Spoštovane kolegice poslanke, kolegi poslanci, vsi vabljeni na današnji seji odbora, lep pozdrav! Pričenjamo 26. nujno sejo Odbora Državnega zbora za zdravstvo, ki je bila sklicana na podlagi 47. člena in drugega odstavka 48. člena Poslovnika Državnega zbora.

Obveščam vas, da so zadržani in se današnje seje ne morejo udeležiti naslednji člani odbora: mag. Bojana Muršič, član Poslanske skupine italijanske in madžarske narodne skupnosti Felice Žiža, poslanka Jelka Godec, mag. Karmen Furman, Zvonko Černač, Alenka Jeraj in mag. Dejan Kaloh. Na seji kot nadomestni člani odbora s pooblastili sodelujejo: mag. Darko Krajnc, ki nadomešča poslanca Roberta Janeva, Nataša Sukič, ki nadomešča poslanca Miho Kordiša, dr. Martin Premk, ki nadomešča poslanca Lenarta Žavbija in Lucija Tacer, ki nadomešča poslanko Matejo Čalušič.

Prehajamo na določitev dnevnega reda seje odbora. S sklicem seje 20. decembra 2023 ste prejeli predlog dnevnega reda seje odbora, in sicer Zahtevo Državnega sveta, da Državni zbor ponovno odloča o Zakonu o interventnih ukrepih na področju zdravstva, dela in sociale ter z zdravstvom povezanih vsebin. Obravnava poteka na podlagi 147. člena Poslovnika Državnega zbora. Ker v poslovniškem roku ni bilo predlogov za spremembo dnevnega reda, ugotavljam, da je določen dnevni red seje, kot je bil predlagan s sklicem.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA – ZAHTEVA DRŽAVNEGA SVETA, DA DRŽAVNI ZBOR PONOVNO ODLOČA O ZAKONU O INTERVENTNIH UKREPIH NA PODROČJU ZDRAVSTVA, DELA IN SOCIALE TER Z ZDRAVSTVOM POVEZANIH VSEBIN.

Na spletnih straneh Državnega zbora je bi objavljeno naslednje gradivo: zahteva Državnega sveta z dne 19. december 2023, zahteva skupine poslank in poslancev za sklic izredne seje Državnega zbora v zvezi s predmetno zadevo z dne 20. december 2023 in mnenje Vlade z dne 21. december 2023.

K tej točki so bili vabljeni predstavniki Državnega sveta in Ministrstva za zdravje.

Kot vemo je Državni svet na svoji 10. izredni seji, 19. decembra 2023, ob obravnavi navedenega zakona na podlagi tretje alineje prvega odstavka 97. člena Ustave Republike Slovenije sprejel zahtevo, da Državni zbor o navedenem zakonu ponovno odloča. Zahteva Državnega sveta je bila Odboru za zdravstvo posredovana v mnenje na podlagi 147. člena Poslovnika Državnega zbora.

Besedo dajem predstavnikom Državnega sveta za obrazložitev zahteve. In sicer dajem besedo državnemu svetniku, gospodu Jožetu Smoletu. Izvolite.

Spoštovana predsednica odbora, spoštovane poslanke in poslanci, predstavniki Vlade in ostali prisotni!

Državni svet je torej, kot je bilo uvodoma povedano, na 10. izredni seji, 19. 12. 2023, sprejel zahtevo, da Državni zbor ponovno odloča o Zakonu o interventnih ukrepih na področju zdravstva, dela in sociale ter zdravstveno povezanih vsebin, ki ga je Državni zbor sprejel 14. 12. tega leta. Med zakonodajnim postopkom je bilo sicer k prvotni različici predloga zakona vloženih in sprejetih več amandmajev, v katerih pa se ni upoštevalo pomislekov in pripomb reprezentativnih delodajalskih organizacij. Slednji so se nanašali predvsem na dve predlagani rešitvi, ki sta nato postali del končne verzije sprejetega zakona. Prva nesprejemljiva rešitev je ponovno podaljšanje obdobja, v katerem nadomestilo za čas odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe, ki ni povezana z delom, bremeni delodajalca. Slednje pomeni, da so bili delodajalci finančne obremenitve, povezane z bolniško odsotnostjo delavca, delno odrešeni le za krajši čas. V ureditvi po katerem je šlo breme delodajalca samo prvih 20 delovnih dni, je namreč po dolgotrajnih naporih stopila v veljavo nedolgo nazaj, torej marca lansko leto. Državni svet ocenjuje, da bo ponovno podaljšanje obdobja bolniške odsotnosti v breme delodajalca pomenilo še dodatno veliko povečanje stroškov in obremenitev gospodarstva, ki je trenutno že izpostavljeno tako visoki ravni tveganj in negotovosti, gospodarskem ohlajanju, visoki inflaciji, visokim cenam energije in posledicam avgustovskih poplav. Predvideva se tudi, da bi ta ukrep delodajalcem povzročil dodatnih 80 milijonov evrov stroškov na leto, kar pa ne bo vplivalo na skrajšanje čakalnih dob, niti ne bo izboljšalo dostopnosti do zdravstvenih storitev in kot smo mi razumeli, ravno to naj bi bil osnovni razlog za sprejem obravnavanega zakona.

Ob tem ne smemo zanemariti, da se je v zadnjem času slovenska podjetja že obremenilo s številnimi novimi, višjimi dajatvami, nadaljujejo se tudi nenehne napovedi o uvedbi dodatnih finančnih in administrativnih bremen, na primer dvigu davka od dohodkov pravnih oseb, negativna sprememba dohodninske zakonodaje in tako dalje.

Dodatno izpostavljamo tudi vpliv nove ureditve na delovne pogoje in skrb za zdravje obrtnikov, samostojnih podjetnikov ter vseh drugih, ki ne delajo kot zaposleni v delovnem razmerju. Za njih je podaljšanje obdobja obremenitve s stroški zaradi bolniških nadomestil pomeni tudi to, da se bodo na delo vračali, še preden bodo ozdraveli, ker si drugega ne bodo mogli privoščiti. Na zdravstveno stanje posameznika sicer vpliva mnogo dejavnikov, ki se med seboj prepletajo, od preventive, dostopnosti do zdravstvenega sistema v državi ter zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu. Zato je nepravično, da se krivda za visoko stopnjo absentizma in domnevno znižano stopnjo varnosti in zdravja pri delu vali izključno na delodajalce. Ti so namreč v skladu s področno zakonodajo za delavce dolžni skrbeti ne glede na dolžino kritja bolniškega nadomestila v breme delodajalcev.

Pri tem seveda tudi veliko pove podatek, da je le 3 % boleznin posledica poškodb na delu in poklicnih bolezni, prav tako se je po podatkih NIJZ dolžina odsotnosti delavcev zdela od leta 2022, ko je veljalo krajše obdobje, obremenitev delodajalcev, znižala. Druga rešitev, ki ji nasprotujemo, pa je omejitev višine nadomestila med začasno zadržanostjo z dela. Sprejeti zakon namreč določa, da višina nadomestila ne sme biti višja od dva in pol kratnika zadnje znane povprečne mesečne bruto plače v Republiki Sloveniji. S tem se spreminja višina nadomestila, ki je bila pred sprejetjem tega zakona omejena s plačo, ki bi jo zavarovanec dobil, če bi delal. Taka sprememba je neutemeljena in med prejemnike nadomestila vnaša neenakost z vidika razmerja med plačanimi prispevki za socialno varnost in višino izplačanega nadomestila. Samo v tem primeru bo namreč po novem izplačilo limitirano ne glede na osnovo od katere se plačujejo prispevki. Opozarjamo, da se o nobeni od navedenih rešitev predlagatelj ni predhodno niti posvetoval, še manj pa usklajeval oziroma uskladil s predstavniki gospodarstva, ki ga bodo sprejete rešitve prizadele v bistveni meri.

Zato v Državnem svetu zakonu odločno nasprotujemo in pozivamo Državni zbor in člane tega odbora, da o sprejetih rešitvah še enkrat razmislite in ob ponovnem odločanju zakona ne izrečete podpore.

Hvala lepa.

Hvala.

Sedaj predajam besedo državnemu sekretarju na Ministrstvu za zdravje, Denisu Kordežu.

Izvolite.

Ja, spoštovana predsednica, spoštovani poslanke, poslanci, gospod državni svetnik, hvala za besedo!

Glede zahteve Državnega sveta o ponovnem odločanju Državnega zbora podajam stališče Vlade. In sicer, uvodoma pojasnjujem, da je bilo z novelo Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju ter vzporedno novelo Zakona o delovnih razmerjih, ki se oba uporabljata od 1. marca 2022, določeno skrajšanje obdobja izplačevanja nadomestila v breme delodajalca oz. samostojnega zavezanca s 30 na 20 dni. V postopku obravnave novele je predlagatelj ocenil, da naj bi za zdravstveno blagajno nastale finančne posledice v višini 35 milijonov evrov, pri čemer je ocenjeval, da bo teh verjetno še manj od ocenjenih, saj naj bi novela pozitivno vplivala na samostojne zavezance, na obolevnost in tudi konkurenčnost države. Predlagatelj je takrat ocenjeval, da novela ne bo vplivala na preostala javnofinančna sredstva. Kot je Vlada pojasnila ob vložitvi predloga zakona, je bilo že v postopku sprejemanja novel ZZVZZ in ZD opozorjeno, da podatki kažejo, da je zdravstvena blagajna z znižanjem obdobja izplačila nadomestila v breme delodajalca oz. samostojnega zavezanca občutno dodatno obremenjena, pri čemer istočasno niso bili predvideni dodatni dolgoročni finančni viri, iz katerih bi te stroške lahko krili noveli ZZVZZ in ZDA. Ene sta že v letu 2022 povzročili takojšen skok števila oseb v bolniškem staležu v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja za povprečno 3.000 mesečno in dodatno breme obveznega zdravstvenega zavarovanja v oceni višine 55 milijonov evrov. Poleg tega podatki kažejo, da je za leto 2023 dodatna obveznost Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije ocenjena v višini 73 milijonov evrov. Pri tem se 25 % oz. 18,7 milijona evrov te ocene nanaša na javni sektor kot delodajalca, 75 % oz. 54,3 milijone evrov pa na gospodarstvo glede na naraščajoče stroške absentizma, ne zagotovitev dolgoročnih virov v zdravstveni blagajni za širitev pravice do nadomestil v breme zdravstvene blagajne posledično pomeni krčenje obsega zdravstvenih storitev, ki so pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, bodisi tako, da se bo moral zmanjšati njihov fizični obseg in se bodo s tem še dodatno podaljšale čakalne dobe, bodisi tako, da v pravice ne bo mogoče vključevati novejših zdravstvenih tehnologij. Vse navedeno vodi v zmanjšanje obsega pravic zavarovanih oseb. Ureditev, v skladu s katero naj bi delodajalec oz. samostojni zavezanec kril breme nadomestila za prvih 30 dni, je primerljiva z ureditvijo številnih evropskih držav na primer Danska, Belgija, Hrvaška, Finska, Nemčija, v nekaterih državah pa vključitev obveznega zdravstvenega zavarovanja v financiranje nadomestila plače nastopi še pozneje, na primer v Avstriji po šestem oz. nekje po 12. tednu začasne odsotnosti, ali v Luksemburgu po 13. tednu začasne odsotnosti od dela, na Nizozemskem celo dve leti. V nekaterih evropskih državah so bolniška nadomestila v breme delodajalca celotno obdobje prejemanja, med temi so Švica, Islandija in pa Italija v deležu 50 %. Nasprotujemo navedbam, da skrajšanje obdobja prejemanja nadomestila plače v breme delodajalca ne vpliva na odgovornost delodajalca za svojega delavca v smislu varnosti in zdravja pri delu. Posledica ravnanja, oz. odsotnosti ravnanja delodajalca v tej smeri je lahko tudi začasna zadržanost od dela zaradi bolezni. Na zviševanje absentizma vpliva tudi odsotnost ustreznih strukturnih ukrepov za prilagoditev delovnih mest na primer starajoči se populaciji, odsotnost ustreznih ukrepov s področja zdravja in varnosti pri delu, ko gre za izboljševanje pogojev in razmer po posameznih dejavnostih, kar je vse obveznost delodajalca v skladu z zakonodajo s področja varstva in zdravja pri delu in delovno pravno zakonodajo. Z razbremenitvijo delodajalcev so se negativne posledice nezadostne skrbi delodajalcev za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu, prenesle v solidarnostni sistem obveznega zdravstvenega zavarovanja, kar ni v skladu z namenom in cilji obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Glede navedb Državnega sveta o neustreznosti zgornjega limita pri izplačilih nadomestila pa naj pojasnim, da so vsa druga socialna zavarovanja, denimo pokojninsko zavarovanje, zavarovanje za primer brezposelnosti in zavarovanja za starševsko varstvo, urejena tako, da so nadomestila, ki izvirajo iz teh zavarovanj, omejena navzgor. Nadomestilo za čas začasne zadržanosti od dela, ki se izplačuje v breme zdravstvene blagajne je edino, ki do uvedbe tega zakona še ni bilo omejeno navzgor. Določitev zgornje meje nadomestila ne ustvarja neenakosti med vplačniki v sistem zdravstvenega zavarovanja, saj ukrep sledi načelu solidarnosti, legitimnemu in prevladujočemu javnemu interesu ter je namenjen stabilizaciji javne zdravstvene blagajne. Namen nadomestila je ohraniti stabilen socialni položaj delavca, tudi kadar je ta začasno zadržan od dela, gre za pravico socialnega varstva, ki ne more biti neomejena, saj namen konkretne pravice ni ohranjanje iste ravni ekonomskih prejemnikov posameznikov, ker bi bilo to nesorazmerno z javnim interesom.

Namen nadomestila je torej predvsem zagotoviti, da se posamezniku, ki se je znašel v neugodnem socialnem položaju zaradi začasne zadržanosti od dela, z aktivnim delovanjem države zagotovijo možnosti za dostojno življenje oziroma odpravi tveganj, da bi se socialna ogroženost posameznikov bistveno poglobila.

Vlada glede na navedeno Državnemu zboru predlaga, da ob ponovnem odločanju Zakon o interventnih ukrepih na področju zdravstva, dela in sociale ter z zdravstvom povezanih vsebin, podpre.

Hvala.

Hvala tudi vam za vaše stališče.

Sedaj pa odpiram razpravo in dajem besedo kolegicam poslankam in kolegom poslancem.

Prvi se je javil k besedi kolega mag. Dean Premik.

Izvolite.

Hvala lepa za besedo.

Lep pozdrav vsem prisotnim!

Torej, danes ponovno obravnavamo Zakon o interventnih ukrepih na področju zdravstva, dela in sociale ter z zdravstvom povezanih vsebin. Zakon uvaja trajne in začasne ukrepe na področju predvsem zdravstvenega varstva, zdravstvenega zavarovanja, zdravstvene dejavnosti, pacientovih pravic in poklicev v zdravstveni dejavnosti. Razlog, zaradi katerega smo danes tukaj pa je predvsem del, del, ki posega na področja dela in sociale.

A če se najprej dotaknem oblike zakona. Lahko se strinjamo, da zagotovo tako imenovana omnibus oblika predloga zakona ni najbolj ustrezna, pa vendar, če želimo k težavam v zdravstvu pristopiti takoj, je edina smiselna možnost, ki nam to omogoča, tak predlog zakona kot je pred vsemi nami. Zakon pa prinaša številne dobre rešitve, ki bodo sistem ponovno ravnale na pravo smer. Socialni dialog, ki se večkrat omenja. V času prejšnje Vlade je bil socialni dialog na ničelni ravni, popolnoma prekinjen. Znova ga je vzpostavila šele vlada Roberta Goloba z junijem lanskega leta. Tega pač ne smemo pozabiti. In ne nazadnje, zakon predvideva tudi ukrepe na področju zmanjšanja posledic absentizma, ki vpliva na zagotavljanje stabilnosti delovanja zdravstvene blagajne in zagotavljanja virov za realizacijo pravic iz naslova zdravstvenega zavarovanja. Med ukrepi s tega področja predlog zakona predvideva skrajšanje obdobja prejemanja nadomestil za čas odsotnosti v breme zdravstvene blagajne, torej podaljšuje se doba, ki jo krije delodajalec in sicer iz 20 na 30 dni ter uvedbo najvišjega nadomestila v višini dvainpolkratnika povprečne mesečne bruto plače. Da ta ukrep razumemo, se moramo najprej zavedati, da je velika luknja v zdravstveni blagajni nastala tudi s populističnim ukrepom skrajšanje bolniškega nadomestila v breme delodajalca, ki so ga zdaj opozicijske, nekoč koalicijske, stranke soglasno podprle.

Naj še omenim, da takrat ni bil voden nikakršen socialni dialog, pa takrat tudi nihče od tistih, ki so danes najglasnejši, ni dvignil glave. Če se vrnemo malo nazaj. Junija leta 2020 je takratni direktor ZZZS dejal, da bo v zdravstveni blagajni do konca leta nastala 270 milijonska luknja iz naslova zmanjšanja priliva prispevkov, nakupa zaščitne opreme, povečanja nadomestil za bolniško odsotnost in podobno. Vse to so dejavniki, ki se seštevajo, na koncu pa je treba račun poravnati. Dejstvo je, da smo ta visok račun prevzeli od naših predhodnikov, torej nismo mi krivi za, da se je zdravstvena blagajna izpraznila. Praznjenje se je iz opravičljivih in tudi neopravičljivih razlogov začelo že zdavnaj in ta zakon rešuje tudi pretekle zablode vodenja zdravstvene politike, ko 30 let ni bilo nobenih sistemskih ukrepov.

In kot sem že enkrat povedal, opozicija je lahko v svojih predlogih všečna, populistična in nima omejitev v predlogih za trošenje. Mi tega privilegija žal nimamo. Skrb za javne finance in zdravstveno blagajno je precej nad tem. Stabilizacijo zdravstvene blagajne je mogoče zagotoviti z znižanjem finančnih obveznosti zdravstvene blagajne. Eden izmed predlaganih ukrepov zakona, ki omogoča razbremenitev, je ukrep, ki obdobje izplačila nadomestila za začasno zadržanost od dela zaradi bolezni in poškodbe, ki ni povezana z delom v breme delodajalca, podaljšuje, in sicer z 20 na 30 dni, torej se vrača ureditev, ki je veljala pred marcem lansko leto. Ob tem še povem, da so bile ocenjene finančne posledice zakona po predlogu predlagatelja ocenjene na 35 milijonov evrov. Trdili so, da bodo te finančne posledice še nižje. Žal so dejanske finančne posledice več kot 70 milijonov evrov. Opozarjam še, da je ureditev, po kateri naj bi delodajalec oz. samostojni zavezanec kril nadomestilo za prvih 30 dni, primerljiva s številnimi drugimi državami. Državni sekretar je nekaj že naštel. Takrat pri predlogu spremembe zakona izpred marca lanskega leta so bile predstavljene samo tiste države, ki imajo ureditev, ki imajo krajše breme delodajalca od Slovenije. Če pa pogledamo vse sosednje države, imajo daljše, če pogledamo Hrvašk, 42 dni, Italija v določenih primerih celo celoten čas, Avstrija 10 do 16 tednov. Če pa gledamo tudi tiste države, s katerimi se najraje primerjamo, recimo Nemčija ima šest tednov. Vsi bi radi bili Švica. V Švici celotno bolniški stalež plačuje delodajalec. Tisti delodajalci, ki imajo nizko stopnjo odsotnosti zaradi absentizma, sprememb niti ne bodo opazili, tisti z visoko pa bodo vsekakor primorani sprejeti ukrepe za zmanjšanje oz. znižanje stroškov, kar bo dobro tako za delodajalce kot tudi za in predvsem za zaposlene. Če ni epidemije, so staleži odvisni tudi ali pa predvsem od rizičnosti delovnih mest, slabih odnosov v kolektivu in pregorelosti. Obstajajo namreč številni dejavniki, ki vplivajo na višino zdravstvenega absentizma. Ti v pretežni meri izvirajo ravno iz delovnega in socialnega okolja. Zato je dolgoročno to problematiko treba nasloviti tudi z ukrepi za varnost in zdravje pri delu, odgovornost delodajalcev za ustrezno, zdravju prijazno delovno okolje, večjo motivacijo, stimulacijo delavcev za redkejše in krajše izostajanje z dela oz. hitrejše vračanje na delovno mesto, ravni o socialni varnosti, ki bo v določenih primerih ne spodbuja izostajanje iz dela ipd. Delo mora postati spet vrednota, kot je nekoč bilo. V pripravi, kot smo obveščeni, je tudi zakon, ki bi uredil boljše in hitrejše vračanje na delo, in ga vsi z veseljem pričakujemo.

Če povzamem, zakon, o katerem bomo danes in jutri ponovno odločali, prinaša številne dobre in pravilno odmerjene ukrepe, ki kličejo po njihovi čimprejšnji vpeljavi v prakso in zato tudi upravičujejo parlamentarno obravnavo po nujnem postopku, z namenom izboljšanja dostopnosti in organiziranosti zdravstva, kar je nujno izhodišče za krajšanje čakalnih dob, po katerih vsi kličemo. V predlogu zakona najdemo ukrepe, kot so, če ponovim, olajšanje pogojev za pridobivanje zdravstvenega kadra iz tujine. V neprekinjeno zdravstveno varstvo se bodo morali vključevati vsi zdravniki, ki so zaposleni v javni zdravstveni mreži. Predlaga se podaljšanje dodatka za izbiro specializacije iz družinske medicine, ponovno se uvaja dodatek za bolj obremenjene ambulante družinske medicine ter otroške in šolske dispanzerje, saj s prvim 2024 do dodatka timi družinske medicine ne bi bili več upravičeni. Nagrajuje oz. nadgrajuje se že sprejete ukrepe razbremenitve družinskih zdravnikov. Zagotavlja se pravna podlaga za organizacijo zdravstvenega varstva v primeru naravnih in drugih nesreč, za primer poplav, kot smo jih bili deležni avgusta letos. Poleg tega interventni zakon vsebuje tudi sistemske ukrepe, saj je treba te sprejeti brez odlašanja. Z ukrepi na področju absentizma se, kot že rečeno, želi omejiti finančni pritisk na zdravstveno blagajno, zaradi česar bo lahko Zavod za zdravstveno zavarovanje namenil več sredstev za zdravljenje pacientov. Privarčevali bomo tudi na tem, da bomo najvišje možno bolniško nadomestilo omejili na dva in pol kratnik povprečne bruto plače. Koliko pa je to? Dva in pol krat 2.200 evrov, kot je povprečna bruto plača, znaša kapica 5.500 evrov. Torej ni skrbi, da bi kdo zaradi tega postal socialen problem. Pomeni pa, da bodo primeri, ko je nekdo prejemal več kot 21.000 evrov bolniškega nadomestila na mesec, preteklost. Prihranek pri tem se planira približno 11 milijonov evrov. Predlog zakona uvaja pravico do preventivnih pregledov na primarni ravni za registrirane športnike in ukrepe za učinkovitejše pobiranje obveznega zdravstvenega prispevka, vključno z določbami, ki opredeljujejo medsebojno izmenjavo podatkov med nosilci javnih pooblastil in pa ministrstvo. Zakon uvaja tudi ukrepe v smeri večjega nadzora transparentnosti pri dvojnih praksah zdravstvenih delavcev in še veliko, še veliko več.

Še en neutemeljen očitek v zvezi z zakonom velja zavrniti. Ne drži, da so njegovi pripravljavci preslišali pripombe deležnikov. Veliko število amandmajev, ki smo jih vložili v koaliciji, govori o tem, da so se upoštevala priporočila in predlogi stroke in ostalih deležnikov. Zakon po naši meri in naši oceni v največji možnosti upošteva potrebe pacientov, obenem pa ne pozablja na zaposlene v zdravstvu, ki so ključni dejavnik zagotavljanja dostopne in kakovostne zdravstvene storitve. Dobrobit pacientov in zdravstvenih delavcev pa je hkrati edini kriterij, po katerem je potrebno ta zakon presojati.

Poslanci Svobode bomo ta zakon ponovno soglasno podprli. Hvala lepa.

Hvala.

Besedo dajem poslanki Nataši Sukič.

Hvala lepa, predsedujoča.

Lep pozdrav vsem skupaj! Saj bom zelo kratka.

Jaz vsakič znova osupnem, ko doživimo na tovrstne zakone veto v Državnem svetu. In kot poslanka moram reči, da sem zelo razočarana, da tako v Državnem svetu kot v Državnem zboru, namesto da bi sedeli ljudje, ki bi ščitili v prvi vrsti interes ljudi, državljank in državljanov, mnogokrat ščitijo razne lobistične interese. In tukaj ta vik in krik okrog tega, zakaj vračamo - mi nič ne jemljemo gospodarstvu, mi vračamo stanje stvari v stanje, preden je brez socialnega dialoga bilo izpeljano tik pred prejšnjimi volitvami. Seveda vemo, s kakšnimi nameni se takšne stvari dogajajo. Tik pred volitvami brez socialnega dialoga, ponavljam, je bilo takrat skrajšano z 30 na 20 dni, da delodajalci krijejo, spoštovani kolega, brez socialnega dialoga, da se razumeva. Zdaj ste pa najbolj glasni, kako ni bilo socialnega dialoga. Ko se vrača stanje stvari v staro stanje stvari, ki je bilo desetletja v redu, ampak ne, čim se nekaj takega podari, takšna lepa koncesijica podari, seveda boste potem z vsemi štirimi branili interese delodajalcev, ne pa javne zdravstvene blagajne in s tem vseh državljank in državljanov, kajti bolj kot je javna zdravstvena blagajna osiromašena zaradi takšnih ukrepov, kot je bil ta, kjer se je brez socialnega dialoga skrajšalo na 20 dni, težje bomo zagotovili krajšanje čakalnih vrst in primerno oskrbo pacientov, vsaj ne tistih ljudi z nizkimi ali pa SD srednjimi povprečnimi dohodki. Seveda tisti, ki pa so lobisti imajo denar, oni lahko gredo kadarkoli v privatno oskrbo, pridejo z bančno kartico k zdravniku in oprostite, njih ne prizadenejo dolge čakalne vrste, nikoli jih niso in nikoli jih ne bodo. Zato prosim, meni se zdi degutantno takole brezsramno direktno nastopati v resnici proti interesu ljudi. In ta zakon se trudi okrepiti javno zdravstveno blagajno, s tem okrepiti javni zdravstveni sistem in s tem tudi posledično skrajšati čakalne vrste. To govoričenje na pamet kako ta zakon ne skrajšuje čakalnih vrst, ja, lepo prosim, pa to lahko vsak reče na pamet, ampak ko pogledaš ukrepe, ki so naravnani ciljno, veš, da stremijo k temu cilju. In če ne bodo dovolj učinkovito delovali, jaz verjamem, da je ta Vlada takšna, da ima posluh, da bo spremljala stvari in da bo, da bo naredila pač popravke tam, kjer bo treba narediti popravke ali dograditve. Vsekakor pa, oprostite, to, da se non-stop javka v tej družbi kako ubogo gospodarstvo kleca pod ne vem kakšnimi bremeni ne vidi se pa pravzaprav ljudi, ki so poslali nas semle, tudi vas, spoštovani državni svetniki, ne samo nas poslance v Državni zbor, to pa ne. To pa enostavno nobenega ne briga. Mislim, takole bom rekla, tudi mi bi lahko seveda, lahko iz udobja naših plač, tudi vaši dohodki niso slabi, tako kot naši ne, se lahko takole mogoče brezbrižno pogovarjamo. Ampak ljudje so v stiski, ljudje rabijo učinkovit javni zdravstveni sistem, ne pa Amerike, kjer bodo bogati imeli vso oskrbo, reveži pa niti več osnovne oskrbe ne - tega si ne želimo. Smo socialna država v Ustavi tako piše. Poleg tega ta zakon ima cel kup drugih zelo dobrih ukrepov, za mene odličnih. Recimo tudi to, da poskuša prvič zares stopati na prste t. i. dvoživkam, kar verjetno vas tudi boli tamle. Ampak to je tisto, kar uničuje javni zdravstveni sistem, kar izkorišča javni zdravstveni sistem v mnogih primerih, ne bom rekla vseh, da se razumemo, ker jaz spoštujem zdravnike in zdravstvene delavce, prihajam iz družine, kjer je bila moja mama zdravnica, tako da izjemno cenim zdravnike. Ne cenim pa manipulacij in malverzacij, ki se dogajajo, odkar imamo idejo, da je zdravstvo tržna dejavnost, da je to nekaj, kar je stvar prostega trga. Ne ni, spoštovani. Zdravstvo je osnovna javna dobrina in kot taka ne sme in ne more ji diktirati trg pravil, ampak ji morajo diktirati, so to neka druga pravila in predvsem etična pravila, če smo že pri tem. Tako da, ne se hecati s takimi stvarmi. Razumem, da imate Državni svet potrebo, da radi dajete veto na to in ono ampak, da se pa tako nizko spuščate, da v bistvu delate proti ljudem tako brezsramno v prid izključno kapitalskim interesom nekaterih lobistov, ki so se gladko pojavili tudi na našem odboru. Na primer, jaz bom takole kar naravnost povedala, kaj ima / nerazumljivo/ za delati na našem odboru, mislim, to je, oprostite, degutantno. Zato bom jaz seveda absolutno ta zakon ponovno z največjim veseljem podprla. Hvala lepa.

Hvala. Besedo dajem kolegici Ivi Dimic.

Hvala lepa. Lepo pozdravljeni tudi državni sekretar! Spoštovana predsednica, kolegice in kolegi!

Ja, ponovno imamo veto Državnega sveta na zakon, za katerega smo v Novi Sloveniji rekli, da ni v redu. Da zakon, prvič, ni usklajen. Da ni potrebe, da je interventen, ker nimamo nobenih izrednih razmer, ker ni razmer kot so bile leta 2000, 2020, ko je bila korona, ker je bilo to povsem drugo. In da bi se zakon lahko seveda sprejemal tako, da bi imeli, ne vem, sistemski zakon. Zakaj ne v področjih pa, če imamo Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju za spremeniti bi lahko tistega spremenili itn. in bi lahko bil en tak sistemski zakon? Mi seveda smo temu nasprotovali, zato še enkrat poudarjam, ker ni v državi izrednih razmer, ki bi vpeljevale spremembe. Zagotovo nekaj sprememb podaljšujete, ki so še iz časov covid-a, se pravi, tudi takrat smo nekaj prav naredili, čeprav sta danes oba pred mano govorila, kaj vse ni bilo narejeno leta 2020. jaz si samo želim, da ne bi prišlo še do kakšnega seva, da ne bi mogli še kaj drugega reševati, ker me potem zanima kakšno je to zdravstvo. Tega si želim, podatki od včeraj, ki sem jih prebrala niso spodbudni. Rekli ste, reševali bomo absentizem, pa vsi vemo, da bomo absentizem reševali edino, če bomo skrajševali čakalne vrste. Ali je normalno, da je nekdo na bolniški dve leti zato, ker čaka na operacijo kolena ali kolka? Kdo ima tukaj izgubo? Država in delodajalec, ker je moral drugega delavca iskati in ga uvajati na njegovo delo? In ko rečemo, začnimo skrajševati čakalne vrste, ne, tega ni bilo, pa je, pa je. Bivši minister Danijel Bešič Loredan, imam pred sabo projekt in okvirne časovnice, praktično bi moralo biti že vse sprejeto, od digitalizacije, reforma plačnega sistema, družinska urgentna medicina in vse skupaj, nič od tega ni bilo. Seveda zdaj, ko ste dopolnilno zdravstveno zavarovanje ukinili, a ne rekli ukinili in ga preoblikovali v obvezen zdravstveni prispevek je pa ZZZS rekel, luknja, dodatna luknja, ki nobenemu seveda ni in ne prinaša ničesar in ni dobrodošla in je potrebno poiskati, kje boste nabrali ta denar in kje boste nabrali na tistih, ki imajo že zdaj otežen dostop do zdravstvenih storitev.

Pa se ne bom dotaknila samo tega, kar je povedal državni svetnik. Glejte, ne podaljšuje se dodatek za posebne pogoje dela na območjih občin z nižjo razvitostjo, kajne? Na to so opozorile občine. Ali veste, kaj to pomeni, da občine na podeželju bodo še težje prihajale do zdravnikov in jim ponudile nekaj - to se ukinja s tem zakonom. Se pravi, podeželju se ponovno jemlje, ljudem, ki živijo na podeželju. Seveda, v Ljubljani je Klinični center deset minut od Državnega zbora in vse. Kaj pa tam, kjer še avtobusnih prevozov ni, pa ni pošt, pa ni bank, pa še bankomatov več ne?! Ko sem šla bolj podrobno prebrati, ko sem to videla, sem rekla, ne vem, za koga je ta interventni zakon narejen. Res, da ne govorim o investicijah. Pa spet govorite, nič niste naredili, leta 2020 do 2022, ja, zavezali smo se, evropski denar, da se bo posodobila infrastruktura, najbolj kritična, ki se je v času covida izkazala, infekcijska klinika, Onkološki inštitut Maribor, Slovenj Gradec, Celje, za vse te bolnice, javne zavode je bil planiran denar. Vi ga praktično do leta 2028 ste ga močno oklestili, dvotretjinsko ali še več, po posameznem obdobju in potem po letu 2028 dvigujete. Zagotovo bi bilo, no, in s tem, ko to podaljšujete ali pa odlagate, ni cilj skrajševanje čakalnih vrst, ker če bi bil cilj skrajševanje čakalnih vrst, bi rekli, v dveh letih bomo noter vložili, v 35, prepolovili bomo vaš zakon, v petih letih bomo naredili to, kar ste si vi zadali v desetih letih. Pa saj smo videli Tarčo, kaj je povedala, na čigavi strani je krivda. Eno stvar bi prosila, spoštovani državni sekretar, dajte mi še enkrat povedati, tudi kolega Dejan je prej rekel, vsi zdravniki bodo vključeni v zagotavljanje zdravstvenega varstva, to so tako imenovana dežurstva. Verjetno ne vsi, ki delajo v javnem zavodu, kajne? Se pravi, da bodo zagotavljali dežurstva tudi ginekologi, pulmolog in tako naprej. Boste odgovorili, no. Zakaj sprašujem? Zato, ker jaz mislim, da so specializacije zagotovo, pa zdaj ne branim nobenega, zagotovo zagovarjam, da se to ohrani in tako naprej, ali ne, ampak mogoče na drugačen način, ampak ne, da so specializacije narejene zato, ker so ljudje za tisto področje specializirani, kajne. Zdaj, ali so to ali so to, ali so dovolj usposobljeni pulmologi za, za zagotavljanje zdravstvenega varstva ali pa ginekologi, Jaz si tam predstavljam na podeželju, ja, se res malo, malo, malo, malo se sprašujem ali je to nas ali je to korak v pravo smer, no, res, ampak me boste popravili, pa bi mi boste še dodatno, seveda, objasnili.

Druga taka stvar, ki je bila, no, moram reči, da dodatna birokracija, dodatna birokracija v zvezi s soglasji za delo, kajne? Od zdaj naprej jih bo treba pošiljati v dve evidenci. V dve evidenci, kajne? In verjetno, verjetno, pa tudi tukaj boste morda odgovorili, kajne. Pred časom smo dobili ene podatke, tudi na tem odboru smo slišali, da praktično, če ne bi imeli te možnosti, da grejo specialisti delovati tudi v druge javne zavode, pa lahko govorim iz Ljubljane v celjsko bolnišnico, da bi tam skoraj dve tretjini programa bilo brez zdravnika ali pa če rečem eno tretjino, kar to pomeni, da bi bilo seveda tudi na tem področju, na ta način to, to močno okrnjeno. Vem, imate, da treba mora podrejen in tako naprej, dovoljevati, pa če je dovolj in tako. Ampak spet dodatna birokracija, vnašati v dve evidenci, kajne. Ta prenos na 20 do 30 dni, se nam je zdel takrat, ko je bilo to sprejeto, en tak velik bolniški stalež, velik uspeh, velik uspeh za samostojne podjetnike brez zaposlenih in za prekarne delavce. To je bilo, pa jaz ne vem, če ni to ravno Levica sklicala sejo Odbora za delo, kjer smo govorili o težavah in socialnih stiskah ravno prekarnih delavcev in samostojnih podjetnikov, ki so v bistvu samozaposleni, oziroma nimajo nikogar zaposlenega in je to seveda vložila takratna koalicijska stranka, če se ne motim, SAB, je že toliko časa nazaj, da, da so stvari se že nekako vpeljale in mislim, da smo s tem korakom naredili res dobrobit tistim, ki so, ki so, ki so bili, ki so morali bolni hoditi delat, ker ni šlo drugače.

Zdaj, praktično jim to pravico jemljete s tem zakonom, kajne? In ne vem, ne upam si trditi, kajne, bilo je rečeno, da, da je bilo, da ste vsi, ne vem, na nek način polni denarja, da kaj jamrate, in tako naprej, ampak glejte, jaz mislim, da je treba pri teh zadevah biti zelo, zelo občutljiv, zelo pozoren, kajne. Da je, da je, da bo sistem naravnal ali pa ta zakon naravnal nazaj zdravstveni sistem, ja, jaz ne vem s čim, kajne, če bodo ljudje še vedno čakali v čakalnih vrstah. Jaz mislim, da za odpravo absentizma na način, ki ste se ga lotili, zagotovo ne, kajne, ker sem že v stališču, že pri rednem sprejemanju predloga zakona opozorila, da za reševanje absentizma je potrebno si zagotovo poseči najmanj v 3, 4 področne zakone, Zakon o invalidih, kajne, v delovno pravno zakonodajo in tako naprej.

Prebrala sem stališče, tudi mnenja Vlade, kajne, kjer skrajšujete oziroma postavljate kapico nad bolniškimi. Res se sprašujem, kaj smo delali do zdaj, da so bile take bolniške, da to ni štrlelo ven in da ni bilo nadzora. Tukaj je moja opomba z ZZZS. Če dobi nekdo, ki je na bolniški za, bom rekla, za minimalno plačo, v enem tednu dve kontroli domov, ne vem, zakaj se tudi takih bolniških ne pregleduje, ampak v redu. Tu ste napisali, da glede na podatke o minimalnih življenjskih stroških, ki po raziskavi inštituta za ekonomsko raziskovanje iz oktobra 2022 znašajo 669,83 evrov na mesec. Vlada meni, da navedena višina nadomestila ne ogroža socialne varnosti prejemnikov nadomestila - Vlada meni, da navedena višina nadomestila ne ogroža socialne varnosti. Ja, blagor Vladi, no! Kajne? Tu se govori tisto, kajne… / nasmeh/ Lahko citiram dve izjavi predsednika Vlade, da »ne živi od svoje plače, ampak od prihrankov.« Kdo v tej državi ima prihranke? In tudi, ko ste rekli… Pa tudi, ko gledam, tudi za dolgotrajno oskrbo bo moral delodajalec dajati in delavec vsak po en odstotek, kmetje, espeji dva odstotka. Tudi tista izjava, ki jo je dal, »kaj bodo nižji davki, ljudje bi denar trošili za neumnosti… » Mislim, jaz ne vem, ali so te vaše usmeritve pravilne, res ne.

Zanimiv pa mi je bil podatek, da »obdobje prejemanja nadomestila v breme delodajalca namreč ne vpliva na obveznost delodajalca, da delavcem zagotovi varnost in zdravje pri delu, ki morata biti zagotovljena skladno s področno zakonodajo, ne glede na dolžino obdobja izplačevanja nadomestila plače v breme delodajalca. Ob tem ne gre spregledati, da je le 3 % bolezni posledica poškodb na delu in poklicnih bolezni,« ker je bilo prej rečeno, da delodajalci slabo skrbijo za delavce -3 % bolezni je posledica poškodb na delu in poklicnih bolezni. Res pa je, da se srečujemo v postcovidnem času z velikim pritiskom tudi duševnih stisk, zaradi česar verjetno nastajajo bolniške, te so zagotovo tudi daljše, tega pa v zakonu ni nič naslovljenega, no. Tako res vse kaže na to, da v bistvu s tem zakonom se krpa ta luknja v ZZZS, brez da bi se ZZZS pripravljal na neke spremembe, reorganizacije, o katerih je ravno predsednik Vlade leto nazaj rekel, da je ZZZS kriv za vse težave in da ga je treba seveda reorganizirati. Zdaj dajemo dodaten denar in na samem upravljanju s tem denarjem praktično ne naredimo nič. Boste rekli, ja, to pa šele pride – ja, to šele pride, verjetno bo pa, preden bo do tega prišlo, glede na to vašo časovnico, ki je praktično nerelevantna, treba verjetno dodatno še dodajati denar. Denar pa dajejo seveda pacienti, bolniki in vsi zaposleni, tako ali drugače. In se bojim, da res v tej državi je malo takih, ki lahko plačajo iz svojega žepa, predvsem pa upokojenci, ki imajo tako nizke penzije.

Hvala.