Spoštovane članice in člani odbora ter vsi ostali vabljeni, prav lepo vas pozdravljam. Obveščam vas, da pooblastilu, po pooblastilu predsednice vodim danes sejo kot podpredsednica odbora. Pričenjam s 16. nujno sejo Odbora za pravosodje.

Obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti naslednje članice in člani odbora: kolegica Meira Hot, Andrej Hoivik in Branko Grims. Na seji kot nadomestne članice in člani odbora s pooblastili sodelujejo: Tomaž Lah, ki nadomešča mag. Darka Krajnca in Andreja Rajbenšu, ki nadomešča kolegico Leno Grgurevič.

Ker k dnevnemu redu seje ni bilo predlogov za razširitev oz. za umik katere od predlaganih točk, je določen dnevni red seje kot je bil predlagan s sklicem 64. skozi / nerazumljivo/ člen.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA OBRAVNAVO PREDLOGA STALIŠČA REPUBLIKE SLOVENIJE DO PREDLOGA DIREKTIVE EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA O SPREMEMBI DIREKTIVE 212/29/EU O DOLOČITVI MINIMALNIH STANDARDOV NA PODROČJU PRAVIC, PODPORE IN ZAŠČITE ŽRTEV KAZNIVIH DEJANJ TER O NADOMESTITVI OKVIRNEGA SKLEPA SVETA 2001/220/PNZ.

Predlog stališča je na podlagi prvega odstavka 4. člena Zakona o sodelovanju med Državnim zborom in Vlado v zadevah Evropske unije Državnemu zboru v obravnavo posredovala Vlada in je objavljen na spletnih straneh Državnega zbora.

Na sejo so bili k točkam vabljeni Ministrstvo za pravosodje.

Pričenjam obravnavo predloga stališča, ki jo bomo opravili na podlagi 154. člena Poslovnika Državnega zbora. Po opravljeni razpravi o predlogu stališča ter po razpravi in glasovanju o morebitnih amandmajih bo odbor oblikoval mnenje in ga poslal Odboru za zadeve Evropske unije kot pristojnemu odboru.

Besedo dajem državnemu sekretarju na Ministrstvu za pravosodje dr. Igorju Šoltesu. Izvolite besedo.

Hvala za besedo. Spoštovana predsedujoča, spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, dobro jutro.

Torej ta aktualni predlog sprememb se nanaša na obstoječo Direktivo o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj, ki je bila sprejeta v letu 2012. In po evalvaciji te direktive je bilo ugotovljenih več pomanjkljivosti, zato je komisija pripravila ta predlog sprememb, ki naslavljajo predvsem tri oz. pet pomembnih področij, in sicer izboljšanje dostopa žrtev do informacij, izboljšanje usklajenosti zaščitnih ukrepov s potrebami žrtev, da se zagotovi varstvo ranljivih žrtev, izboljšanje dostopa do specialistične podpore, učinkovitejše sodelovanje žrtev v kazenskih postopkih in pa lajšanje dostopa do odškodnin. Pri oblikovanju predloga pogajalskih izhodišč Republike Slovenije smo izhajali iz dejstva, da so pravice žrtev prioritetna vsebina tako na evropski kot na nacionalni ravni in načeloma podpiramo revizijo direktive, smo pa glede posameznih rešitev in členov zadržani, ker je, kar je posebej navedeno v samem predlogu stališča. Predvsem si želimo, da bi v pogajanjih dosegli bolj prožno besedilo, ki bo olajšalo umestitev v nacionalni pravni okvir in tudi izvajanje dogovorjenih standardov. Belgijsko predsedstvo je že pričelo s pogajanji, razprava je tekla na Svetu pretekli ponedeljek, kjer smo se dotaknili dveh pomembnih vprašanj - odškodnin in pa celovite obravnave otrok žrtev kaznivih dejanj. In države članice imajo tu enotne poglede kaznivih dejanj in države članice imajo tu enotne poglede glede same zadržanosti, predvsem pa glede tega, da je potrebno v te člene vnesti več prožnosti za prilagoditev in umestitev v nacionalno zakonodajo.

V nadaljevanju nekaj pogajalskih izhodišč k ključnim vsebinam predlogov. Najprej člen, ki opredeljuje dostop do odškodnine za žrtve. Novi predlog namreč postavlja zahteve za države članice na bistveno višje standarde in ne sledi več rešitvam v nacionalni zakonodaji. Odškodnine naj bi se določale v kazenskem postopku, se pravi materialne, pa tudi ne materialni del ter izplačilu zagotovilo s strani države. Seveda je pravica do odškodnine pomembna pravica žrtev kaznivih dejanj, vendar mora biti urejena na način, da ne otežuje položaja žrtev. Na nacionalni ravni se o nematerialni odškodnini praviloma ne presoja v kazenskem postopku, temveč v civilnem. Poseganje v potek kazenskega postopka z odločanjem o zahtevku za materialno odškodnino, kot predvideva ta predlog direktive, bi lahko močno zavlekel kazenske postopke, kar seveda ne more biti v korist žrtve. Po našem prepričanju mora biti primarna obveznost plačila pravnomočno dosojene odškodnine na strani storilca kaznivih dejanj in ne na strani države. Pri tem pa je seveda treba upoštevati tudi načelo subsidiarnosti kot tudi sorazmernosti poseganja v nacionalni pravni red in tovrstno urejanje prepustiti nacionalni ravni. Odstopanje od takega primera bi lahko bilo omogočeno zgolj v izjemnih primerih, ki pa morajo biti zelo zamejeni in utemeljeni izključno v nacionalni zakonodaji.

Nadalje imamo določene zadržke do predloga novega člena, ki uvaja celovito podporo otrokom žrtev kaznivih dejanj. V Republiki Sloveniji že imamo vzpostavljeno obravnavo otrok žrtev spolnih zlorab preko modela Barnahus in v predlogu stališča absolutno zagovarjamo, da otroci potrebujejo posebne pristope in varstvo. Vendar pa se pri tem moramo zavedati, da bi bila celovita obravnava vseh otrok, žrtev kaznivih dejanj po modelu Barnahus izjemno zahtevna.

Zagotavljanje celovite obravnave, dolgotrajne psihološke podpore in pa seveda zahteva po geografski dostopnosti v vseh primerih predstavljajo zelo velik, tako pravni kot izvedbeni, predvsem pa tudi finančni izziv. Otroci, žrtve kaznivih dejanj, so še posebej ranljiva kategorija, ki potrebuje posebne pristope tako glede obravnave v kazenskem postopku kot tudi glede zagotavljanja podpornih ukrepov, vendar moramo poiskati prožno rešitev, ki bo upoštevala različne in seveda že uveljavljene nacionalne sisteme v katerih bi lahko umestili posebne pristope obravnave, ki jih potrebujejo otroci žrtev kaznivih dejanj.

Nazadnje izpostavljam še pravico žrtve do pregleda odločitev, sprejetih v sodnih postopkih. Tukaj imamo poleg velike večine ostalih držav članic določene zadržke, ker predlagana rešitev preveč posega v potek kazenskega postopka, še posebej, ko žrtev sama ni stranka v postopku. Menimo, da tudi v tem primeru je potrebno zagotoviti večjo prožnost določbe, ki ne bo neposredno posegla v nacionalne rešitve glede poteka predvsem glavne obravnave ter razmerij med strankami v postopku. To so po našem prepričanju tudi tiste ključne teme, ki se bodo obravnavale v pogajanjih v prihodnjih mesecih.

Tisto kar je pomembno je to, da kot sem rekel že uvodoma, da večina, večina članic seveda nasprotuje takim rešitvam, ki so tukaj predstavljene in pričakuje v fazi pogajanj bolj fleksibilno besedilo. Hvala.

Najlepša hvala za besedo. Želi mogoče še dopolnilno obrazložitev predloga stališča? Ne. Prehajamo na razpravo in odpiram razpravo. Izvolite gospod Kaloh.

Lep pozdrav kolegicam in kolegom, spoštovani državni sekretar za vašo uvodno obrazložitev! Zdaj tukaj verjetno je bil pri splošnem orisu ozadje predloga verjetno rahla napaka, ker piše, da se ta direktiva že skoraj 20 let uporablja. Tako da verjetno se, je tu bil en lapsus, kar ni 20-letna praksa, ampak 10-letna praksa, ampak ni pomembno za današnjo razpravo.

Jaz se tudi strinjam oziroma naša poslanska skupina se strinja, da je ta direktiva, ki je zdaj že 10 let v uporabi, prinesla seveda neke koristi, pozitivno vplivala tudi na pravice žrtev. Vi sami ste zdaj povzeli teh ključnih pet področij, ki bi še jih potrebno dodatno nasloviti zdaj s to novo direktivo oziroma tega predloga Direktive o zaščiti žrtev kaznivih dejanj. Mene na nek način veseli, da tako rečem, da ste izpostavili tematiko ranljivih žrtev, vključno z otroki, ki jih naslavlja 8., 9. in. 9.A člen ter v neposredni povezavi je seveda tudi 27.A člen, ki govori žrtev nasilja nad ženskami in nasilja v družini. Jaz bi rad spomnil, da so ženske in otroci, ki so žrtve nasilja v družini posebna kategorija seveda žrtev, ki jih moramo posebej še čuteče oziroma čuječe obravnavati. Zdaj ženske in otroci, so po naši oceni v izrazito podrejenem položaju. Dostikrat se zgodi namreč, da je ta moški nasilnež tisti, ki povzroča to trpljenje in dostikrat tudi kazniva dejanja v tem družinskem miljeju. Mi smo imeli mednarodne dneve zdaj pred kratkim, boja proti nasilju, med 25. novembrom in 10. decembrom so potekali. Smo tudi seveda to tematiko zelo podrobno spremljali. Nasilje v družini, nasilje nad ženskami, ki jih tudi naslavlja ta člen v direktivi, to so seveda tragične zgodbe, kot sem rekel, tudi dostikrat kazniva dejanja, ki so pa žal, zunanjemu svetu prikrita iz preprostega razloga, ker se dogaja za štirimi stenami. Pa vemo, da se to nasilje izvaja ne glede na družbeno statusno okolje, se pravi, vsi so potencialni lahko storilci teh zavržnih kaznivih dejanj.

Kaj je potrebno tukaj opozoriti? Da umanjkanje prič, ki se v teh primerih dogajajo, ker dostikrat so priče samo otroci, ki so pa še toliko bolj travmatizirani zaradi teh dogajanj v družinskem okolju, po statistiki naše policije je nekje zabeleženih 1200 primerov na letni ravni. Teh primerov nasilja v družini, bog ve, koliko je še teh primerov, ki jih policija ne detektira enostavno zaradi tega, ker žrtve same ne prijavijo nasilja, se potem mogoče le, ko pa gre bi rekel že skoraj za boj za življenje ali smrt, se pol označijo ali so pa prijavitelji dostikrat prijatelji, znanci, pač tisti, ki to slišijo oziroma nekako vidijo kaj se dogaja.

Zdaj, ko je državni sekretar govoril seveda o tem nacionalnem okvirju, ki nam ga določa tako ta direktiva kot nacionalna zakonodaja, je to ena stvar, pa preden preidem na tisto, bi pa želel ta širši družbeni okvir še tukaj osvetliti, da za to problematiko poleg nacionalnega pa EU okvirja, gre za kompleksno problematiko, kot sem rekel, kar je tudi težko detektirana. Zato bi rad tukaj še posebej izpostavil nujno sodelovanje različnih deležnikov, od strokovnjakov s področja nasilja v družini, do policije, centrov za socialno delo, šolstva, zdravstva, pravosodja in ne navsezadnje nas zakonodajalcev.

Jaz se strinjam da mi imamo v naši nacionalni ureditvi predvsem z zakoni, ki jih je že omenjal dr. Šoltes, to področje dovolj da rečem v smislu zaščite otrok dorečeno se pravi Zakon o zaščiti otrok v kazenskem postopku in pa obravnava v tako imenovani hiši za otroke, ki jo dr. Šoltes omenja se pravi Barnahus, jaz tudi mislim da ste vi bili v tujini ste si pogledali ta model varnih hiš za otroke, tako da tukaj tudi jaz se tukaj strinjam, da ta prožnost v sami direktivi naj še bo predmet nadaljnjih debat potem na evropskem parketu, ker tukaj bo potrebno spremeniti naše obstoječe akte, v kolikor bo to besedilo ostalo takšno kot je, tako da tukaj ste potem vi tisti, ki boste to še filigransko dorekli. Kot še pa enkrat, Vlada Republike Slovenije se zaveda tega proaktivnega celovitega stopa, ki sem ga že omenjal prej, tako da mi v tej fazi Slovenske demokratske stranke seveda bomo to direktivo podprli.

Hvala lepa.

Se še kdo prijavlja k razpravi? Vidim, da n... Aha, gospod Šoltes, izvolite besedo.

Hvala za besedo.

Jaz bi se seveda zahvalil spoštovanemu poslancu Kalohu za ta celovit, bolj poglobljen pristop, bi pa samo par besed o tem modelu Barnahus, ki je norveški model, ki smo si ga ogledali tudi v živo. In je res, ne, Norveška je približno 25 let pred nami, kar se tiče te inštitucije. Ima tudi ne samo Oslo, ampak regionalno pokritost, gre pa za izjemno pomembno pomoč žrtev kaznivih dejanj, otrok, zlasti zato, ker otroci v tem okolju ne doživijo tistega stresa, tiste travmatične izkušnje, ki jo lahko dobijo v sodnih dvoranah, kjer prostor ni ustrezno urejen, kjer tudi zaslišanja potekajo na način, ki včasih ni do otrok prijazen. Zato to okolje nudi, se po mnogih preizkušnjah, po mnogih testih, ki so bili narejeni že na Norveškem, tisti prostor, kjer se lahko najbolj celovito obravnava tudi otroka, ki je žrtev kaznivih dejanj. Je pa seveda tudi res, da to pa zahteva, bom rekel, velik posluh države in pa predvsem kar pomemben finančni zalogaj. Ker če samo povem ta primer Osla in njihove hiše za otroke, tam imajo približno 30 ljudi, ki so non stop zaposleni, različnih profilov, klinični psihologi, psihiatri, pedagogi, sociologi, ki pravzaprav spremljajo, pomagajo, komunicirajo z žrtvami, imajo veliko zdravnikov, medicinskih sester, ambulante, skratka res celovit pristop. Imajo seveda malček drugačen sistem kot velja v Republiki Sloveniji, ampak sama ideja mislim, da je zelo pomembna, da smo tudi, bom rekel, kar ponosni, da smo v teh tem relativno kratkem obdobju naredili kar velik korak naprej v tem modelu Barnahus v Sloveniji. Bo pa seveda potrebno še kar nekaj tako kadrovskih kot finančnih vložkov, da začnemo razmišljati mogoče tudi o mogoče večji regijski pokritosti. Je pa to seveda po eni strani tisto, kar kot družba in država moramo nuditi otrokom kot žrtvam kaznivih dejanj, to je celovit pristop. Zato se tudi vsled tega, kar je zapisano v predlogu sprememb te direktive, skupaj z ostalimi državami članicami pozivamo k večji prožnosti in pa seveda upoštevanju tudi realnega stanja v Evropi glede obravnave te tematike.

Hvala.

Hvala lepa za besedo. Mogoče se še sama prijavim k razpravi. In, bom rekla, da tudi ena od sprememb je pri 26.c členu, kjer so pravice žrtve, ki so invalidi in tudi, da je to cilj novega člena, da se v skladu z nacionalnim pravom zagotovijo učinkovita pravna sredstva za varstvo pravic žrtev kaznivih dejanj v primeru kršitve pravice, ki jo posameznikom podeljuje pravo Unije. In mogoče tukaj samo en stavek, da tudi invalidi, ki so nemočni, ki ne morejo spregovoriti, da bi se tudi v tej smeri, bom rekla, nekako stvar zaupnikov. Veste, nekdo, ki je zakoniti zastopnik in invalid, ki je v instituciji, ki ne more spregovoriti, po navadi se za štirimi stenami tudi dogajajo lahko hude stvari in ta žrtev ne more spregovoriti niti nima zaupnika. Druga stvar ki bi pa mogoče jo tukaj tudi apelirala, je, ponovno apeliram na pregled, bom rekla, teh z vidika sodnih izvedencev za obsojene kaznivih dejanj, ki so umeščene v institucije posebnih zavodov, tukaj bom rekla se mešajo različne kategorije od, bom rekla ljudi z duševno motnjo, ki so po odločbi sodišča in pa, bom rekla invalidi, ki so skupaj v tej instituciji. Sama prihajam iz okolja dom Kras na Krasu, vemo, da tam je tudi bilo veliko govora že o tem, o razmerah, zdaj o deinstitucionalizaciji, kaj in kako in mogoče tukaj apeliram na ta del sodnega izvedenstva, da bi se pri Zakonu o duševnem zdravju tudi uredile te stvari, da se teh ljudi oziroma da so posebej varovani, bojijo se osebje, boji se osebje teh ljudi in predvsem tam, ki so, bom rekla, odslužili kazen in so potem umeščeni v neki rehabilitacijski program. Hvala lepa.

Se opravičujem, izvolite za besedo.

Hvala lepa za besedo. Pravzaprav sem se oglasila zaradi tega, da bi podprla vašo razpravo, ker se popolnoma strinjam s tem, kar ste rekli, da je treba tem ljudem posvetiti še posebno pozornost. Bi pa rada zdaj še na eno stvar spomnila, ker pa prihajam tudi iz področja, kjer so kršene pravice otrok in so otroci velikokrat žrtve kaznivih dejanj in to tistih najgrših in državni sekretar dr. Šoltes ve, o čem govorim, samo eno bom omenila, to so prezgodnje poroke, 14-letnih deklic, kar je zame nekaj groznega. In zato bi rada podprla ta vsa prizadevanja o katerih ste zdaj govorili in prosila, da ko boste skozi Vlado implementirali to direktivo, kakršnakoli že bo, saj verjetno bo nek kompromis, ker je to bilo slutiti iz vašega, iz vaše predstavitve. Imejte v mislih otroke, ki so žrtve kaznivih dejanj in mislim, da je prav, da tudi regijsko, vi ste prav omenili ta izraz, da regijsko za to poskrbimo in takrat seveda ne pozabite na Novo mesto in širšo Dolenjsko. Hvala lepa.

Hvala za besedo. Izvolite besedo.