Vse članice in člane odbora, vabljene ter ostale prisotne prav lepo pozdravljam!

Začenjam 19. nujno sejo Odbora za izobraževanje, znanost in mladino.

Obveščam vas, da je zadržan in se seje ne more udeležiti kolega Damijan Zrim. Na seji kot nadomestna članica nastopa, sodeluje mag. Tamara Kozlovič, ki nadomešča poslanko Moniko Pekošak.

S sklicem seje ste prejeli dnevni red seje z naslednjo točko dnevnega reda: 1. Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o osnovni šoli. / medsebojni pogovor/

Ker v poslovniškem roku nisem prejela predlogov za njegovo spremembo, je določen takšen dnevni red seje, kot ste ga prejeli s sklicem.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA.

Gradivo za to točko je objavljeno na spletnih straneh Državnega zbora in sicer, predlog zakona, ki ga je Državnemu zboru predložila skupina poslank in poslancev s prvopodpisanim Janezom Ciglerjem Kraljem. Zahteva za sklic nujne seje Odbora za izobraževanje, znanost in mladino s točko dnevnega reda, Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o osnovni šoli Poslanskih skupin Svoboda, Socialni demokrati in Levica, mnenje Zakonodajno-pravne službe, mnenje Komisije Državnega sveta za izobraževanje, kulturo, znanost, šport in mladino, stališče Skupnosti občin Slovenije, stališče Združenja mestnih občin Slovenije, vložena amandmaja Poslanske skupine Nova Slovenija - krščanski demokrati.

K točki dnevnega reda so vabljeni naslednji: v imenu predlagateljev predloga zakona Iva Dimic, potem Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje, Državni svet, Zakonodajno-pravna služba, Združenje ravnateljic in ravnateljev osnovnega in glasbenega šolstva Slovenije, Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije, Združenje občin Slovenije, Združenje mestnih občin Slovenije in Skupnost občin Slovenije.

Poslanske skupine Svoboda, Socialni demokrati in Levica v zahtevi za sklic nujne seje odbora predlagajo tudi, da Odbor za izobraževanje, znanost in mladino predlaga Kolegiju predsednice Državnega zbora, da predlog zakona uvrsti na dnevni red naslednje redne seje Državnega zbora, ki je po terminskem programu predvidena za november 2023. O tem predlogu bomo glasovali po glasovanju o členih predloga zakona. Rok za vlaganje amandmajev je do začetka obravnave predloga zakona.

Amandmaja k 2. in 4. členu je vložila Poslanska skupina Nova Slovenija Krščanski demokrati.

Začenjam drugo obravnavo predloga zakona, o kateri bomo opravili razpravo in glasovanje o posameznih členih predloga zakona.

Za dopolnilno obrazložitev predloga zakona dajem besedo predstavnici predlagatelja, kolegici poslanki Ivi Dimic.

Izvoli, Iva.

Ja, najlepša hvala spoštovana predsednica, spoštovani predstavniki ministrstva, kolegice in kolegi!

Res je v Novi Sloveniji smo vložili Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o osnovni šoli, ki prinaša spremembo pri sprejemanju, usmerjanju in integracij na novo priseljenih prispelih otrok v osnovnih šolah po Sloveniji. V šolskem letu 2022/23 je bilo v slovenske osnovne šole vpisanih 16 tisoč 636 učencev s tujim državljanstvom, medtem ko jih je bilo, če primerjamo, pred 10 leti 4 tisoč 97. Se pravi, da se je številka skoraj krat 4 povečala. Delež tujih učencev je tako v lanskem šolskem letu znašal že 8,6 %, številni izmed teh otrok pa pouka v slovenskem jeziku ne razumejo in vse več osnovnih šol po Sloveniji se sooča z izzivom, kako naj otroke tujcev, ki se preselijo v Slovenijo, uspešno vključijo v pouk, če nimajo zadostnega predznanja slovenščine. Zato v Novi Sloveniji s tem predlogom zakona predlagamo, da otroci, katerih materin jezik ni slovenščina, pred vpisom v oz. vključitvijo v osnovno šolo opravijo preizkus znanja slovenščine, prilagojen njihovi starosti, govorimo, se pravi, o prvi triadi, drugi triadi in tretji triadi osnovne šole. Od otrok, ki se vključujejo v prvo vzgojno izobraževalno obdobje, se zahteva znanje slovenščine na stopnji A1, od otrok, ki se vključujejo v drugo oz. tretje izobraževalno obdobje, pa znanje slovenščine na stopnji A2. Če preizkus opravijo, se vpišejo oz. vključijo v ustrezen razred osnovne šole, če preizkusa ne opravijo pa se vključijo v pripravljalnico, in to prinaša ta zakon - vključitev oz. možnost pripravljalnice. Pripravljalnica naj bi trajala približno eno šolsko leto, njen program pa obsega učenje slovenskega jezika in slovenske kulture. V času pripravljalnice, mislim, da je to zelo pomembno, da poudarim, obiskujejo otroci predmete kot so šport, likovna vzgoja, glasbena vzgoja ter po presoji ravnatelja seveda in tudi učiteljev tudi druge predmete in dejavnosti, a ne, vendar zato, da otroci imajo stik z vrstniki, razen seveda pri tistih predmetih, kjer je potrebno znanje slovenskega jezika večje. Pripravljalnico, kar prinaša tudi ta zakon, je mogoče organizirati glede na potrebe različnih šol in to lahko organizira tudi več šol skupaj.

Torej cilj zakona zasleduje večjo kakovost izobraževanja in zagotavljanje pogojev za optimalen in uravnotežen razvoj otrok v osnovnih šolah, tako tistih, ki nimajo predznanja slovenščine, da bi lažje sledili pouku v slovenščini, kot tudi tistih, ki predznanja slovenščine imajo, vendar zaradi sošolcev brez predznanja slovenščine celoten razred počasneje napreduje s snovjo. Moram poudariti, da v nekaterih krajih po Sloveniji se že dogaja, da starši slovensko govorečih otrok skušajo svoje otroke vpisati v šolo, kjer je manj tujcev, da bodo njihovi otroci deležni pouka, kjer učitelj zaradi velikega deleža ne slovensko govorečih otrok ne bodo primorani zniževati standarda znanj. Po našem mnenju, po mnenju Nove Slovenije, bi s tem zakonom premostili razlike v zmožnosti učenja jezika in omogočili tudi otrokom tujcem s spremljanjem pouka ter ublažili marsikatero stisko, ki se je zadnja leta pogosto pojavljajo ravno zaradi jezikovnih ovir in s tem povezanih motenj pouka. Podoben zakon ga, bom rekla, naši kolegi v tujini že izvajajo, v samem gradivu ste videli primer Nemčije, Belgije, Finske, kjer na podoben način odpravljajo jezikovne ovire in se pouk potem izvaja integrirano brez večjih težav. Tako da mislim, da predlog zakona je dober. V Novi Sloveniji seveda smo vložili, kot je, predsednica, ste najprej povedali, tudi amandmaje po mnenju Zakonodajno-pravne službe, na kar nas je opozorila, tako da amandmaji sledijo predlogu zakona. Kot sem videla ali pa sem bila tudi sama na Državnem svetu, tam je bila tudi pestra razprava, ampak o tem pa mogoče naprej. Bi pa rada povedala, da smo v Novi Sloveniji vložili zakon po rednem postopku, ker smo želeli, da se o tem opravi mogoče večja razprava. Nekoliko moram reči, da sem bila presenečena, da so poslanci koalicije predlog zakona že želijo uvrstiti na prvo izmed rednih sej, kar se mi zdi mogoče to neka časovna presija, pa vendarle upam, da boste to novelo sprejeli, ker je še dovolj časa, da se kakšne stvari še dodelajo. Mislim pa, da gre zakon v smer tega, da se otroci, ki prihajajo v Slovenijo, potem ko pridejo v razred, tam tudi dobro počutijo, predvsem pa, da se počutijo enakovredno. Hvala.

Hvala lepa tudi tebi. Zdaj pa dajem besedo gospe Janji Zupančič, državni sekretarki na Ministrstvu za vzgojo in izobraževanje. Izvolite.

Zdaj kot izhaja iz tega predloga zakona, predstavlja ta pripravljalnica nek ločen program, ki pa ni del ne obveznega niti razširjenega programa osnovne šole, ampak je nek samostojen programski element, za katerega pa niso pripravljeni še ustrezni kurikularni dokumenti. Republika Slovenija se je zavezala k inkluzivni paradigmi, kar velja tudi za področje integracije tujcev in za njihovo čim hitrejšo integracijo je smiselno vključevanje v redne oddelke in to v čim daljšem časovnem obdobju, ker imajo tako več stika z okoljem, z lokalnim okoljem in pa z jezikom okolja. Uvedba pripravljalnice pa bi po mnenju Vlade Republike Slovenije lahko povzročila segregacijske trende. Predlagan zakon je po mnenju Vlade Republike Slovenije tudi v neskladju s 57. členom Ustave Republike Slovenije, kjer je določeno, da je osnovnošolsko izobraževanje obvezno, predlog člena pa otrokom, ki ne bi opravili izpita iz slovenskega jezika ne omogoča udeležbe v osnovnošolskem izobraževanju. Ravno tako ima Vlada Republike Slovenije pomisleke glede pripravljalnice, ki bi bile organizirane na ravni večih šol in vključevanja otrok, katerih materni jezik ni slovenski, k pouku zgolj določenih predmetov, kar ocenjuje, da je z organizacijskega vidika to zelo težko izvedljivo in še dodatno izpostavlja te učence tujce in jih postavlja v neenakopraven položaj z ostalimi učenci. Še enkrat velja poudariti, da gre v primeru pripravljalnice za združevanje učencev tujcev iz podobnih ali enakih govornih skupin in njihovo druženje, kar predstavlja oviro za hitrejše učenje slovenskega jezika. Pripravljalnica pa, mogoče je potrebno povedati, je kot koncept že obstajala, vendar ni bila nikoli sistemsko urejena. Ravno tako ni podatka, da bi bile dodatne ure organizirane v času počitnic, razen seveda za ukrajinske otroke. Ocenjujemo, da je osnovnošolsko izobraževanje otrok, katerih materni jezik ni slovenščina že sedaj ustrezno urejeno. V različnih pravnih aktih osnovne šole z izvajanjem pouka in zagotavljanjem dodatnih dejavnosti vsem učencem omogočajo enake možnosti za izobraževanje in osebnostni razvoj. Glede otrok tujcev, ki pa prihajajo v Republiko Slovenijo in so glede na starost šoloobvezni, pa veljajo naslednji predpisi oz. določajo se dodatne možnosti za učenje slovenščine. Skladno s Pravilnikom o normativih in standardih za izvajanje programov osnovne šole lahko dobijo dodatno financirane ure za pouk slovenščine, teh pa tudi dodelijo kot ure slovenščine in jih dodatne ure ali pa lahko na tej podlagi celo sistemizirajo delovno mesto učitelja, če je teh učencev tujcev več. Mogoče je pomembno še poudariti, da imajo enako možnost tudi osnovne šole za otroke s posebnimi potrebami. Nadalje, tudi Pravilnik o preverjanju in ocenjevanju znanja ter napredovanju učencev v osnovni šoli v 15. členu določa, da se za učence priseljence iz druge države lahko v dogovoru s starši in med šolskim letom prilagodijo načini in pa roki za ocenjevanje znanja celo število ocen in druge prilagoditve. Znanje učenca priseljenca iz druge države se lahko ocenjuje glede na njegov napredek in šola, se pravi lahko določi, da tudi v primeru, da učenec, priseljenec iz druge države ob koncu pouka v šolskem letu, v katerem je prvič vključen v osnovno šolo, je lahko neocenjen pri posameznih predmetih in še vedno napreduje v naslednji razred, ravno tako je pa to določeno tudi v 69. členu Zakona o osnovni šoli. Program osnovne šole poleg vsega naštetega omogoča tudi dopolnilni pouk, kjer imajo učenci možnost dodatnega učenja slovenščine. Omeniti velja pa še 39. člen Pravilnika o normativih in standardih, ki omogoča odobritev izjem, zaradi posebnih delovnih razmer. V takih primerih Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje že sedaj ravnateljem v utemeljenih primerih odobri izvajanje dodatnih ur za učenje slovenščine oz. tudi za to, da se oddelki delijo zaradi različnih specifik otrok, med katere pa seveda spadajo tudi učenci tujci. Mogoče je še pomembno povedati tudi to, da je strokovni svet za strokovno, za splošno izobraževanje februarja 2020 sprejel učne načrte za začetni pouk slovenščine za učence priseljence za prvo, drugo in tretje vzgojno izobraževalno obdobje v osnovni šoli in s temi učnimi načrti je pa predvideno tudi znanje izvajalcev, pri čemer velja, da v prvem in drugem vzgojno-izobraževalnem obdobju začetni pouk slovenščine za priseljence poučujejo učitelji razrednega pouka ali slovenščine, v tretjem vzgojno-izobraževalnem obdobju pa učitelji slovenščine.

In glede na vse našteto Vlada Republike Slovenije meni, da je osnovnošolsko izobraževanje otrok, katerih materni jezik ni slovenščina, sistemsko ustrezno urejeno in predloga zakona ne podpira. Hvala lepa.

Hvala lepa tudi vam.

Zdaj pa dajem besedo predstavnici Zakonodajno-pravne službe, gospe Katarini Kralj. Izvolite.

Hvala za besedo, gospa predsednica.

Naša služba je proučila predlog zakona v skladu s svojimi poslovniškimi nalogami. Glede uvedbe pripravljalnice smo podali tri sklope pripomb. Prvo vprašanje se nanaša na trajanje pripravljalnice. Ta naj bi trajala eno šolsko leto. Po naši presoji takšna določba ne upošteva, da se otrok lahko vključi v osnovno šolo v času trajanja celotnega šolskega leta, to je v prvem ali drugem ocenjevalnem obdobju oz. proti koncu šolskega leta. Zato je z vidika namena pripravljalnice, da se izboljša znanje slovenskega jezika, treba urediti njeno trajanje in morebitna druga vprašanja tudi za primere, ko se otrok vključi v osnovno šolo med šolskim letom. Drugo vprašanje se nanaša na pravico do brezplačnega prevoza za šole za otroke, ki bodo morali obiskovati pripravljalnico v osnovni šoli zunaj svojega šolskega okoliša. Predlog zakona namreč omogoča, da več osnovnih šol skupaj organizira pripravljalnico. Pri tem je treba upoštevati, da je obiskovanje pripravljalnice obvezno in da starši ne morejo vplivati na izbiro šole, ki jo bo izvajala. Kljub temu takšen otrok po splošnih pravilih iz 56. člena Zakona o osnovni šoli ne bo upravičen do brezplačnega prevoza v celotnem znesku, zato je treba tudi to vprašanje proučiti in določiti pogoje, pod katerimi ima učenec v takšnem primeru pravico do brezplačnega prevoza. Zdaj še zadnje, tretje vprašanje se nanaša na zbiranje osebnih podatkov o učencih. Glede na namen zbiranja teh podatkov, ki je določen v 97. členu Zakona o osnovni šoli, se nam zastavlja vprašanje ali je treba zaradi uvedbe pripravljalnice določiti obdelavo tudi drugih osebnih podatkov o učencu, na primer odločbo o vključitvi v pripravnico, saj brez ustrezne zakonske podlage za njihovo obdelavo osnovna šola osebnih podatkov ne sme niti zbirati niti jih ne sme posredovati drugim pristojnim organom, na primer ministrstvu, osnovni šoli, ki izvaja pripravljalnico.

Zdaj, na koncu bi se še na kratko opredelila do vloženih amandmajev predlagatelja, to je Poslanska skupina Nova Slovenija. V Zakonodajno-pravni službi ugotavljamo, da delno sledijo našim pripombam, kolikor je bilo pač to mogoče, ker dva člena, to je 56. in 95. člen, ki urejata, ki urejata pravico do brezplačnega prevoza oz. varstvo zbiranja osebnih podatkov, nista predmet te novele in zato nista dosegljiva za noveliranje v tem zakonodajnem postopku. Bi pa poudarila, da predstavlja uvedba pripravljalnice pomembno novost, ki mora upoštevati največjo korist otroka. Ta je varovana s 56. členom Ustave, zato bi bilo treba po naši presoji pri pripravi predlaganih rešitev in tudi amandmajev tudi nujno sodelovanje osnovnošolske stroke predvsem z ministrstva, tako da bi se uredila vsa vprašanja, na katere smo opozorili že v mnenju in morebiti še kakšna druga, na katere je sedaj opozorila Vlada, da bi bil zakon v praksi tudi dejansko izvedljiv.

Hvala.

Hvala lepa tudi vam.

Zdaj pa dajem še besedo predstavniku Državnega sveta, gospodu Jožefu Školču. Izvolite.

Hvala lepa. Spoštovane poslanke, poslanci, komisija.

Pristojna komisija Državnega sveta je danes dopoldne pač se soočila s tem predlogom spremembe zakona. V tistem trenutku niti…, vi ste dobili pač to zapisano naše mnenje, dovolite, da ga jaz pač predstavim in komentiram po svoje, ker se mi zdi podcenjujoče, da bi vam vse to še enkrat prebral.

Najprej moram reči, da in seznanila se je seveda tudi s stališčem ministrstva, ki je bilo, bom rekel, malenkost drugačno kot smo ga slišali v tem trenutku in definitivno bolj odprto za reševanje pač problemov, ki jih ta zakon predlaga. Seznanila se je normalno z mnenjem Zakonodajno-pravne službe, ki nam velikokrat, bom rekel, nudi potrebno oporo za to, da ne povzročimo še dodatnih zapletov. In seznanila se je tudi z dvema mnenjema združenj ravnateljev, ki so mislim dostopni tudi vam in v nekem smislu pomenijo mnenje ljudi, ki se neposredno soočajo s temi problemi v osnovnih šolah.

Skratka, mnenje komisije, če povem na začetku je bilo, da je zakon smiselno v njegovi intenci podpreti. Razpravljali smo pa seveda tudi o vseh teh stvareh, ki so bile tu izrečene tako s strani Ministrstva za šolstvo, kot tudi Zakonodajno-pravne službe in računajoč, da je v nekem postopku mogoče tudi te stvari odpraviti. Ta razprava je padla tudi v kontekst drugih razprav, ki rešujejo probleme tujcev v Sloveniji. Vi se boste spomnili, da se kar naprej soočamo tudi s temi problemi razumevanja jezika pri starejših, ki pač so sopotniki ljudi, ki v Sloveniji delajo. Vemo, da se nikoli ne problematizira tistih tujcev, ki so pač člani držav iz Evropske unije, pa imajo tudi, bom rekel, drugo jezikovno kulturo in tako naprej.

Znotraj razprave je bilo podano tudi nekaj predlogov, ki presegajo to, kar so poslanci Nove Slovenije predlagali, in sicer kaj bi bilo smiselno narediti tudi eventualno na srednješolskem in univerzitetnem področju. No, ampak kakorkoli, tam je bilo opozorjeno na res vrsto dejavnikov, ki v zadnjih 30. letih bistveno spreminjajo slovensko družbo in postavljajo pod vprašaj, bom rekel, to zacementirano rigidno strukturo, ki ureja to področje. Dejansko zakonodaja, ki je nastajala in ki ni bila podvržena neki temeljiti prenovi, izgleda navzven kot nedotakljiva. Naša družba pa je, da na kratko rečem, ta, ki je danes bistveno drugačna kot tista, ki je bila pred 5 leti, da ne govorimo da je bistveno drugačna kot takrat, ko je zakonodaja, ki pač nosi vse te vse te ideje izobraževanja sprejeta. Tako, da so člani komisije šli v smer, da je predlagana rešitev po vsebini smiselna, da je pa potrebno pripraviti neke primerne, primerne strokovne podlage, oceniti normalno stroške, umestiti to v cel sistem, ga eventualno prilagoditi in, in s tem omogočiti, kot je bilo tu rečeno, največje koristi otroka. Ocena je bila, da to, kar se je zdaj počelo zadnje, zadnjih nekaj let, da seveda ni bilo slabo, da pa ni bilo dovolj za to, da bi, da bi lahko dosegli primerno integracijo teh otrok v to skupnost. In seveda tudi v intenci tega, kar je bilo tu rečeno, bi to pomenilo, da je potrebno preizkusiti tudi druge instrumente, ki jih nekatere države imajo, take, ki bi, ki bi omogočile, da bi bila družba, bom rekel, bolj odprta za, za ljudi, ki sem prihajajo, bolj odprta tudi za reševanje ne teh, samo teh stisk, ki jih imajo otroci, ampak tudi starši in učitelji znotraj teh procesov. Tako, da mi nismo govorili samo o denarju, prostorih in tem, kar je potrebno, ampak tudi o nuji po usposabljanju ne samo tistih, ki poučujejo slovenski jezik, ampak tudi drugih učiteljev, ki podajajo pač znanje tem, ki so udeleženi v šolskem procesu. Opozorili smo tudi na nekaj, kar je bilo že velikokrat rečeno, da obstaja tudi inštitucija, ki je mimo teh inštitucij, na katere se ministrstvo običajno opira, in da je to, da neke določene primerne rešitve ima pač ta center za poučevanje slovenščine kot tujega jezika, ki je v okviru, organiziran v okviru filozofske fakultete. Zdaj ne zahajamo, koliko so to kapacitete tega centra, ampak da tam pravzaprav nastaja bistveno več rešitev in gradiv kot jih recimo znotraj Zavoda za šolstvo, ki bi bil prvi poklican, da to naredi, ampak v bistvu pride, to je pa moje mnenje, zmeraj 2 leti prepozno.

Hvala lepa.

Hvala lepa tudi vam.

Zdaj pa dajem še besedo gospodu Petru Dermolu iz Združenja mestnih občin Slovenije. Izvolite.

Hvala lepa. Hvala lepa za povabilo.

Zdaj na nek način združenja različna seveda vedno dajo neke strokovne pobude, ko se določena zakonodaja sprejema ali spreminja, tukaj se pa potem seveda sprejemajo politične odločitve, kar je tudi povsem normalno. Mi bi želeli zgolj opozoriti na to, no, da zakonodaja ali pa sistem, v katerem danes smo, pravzaprav ne zadošča vsem tem izzivom, ki, s katerimi se lokalne skupnosti soočamo pri otrocih ali pa tudi ne otrocih, starejših seveda, ki težko govorijo ali sploh ne govorijo slovenskega jezika. Ne glede na to, da se je tudi v letu 2019 pravilnik o normativih in standardih, standardih za izvajanje, za izvajanje programa osnovnih šol spremenil in na nek način tudi zagotovil večje število ur slovenščine, danes to ne zadostuje, bom rekel, temu, da otroci, ki seveda ne govorijo slovenskega jezika, bi se lahko normalno vključevali v sam proces. Tako da mi smo v združenju seveda podali svoje predloge ne samo, bom rekel, pred mesecem dni, tudi v preteklih letih, tudi, bom rekel, t. i. pripravljalnice mislim, da so že bile kar nekaj časa nazaj pobuda, ki je bila takrat sprožena s strani Mestne občine Kranj in se ta pobuda tudi takrat ni upoštevala. Je pa tudi res, in s tem se tudi strinjam, zgolj, bom rekel neka definicija ali nek pojem v neki zakonodaji še ne pomeni ničesar, če tega ni mogoče potem implementirati v našo družbo, v naš sistem, kjer vemo, da vsak poseg lahko ima za posledico seveda nekih kadrovskih vprašanj, infrastrukturnih, finančnih vprašanj in če, seveda, tukaj nimamo vseh odgovorov potem je včasih boljše, da ničesar ne spreminjamo, ne sprejemamo, kot pa, da imamo potem težave oziroma imamo zakonodajo, ki je ne moremo izvajati.

Zdaj, jaz bi zgolj na kratko naši predlogi, ki so bili, so bili predvsem v tej smeri, da bi se znižal normativ. Danes je 18 učencev, tujejezičnih. Na 18 učencev pripada, mislim, da, 0,5 učitelja slovenščine. Torej, da bi se pač število učiteljev na število učencev povečalo, da bi se omogočilo tudi, da bi šole med seboj se lahko na tem področju učenja slovenščine povezovale. Vemo, da pač šole imajo različne vpise teh otrok in da bi na nek način zagotovili, da bi bilo to vsaj dve uri dnevno učenje slovenskega jezika.

Zelo pomembno je tudi dejstvo, s čimer se tudi lokalne skupnosti soočamo, da ne govorimo zgolj o priseljencih oziroma tistih, ki so danes ali pa pred letom dni prišli v naše okolje, so konec koncev tudi primeri, ko se otroci rodijo v Sloveniji, pa mogoče potem niso vključeni v predšolsko vzgojo in ko pridejo v prvi razred, ugotovimo ali ugotovijo, seveda, da tudi ti otroci ne znajo slovenskega jezika. Torej tudi te otroke je potrebno na nek način umestiti v ta sistem in pa seveda tudi določiti neko mejo, mejo priseljencev oziroma teh otrok, tuje govorečih, ki lahko sodeluje v samem oddelku.

Zdaj, za konec zgolj to, to so zdaj neke parcialne rešitve, v vsakem zakonu. Tisto, kar mi ugotavljamo je in kar potrebujemo in tukaj tudi pozdravljam to, vsaj mislim, da v tej smeri gre, željo po tem, da se res sprejme neka celovita strategija integracije ljudi, tuje govorečih ljudi, v naše okolje. Brez tega nam tudi ti parcialni ukrepi ali pa rešitve ne bodo kaj dosti prinesli oziroma vsaj ne bodo prinesli celovitih rešitev. Tako, da tukaj v tej smeri gre seveda naša pobuda in pa mogoče ugotovitev, vsaj na več področjih je tako, pa tudi pri sami integraciji, da integracijo pokrivajo tudi različni resorji med vsakim sicer po svojem področju, ampak, mogoče to medresorsko usklajevanje potem v praksi ne funkcionira dovolj dobro ali učinkovito in da bi ta pojem integracije morali mogoče razmisliti, seveda, če je to tehnično in strokovno primerno, da bi se enostavno obravnaval v enem samem stebru in da bi, bom rekel, imeli s tem tudi manj sistemskih, sistemskih težav.

Toliko mogoče z moje strani. Hvala lepa.