobrazbe, to je za tiste učitelje, bodoče učitelje, ki nimajo pedagoške izobrazbe prej. Tudi te vedno sofinancira ministrstvo. To pomeni določen delež teh, ki so, zlasti, če bi, če bi šlo za deficitarne poklice in če se nekdo odloči. Tukaj bomo seveda gledali, da čim več tega sofinanciramo, da dobimo dejansko v šole, da ne bi bilo manjko tistih učiteljev, ki so dejansko najbolj, bi rekel, zdaj potrebni.

Zdaj kar se tiče statusa učiteljev v družbi seveda tukaj je zelo širok problem. Tukaj seveda mislim, seveda ministrstvo že lahko naredi marsikaj, ampak marsikaj naredimo lahko pa vsak zase. Dejansko že vsak otrok, če je naučen, da se zahvali za to, kar mu je učitelj dal, je že nekaj. Že to, da potem starši priznajo, da so pač od nekako učitelji dali otroku neko izobrazbo, neko potstat, da bo lahko deloval naprej in tudi vsi drugi. Torej, skratka, namesto, da bi samo govorili o tem, kaj gre, ko ste rekli, gremo ob enih domov in tako naprej, tukaj bi bilo treba res najti neko rešitev. Jaz ne vem točno kakšno, ampak verjetno bi bilo treba nekako postaviti in tukaj bi bila potem dejansko večja odgovornost ravnatelja. /nerazumljivo/ ne ve se, kaj mora učitelj napraviti v tistem šolskem letu in tisto mora biti opravljeno. To je to. To so pa problemi, to se pa vemo, ampak tu je verjetno edina taka rešitev, da bi lahko rekli, točno se ve, kaj opravi, torej mora biti takrat in takrat po urniku noter, mora biti takrat, ko je ta letna šola, ko je takrat tista šola v naravi, ko je takrat to, ko je takrat to in to je potem to. Zdaj imam pa neke stebre, ker človek ne ve točno, kaj bi tam delal, ampak no, pustimo zdaj. Upam, da bomo našli kakšno drugačno, boljšo rešitev. Tukaj jaz ne morem vedeti kakšno bo, ker namreč tudi glede tega se vedno in stalno pogovarjamo, bodisi s posameznimi ravnatelji, z združenji ravnatelji in tako naprej. Tudi glede tega, recimo, pomanjkanja imam ravno napovedano naslednji teden, torej v bistvu čez nekaj dni sestanek s kolegom Gregor Pečan, mi je ušlo iz glave, torej kolega Gregor Pečan, sva se dogovorila, da pride naslednji teden, da je rekel, da ima neke ideje, da bo pristal, da bomo komentirali, da bomo pogledali. Jaz to vse sprejmem, zaradi tega, ker če najdemo neko rešitev sem jaz prvi tisti, ki jo takoj podpre in upam, da bomo našli res kakšno pametno rešitev in da bomo nekaj naše zdaj vodenje šol kot poklic, tudi to, jaz se strinjam, verjetno bilo treba tudi to pregledati, tudi to najprej verjetno skupaj z ravnatelji pogledati, kaj oni menijo, kaj tudi učitelji menijo recimo, ki bodo lahko bodoči ravnatelji in tako naprej. To so stvari, ki vsekakor so za pregledati in prediskutirati, da tako rečemo, v ne lepi slovenščini.

No, potem sprejemni izpiti za učitelje, to smo imeli mi tudi, ko sem še bil na fakulteti na pedagoški fakulteti večkrat to vprašanje in dostikrat je bilo pri nas potem rečeno, nikar to ne ne naredite, ker bodo težave. V Sloveniji namreč smo verjetno preveč, bi rekel, tako administrativno gledamo neko stvar, kar je taka. Recimo nekdo, neko mnenje nekoga ne šteje. Bom rekel, kako je lahko tisti prišel noter, jaz pa ne in potem se začnejo razna, ne vem, besedni dvoboji najprej, potem po možnosti še kakšni advokati, ki pridejo do tega, itn. Jaz se strinjam, da tukaj bi bilo treba najti neko rešitev, ker tu dejansko je, vemo da vsi učitelji, ki so, ki začnejo svojo študij, niso taki, da bi bili učitelji. Kako najti? Ena varianta je tudi taka, žal ne najboljša za tistega kandidata, da on pride v sistem, da se vpiše kot bodoči učitelj, in da sam vidi po enem letu, da ni za to. Seveda, s tem izgubil eno leto. To ni dobro. Boljše prej, ampak, in ne vidimo pa neke res take…, ker vsak človek, ki bo ali pa komisija ali pa kdorkoli bo tega imel na pogovoru, bo rekel ja, onemu bo rekel ne. Kako je onemu rekel ne, temu bo rekel ja, in to začnemo…, to je pri nas tisto tipično, ki začnemo to delati in to je, potem pridemo do tega da… In še nekaj pravzaprav, ravno to, te zadeve, ki niso jasne, recimo ki pa vemo, da v vzgoji mora biti tako, nek vzgojni ukrep je vzgojni ukrep. To ni neka uredba, to ni nek uradniški, ne vem kaj še vse. To je vzgojni ukrep. Ampak kaj smo mi pripeljali? Ravno zaradi tega, ker je bilo na posamezne vzgojne ukrepe ali pa na kakšne ocene so bile pritožbe, smo prišli do tega, da smo vse dali v neke zakone in pravilnike, kar ni v redu. Po moje to ni v redu, ker s tem je šola postala dejansko uradniška šola. To ni več vzgoja, izobraževanje, to je dejansko neko uradništvo, ki delamo nekaj, da bomo imeli vsi mir. To ni pravi način delovanja šol.

Zdaj, tudi učbeniki seveda so problematični. Ne samo učbeniki kot taki učbeniki, tudi ki niso strokovni. Vemo, pred nedavno sem zasledil eno tako težavo, pa tudi v preteklosti še vem, da so bile take težave, da mnogi učbeniki niso strokovno v redu zapisali. Torej pomeni, tukaj je pa odgovornost seveda na avtorjih, na recenzentih in seveda v tistih komisijah, ki to dajo skozi. Ampak seveda, tukaj predvsem mora biti pa na avtorju in recenzentov, to je glavno tam, ker tista komisija, ki sprejema strokovni svet, tista ne more biti odločilna. Ona dobi dejansko mnenje, ki je pozitivno in oni so tam noter, nekdo ki je tam noter sploh ne ve, recimo ni matematik, kako bo odločal o njen, tisto pravilno matematično ali pa ne To je skratka, prvenstvo so tukaj dejansko odgovorni avtorji in recenzenti, in če se to zgodi, bi morali dejansko oni dejansko odgovarjati in tukaj je bilo v preteklosti kar veliko takih težav. Tako, ker seveda založba je pa tista, ki bi morala takoj odreagirati, ko se to dobi, ne reči, da bomo to, ne vem kaj, enkrat mleli, pa tako naprej. Takoj je treba to razrešiti. Ena reč, ki bi se dala in bo morda malo omilila te zadeve v zvezi z učbeniki, so seveda tako imenovani e-učbeniki. Te e- učbenike nekako bi šli v to, to je nujno, ker navsezadnje s tem lahko tudi stalno spreminjamo tiste poudarke, ki so v določeni, zlasti kakšnih strokah, ki se še bolj hitro spreminjajo kot pa kakšni drugi, je pa tudi spet isti problem, torej skratka, kdo bo to naredil, prvo, in ali je tisti res sto procentno, da je vse tisto prav. Ker tam pa, to je pa treba biti res, da če nekaj damo gor, da mora biti res sto procentno strokovno vse pravilno napisano.

Zdaj, kar se tiče pa same promocije šol. Seveda tukaj, mi smo zelo hvaležni tistim šolam, ki imajo te promocije, ki tudi dajo več v to. Mogoče bi tudi ministrstvo lahko v bodoče še kaj temu doprineslo. Mogoče bomo videli, da imamo kakšne možne ideje ali pa kakšne vzvode, da lahko to naredimo. Res bi bilo dobro kakšni taki, kot ste rekli, neke mreže srednjih šol, ki bi dejansko bile bolj povezane z gospodarstvom kot so zdaj. Ali pa kakšne, tudi zbornice navsezadnje, ki obstajajo in ki bi dale neke smernice, da bi sugerirale kako se kakšno stvar lahko uredi.

Kakovost v šolah, to je vedno neka rak rana. Takoj vemo, da ene šole to resno vzamejo, da resno naredijo, resno analizo svojega dela, ene pa bolj tako. Jaz sicer ne poznam konkretno kako delajo, tako na splošno za to evalvacijo, vem pa, da tudi pri nacionalnih preizkusih znanja, ko je dejansko rečeno, da naj bi pogledali in potem tudi naredili analizo in tudi ukrepe kako naprej potem delovati v smeri, da ene šole dejansko to resnično naredijo, nekatere pa v bistvu ne naredijo. Celo se to zgodi, da dostikrat, ko vprašamo na šoli, kako so naredili neko analizo, so pogledali v tistih podatkih, ki so dostopni preko republiškega centra, državnega izpitnega centra, sploh ne vedo, da to obstaja, ampak žal tako je. Torej bo, in tukaj nas čaka res veliko dela, da če želimo in jaz mislim, vedno rečemo, šola naša je zelo dobra, bi bila pa lahko še boljša,

Tako, da jaz mislim, da sem na kratko odgovoril na ta vprašanja, kolikor sem. Hvala.