Spoštovani, lepo pozdravljeni, pričenjamo 32. sejo Odbora za pravosodje. Vse članice in člane odbora, vabljene ter ostale prisotne lepo pozdravljam!

Obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti naslednje članice in člani odbora: poslanec Andrej Poglajen, ki ga nadomešča poslanka Alenka Jeraj, ter magistra Urška Klakočar Zupančič, ki jo nadomešča poslanka Tamara Vonta.

Ker k dnevnemu redu seje ni bilo predlogov za razširitev oziroma za umik katere od predlaganih točk, je določen dnevni red seje kot je bil predlagan s sklicem.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA - PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O DEDOVANJU, ki ga je Državnemu zboru v obravnavo predložila Vlada in je bil dne 6. 9. 2024 objavljen na spletnih straneh Državnega zbora.

Kolegij predsednice Državnega zbora je na 98. seji dne 13. 9. 2024 odločil, da se predlog zakona obravnava po skrajšanem postopku.

Kot gradivo imamo na voljo še mnenje Zakonodajno-pravne službe, mnenje Komisije Državnega sveta za državno ureditev, mnenje Sodnega sveta, pripombe Združenj mestnih občin Slovenije, pripombe Združenja občin Slovenije.

K tej točki so bili vabljeni Ministrstvo za pravosodje, Zakonodajno-pravna služba, Državni svet, Sodni svet, ki je svojo prisotnost opravičil, Vrhovno sodišče, ki je prav tako opravičilo prisotnost, Združenje mestnih občin Slovenije, Združenje občin Slovenije in Skupnost občin Slovenije. Seje se je udeležilo, se udeležujejo tudi predstavniki Ministrstva za javno upravo ter mislim, da še drugi vabljeni.

V poslovniškem roku je amandmaje vložila tudi Poslanska skupina SDS, prav tako pa smo predloge prejeli predloge za amandmaje odbora, se pravi, predlagatelji so poslanske skupine Svoboda, SD in Levica, ter pa predloge za amandmaje odbora, mislim, da Poslanske skupine SD.

Sedaj pričenjamo drugo obravnavo predloga zakona, v kateri bomo opravili razpravo in glasovanje o posameznih členih predloga zakona. Odboru predlagam, da se razprava o vseh členih in amandmajih združi v skladu s prvim odstavkom 128. člena Poslovnika Državnega zbora. Po opravljeni razpravi bomo opravili glasovanje o amandmajih ter nato glasovali o vseh členih skupaj. Se strinjamo? (Da.)

Besedo torej dajem vabljenim na sejo. Kot prvo dajem besedo ministrici za pravosodje Andreji Katič.

Izvolite.

Hvala.

Spoštovana predsednica, spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, spoštovani vsi ostali navzoči.

Dovolite, da na kratko predstavim novela, novelo Zakona o dedovanju. Gre za četrto novelo Zakona o dedovanju, ki je bil sprejet že v letu 1976. Od tedaj je bil noveliran trikrat, vendar pa nobena od predhodnih novel ni posegla v temeljne institute dednega prava. Novela, ki jo danes obravnavamo Novela, ki jo danes obravnavamo, naslavlja poseben sklop zapuščinskih postopkov, in sicer zapuščinske postopke, v katerih dediči niso znani. Na dolgo trajanje teh zapuščinskih postopkov je v letu 2022 opozorilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije, slednje pa temelji na poročilu delovne skupine Vrhovnega sodišča za analizo vzrokov za podaljševanje časa reševanja zadev in zmanjšanja števila rešenih zadev. Delovna skupina pri Vrhovnem sodišču je pregledala podatke o poslovanju sodišč in izvedla več sestankov s predstavniki sodišč. V zvezi z zapuščinskimi postopki je Vrhovno sodišče opozorilo na dolžino roka, ki ga imajo na voljo po objavi oklica neznani dediči in upniki, da se javijo sodišču, in predlagalo, da naj se v Zakonu o dedovanju določijo krajši roki, v katerih se lahko na vklic javijo dediči oziroma upniki. Na podlagi navedenega smo na Ministrstvu za pravosodje v prvi fazi pridobili in preučili podatke nekaterih evropskih ureditev s tega področja in nato pristopili k pripravi zakonskih rešitev, ki so danes tu pred vami. Glavni cilj oziroma namen te novele je pohitritev zapuščinskih postopkov z neznanimi dediči. Posledično se določajo krajši roki za odziv na oklic v postopku v primeru neznanih dedičev v postopku z vabilom, z vklicem in postopku prenosa zapuščine brez dedičev v stečajno maso brez dedičev. Hkrati je v zvezi s temi postopki predlagano, da se oklici objavijo samo še na spletnih straneh sodišč in oglasni deski sodišča in ne več v Uradnem listu Republike Slovenije. Enak način objave vklicev se predlaga tudi za oklice dedičem, volilojemnikom ali upnikom, kadar je za zapuščinsko obravnavo pristojen organ tuje države, ter poklice dedičem in / nerazumljivo/ najemnikom, če je za zapuščinsko obravnavo v tujem državljanu glede njegovega premičnega premoženja pristojen tuj organ, pa vsi dediči, ki so v Republiki Sloveniji predlagajo, naj obravnavo opravi sodišče v Republiki Sloveniji. Pri oblikovanju predlaganih sprememb smo upoštevali sodobne možnosti komunikacije, ki so se od sprejetja izvornih rešitev v letu 1976 gotovo močno spremenile, kot tudi ustavno pravno varstvo lastninske pravice in z njo povezane ustavno pravne pravice do dedovanja. V fazi priprave besedila smo ocenjevali ustreznost nove določitve dolžine roka. Z namenom čim bolj učinkovite posplošitve teh postopkov je bil predlagan najprej trimesečni rok tudi v luči dejstva, da ima dedič pravico zahtevati zapuščino kot zapustnikov dedič tudi z dediščinsko tožbo po 141. členu zakona o dedovanju. Vendar pa se glede na obrazložene pripombe Zakonodajno-pravne službe kateri se zahvaljujemo za tako poglobljen pregled gradiva strinjamo, da je v tej fazi ustreznejši rok skrajšati iz sedanjih 12 na šest mesecev. Novela prinaša tudi nekatere manjše, pa vendar za državljanke in državljane pomembne rešitve, saj so le te usmerjene v pospešitev zapuščinskega postopka in v razbremenitev državljanov. Tako se določa, da lahko izjavo o odpovedi dediščini sprejme na zapisnik tudi strokovni sodelavec. Novo rešitev predstavlja tudi obveznost, da pravnomočen sklep o dedovanju že sodišče samo pošlje banki, pri kateri je imel zapustnik odprt račun ali shranjeno drugo premoženje in s tem se olajša postopanje strank, saj slednjim ni treba na sodišču pridobiti potrdila, da je takšen sklep enak izvirniku. Če pa bo predmet dedovanja orožje ali strelivo, bo sodišče pravnomočen sklep o dedovanju poslalo tudi upravni enoti, kjer je imel pokojnik stalno prebivališče ali začasno prebivališče, če ni imel stalnega prebivališča. S tem se na eni strani razbremeni stranko, da poroča o spremembi lastništva, predvsem pa se glede opozorila MNZ s tem zagotavlja večjo ažurnost in pravilnost podatkov v evidenci orožja. Glede na poslane pripombe Združenja mestnih občin Slovenije in Združenja občin Slovenije želim izpostaviti, da smo na Ministrstvu za pravosodje že tekom strokovnega in medresorskega usklajevanja odprli tudi razpravo glede določb, ki se nanašajo na prenos zapuščine brez dedičev na občine. Po prejemu vseh relevantnih mnenj je Vlada ocenila, da je veljavna ureditev ustrezna in hkrati zagotavlja najbolj pregledno in učinkovito upravljanje s tem premoženjem. Država kot edina pridobiteljica premoženja lahko na podlagi strokovnega izpopolnjevanja, praktičnih izkušenj, tesnega interesnega, enotnega medsebojnega sodelovanja med različnimi zakonskimi upravljavci v sodelovanju z državnim odvetništvom zagotovi hitro, gospodarno, učinkovito in predvsem interesno poenoteno ravnanje s pridobljenim premoženjem. Vlada meni, da zaradi potencialno različnih interesov univerzalnih pravnih naslednikov bi drugačna zakonska ureditev lahko tudi otežila ali pa celo onemogočila celovito, enotno, ažurno in povsem gospodarno upravljanje in razpolaganje z nepremičninami, pridobljenimi iz naslova zapuščine brez dedičev, saj gre pogosto ne le za neločljivo povezane komplekse več nepremičnin različnih namenskih rab, recimo kmetijska in razpršena gradnja temveč tudi za posamezne nepremičnine, ki imajo na svoji površini določene različne namenske rabe. V primerih, ko posamezni upravljavci na strani države - ti pogosti, celo sprožijo ali financirajo predhodne postopke - stavbna zemljišča, pridobljena v zapuščinah brez dedičev, potrebujejo za uresničitev infrastrukturnih projektov na strani države se z določitvijo novega upravljavca prenese pravico uporabljanja upravljanja na pristojnega upravljavca, naj si bo to Direkcija Republike Slovenije za infrastrukturo, Družba za avtoceste, Direkcija za vode in podobno. Na ta način se stavbna zemljišča po potrebi prvenstveno uporabijo za izvedbo nalog države, ki je pristojna za pripravo politik in zasledovanja ciljev, ki so pomembni za območje celotne države in za vse državljanke. Opozorila bi na tem mestu tudi na zasledovanje ciljev ohranjanja narave na državni ravni, za katerega je skladno z Zakonom o ohranjanju narave pogosto skrbijo javni zavodi, katerih ustanoviteljica je država. Slednja izvaja ukrepe varstva naravnih vrednot, bodisi preko vzpostavitve predkupnih pravic ali omejitev pravnega prometa z državno lastnino, ki jo predstavlja 85. člen ZON. Na centralnem državnem nivoju se izdatki povezani s sodnimi postopki in vzdrževanjem ter prihodki od prodaje vodijo na enem mestu, zato se izravnavajo in to je tudi ključno za stabilno finančno poslovanje s sprejetim premoženjem. Posledica tako ne prihaja do situacij, ko bi bilo premoženje razdeljeno na način, da se posamezne občine soočajo z nesorazmernimi stroški za vzdrževanje nepremičnin in drugimi stroški povezani z nepremičninami iz navedenega naslova, od katerih velik delež pogosto predstavljajo stroški sodnih postopkov, predvsem priposestvovanja, tožbe za izločitev premoženja iz zapuščine, dediščinske tožbe, tožbe za izbris hipotek in podobno. Ob tem ne gre zanemariti, da bi pridobljeno premoženje občine lahko tudi obremenjevalo nepredvidljivo in v različnem obsegu. Z namenom zasledovanja uresničevanja javnega interesa obstoječa zakonodaja vsebuje mehanizme, ki omogočajo brezplačno pridobivanje nepremičnin s strani občin ali menjavo nepremičnin. Kot veste je bil predlog občin in takšen je bil tudi naš prvotni predlog, ki smo ga posredovali v javno obravnavo, da bi se nepremičnine prenesle na občino. Tekom medresorskega usklajevanja v skladu z vsem tem, kar je danes povedano, mislim, da je tudi danes čas pa primeren prostor, da izvedemo pogovor in sprejmemo najboljšo odločitev za državljanke in državljane, predvsem pa tiste postopke, ki so učinkoviti, gospodarni in najhitrejši. Mogoče samo toliko. Zakoni sedaj vsebujejo navedene pravne podlage za prenos premoženja. Iz države na občino so tako Zakon o stvarnopravnem premoženju o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti. Zakon o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja, Zakon o vodah. Ali so ti postopki dovolj hitri ali jih je potrebno pohitriti bomo verjetno danes v nadaljevanju tudi lahko nekaj rekli. Ima pa vsak od nas takšne in drugačne, boljše ali pa malo slabše primere praks: nekatere dobre, nekatere slabše, verjamem pa, da jih lahko vsi skupaj tudi izboljšamo. Stavbna zemljišča v lasti Republike Slovenije, ki so po namenski rabi recimo občinske ceste ali pa so to v določenem deležu Ministrstvo za infrastrukturo na podlagi sklepa Vlade že sedaj enotno in sistemsko prenaša na občine. Prav tako za posamezne projekte se prenaša s sklepom Vlade Zakon o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja, ki sem ga omenila. Do argumentov, ki jih izpostavlja Zakonodajno-pravna služba v svojem mnenju se je Vlada opredelila v sklepu, s katerim soglaša s predlogom amandmajev koalicijskih strank. In pa zagotovo lahko rečem, da imamo po različnih izkušnjah na različnih koncih Slovenije tudi različna mnenja o tem, kdo je boljši gospodar, naj si bo to država ali občine. Prvenstveno pa je prav, da danes dorečemo tisto vsebino, ki bo pomenila na eni strani najhitrejše postopke, najmanj premoženjske obremenitve ali za državo ali za občine. Predvsem pa v kolikor bi potekali postopki po drugih zakonih prenosa na občine, nepremičnin, ki jih občine potrebujejo za svoje projekte, hitreje, učinkoviteje, potem verjetno danes te razprave, ki bo v nadaljevanju ne bi bilo potrebno. Hvala za ta uvod.

Hvala lepa.

Sedaj pa besedo predajam predstavnici Zakonodajno-pravne službe, gospe Voršič.

Izvolite.

Hvala lepa za besedo.

Lep pozdrav vsem!

Zakonodajno-pravna služba je predlog zakona preučila z vidika skladnosti z Ustavo, skladnosti s pravnim sistemom in z zakonodajno tehničnega vidika. Z ustavno pravnega in pravno sistemskega vidika je Zakonodajno-pravna služba izpostavila pripombe glede dveh institutov. In sicer glede rokov za odpoklic neznanim dedičem in upnikom ter rokov v postopku stečaja zapuščine, ki jih predlog zakona skrajšuje. Zakonodajno-pravna služba je v mnenju opozorila, da je skrajšanje rokov za upnike in dediče da se nanaša na človekovo pravico do zasebne lastnine in dedovanja, ki se uveljavlja v sodnem postopku, v katerem ima stranka pravico do udeležbe in do izjave ter do sodnega varstva, zato morajo biti ti roki sorazmerni, torej v skladu s splošnim načelom sorazmernosti. Opozorila glede rokov so v celoti upoštevana in v tem delu so pripravljeni ustrezni amandmaji.

Glede prenosa zapuščine brez dedičev pa je treba opozoriti na naslednje. Zapuščina brez dedičev je poseben institut dednega prava. Za zapuščino brez dedičev gre v primeru, ko ni neoporočnih in nezakonitih dedičev. Pri prehodu zapuščine brez dediča ne gre za dedovanje, ampak za originalen način nastanka lastninske pravice, ker ni dediča je zato temeljno vprašanje komu naj to premoženje pripada. V osnovnem Zakonu o dedovanju, ki je začel veljati 1. januarja 1977, je bilo določeno, da postane zapuščina brez dedičev družbena lastnina in se izroči pristojni občini. Po nastanku nove države Republike Slovenije je bila sprejeta novela Zakona o dedovanju B, ker so veljavno določbo o družbeni lastnini, ki jo je bilo treba razlagati v skladu z novim ustavnim redom, državni organi razlagali različno. V praksi je namreč prihajalo do različnih pravnih stališč glede tega, ali postane premoženje v primeru zapuščine brez dedičev last države ali last občine. Novela Zakona o dedovanju B je določila, da zapuščina brez dedičev postane lastnina države. Sprejetju Novele Zakona o dedovanju B je sledila Novela Zakona o dedovanju C. Ta novela je posegla tudi v določbe o prenosu zapuščine brez dedičev. V obdobju od Novele Zakona o dedovanju B do Novele Zakona o dedovanju C je namreč v pravnem redu prišlo do problema odgovornosti za dolgove zapustnika brez dedičev. Ta problem je bil najprej rešen z Zakonom o finančnem poslovanju v postopkih, zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, ki je uvedel posebna pravila stečaja zapuščine brez dedičev. Dokončno pa je bil ta problem rešen z Novelo Zakona o dedovanju C, ki je določila, da morajo stečaj zapuščine brez dedičev začeti upniki. Zakaj? Ti imajo namreč največji interes, da se poplačajo iz zapustnikovega premoženja, zato morajo zahtevati prenos zapuščine v stečajno maso in začetek stečaja. S tem je bila uvedena posebna ureditev odgovornosti za dolgove pri zapuščini brez dedičev in zagotovljeno varstvo upnikov. Po mnenju Zakonodajno-pravne službe je zato treba učiti pravno sistemsko ustreznost instituta prenosa premoženja brez dedičev. Gre torej za vprašanje, kateremu javno pravnemu subjektu naj pripada zapuščina brez dedičev: občini ali državi? Glede na to, da je odgovornost za dolgove urejena samostojno, to ni več kriterij za odločitev, kateremu subjektu naj pripada ta zapuščina. Po mnenju Zakonodajno-pravne službe so za to ob že uveljavljeni zaščiti upnikov pomembni in relevantni naslednji kriteriji. Prvič, učinkovitost razpolaganja s premoženjem, drugič, namenskost in tretjič, povezanost zapustnika subjektom, ki bo pridobil njegovo premoženje, torej pripadnost. V mnenju Zakonodajno-pravne službe je posebej opredeljen položaj občine na eni strani in položaj zapustnika. Glede navedenih kriterijev, opredelitev teh položajev, zlasti lege nepremičnine in prebivališča zapustnika, pa kaže na upravičenost občine do pridobitve določenega zapustnikovega premoženja.

In če nadaljujem. Po mnenju Zakonodajno-pravne službe je treba posebej opozoriti tudi na institut lokalne samouprave, na naloge občin in na ustavno pravni vidik lokalne samouprave, ki je določen v 138. in 140. členu Ustave ter na ustavno pravni vidik financiranja občin, ki je določen v 142. členu Ustave. Prvi argument, ki ga je treba upoštevati pri določanju pripadnosti premoženja je, da so pristojnosti občine povezane z odločanjem o uporabi nepremičnin. Premoženje, zlasti nepremičnine so vsebinsko povezane z uresničevanjem lokalne samouprave in z nalogami, ki jih mora opravljati občina. Ustava določa, da spadajo v pristojnost občine lokalne zadeve, ki jih lahko občina ureja samostojno in zadevajo samo prebivalce občine. Če pojasnim. Na tej podlagi Zakon o lokalni samoupravi določa, da občina načrtuje prostorski razvoj, opravlja naloge na področju posegov v prostor in graditve objektov, zagotavlja javno službo gospodarjenja s stavbnimi zemljišči, ustvarja pogoje za gradnjo stanovanj, skrbi za povečanje najemnega socialnega sklada, skrbi za komunalno opremljenost nepremičnin in gradnjo ter vzdrževanje lokalnih javnih cest ter urejanje prometa. Vse te naloge opravlja občina kot izvirne naloge. Občina tako opravlja naloge prostorske in ekonomske politike, pa tudi drugih politik, predvsem socialnih, ki so povezane z upravljanjem z nepremičninami. Poudariti je treba, da je povezanost izvirnih nalog občine z upravljanjem z nepremičninami ugotovilo oziroma o tem presojalo tudi Ustavno sodišče. Ustavno sodišče je odločilo, da so nepremičnine po svoji naravi vpete v delovanje lokalne samouprave v občini, kjer ležijo. Ustavno sodišče je to zakon, ki ni upošteval pristojnosti občin glede nepremičnin, razveljavilo. Ta zakon je bil Zakon o davku na nepremičnine.

Naslednji argument se nanaša na financiranje občine. Ustava v 142. členu določa, da se občina financira iz lastnih virov. Država mora občinam zagotoviti lastne vire, sistem financiranja pa mora občinam zagotavljati tolikšen obseg sredstev, da lahko občina z njim zagotovi izvajanje svojih ustavnih in zakonskih nalog. Premoženje in financiranje občin mora biti torej po naravi in obsegu takšno, da zagotavlja izvrševanje nalog občine, zato bi bila občina upravičena, da odloča o razpolaganju s premoženjem zlasti z nepremičninami, s katerimi zagotavlja svoje naloge.

In še tretji argument. Ustavno določena avtonomija glede izvirnih pristojnosti občine in glede odločanja o lastnih virih. V zvezi s pojasnili, da lahko država prenese premoženje na občino, je treba izpostaviti finančno avtonomijo. Občina je za uresničevanje lokalne samouprave odgovorna sama. Za to mora imeti dovolj obsežne lastne vire za financiranje svojih nalog. Odstopljeni viri, torej tisti viri, ki jih država odstopi občini, niso viri, ki jih občina ustvari sama. Zato jih ni mogoče šteti za lastna sredstva občin. Odstopljeni viri ustvarjajo odvisnost od sredstev države, kar je v neskladju z zahtevo po finančni avtonomiji, ki izhaja iz 142. člena ustave, in tudi z zahtevo po funkcionalni samostojnosti občin, ki izhaja iz 140. člena Ustave. Če zaključim s stališčem Ustavnega sodišča. Finančna avtonomija je po stališču Ustavnega sodišča predpogoj za avtonomijo občine na političnem in upravnem področju oziroma za to, da sploh lahko govorimo o lokalni samoupravi. Hvala lepa.

Hvala lepa.

Sedaj pa nadaljujemo. Besedo predajam predstavniku Državnega sveta, državnemu svetniku, gospodu Fajtu.

Izvolite.

Spoštovana predsednica, hvala za besedo.

Spoštovani gospe in gospodje!

Torej Komisija za državno ureditev je predlog novele obravnavala na 28. seji. 23. 10. 2024. Med obravnavo novele se je komisija sicer strinjala, da so sedanji roki za poklice neznanim dedičem za sodelovanje v zapuščinskih postopkih morda predolgi in da je treba postopke pohitreti. Vendar je hkrati pritrdila opozorilom, da je pa skrajšanje iz 12 mesecev na zgolj 3 mesece pretiran poseg v pravice morebitnih dedičev. Komisija je zato pritrdila pojasnilom predlagateljev, da bodo v nadaljevanju postopka ta opozorila upoštevali ter rok podaljšali na 6 mesecev.

Postavljeno je bilo tudi vprašanje, kakšne možnosti ima dedič, ki zamudi trenutno veljavni 12-mesečni rok na odziv na oklice neznanim dedičem po novem, torej če bo šest mesecev in ali ima še kakšno možnost, da uveljavi svoje pravice glede dedovanja. Pojasnjeno je bilo, da dedič na podlagi 141. člena zakona o dedovanju lahko uveljavlja dediščino tudi po pretečenem roku in vloži dediščinsko tožbo tudi kasneje.

Prav tako je bil izpostavljen postopek znotraj katerega je sprejeta odločitev, da obstaja zapuščina brez dedičev ter še, ali je zakonsko določeno, na kakšen način in kako temeljito mora sodišče po javno dostopnih bazah podatkov iskati morebitne dediče. Glede na pojasnila, da imajo sodišča poizvedbeno dolžnost, da iščejo torej neznane dediče, vendar pa postopek poizvedbe s sodiščem zakonsko ni predpisan in je dejansko odvisen le od sodišča, je komisija podala predlog, da se pripravijo enotna navodila, ki bi jih morala upoštevati vsa sodišča.

Prav tako je bilo opozorjeno na pobudo lokalnih združenj glede prenosa nepremičnin brez dedičev na občine, kar bi občinam olajšalo delo, predvsem na terenu v primeru gradenj različne infrastrukture. Najprej je bila takšna rešitev s strani Ministrstva za pravosodje, kot smo že slišali, sprejeta, nato pa je v končnem predlogu zakona te rešitve naenkrat ni bilo več in je komisijo, torej zanimajo razlogi za takšno odločitev. Pojasnjeno je bilo, da je bila v okviru strokovnega in medresorskega usklajevanja dana pobuda lokalnih združenj za prenos nepremičnin brez dedičev na občine, vendar pobuda v medresorskem usklajevanju ni bila sprejeta. Prevladalo je stališče, da je veljavna ureditev na tem področju učinkovita, tako z vidika gospodarnosti in enotnosti pravnega reda ter pravne varnosti na teh zemljiščih. Po razpravi je sicer komisija na koncu predlog novele podprla. Hvala.

Hvala lepa.

Želijo morda besedo še predstavniki Združenja mestnih občin Slovenije, predsednik gospod Dermol? Ga ni. Potem pa predstavnik Združenja občin Slovenije, gospod Smrdelj? Tudi ne. Predstavnik Skupnosti občin Slovenije, tudi ga ni. Se pravi, ugotavljam, da so vsi vabljeni dobili besedo.

Prehajamo na razpravo o posameznih členih ter vloženih in predlaganih amandmajih. Odpiram razpravo. Že imamo prijavljene.

Najprej dam besedo poslancu Mojškercu. Izvolite.

Hvala predsednica za besedo.

Zdaj sam predlog zakona kot je zastavljen je sicer dobra osnova za večjo digitalizacijo tudi v sodstvu. Se je pa odprl en člen, ki je pa zbudil pač veliko zanimanja. Zakaj ste iz predloga novele, ki je bila v javni obravnavi izpuščen bil predlog občin, da zapuščina brez dedičev, predvsem nepremičnine postanejo last občin je ministrica sicer v svoji uvodni predstavitvi obrazložila na način, da ima država že sedaj na voljo brezplačen prenos teh nepremičnin po Zakonu o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti. Jaz sem včasih, preden sem postal poslanec na enem izmed ministrstev, te nepremičnine tudi malo spremljal. In kaj se je dogajalo z njimi? Praktično nič. Se pravi, dobili smo nek seznam nepremičnin in to je čepela v predalu, mislim, tudi po deset let so občine prosile, da so prišle do kakšnega zemljišča. Če pa gremo na stran Vlade, se pravi, da imajo možnost po Zakonu o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti pa postavimo še en dodaten postopek, ki ga mora občina preseči, da pride do te nepremičnine. Zato se mi zdi razmislek v tej smeri, ki ga je predlagala tudi Zakonodajno-pravna služba v svojem mnenju, pač utemeljen.

Zdaj, če potegnemo predpise, ki so veljali nekoč, je zapuščina brez dedičev postala družbena lastnina, kar je bil itak nek svojevrsten unikum v primerjavi z ostalimi pravnimi redi v svetu. Potem, ko smo družbeno lastnino ukinili, pa je bil sprejet pač tudi Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, kjer se je lastninska pravica določala glede na to, kdo je imel pravico uporabe na določeni nepremičnini. Po prejšnjem Zakonu o dedovanju se je taka nepremičnina izročila v last občini, se pravi, je imela tudi občina pravico uporabe na tej nepremičnini, in so s temi spremembami Zakona o dedovanju, ki so se zgodile v 90 letih, bile v bistvu občine prikrajšane za nek svoj neodvisen vir financiranja. Sicer bi bilo precej lažje, če bi imeli podatke, koliko je te zapuščine sploh na letni ravni, če ima ministrstvo te podatke, koliko je takih zapuščinskih postopkov, kjer zapuščina nima dediča. Bi prosil, če nam lahko danes to malo poveste, če ne, ste pa tako dobili poslansko vprašanje na to temo, pa upam, da bo iz tistega malo bolj razvidno, da si tudi lahko poslanci ustvarimo jasnejšo sliko, o kakšnem premoženju sploh govorimo, ali gre to za deset postopkov na leto ali gre to za sto postopkov na leto ali gre to za precej večjo količino postopkov.

V naši poslanski skupini smo tudi vložili amandmaje, ki sledijo v bistvu predlogom združenja, predlogu Združenja mestnih občin, pa mislim, da je še eden, še Skupnost občin je poslala podobne pripombe. Hkrati smo zdaj na mizo dobili še amandmaje Poslanske skupine SD, ki v bistvu povzemajo predhodno vložene naše amandmaje, s katerimi se da tudi strinjati, tako da upam, da glede na to, da jih je vložila ena izmed koalicijskih poslanskih skupin, upam, da bo tu precej več posluha. Ker v končni fazi moramo vedeti, tudi kot je že predstavnica Zakonodajno-pravne službe obrazložila, je treba upoštevati, kdo skrbi na primer za zapustnike, ki nimajo dedičev. Saj ponavadi dediščine itak ni, če mu mora občina sofinancirati na primer dom za starejše ali pa če se osredotočimo lahko tudi na zdravstveno zavarovanje dlje nezaposlenih oseb, to vse pade na breme občinskih proračunov, medtem ko država po drugi strani pa pobere dediščino, bi lahko tako malo posplošeno rekli. Tako jaz mislim, da bi bilo pametno, tako kakor je ministrica že v začetku napovedala, da opravimo neko širšo razpravo o tem, ali je smiselno, da taka zapuščina ostane v sedanjem sistemu, se pravi, da pripada državi, ali bi mogoče občinam tudi nekako s to dobro voljo malo olajšali njihovo delovanje. Toliko za enkrat. Hvala.

Hvala lepa.

Dalje, kdo je prijavljen? Se še kdo prijavlja k razpravi? (Da.)

Izvolite, kolega Tanko.

Hvala lepa za besedo.

Zanimivo je, ko gledamo ta zakon in pa to, kar se je dogajalo z njim v tem postopku, je Vlada vložila zakon s 15 členi, koalicija predlaga črtanje štirih členov ali pa petih, to se pravi, tretjino zakona se črta, ostale stvari, ki so pa, ki ste jih pa popravili z zakonom, pa zdaj novelirate in popravljate nazaj predvsem pri rokih. To se mi zdi en tak zelo slab pristop in mislim, da je to opozorilo Zakonodajno-pravne službe, da se potencialni upniki, da se pravice potencialnih upnikov s tem precej onemogoča ali pa zavrejo. Ker ponavadi taki zapustniki, ki so brez dedičev, mogoče dediči v tujini in vse te informacijske stvari najbrž je težko izpeljati v treh mesecih, pa tudi v šestih. To se pravi, da se mi zdi, da če bi ostali pri rokovni ureditvi kot je, bi bilo po moje najbolj smiselno. Drugo kar je, je pa ta problem, kdo bo postal lastnik, če poenostavim, ljudsko poenostavim, premoženja po takem zapustniku. Zdaj, kot vidimo, je država zelo slab gospodar, zelo slab gospodar. Imate primerov v tem mandatu in tudi v prejšnjih, kolikor hočete, ko se je s premoženjem, finančnim in fizičnim, delalo kot, ne vem, kot svinja z mehom. Bistveno boljši gospodar premoženja so občine, bistveno boljši. In glede na to, da so občine tiste, ki morajo v mnogi večini ali pa v vseh primerih sprejemati tudi prostorsko zakonodajo oziroma prostorske akte, recimo OPN in tako naprej, kjer se zadeve pač opredeljujejo po namenu, prav tako so občine dolžne poskrbeti za vse svoje občane, tudi tiste, ki sicer morda imajo premoženje v fizični obliki, to se pravi nepremično premoženje, nima pa finančnega premoženja. In je smiselno, da se, bom rekel, da so občine tiste, ki dedujejo v tem primeru tako premoženje, ker ga bodo potem tudi uporabljale naprej.

Tako jaz podpiram te predloge. Zdi se mi pa tudi še ta problem, da zdaj, ko gledam te amandmaje, se mi pa zdi ta pristop znotraj koalicije tudi nekako dejansko zmeden. Enkrat vložite amandmaje za črtanje členov, drugič ena od koalicijskih strank vloži amandmaje, ki so diametralno nasprotni od tega in vsebinsko pač urejajo stvari tako, kot smo jih mi predlagali z amandmaji. Jaz računam, da bo prevladal razum in da ne bomo zdaj tukaj, ne vem, tlačili nekaj v okvir države, ker vemo, da so tudi postopki, če hoče občina zdaj dobiti to premoženje, izredno dolgi in zapleteni in odvisni predvsem od volje državnega uradništva, ne dejanskih potreb, ampak od državnega uradništva. Hvala lepa.