Vse članice in člane odbora, vabljene ter ostale prisotne lepo pozdravljam!

Začenjam 28. sejo Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide.

Obveščam vas, da je zadržana in se seje ne more udeležiti poslanka Alenka Helbl, na seji pa kot nadomestni član odbora s pooblastilom sodeluje poslanec Andrej Kosi, ki nadomešča magistrico Karmen Furman.

S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red: točka 1 Redno letno poročilo Zagovornika načela enakosti za leto 2023. Ker v poslovniškem roku ni bilo predlogov za spremembo dnevnega reda, ugotavljam, da je določen dnevni red kot ste ga sprejeli s sklicem.

Prehajamo na 1. - in edino – TOČKO - REDNO LETNO POROČILO ZAGOVORNIKA NAČELA ENAKOSTI ZA LETO 2023.

Na spletnih straneh Državnega zbora je objavljeno gradivo za sejo, in sicer redno letno poročilo in mnenje Komisije Državnega sveta za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide.

K točki so bili vabljeni: zagovornik načela enakosti, Vlada, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti in Državni svet.

Za predstavitev rednega letnega poročila besedo dajem zagovorniku načela enakosti, gospodu Mihi Lobniku.

Izvolite.

Spoštovani predsednik, spoštovani poslanke in poslanci, spoštovani vabljeni!

Dober dan tudi v mojem imenu!

Redno letno poročilo Zagovornika načela enakosti je priložnost, da se skupaj ozremo v preteklo leto in v delo, ki ga je ta institucija za sistemsko varstvo pred diskriminacijo v Sloveniji opravila in tudi ugotovitve do katerih je pri svojem delu prišla. Gre za neko širšo sliko problematike diskriminacije v Sloveniji. Ta slika pa predstavlja priložnost za premislek o tem, kaj nam to, kar kaže, govori in kaj lahko kot družba na teh področjih še spremenimo, izboljšamo. Zato je letno poročilo kompleksno, obsega 200 strani, vodi pa tudi na spletna mesta, kjer so posamezni primeri bolj natančno pojasnjeni. No, danes se bomo v tej predstavitvi dotaknili vrha ledene gore, nekaj izhodišč za diskusijo. In nekaj opažanj, ki smo jih s sodelavkami in sodelavci pri zagovorniku načela enakosti v do sedaj zaznali.

Na začetku dovolite, da zgolj na hitro ponovno predstavim mandat te institucije. Kaj zagovornik dela in kako lahko ljudem pomaga. Je tista 1. točka, na katero se lahko obrnejo, kadar so oziroma mislijo, da so in občutijo diskriminacijo. Lahko se na nas obrnejo po telefonu, preko emaila največkrat razložijo situacije, ali gre za delovno pravno vprašanje ali gre za kakšno drugo področje šolstva, zdravstva, kaj naj bi bila tista osebna okoliščina, zaradi katere so slabše obravnavani, je to spol, starost, morda invalidnost ali vera. V primerih, kjer ugotovimo, da gre zelo verjetno za prepovedano obliko diskriminacije jim svetujemo, da pri nas sprožijo postopek ugotavljanja diskriminacije. To je formaliziran upravni postopek, v katerem zbiramo dejstva, tako s strani prijavitelja kot tudi s strani domnevnega kršitelja. In po tem postopku v instituciji sodelavke in sodelavci, ki vodijo postopek, pripravijo odločitev, ali je šlo v danem ravnanju za prepovedano obliko diskriminacije ali ne. Ker pa se neenakopravnost ne krši samo z ravnanji, ampak lahko nastane kot posledica predpisov, je tukaj druga dimenzija zagovornikovega dela, to je analiza diskriminatornosti predpisov. Takrat institucija pripravi obsežno poročilo, tako imenovano oceno diskriminatornosti, na podlagi katere pripravi priporočila za spremembo predpisov, za katere domneva, da so vir diskriminacije. Lahko pa sporen predpis odda, tudi z zahtevo za presojo ustavnosti na ustavno sodišče, ki je edino pristojno, da poda dokončno mnenje o eventualni diskriminatornosti posameznega predpisa. In že prej omenjena priporočila so ena od pogostih oblik izdelkov naše institucije namreč spremljamo vso nastajajočo zakonodajo. In na njo podajamo priporočila v smislu, kako bi jo bilo potrebno spremeniti, da bi prispevala k vključevanju različnih ranljivih skupin k enakopravnemu vključevanju v družbo. In da ne bi ne namenoma povzročala diskriminacije.

Za razumevanje stanja na področju diskriminacije, ki je kompleksno, saj gre za mnoga družbena področja in za različne osebne okoliščine, ki so lahko vir diskriminacije, pa tudi pojavne oblike, ki so v zakonu zelo eksaktno definirane, je ključna dejavnost te institucije, raziskovanje pojavnosti diskriminacije pri nas mimo prej omenjenih postopkov in procesov. To pomeni, da se v posamezne družbene teme, ki so tisti trenutek seveda najbolj pereče in aktualne ali pa dolgotrajno zanemarjene, poglobimo z različnimi posebnimi poročili s pomočjo raziskav in analiz in drugih vrst načinov spremljanja. Tako smo tudi v preteklem letu kot boste videli, pripravili obsežno raziskavo o doživljanju diskriminacije v zdravstvu, pa tudi seveda o položaju invalidov v slovenski družbi.

Naj na koncu tega uvoda poudarim še to, da je za razliko od Varuha človekovih pravic, ki se ukvarja s širokim spektrom človekovih pravic, ampak predvsem v vprašanju, ali država posamezniku krši človekove pravice, zagovornik načela enakosti pristojen za obravnavo diskriminacije, tako v javnem kot tudi v zasebnem sektorju. To največkrat pomeni zasebne delodajalce, zasebne pravne osebe in pa ponudnike dobrin in storitev, ki so prav tako po evropskih direktivah in s tem tudi po naši zakonodaji zavezani k spoštovanju varstva pred diskriminacijo. Za razliko od Varuha človekovih pravic je naš mandat na področju diskriminacije globlji, saj poleg priporočil izdajamo tudi zavezujoče odločbe.

V kontekstu prve funkcije svetovanja in informiranja smo v lanskem letu skupno nudili podporo preko 600 posameznicam in posameznikom, ki so menili, da so bili diskriminirani. Gre za izjemno paleto različnih življenjskih situacij, največkrat stisk, ki jih ljudje prinesejo k nam in prosijo za pomoč. Tako dajem samo en primer svetovanja, ko se je na nas obrnila kandidatka, ki je bila v postopku izbire za delovno mesto v neki državni ustanovi javni, na razgovoru za službo so jo vprašali, ali ima in načrtuje družino in otroke. Menila je, da to vprašanje ni primerno za kontekst razgovora za službo na to je tudi opozorila, pa vendarle so pri vprašanju vztrajali. In v postopku ugotavljanja diskriminacije smo ugotovili, da ne drži, da je taka vprašanja možno zastavljati, če na primer delodajalec reče, da še ne gre za uradni del intervjuja, ampak da je vnašanje teh tem v kontekst katere koli interakcije ob službenem intervjuju predstavlja diskriminacijo tudi v skladu z zakonom o delovnih razmerjih. Torej, v tem primeru vidimo, kako posamezen primer lahko od preprostega svetovanja bi rekel, se spremeni v naš primer ugotavljanja. In sedaj bomo videli, ali bo inšpektorat, pristojen inšpektorat seveda v zvezi s tem izrekel globo ali opomin. Obstaja pa tudi možnost, da bi kandidatko zastopali v procesu civilnopravne narave.

O ugotavljanju diskriminacije, lansko leto smo zaključili 34 postopkov ugotavljanj. Postopki pri nas trajajo med pol in enim letom, so s tega stališča časovno zahtevni, saj so tista točka, katere rezultat je, da institucija, da državna institucija nedvomno izreče, da je neka pravna oseba ali morda država diskriminirala v nasprotju z zakonom posameznika. In v tem smislu so pač postopki zahtevni. Potreben je dovoljšen čas zato, da bi bilo čim manj seveda spornih vprašanj v zvezi s končno odločbo. Vsakič pa ima kršitelj ali prijavitelj možnost, da izzove našo odločbo na Upravnem sodišču, kar se tudi v posameznih primerih dogaja. Žal je tisti rok še daljši, tako da imamo kar nekaj primerov, ko se že več let vleče vprašanje ali so nekatere naše odločbe v smislu pravnega konteksta potrjene s stališča nadrejene sodne inštitucije, torej upravnega sodišča, ali ne. No, v lanskem letu smo od 34 primerov diskriminacijo potrdili v devetih zadevah in jih lahko na kratko opišemo takole. Imeli smo diskriminacijo dijakinje, ki je imela težave pri branju, in sicer pri opravljanju mature, saj niso dovolili uporabljati pripomočka, ki ga je cel čas šolanja uporabljala. Imeli smo diskrimer diskriminacije delavke zaradi njenih sindikalnih aktivnosti. Imeli smo diskriminacijo iskalke zaposlitve, ki je bila omenjena prej, ki je prejemala vprašanja o načrtovanju družine v času razgovora za službo. Potem smo zaznali in ugotovili diskriminacijo istospolno usmerjene ženske, ki ji je ginekologinja odrekla nadaljnjo zdravstveno obravnavo zaradi njene spolne usmerjenosti. Imeli smo ugotovljeno diskriminacijo pri oddaji nepremičnin na trgu in pri javnem razpisu. Imeli smo torej diskriminacijo tujca na upravni enoti zaradi državljanstva. In imeli smo diskriminacijo pri izbiri osebne zdravnice na podlagi kraja bivanja. Pa diskriminacije pri božičnicah, ki smo jih podrobneje obravnavali že v prejšnjih letih, ko delodajalci pravzaprav zmanjšujejo božično zaradi odsotnosti, zaradi nosečnosti ali zdravstvene odsotnosti in s tem prikrajšajo seveda delavke in delavce za njihove pravice.

V splošnem kontekstu sistemskega dela smo lani izdali 127 priporočil, bodisi zaradi ocene o diskriminatornosti predpisov ali pa z namenom preprečevanja diskriminacije v prihodnje. Kar 81 teh priporočil je bilo v zvezi z diskriminacijo oziroma preprečevanjem le-te za ljudi z invalidnostmi. To je seveda v povezavi tudi z na prejšnji seji predstavljenimi posebnimi poročili, ki osvetljujejo položaj ljudi z invalidnostmi, invalidov v Sloveniji v smislu dostopa do javnih površin javnega prometa. Namreč spomnimo le, da jim moramo kot družba zagotoviti ljudem ne glede na njihovo invalidnost prosto gibanje po prostoru, tako da imajo takšne pravice do sodelovanja v družbi, na trgu delovne sile, v šoli in v drugih aktivnosti, kot jih ima ostala družba, saj smo se temu zavezali s konvencijo že pred 15 leti in z zakonom o izenačevanju možnosti invalidov.

Če pa si podrobneje pogledamo prej navedenih devet primerov, je bil ključni seveda problem pri maturi dijakinje uporaba tako imenovane prozorne modre folije. Ta ji je tekom šolanja očitno izboljševala možnosti razumevanja teksta in na maturi ji pa uporaba take folije ni bila omogočena. Zagovornik je v tem prepoznal seveda popolnoma nedolžen pripomoček, ki nikogar ne postavlja v boljši položaj, njej pa pomeni, da lahko na primerljiv način kot njeni vrstniki razume tekst in ga na nek način procesira. Inštitucijam smo priporočili, da dijakom s takšnimi težavami v prihodnje dovoli uporabo pripomočkov pri maturi, saj jih razumemo kot razumno prilagoditev.

Sindikalna aktivnost je bilo vprašanje dela na domu. Delavke in delavci na primerljivih delovnih mestih so dobili odobritev dela na domu. Delavka, ki pa je bila intenzivno sindikalno aktivna, pa je bila taka možnost zavrnjena. Po preučitvi vseh ozadij smo ugotovili, da je bil to pravzaprav nek način kaznovanja delavke zaradi njenih sindikalnih aktivnosti. Tudi to je po Zakonu o varstvu po diskriminaciji prepovedana oblika diskriminacije.

Spolna usmerjenost. Na ginekologinjo se je obrnila ženska, ki je pri njej že enkrat vodila nosečnost in je že imela eno hčerko. Čeprav je postopek oploditve z biomedicinsko pomočjo opravila v tujini, vsaj za istospolno usmerjene, to pri nas še vedno ni mogoče, ker ko je pač prišla ponovno, saj je načrtovala drugega otroka, je ginekologinja povedala, da pa tokrat ona njene nosečnosti ne bo vodila. Razložila ji je, da bo uveljavila ugovor vesti, saj nasprotuje da bi istospolno usmerjeni uporabljali postopke z oploditvijo z biomedicinsko pomočjo. Šokirana gospa je pač na nas, se na nas obrnila z vprašanjem, ali je to dovoljeno in mogoče. In ko smo primer raziskali, smo vprašali tudi Zdravniško zbornico, ki nam je v zvezi s tem pojasnila, da tako selektivno uporabljanje ugovora vesti ni mogoče, da je mogoče sicer uporabljati ugovor vesti, vendar zdravnik ne sme ustvarjati kategorij po osebnih okoliščinah, za katere želi ta ugovor vesti uporabiti. Ali ga uporabi, potem ga za vse ali pa ga za nikogar. Tudi ta primer je z našega stališča končan, saj ni bila vložena pritožba na Upravno sodišče, je pravnomočen. Lahko pa povem, da nas je gospa obvestila, da je uspešno že mamica drugega otroka, pri drugi ginekologinji, seveda.

Diskriminacija pri izbiri osebnega zdravnika zaradi osebne okoliščine, kraja bivanja. Kot vemo, je bilo vprašanje primarne ravni zdravstva zelo pereče v zadnjem letu in veliko pacientov se je soočilo z odhodom njihovih osebnih zdravnikov. Tudi naš prijavitelj je ugotovil, da se je pravzaprav njegova dolgoletna zdravnica preselila v sosednjo občino, kar pomeni nedaleč stran in se je ob tem, ko je tam bil odprt razpis prijav k novi zdravnici, prijavil pač v ambulanto k njej naprej. Zdravstveni dom je to prijavo zavrnil, preprečil z utemeljitvijo, da ne prihaja iz občine v kateri zdravstveni dom deluje. Vendar pa zakonodaja predvideva, da so razlogi, zakaj se lahko odkloni pacienta bolj v naravi dela zdravnika. Če bi bil namreč predaleč, da bi zdravnik ne mogel prihajati v primerih, ko bi bilo to potrebno na obisk na domu, bi bile edino takšne zavrnitve smiselne. Vendar tukaj govorimo o radiu 10, 20 kilometrov, ki je popolnoma običajen za povprečje, ki imajo ljudje v Sloveniji osebnega zdravnika in ni predstavljal utemeljenega razloga. S tem smo želeli, mislim, primer smo seveda obravnavali, ker smo dobili prijavo, zdravstveni dom jo izpodbija na upravnem sodišču, tako da zadeva še ni pravnomočna. Želeli pa smo ob tem odpreti tudi širše vprašanje, kako nemočni so pacienti takrat, kadar pravzaprav zdravniki prehajajo v druge zdravstvene institucije, jih izgubljajo, hkrati pa tako rekoč ne smejo za njimi, pa čeprav so samo v sosednji občini. In kako pereča je ta problematika. Preko 100 tisoč ljudi nima, osebnega zdravnika. Namreč, v instituciji smo se ukvarjali s posebno raziskavo, tudi z odzivnostjo primarne ravni na splošno, kjer smo ugotovili, da obstajajo v Sloveniji zelo velike razlike v tem, kako lahko ljudje dostopijo do prvega kontakta s svojim osebnim zdravnikom in opozorili, da po zakonu mora biti ambulanta dostopna tako po elektronski pošti, telefonu, navadni pošti, kot tudi osebno. Vztrajali smo, da morajo zdravniki na primarni ravni ljudi sprejemati tudi v čakalnici, k čemur je potem naposled pritrdil tudi inšpektorat za zdravstvo in uvedel v zvezi s tem posebne postopke. Po naših raziskavah konec leta so se zaradi tega stvari potem začele izboljševati. Prav tako si pa prizadevamo, da bi morali seveda na klice, ki jih v ambulanti prejmejo, tudi odgovoriti. Ta sistem je še vedno, v Sloveniji poznamo zelo različne načine odzivanja. Nekateri portali, nekateri telefonsko. Zelo velika neenakost obstaja v dostopnosti do osebnih zdravnikov.

Potem pa stanovanjska problematika, tudi primer iz naše prakse. Stanovanjski sklad za oddajo stanovanj pri enostarševskih družinah z deljenim skrbništvom zahteval, da se eden od staršev odpove ugodnejši obravnavi pri drugih razpisih sklada z uveljavljanjem skrbi za otroka. Sklad nam ni utemeljil, zakaj takšna različna obravnava samo za te družine. Zagovornik je za to ugotovil diskriminacijo na podlagi osebne okoliščine družinskega statusa in pa drugi del stanovanjske problematike zelo pogost, oglasi za oddajo nepremičnin izključno namenjeni slovenskim družinam, v naprej odrečeno tistim ljudem, ki bodisi nimajo družine, bodisi so tujci. To je po direktivah in po zakonu prepovedano. In zato smo na posledico prijave sprožili postopek in ugotovili, da sta tako lastnik kot agencija, ki je za njega posredovala oglas na spletno stran, kršila prepoved diskriminacije. V tem primeru je tržni inšpektorat odreagiral in celo oglobil lastnika in nepremičninsko agencijo. Seveda je to pereča problematika, kajti veliko ljudi išče v Sloveniji stanovanja, tudi veliko tujcev, ki pridejo sem delat, in dostikrat smo soočeni s tem, da povedo po drugi strani lastniki stanovanj, da lahko stanovanja oddajo komurkoli hočejo, na koncu seveda drži, da se lastnik stanovanja odloči, komu bo to oddal. Ne more pa uporabljati javnih medijev. In celih oglasnih postopkov za to, da bi v bistvu segregiral in ustvarjal na nek način razlike med ponudniki, ki želijo najeti stanovanje. Takšne so pač direktive in tudi naša zakonodaja.

Potem se selimo naprej na vprašanje tujcev, narodnosti, rasizma. Imeli smo primer, ko je želela družina oddati vlogo za dovoljenje prebivanja družinskega člana slovenske državljanke, ki pa ni bil slovenski državljan. Uradnica je kar povedala, da vloge ne bo sprejela, ker misli, da je ta zakonska zveza fiktivna. Uradniki imajo možnost, da v primeru, da tako sumijo, sprožijo zelo jasen in določen postopek, postopek za preverjanje prisotnosti zakonske zveze. Tega pa uradnica ni naredila, ampak je kar čez palec presodila, da ne gre za resnično, ampak za fiktivno zakonsko zvezo.

Potem druga uslužbenka v istem primeru istemu tujcu ni izdala potrdila o prejeti vlogi za izdajo dovoljenja za prebivanje. Pri nas smo ugotovili v postopkih, da sta diskriminatorno ravnali obe. Posegli sta v pravico do svobode gibanja tujcev in pravico zakoncev do spoštovanja njunega družinskega življenja in zasebnosti samo zaradi narodnosti oziroma etničnega porekla stranke v postopku pred upravno enoto. Na našo odločbo je Ministrstvo za javno upravo oziroma upravna enota korektno odreagirala in upravnim enotam posredovala dodatna pojasnila, kakšne so dolžnosti uslužbencev, kaj pa pomeni prekoračitev teh dolžnosti.

In še diskriminacija pri božičnici. Višina nagrade za delovno uspešnost je bila vezana na prisotnost na delovnem mestu. To ni individualna uspešnost, to je delovna uspešnost in tisti, ki so pač bili odsotni z dela več kot 24 dni na leto, so prejeli nižjo bolnišnico, ne glede na to, ali je bila to bolniška, porodniška ali kaj drugega. To merilo, ki je na videz vse zaposlene obravnavalo enako, pa je dejansko v slabši položaj postavilo tiste, ki so bili recimo zaradi nosečnosti ali pa zaradi zdravstvenega stanja. To pa sta okoliščini in to je dober primer, zaščiteni osebni okoliščini, primer definicije posredne diskriminacije, ki jo Zakon o varstvu pred diskriminacijo pozna. Namreč, da navidezna pravila, ki veljajo za vse, ne samo za ranljive manjšine, pravzaprav veliko bolj prizadenejo prav ljudi z določeno osebno okoliščino.

Potem pa predpisi, v lanskem letu smo zaključili šest analiz predpisov v smislu, da smo v dveh predpisih izpostavili diskriminacijo. Po našem mnenju osebna asistenca za mlajše od 18 let in starejše od 65 v Sloveniji ni dostopna. In preverjali smo dopustnost razloga te različne obravnave ljudi z invalidnostjo glede na njihovo starost. Za odpravo diskriminacije smo ministrstvu posredovali tudi priporočila. Ta niso bila upoštevana in uresničena, zato smo glede teh vprašanj, menimo namreč, da bi tudi starejši od 65 let morali imeti pravico do kandidiranja za osebno asistenco in tudi tisti od 15 do 18 let. Zato smo za to vprašanje oceno, zahtevo za oceno ustavnosti posredovali na Ustavno sodišče, kjer je še v postopku. Tukaj pa so bili tudi pogoji, pravila in kriteriji za registriranje in kategoriziranje športnikov, ki so po naši oceni diskriminatorni. Namreč člani reprezentance v borilnih veščinah so nas opozorili, da ne morejo dobiti statusa registriranega športnika le zato, ker so starejši od 51 let. Ker pa nimajo statusa registriranega športnika, so prikrajšani pri zdravstvenih pregledih, prikrajšan pa je tudi klub v katerem deluje. Strokovni svet za šport ni podal utemeljenih pojasnil, da bi takšno razlikovanje med športniki lahko obravnavali kot eno od dopustnih izjem od prepovedi diskriminacije.

Na koncu še nekaj informacij o naših ostalih dejavnostih. V lanskem letu smo prvič lahko pripravili, saj je bilo leto 2023 za nas pomembno, Vlada in Državni zbor sta nam leto 2022 namenila nekaj dodatnih sredstev, tako da smo lahko izvajali tudi program v skladu z zakonom ozaveščanja in smo pripravili posebno ozaveščevalno kampanjo, tudi šest spotov, ki so bili predvajani po televizijah in po internetu. V njih smo opozorili tako na diskriminacijo invalidov zaradi spolne usmerjenosti, vere, starševstva, nosečnosti, etničnega porekla in starosti v povezavi s konkretnimi situacijami. Prejeli veliko odzivov in sprožili veliko debat v javnosti. Izdali smo tudi posebno brošuro v lahkem branju o pravicah ljudi z invalidnostmi, jo natisnili in razdelili vsem nevladnim organizacijam in ob dejstvu, da imamo v Sloveniji preko 120 tisoč ljudi z različnimi invalidnostmi, seveda prispevali k tudi njihovemu poznavanju protidiskriminacijske zakonodaje. Pa še eno področje smo pokrili, to je področje dela in zaposlovanja z dvema posebnima priročnikoma za delodajalce in za iskalce zaposlitve oziroma zaposlene, oba usmerjena v ti dve skupini v smislu, kako delodajalci lahko ustvarjajo okolje, v katerem je manj diskriminacije in več vključevanja. Tukaj smo se na koncu povezali tudi z Združenjem menedžer, pripravili okrogle mize slovenskim kadrovskim združenjem na njihovem kongresu predstavili in razdelili te priročnike, kot pa po drugi strani s sindikati v publikaciji za iskalce zaposlitve, delavce, s katerimi bomo še letos tudi pripravili poseben dogodek. Vse takšne publikacije, tiskovine, ozaveščanje so bile seveda možnost, ker smo lansko leto imeli sredstva za program, letos jih seveda nimamo. Ob tem smo pa skupaj s partnerji oddali prijavo na Evropsko komisijo in za AGRFT, v Skupnost občin Slovenije in Zavod Prizma iz Maribora ter nas kot organizatorjev projekta pridobili sredstva za poseben projekt, s katerim vedenje o diskriminaciji prenašamo na lokalno raven. Namreč izobražujemo uslužbence občin in različnih ciljnih skupin o tej ABC, da rečem diskriminacije. To je naletelo na zelo dober odziv po terenu, prav tako pa tudi kreativne predstave študentk in študentov, ki so posebno gledališko predstavo pripravili, kratke filme, ki črpajo iz naših prejšnjih poročil. Tako boste lahko na spletu na primer našli kratek film o diskriminaciji tujcev pri pogrebu njihovega svojca v Sloveniji, takrat ko taksisti niso želeli iz pokopališča do letališča odpeljati Sirijcev zato, ker pač se bojijo voziti ljudi drugačne rase, da ne bodo obtoženi, da so pač prevozniki migrantov. Potem je bil tukaj vprašanje, da je bila zavrnjena strežba v lokalu trem ljudem samo zato, ker so Romi. In ti filmi kreativni, mislim življenjski, srčen pristop študentk in študentov pač pokaže neko življenjsko izkušnjo diskriminacije, zato je bilo to sodelovanje za vse nas res posebna izkušnja in ostaja vedno na spletu. Ta projekt se z letom letos seveda izteka, tako da se takšne dejavnosti končujejo. O našem delu in informacijah in v ozadju vseh teh primerov je vse na spletni strani Zagovornik.si. S prenovljenim iskalnikom je mogoče najti podrobno po osebnih okoliščinah, po področjih diskriminacije in po oblikah in tudi seveda izsledke, natančneje vseh naših raziskav in ozaveščevalnih akcij. Ko sami zremo v letno poročilo, vsako leto, ko ga predstavljamo in se trudimo, da ga izboljšamo, da bi bil Državnemu zboru, ministrstvom, javnosti, novinarjem, civilni družbi in ljudem, ki se jih diskriminacija dotika tako ali drugače, dostope se vedno vprašamo kaj bi lahko naredili bolje in ali smo naredili dovolj dobro. In vodilo za to so nam seveda zakon po katerem moramo delovati, pa tudi mednarodni standardi in direktive. Namreč, vse delo, ki ga počnemo, je delano z ozirom na Svet Evrope, priporočila Sveta Evrope, in Evropske komisije. V zvezi s tem so bile letos predstavljene evropske direktive o standardih za sprejete, torej, prejšnji teden objavljene, po katerih bo dve leti sedaj čas za implementacijo, za tudi določene popravke naše zakonodaje, vendar menim, da že sedaj precej dobro opravljamo svoje delo. To nam je z obiskom na našem organu novembra lansko leto potrdila tudi evropska komisarka za naše področje, za področje diskriminacije in enakosti, ko je s sodelavci pregledala naše delovanje in nam v odzivu povedala, da smo eden boljših in uspešnih organov na tem področju, za kar smo bili seveda hvaležni.

Hvala lepa za vašo pozornost.

Najlepša hvala tudi vam za to predstavitev.

Sedaj pa besedo dajem predstavniku Vlade oziroma Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, državnemu sekretarju Danu Juvanu.

Izvolite.

Hvala gospod predsednik.

Spoštovani poslanke in poslanci, spoštovani zagovornik z ekipo! Hvala za to izčrpno predstavitev danes!

Torej danes obravnavamo že 8. redno letno poročilo zagovornika načela enakosti, torej za leto 2023. Poročilo, ki nam tako kot vsako leto nudi sistematičen pregled njegovega, s tem pa tudi našega dela na področju varstva pred diskriminacijo. Na Ministrstvu za delo navkljub ali pa ravno zaradi, v njem vsebovane kritike poročilo pozdravljamo, saj predstavlja pomemben vir informacij o diskriminaciji in s tem tudi priročnik za naše nadaljnje delo. Seveda nam vse tiste rdeče pike v poročilu niso v ponos, a jih lahko razumemo tudi kot markacije, ki nam kažejo pot, kaj vse je treba še storiti, da bomo lahko trdili, da živimo v družbi, ki se de facto drži načela enakosti. Na ministrstvu ugotavljamo, da zagovornik ostaja izjemno pomemben deležnik na področju antidiskriminacijskih politik, izvaja raznolike aktivnosti, med katerimi pomemben del pripada svetovanju, izobraževanju, ozaveščanju o diskriminaciji, kar je poleg opozarjanja na sistemske pomanjkljivosti pomembna naloga organa za enakost. Pravkar sprejeta direktiva oziroma Direktivi o standardih za organe za enakost vzpostavlja posodobljen pravni okvir za delovanje zagovornika in s tem tudi priložnost za določene izboljšave, čeprav ima Slovenija to področje že urejeno na zelo visoki ravni. Zagovornik načela enakosti je namreč povsem samostojen organ. Njegovo delovanje je neodvisno tako od vlade kot od drugih institucij. Prav tako opravlja že vse naloge, ki jih predvideva direktiva, od svetovanja in informiranja do ozaveščanja, ugotavljanja diskriminacije kakor tudi različnih možnosti udeležbe v sodnih postopkih. Da ima svetovanje in informiranje na področju diskriminacije veliko vlogo, kaže tudi podatek, da je skoraj 80 odstotkov zadev pri zagovorniku zaključenih na ta način. Kar pomeni, da se že s tem lahko prepreči in tudi odpravi ravnanja, ki bi lahko pomenila diskriminacijo. Zagovornik si, če je možno, ves čas postopka prizadeva za sporazumno rešitev zadeve s poravnavo, kar je s stališča žrtev diskriminacije gotovo najbolj optimalna rešitev. Seveda pa vedno ostaja prostor za izboljšave sistema. Takšen primer je zagotovo učinkovitost v primerih ugotovljene diskriminacije, saj je zagovornik vezan na sodelovanje posameznih inšpekcij. Tudi v odmevnih primerih, kot je na primer problem nižanja božičnice, zaradi odsotnosti z delovnega mesta zaradi starševstva, nosečnosti in zdravstvenega stanja, kjer je zagovornik že nekajkrat ugotovil diskriminacijo, se praksa spreminja zelo počasi. Glede na to, da je zagovornik institucije, ki se ukvarja samo z diskriminacijo in ima visoko strokovno znanje na tem področju, je treba zagotoviti, da bodo njegove odločitve upoštevane, kar je tudi zahteva omenjenih direktiv. S stališča sistemske ureditve so, kot rečeno, pomembna tudi priporočila, ki jih zagovornik naslavlja na državne organe, ki pripravljajo oziroma izvajajo zakonodajo. Če se na tej točki torej vrnem na rdeče pike iz poročila, ki se neposredno nanašajo na Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Glede dodatka za pomoč in postrežbo pripravljamo celovito ureditev dodatka v Zakonu o starševskem varstvu in družinskih prejemkih, kjer bomo dodatek praviloma uredili v treh višinah, odvisno od zdravstvenega stanja in potreb posameznega otroka hkrati moramo posodobiti seznam bolezni in kriterije v pravilniku. Glede mirovanja poklicnega zavarovanja poudarjam, da smo v obdobju zadnjega leta intenzivno pripravljali in usklajevali spremembe na področju pokojninske zakonodaje in da bomo potrebne spremembe oziroma to priporočilo obravnavali skupaj z ostalimi spremembami, o katerih bo kmalu razpravljal tudi Ekonomsko socialni svet. Glede moških žrtev nasilja v družini opozarjam, da nov nacionalni program preprečevanja nasilja v družini in nad ženskami, ki ga je ta Vlada sprejela po 15 letih, zajema tudi ukrepe za varstvo moških žrtev nasilja v družini. Glede Zakona o osebni asistenci pojasnjujem, da so bila priporočila dana kot pripombe na osnutek novega Zakona o osebni asistenci, ki je bil posredovan v javno obravnavo konec meseca septembra 2023, zato so priporočila, ki se nanašajo na to besedilo nekoliko neaktualna. Tekom javne obravnave smo na ministrstvu prejeli več kot 2 tisoč 500 pripomb. Pripombe smo skrbno preučili in pripravljamo novo besedilo Zakona o osebni asistenci, kjer bomo priporočila v največji možni meri upoštevali, verjetno pa to ne bo pa verjetno ne bo mogoče upoštevati vseh. Del ureditve, denimo glede zgornjega starostnega praga, bo seveda odvisen tudi od odločitve Ustavnega sodišča. S priporočilom v zvezi s spodnjim pragom pa ima ministrstvo nekoliko drugačno stališče. Glede delovanja in financiranja vseh organizacij ljudi z invalidnostmi pojasnjujem, da se priporočilo nanaša na Predlog zakona o spremembah Zakona o invalidskih organizacijah, ki je v zakonodajnem postopku in je splošne narave ter se nanaša na širšo ureditev delovanja in financiranja vseh invalidskih organizacij in ne neposredno na Nacionalni svet invalidskih organizacij, katerega financiranje ureja novela. Torej, novela ne posega v sam sistem na tak način, zato je lahko priporočilo kvečjemu predmet naslednje spremembe zakona, ki bo potrebovala bistveno širšo razpravo in širši družbeni kontekst v sektorju oziroma v družbi. Glede Pravilnika o minimalnih zahtevah za dostopnost blaga in storitev pojasnjujem, da je Slovenija na podlagi leta 2019 sprejete direktive o zahtevah glede dostopnosti za proizvode in storitve sprejela Zakon o dostopnosti do proizvodov in storitev za invalide, ki bo v celoti začel veljati 28. junija 2025.

Glede prostorske dostopnosti vseh objektov v javni rabi pojasnjujem, da je v okviru ciljnega raziskovalnega projekta Urbanistični institut Slovenije med leti 2019 in 2021 za naše ministrstvo izvedel projekt Dostopnost objektov v javni rabi za potrebe invalidov. V januarju je ministrstvo z inštitutom sklenilo pogodbo o sodelovanju in se dogovorilo, da se vzpostavi univerzalna metodologija ocenjevanja dostopnosti z možnostjo samo ocene posameznega objekta. Ob sprejetju predlaganega standarda preprostega popisa, ki bo namenjen vsem, ki bodo želeli sami popisati dostopnost svojih objektov in njihovo dostopnost prikazati na spletnem portalu. Dogovorili smo se tudi za vzpostavitev nacionalne svetovalne informacijske točke, ki bo na enem mestu ponujala celostne informacije, gradiva in podatke za pomoč in svetovanje glede obveznosti zagotavljanja dostopnosti objektov v javni rabi za invalide, kjer bo zaposlen arhitekt. Kot strokovna pomoč je na informativni točki zaposlen torej arhitekt, se opravičujem, informativna točka ima vzpostavljeno tudi telefonsko številko in e-naslov. Cilj pa je zagotoviti kakovostno svetovanje in pomoč, ki bo obsegala širok spekter tem, vključno s pravnimi zahtevami, tehničnimi smernicami in najboljšimi praksami za izboljšanje dostopnosti. Toliko pojasnil z moje strani.

Naj zaključim, da se na našem ministrstvu zavedamo, da se vsak lahko znajde v situaciji, ko je deležen manj ugodne obravnave ali nadlegovanja zaradi določene osebne okoliščine, a tega pogosto ne vemo, dokler se ne zgodi prav nam. Zato je zagovornik strukturno izjemno pomemben organ, saj opozarja na diskriminacijo, ki se dogaja drugim, praviloma šibkejšim in bolj marginaliziranim skupinam katerih glas je prepogosto preslišan.

Hvala lepa.

Hvala lepa.

Sedaj besedo dajem predstavniku Državnega sveta, gospod Danijel Kastelic.

Izvolite.

Hvala lepa za besedo, gospod predsednik.

Poslanke in poslanci, zagovornik načela enakosti, lep pozdrav!

Komisija za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide se je z rednim letnim poročilom zagovornika načela enakosti seznanila na 27. seji 9. maja letos. Seznanili smo se tako z mnenjem pristojnega Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti kot tudi s stališčem Sveta za invalide Republike Slovenije, ki se redno seznanja z delom zagovornika in z zanimanjem spremlja in podpira njegove aktivnosti. Svet za invalide priporoča zagovorniku... Priporočila zagovornika prepozna kot izjemno pomembna za uresničevanje pravic invalidov, prav pa tudi kot pokazatelj očitnega razkoraka med zapisanimi in dejanskimi pravicami ne samo invalidov, ampak vseh posameznikov v družbi. Število neuresničenih priporočil pa kaže tudi na to, da v družbi pri odločevalcih še vedno ni ustrezno prepoznano, kaj je diskriminacija.

Komisija je bila seznanjena tudi s stališčem Nacionalnega sveta invalidskih organizacij, ki je leto 2023 izpostavilo kot posebno leto. Slovenija je namreč lani obeležila 15. obletnico ratifikacije konvencije o pravicah invalidov, zato je bila s tega vidika odločitev zagovornika, da v rednem letnem poročilu nameni več pozornosti diskriminaciji invalidov po ocenah Nacionalnega sveta invalidskih organizacij na mestu.

Komisija je za govorniku izrekla pohvale za opravljeno delo v lanskem letu, pa tudi za pripravo letnega poročila, ki je vsebinsko bogato in dobro oblikovano na način, da bralcu daje osnovne ključne informacije, hkrati pa mu omogoča še dodatno bolj poglobljeno analizo posameznih elementov. Komisija v svojem mnenju poudarja, da je neenakost v družbi še vedno prisotna na različnih nivojih in v različnih segmentih družbe. Med drugim zajema tudi geografsko komponento, saj se na geografsko bolj oddaljenih področjih od centra dela Slovenije na enakost še bolj očitno kaže in občuti.

Z namenom boljše seznanitve z delom in pristojnostmi zagovornika ne glede na lokacijo prebivanja posameznika je zato komisija zagovorniku predlagala, da razmisli o ponovni uvedbi dneva odprtih vrat v vsaki od slovenskih regij, čeprav se zavedamo njegovih finančnih, kadrovskih in časovnih omejitev v tem oziru.

Posebej smo izpostavili tudi svetovalno vlogo zagovornika, ki lahko posameznikom, ki se čutijo diskriminirani, pojasni širšo sliko in poda razlago, ali se njihov primer lahko obravnava kot diskriminacijo ali ne. Včasih zadošča že to, da se zagovornik obrne na posamezni državni organ ali ustanovo z željo po pojasnilih in s tem opozori na nujnost slednje načelu enakosti v družbi.

Kot nujno smo prepoznali tudi opolnomočenje državljanov z znanjem o diskriminaciji in ozaveščanju državnih organov o diskriminaciji. To, da se državni organi na zagovornikova priporočila, razen redkih izjem, sploh ne odzivajo, je po naši oceni nesprejemljivo.

Komisija izpostavlja tudi področje invalidskega varstva na katerem se v zadnjih petih letih opaža kar nekaj pozitivnih premikov, kljub temu pa določila konvencije o pravicah invalidov v določenem delu ostajajo neizpolnjena. Invalidi smo v 15 letih od ratifikacije konvencije postali tudi sami bolj aktivni in bolj glasni, zahtevamo svoje pravice. Vprašanje dostopnosti javnega prostora in stavb je eden od predpogojev, da se lahko invalidi aktivno vključujemo v družbo, predvsem v izobraževalni sistem. Izobrazba namreč za invalide predstavlja temelj za zagotovitev eksistence, saj ustrezna izobrazba odpira vrata na trg dela in do zaposlitve. Podatek, da je le 25 srednjih šol prilagojenih za gibalno ovirane invalide, s tega vidika ni prav spodbuden za našo državo. Dejstvo je, da so se 2025 izteče rok iz Zakona o izenačevanju možnosti invalidov za prilagoditev vseh objektov v javni rabi, nemoten dostop invalidov do javnega prevoza pa bi moral biti zagotovljen že v letu 2023. Na obeh teh področjih se je šele sedaj dobro začelo iskati konkretne rešitve. Tudi zaradi tega že zdaj napovedujemo posvet v Državnem svetu na temo mobilnosti in spletne dostopnosti za invalide, ki bo 14. oktobra 2024. Posvet bo naša komisija soorganizirala z Geodetskim inštitutom Slovenije ter Nacionalnim svetom invalidskih organizacij Slovenije, zato vabljeni že sedaj k udeležbi.

Komisija je v zvezi z zagovornikovim poročilom razpravljala tudi o možnosti krepitvi njegovih pristojnosti. Na primer z možnostjo izrekanja sankcij v primeru ugotovljenih kršitev ali neupoštevanja njegovih priporočil ter z izvajanjem storitev alternativnega reševanja sporov. Za večje premike na tem področju bi bilo sicer po oceni komisije treba predhodno v družbi doseči višjo raven razumevanja posledic diskriminacije ter določeno stopnjo zrelosti družbe, česar očitno še nismo dosegli.

Komisija tudi letos, tako kot vsa pretekla leta, zagovorniku v prihodnje želi uspešno delo in upa na dobro sodelovanje pri skrbi za zaščito vseh, ki so na tak ali drugačen način izpostavljeni diskriminaciji.

Spoštovani poslanke in poslanci, ostali, hvala lepa za vašo pozornost!

Hvala lepa.

To je to. Izčrpali smo uvodne obrazložitve in stališča in še enkrat se vsem iskreno zahvaljujem.

Sedaj prehajamo na razpravo in besedo dajem članicam in članom odbora.

Kot prvi je k besedi prijavljen poslanec Soniboj Knežak.

Izvolite.

Hvala, predsednik.

Lep pozdrav, spoštovani kolegice in kolegi in seveda spoštovani gostje!

Bi se kar uvodoma pridružil mnenju gospoda Kastelca in sicer v tem delu, da je dobro poročilo, kot že vrsto let pregledno, informativno, izčrpno in tisto, kar se seveda posebej nas tiče kot zakonodajalca, je to pomembno s tega vidika, ker nam daje nekako smernice, kako naj na sistemski ravni ugotovimo oziroma poskrbimo za višjo stopnjo varstva pred diskriminacijo. Zdaj jaz spremljam delo tega organa tudi v prejšnjem mandatu in mislim, da se iz leta v leto bolj pozna, da smo počasi zagotovili tem uradu tudi finančna sredstva, ustrezno kadrovsko zasedbo in nenazadnje se mi zdi tudi, da se to pozna tudi v tem, da je zagovornik načela enakosti se uveljavlja vedno bolj kot ena prepoznavna in uveljavljena institucija v javnosti predvsem, zaradi aktivnosti, ki jih izvaja, to je pa na področju ozaveščanja. To je zanimiv podatek, 611 državljank se je obrnil na vas. Večina teh zadev niso bile s področja tega, zato se mi zdi, da je to ozaveščanje, kaj je diskriminatorno in vse tisto, kar počnete od zloženk, informacije, za delodajalce več kot dobrodošlo. Tisto, kar me veseli iz tega poročila, je to, da navajate tudi, da se nekateri kršitelji, da so se pripravljeni odzvati in pa prevzeti odgovornost še preden jih v bistvu uradno pozovete. To se mi zdi zanimivo. pa hkrati se mi pa tudi postavlja vprašanje, če se boste kasneje pa še prijavil, kaj je po vašem mnenju razlog za to, da so nekateri odzivni, da se zavedajo tega, da imamo pa na drugi strani kar precej teh, ki se pa otepajo te svoje odgovornosti? Tisto, kar se mi zdi, da je posebno to, da smo lahko zadovoljni, ta priporočila, ki jih dajete posameznim ministrstvom seveda pa ne moremo biti zadovoljni, da je pri teh priporočilih za lansko leto precej teh rdečih pik, se pravi, to pomeni, da priporočila niso bila uresničena. Tako da me veseli uvodna predstavitev državnega sekretarja Juvana, da se tega zavedajo in sem trdno prepričan, da so pri tem iskreni in da bo naslednje poročilo za letošnje leto, vsaj kar se tiče Ministrstva za delo, s kakšno rdečo piko manj. Če bi generalno rekel, moja ocena, da iz tega poročila okrog diskriminatornosti me veseli to, da se mi zdi iz teh devet ugotovljenih primerov, ki ste jih navedli, da me veseli dejstvo, da nimamo nekega področja, kjer bi posebej izpostavili diskriminatornost, da bi se pojavljajo, ne vem, sistematično večkrat. So posamezne kršitve, ki ste jih navedli, tudi obrazložili. Iz teh devetih bi morebiti pokomentiral samo to zadnjo, ker sem tudi sam bil vodja kadrovske službe v podjetju, kjer so tudi bila razmišljanja in tudi priporočila okrog te božičnice točno tako, kot ugotavljate. Jaz mislim, da je tega, ne samo v tem enem primeru, da je to kar dosti razširjena praksa, ker po eni strani razumem delodajalce v smeri, da tega, ker imajo absentizem je dejansko velik, pustimo ali je, to zaradi zdravstvenih, sistema zdravstva, ki deluje ali pa ne deluje. Skratka, kar je ena velika težava, delodajalci za to je tudi eden izmed orodij s katerim iščejo, zato bi jih do neke mere lahko razumel. Ne moreš jih razumeti, ker ste tako kot ste tudi v poročilu napisali, da so posebej izpostavljene od nosečnic, pa nenazadnje ne more biti zdravje, če si pa v dolgih letih delal v podjetju, da si pri upokojitvi, verjetno več bolniškega staleža pa to, da si pa, zaradi tega prikrajšan pri kakršnikoli božičnici. To je tisto, kar me pa bi rekel, pa manj razveseljuje, je pa dejstvo, da se nekatere zadeve pa čeprav imamo zakonsko ureditev že vrsto let pa, da se ne premaknejo bistveno. Mi smo imeli že pred kratkim tudi vaša ta dva posebna poročila okrog dostopnosti, ne vem, za avtobusne prevoze. Mislim, 2010 je začel zakon veljati in država ne spoštuje, svojega zakona. Jaz sem bil kritičen že tudi na sami tej seji. Zdaj moji razlogi, jaz ugotavljam to, da je seveda vse tiste aktivnosti, ki so povezane, so tudi v povezavi z denarjem in ta politika, vsaj moja izkušnja zadnjih dveh let, da bi bistveno dalje kot enega mandata ne vidi. In tu se pogovarjamo za ukrepe, kar se tiče invalidnosti, manjšinskega dela prebivalstva, ampak ukrepi, ki so navedeni, so izrednega življenjskega pomena za njih in jih odlagamo za konec mandata. Tu bi morda vam v razmislek. To se mi zdi dobra praksa, da po vsakršni novi sestavi tega Državnega zbora se mi zdi, da bi bilo dobro, da jih opozorite na začetku mandata, kakšno je stanje na tem, kaj je država naredila pa ni naredila. Za to, ker se mi zdi kljub temu, da imamo opredeljene roke, da imamo celo denarne kazni za odgovorne osebe, ni nihče odgovarjal. To pa verjetno, zaradi tega, ker če ni tožnika, ni sodnika. Kdo bo sam sebe prijavil? Invalidi pa so zelo potrpežljivi, opozarjajo, namesto da bi včasih bolj odločno zahtevali, da država tisto, kar je dolžna postoriti, pa ne postori. Nenazadnje, če sem pri javnih prevozih. Mi smo v teh od leta 2010 sprivatizirali oziroma javni prevoz, vsaj kar se tiče avtobusov dali dve, celo dve tuji multinacionalki imajo večinsko prevozništvo, vmes delajo lepe dobičke, niso pa, ena se ni kaj bistveno lotila tega, vsaj pri nabavi novih avtobusov, da bi izpolnjevali standarde, ki so predpisani. Tu smo malo mi nori. Mi se moramo v sebe vprašati za zdravje. Tako da mi je tudi blizu tudi razmišljanje Socialnih demokratov okrog tega vašega opozorila, da okrog razširitev vaših pristojnosti. Vi lahko danes ugotovite, na vrsti so pa inšpekcije. Inšpekcije odreagirajo, ne odreagirajo. Zato se mi zdi in tudi Socialni demokrati podpiramo to vaše razmišljanje, da bi se nadgradilo te pristojnosti tudi tega vašega urada. Samo, da ne bom spustil. Mislim da, sem šel na to vašo temo, ki jo »glih« pravi okrog te zakonodaje. Se mi zdi čisto pravilna vaša ugotovitev, če vas citiram, da je ključno spoznanje je ugotovitev, da če prepustimo te procese spontanemu teku ciljev kot družba preprosto ne bomo dosegli in to se v praksi kaže. Da so po 15 letih, ko se bližamo koncu nekega prehodnega obdobja, za katere se je država zavedala, da zahteva finančna sredstva, zato je tudi razpotegnila, ni dala tri leta, rok pa, da se še sprašujemo, leto ali pa dve pred koncem, kaj smo naredili in ugotavljamo, da smo naredili bore malo. Dobro da so tu občine, nekatere se kar dosti zavedajo, vsaj kar se tiče v šolah, v dostopnosti teh inštitucij, da so naredile, precej jih je tudi dobila v teh letih certifikat "Invalidom prijazna občina", tako da da ne bomo čisto samo kritični. Nekaj stvari se premika. Imamo pa, če sem probam biti diplomatski kar precej precej prostora še za izboljšave.

Toliko za enkrat z moje strani. Hvala lepa.

Hvala lepa.

Naslednja dobi besedo poslanka Tereza Novak.

Izvolite.

Hvala za besedo.

Jaz bi tudi najprej se zahvalila za poročilo in tudi za predstavitev poročila. Mislim, da je zelo pomembno, da vedno znova, žal vedno znova, ampak tako je, ne slišimo, kaj se pravzaprav dogaja. Tudi ne glede na to, da imamo recimo kar dobre predpise in napisano je na papirju marsikaj izgleda boljše, kot je v resnici in se mi zdi, da je dobro, da vemo, kakšna je pa realnost. Tudi, kar se mi zdi pomembno, da imamo institucijo, kamor se lahko obrnejo ljudje, ki se počutijo nemočni proti sistemu, predvsem ne. Sem vesela, da vsaj imamo eno ministrstvo tukaj, ki pač da odziv takoj. Upam, da bodo na ta način pri sebi reagirala tudi vsa druga ministrstva, se mi zdi v redu. Tudi nabor teh primerov, ki ste jih posebej izpostavili, ki se tičejo res širokega spektra naše družbe. Vsekakor je promocija in izobraževanje zelo, zelo pomembno in tu jaz mislim, da moramo vsi prispevati k temu, da bo tega kvečjemu več, ne manj, kar seveda pomeni tudi financiranje institucije. V resnici brez, brez tega, da izobražujemo mislim in da kot družba se izobražujemo ne bomo verjetno nikoli dosegli tega, da bi bilo manj diskriminacije, mislim, ali pa da je ne bo. Tako da tu jaz vidim polje, ki ga moramo nekako podpreti, ne pa ožati. Ravno zaradi tega, ker vedno znova vidimo kako je pomembno, da se na nekaj opozori, da se mogoče na tem primeru kaj premakne. In to je v končni fazi za vse nas boljše. Mislim, da vsi želimo živeti v družbi, ki ne diskriminira in zato je pač treba tudi nekaj investirati, samo po sebi se ne bo nič zgodilo. Tako da jaz zelo podpiram vaše delo in tudi mislim, da je pomembno, da vemo zakaj so potrebna sredstva za, ki jih je treba vlagati v to delo. Se pa strinjam tudi s predhodniki, je treba mogoče tudi razmišljati kaj pa ko se priporočila ne upoštevajo, to ne bi smelo iti kar v nedogled brez kakršnih koli sankcij. Je treba tudi tukaj razmisliti kako pravzaprav na nek način prisiliti politiko predvsem, da reagira in da to ni prepočasi. V končni fazi je to, gradimo našo skupnost za vse tako, da bi nam moralo biti to res v interesu.

Skratka, hvala za opravljeno delo. Mislim, da je na nas, da razmislimo kako, kako podpreti ta vaša priporočila, da bodo tudi upoštevana in jih predvsem upoštevati sami. Tudi tukaj znotraj mislim, da imamo še kakšno stvar za narediti, smo se pogovarjali že pred enim letom, pa mislim, da dve leti tudi nazaj, pa še zmeraj smo malo nedostopni za kakšne, tako da hvala lepa.