Spoštovane kolegice poslanke in kolegi poslanci, gospe in gospodje, začenjam 93. izredno sejo Državnega zbora, ki je bila sklicana na podlagi drugega odstavka 20. člena, prvega odstavka 58. člena ter drugega odstavka 60. člena Poslovnika Državnega zbora.
Obvestili odsotnih poslankah in poslancih seje ter vabljenih na sejo sta objavljeni na e-klopi. Vse prisotne lepo pozdravljam.
Prehajamo na določitev dnevnega reda 93. izredne seje Državnega zbora.
Predlog dnevnega reda ste prejeli v petek, 24. januarja, s sklicem seje. O predlogu dnevnega reda bomo odločali v skladu s prvim odstavkom 64. člena Poslovnika Državnega zbora. Predlogov za širitev dnevnega reda seje nismo prejeli. Državnemu zboru predlagam, da za današnjo sejo določi dnevni red kot ste ga prejeli s sklicem.
Prehajamo na odločanje. Poslanke in poslance prosim, da preverite delovanje glasovalnih naprav,
Glasujemo. Navzočih je 74 poslank in poslancev, za je glasovalo 52, proti pa 22.
(Za je glasovalo 52.)(Proti 22.)
Ugotavljam, da je dnevni red 93. izredne seje Državnega zbora določen.
Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA PRVO OBRAVNAVO PREDLOGA ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O ZDRAVSTVENI DEJAVNOSTI.
Predlog zakona je v obravnavo Državnemu zboru predložila Vlada.
V zvezi s tem predlogom zakona je skupina poslank in poslancev s prvopodpisano magistrico Natašo Ašič Bogovič zahtevala, da Državni zbor opravi splošno razpravo.
Za dopolnilno obrazložitev predloga zakona dajem besedo predstavnici Vlade, in sicer doktor Valentini Prevolnik Rupel, ministrici za zdravje. Izvolite.
Valentina Prevolnik RupelNajlepša hvala za besedo. Spoštovana gospa podpredsednica, spoštovane poslanke, cenjeni poslanci.
Predlog zakona, ki je v obravnavi, predstavlja enega od temeljnih zakonov s področja zdravstva, saj ureja zdravstveno dejavnost, javno zdravstveno službo, izvajalce zdravstvene dejavnosti, zdravstvene delavce in druga ključna vprašanja vezana na opravljanje zdravstvene dejavnosti v Sloveniji. Predlog zakona je prestal daljšo javno razpravo, usklajevanja z Ekonomsko-socialnim svetom in intenzivno medresorsko oziroma vladno usklajevanje. Podrobneje ureja vstopne pogoje v sistem zdravstvene dejavnosti in javno mrežo, krepi vlogo javnih zavodov, jasno opredeljuje javno in tržno dejavnost in nenazadnje podrobno naslavlja tudi opravljanje dela v javni mreži in izven nje ter s tem možna prehajanja med javnim in zasebnim. Poglavitne rešitve predloga zakona se tako nanašajo zlasti na ureditev novih možnosti nagrajevanja zdravstvenih delavcev in sodelavcev v javnih zdravstvenih zavodih za delo, ki ga opravijo v bistveno večjem obsegu, s ciljem, da v javnih zdravstvenih zavodih zadržimo strokoven in predan kader in zagotavljamo dostopne in kakovostne storitve za paciente. Sočasno uvajamo tudi merjenje efektivnih obremenitev zaposlenih, kar bo omogočilo bolj optimalno razporejanje dela in s tem zagotavljalo tudi bolj kakovostno in varno obravnavo pacientov. Predlog zakona uvaja tudi rešitve za večjo profesionalizacijo vodenja in upravljanja javnih zdravstvenih zavodov s poudarkom na strokovni usposobljenosti in kompetencah za vodenje. Na novo bo urejen postopek določanja javne mreže in način njenega zagotavljanja, uvajamo pa tudi zdravstvene regije in možnosti povezovanja javnih zavodov. Predlog zakona ustrezneje ureja področje podeljevanja in izvajanja koncesij tudi s tem, da določa minimalni obseg podeljene koncesije, s čimer zasledujemo predvsem cilj zagotavljanja kakovostne in varne obravnave pacientov. Kot pomemben vidik ureditve in preglednosti delovanja v zdravstveni dejavnosti pa so tu tudi rešitve, ki prispevajo k nadgradnji pogojev za izdajo dovoljenj za opravljanje zdravstvene dejavnosti in vpisov v ustrezne registre.
Menimo, da bo jasna regulacija javnega in preglednosti delovanja mreže javne zdravstvene službe zmanjševala nasprotja interesov in posledično zagotavljala dostopno zdravstveno varstvo, ki temelji na pravičnosti, solidarnosti in enakopravnosti. Vlada se zaveda, da bodo tekom zakonodajnega postopka potrebni še posamezni popravki členov, čemur je namenjena tudi ta splošna razprava. Meni pa, da je predlog zakona primeren za nadaljnjo obravnavo, še več, njegov sprejem je nujen za ohranitev mreže javne zdravstvene službe ter njeno urejeno in učinkovito delovanje, saj v aktualnih razmerah s povečanimi potrebami po zdravljenju, hkrati pa omejenimi zmogljivostmi, zlasti kadrovskimi, njegovi zakonski okvir več ne zadostujejo. Hvala lepa.
Hvala lepa. Prehajamo na predstavitev stališč poslanskih skupin. Besedo ima Poslanska skupina Nova Slovenija - krščanski demokrati. Zanjo kolegica doktorica Vida Čadonič Špelič. Izvolite.
Spoštovana predsedujoča, spoštovana ministrica z ekipo, poslanke in poslanci!
Ministrstvo za zdravje se želi z novelo Zakona o zdravstveni dejavnosti lotiti urejanja razmer v zdravstvu, vendar pa je novela nedomišljena, nesistemska, lahko bi rekli tudi škodljiva za trenutne razmere v zdravstvenem sistemu, predvsem pa bo katastrofalna za bolnike. Vtis je, da avtorje novele najbolj zanima, kako zdravniki, ki so zaposleni v javnih zavodih in pri koncesionarjih, onemogočiti delo pri zasebnikih ter jim prepovedati, da poslujejo kot samostojni podjetniki. Ne zanima pa vas ključni problem slabega delovanja slovenskega javnega zdravstva. Vašo že davno napovedano in obljubljeno zdravstveno reformo rešujete z omejevanjem dela zdravnikov. Poudarek je na besedi omejevanju dela zdravnikov, ki jih je, to vsi vemo, premalo. Prav nič vas torej ne zanima, da bo nepremišljen poseg najbolj prizadel bolnike in njihovo dostopnost do zdravstvenih storitev. Bolniki hodijo k zasebnikom zato, ker v javnem zdravstvu ne morejo dobiti reševanja svojih težav, storitev v razumnem času, ne zato, ker bi si želeli storitev plačati. Čakajočih je namreč vedno več, v zadnjem letu in pol se je njihovo število povečalo kar za 10 procentov. Trenutno je čakajočih več kot 308000. In čakalne dobe so res nesprejemljivo dolge. Če boste dobili napotnico zelo hitro boste na primer na dermatološki pregled čakali 170, na magnetno resonanco pljučnih ven pa skoraj dvakrat toliko, torej 320 dni. Vse to z napotnico zelo hitro, pri kateri naj bi vendarle prišli na vrsto v 30 dneh, kako velik razkorak. In zdaj ga boste vi reševali z omejevanjem dela zdravnikov pri napotnici, Redno pa lahko čakate tudi več let. Toda čakalne dobe niso zgolj administrativna kategorija. Za številne bolnike pomenijo stalno jemanje zdravnik zdravil stalne bolečine in druge bolezenske težave, ki jim onemogočajo delo v službi in vsakdanje življenje. Pogoste obiske osebnega zdravnika ali celo urgentnih služb, lahko tudi nepopravljive okvare zdravja s posledično invalidnostjo, prepozno diagnosticiranje na primer rakov, pa tudi vodi v prezgodnjo smrt. Za zdravstveni sistem pa dolge čakalne vrste pomenijo številne dodatne stroške kot na primer za zdravila, storitve urgentnih zdravnikov, storitve osebnih zdravnikov specialistov in seveda dolga, dolga odsotnost bolniške. V trenutnih razmerah je zato vsaka zdravstvena obravnava dragocena, ne glede na to, kdo jo opravi, s tem se strinjajo tudi pacienti in tudi vi, sem prepričana, da tako mislite. Ko ste bolani rabite hitro zdravniško pomoč, ne glede na to kje je ta zdravnik zaposlen. S sprejemom zakona se bodo torej čakalne vrste nepredvidljivo podaljšale, avtorji zakona pa so pozabili pripraviti načrt, kako bodo nadomestili izpadle obravnave bolnikov,(Nadaljevanje število obravnav pri zasebnikih se bo namreč zmanjšalo, ali pa nekaterih sploh več ne bo, te storitve pa se ne bodo kar samodejno prelile nazaj v javne zavode, ker ti nimajo lahko ustreznih pogojev opreme, predvsem pa ne kadrov. To se je pokazalo že pri eksperimentu prejšnjega ministra za zdravje. V zakonskem gradivu pogrešamo analizo in simulacijo kaj se bo po uvedbi teh predlagani sistem v zdravstvenem sistemu v resnici zgodilo. Žal tega ni. Novela je napisana brez poudarkov ali analiz in torej tudi brez razumevanja posledic. Avtorji na žalost kot da ne bi razumeli kompleksnosti zdravstvenega sistema, kot da ne bi imeli predstav kakšno škodo bodo lahko naredili s temi velikimi nepremišljenimi intervencijami v zdravstveni sistem. Ministrica za zdravstvo posledica zakona zna povedati, da bo nekaj zdravnikov zagotovo odšlo iz zdravstvenih zavodov. Sistem bo morda malo zanihal. Upajmo, da bo res tako, da se ne bo sesul. Profesor doktor Janez Šušteršič je v predlogu zakona napisal, citiram: Predlog zakona o zdravstveni dejavnosti je napisan tako kot zakoni ne bi smeli biti napisani. Obrazložitev zakona, ki uvaja korenite sistemske spremembe je na ravni poljubnega anekdotičnega navajanja izkustvenih opažanj brez kakršnihkoli podatkov. Izpostavil je tudi modus operandi te vlade. Pač nekaj nas moti, na primeren način dela nekaterih zdravnikov iz javnega zdravstva pri zasebnikih, zato takšno delo prepovemo kar vsem, kajti lažje je prepovedati kot razmišljati o vzrokih in seveda o načinu reševanja anomalij. Profesor Rajko Pirnat pa je izpostavil, da novela temelji na velikem obsegu prepovedi, omejitev in tudi posegu v ustavne pravice zdravstvenih delavcev in je v mnogih točkah sporna v ustavnosti. Še bolj nerazumljivo pa se mu zdi, zakaj zakonodajalec meni, da bo z discipliniranjem zdravnikov in drugih zdravstvenih delavcev rešil zdravstveni sistem. Navajam. Zakaj se Vlada odloča za vzbujanje nezadovoljstva med zdravstvenimi delavci, namesto da bi jih spodbujala k večji storilnosti, mi ni jasno. Te logike preprosto ne razumem in prepričan sem, da bo rezultat slab, tako doktor Pirnat.
Koordinacija zdravniških organizacij pa opozarja, da predlagane spremembe zakonodaje slabijo kakovost in dostopnost zdravstvene oskrbe ter povečujejo tveganje za odhod določenih specialistov v samoplačniško prakso. Obstaja velika nevarnost, navajajo, da bodo morali bolniki plačevati za storitve iz lastnega žepa, kljub temu da so vključeni v sistem obveznega zdravstvenega zavarovanja, je tudi opozoril predsednik Zdravniške zbornice Slovenije, namreč izkušnje iz zobozdravstva kažejo, da omejitve in podfinanciranje povzročajo premik dejavnosti v samoplačništvo, kar pomeni slabšo dostopnost za vse bolnike. Podobno se zna po sprejetju tega zakona zgoditi v ortopediji, dermatologiji, radiologiji, plastični kirurgiji in tako naprej. V Slovenskem zdravniškem društvu pravijo, da trenutni predlog zakona o zdravstveni dejavnosti neposredno ogroža kakovost, varnost, zanesljivost slovenskega zdravstvenega sistema. Omejevanje, kaznovanje in podobni principi nikakor ne prispevajo k temu, da bodo zdravniki delali več in predvsem bolje, pravijo zdravniki. Potem pa občine, neverjetno, kako ste inovativni. Skupnost občin Slovenije opozarja na nedopustno poseganje ministrstva oziroma države v občinske pristojnosti na področju primarnega zdravstva. Na eni strani so občine dolžne zagovarjati primarno zdravstveno varstvo. Na drugi pa jim ministrstvo jemlje vzvode, s katerimi lahko sploh upravljajo z njimi, na primer na področju imenovanja predstavnikov ustanovitelja v svet svojega lastnega občinskega zavoda ali medobčinskega zavoda, ker zdravstveni dom je ali pa posebne zahteve za soglasje k podeljevanju koncesij. Opozarjajo tudi da za sodelovanje med javnimi zavodi in zdravstvenimi sodelavci, ki delujejo kot samostojni podjetniki, ni urejenega nikakršnega prehodnega obdobja, kar v praksi pomeni, da začne prepoved poslovanja z uveljavitvijo zakona, torej takoj. Svarijo, da je to zelo nevarno za zdravstvene domove, seveda v manjših mestih, krajih, regijah, saj lahko privede do zloma v delovanju specialističnih ambulant in kar je še huje, do nudenja nujne medicinske pomoči. Pogledala sem si tudi pogoje za direktorje zdravstvenih ustanov. Menda jih ste našteli 11. Sprašujem se, kdo se bo še prijavil. Že zdaj je težko dobiti kvalitetnega direktorja. Zakaj odganjate ljudi iz javnega zdravstva? V NSi menimo, da predlagani zakon nikakor ni primeren za nadaljnjo obravnavo. Ministrstvo za zdravje pa pozivamo, da ga umakne iz zakonodajnega postopka ter pripravi nov predlog v sodelovanju zdravstvene stroke na podlagi resnih analiz in podatkov s simulacijo posledic, ki bodo nastale, če ta zakon uzakonite. Zlasti pa naj bodo spremembe pripravljene s temeljnim namenom, da se za bolnike izboljša dostopnost do zdravstvenih storitev. In prosimo vas v Novi Sloveniji, ne silite ljudi v plačevanje zdravstvenih storitev pri zasebnikih, kar se bo gotovo zgodilo s prepovedjo dela določenim zdravnikom. To je jasna slabitev javnega zdravja. Temu se drugače tudi reče, da vodite javno zdravstvo v privatizacijo, ki bo dostopno lahko samo premožnim. To bi bila napaka. V NSi bomo glasovali proti temu zakonu. Hvala lepa.
Hvala.
Besedo ima Poslanska skupina Socialnih demokratov, zanjo kolegica magistrica Bojana Muršič. Izvolite.
Hvala lepa, podpredsednica za besedo. Spoštovana ministrica, kolegice in kolegi. Danes začenjamo obravnavo verjetno najpomembnejšega zakona zdravstvene reforme, ki ne prinaša samo razmejitve javnega in zasebnega, temveč še mnoge druge pomembne rešitve, ki jih naš zdravstveni, javni zdravstveni sistem nujno potrebuje, da bi lahko izpolnil pričakovanja ljudi in opravili pomembne naloge, ki so odvisne od njega.
V Poslanski skupini Socialnih demokratov bomo s pričakovanji podprli to novelo oziroma na glasovanju izrazili podporo njeni nadaljnji obravnavi. Menimo, da predstavlja enega izmed ključnih reformnih korakov in prinaša nekatere že dolgo pričakovane rešitve, ki jih javnost pozna predvsem skozi razprave o razmejitvi javnega od zasebnega ter neprofitnega od profitnega načina poslovanja. Jasno bo opredelil javno zdravstveno službo in oblikoval javno zdravstveno mrežo. Pomemben del njegovih rešitev sta tudi uveljavitev in omejitev dodatnega dela zdravstvenih delavcev pri drugih delodajalcih, pri čemer se sledi potrebi, da čim več zdravstvenih delavcev v največji meri opravi polno delo pri svojih matičnih delodajalcih v okviru javnega zdravstvenega sistema. Zakon prinaša tudi potrebne spremembe pri profesionalizaciji vodenja javnih zdravstvenih zavodov, s tem pa tudi prepotrebne nastavke za učinkovito upravljanje ter organizacijo dela v javnem zdravstvenem sistemu. Izjemno pomembna pa so tudi določila, ki prvič jasno zapovedujejo, da je javna zdravstvena mreža posluje na neprofiten način. Zaradi obsega predloga in omejenosti časa se v tem stališču ni mogoče posvetiti vsem in vsakemu področju, ki jih ureja zakon. Želeli bi pa izpostaviti nekatera ključna področja, ki bodo zagotovo deležna pozornosti. Še pomembnejši pa je njihov učinek na delovanje zdravstvenega sistema in dostopnosti do zdravstva za vse ljudi. V javnosti in med zdravstvenimi delavci najbolj odmevajo predlogi rešitev vezanih na omejitve in spodbude, s katerimi bi kot standard za izvajalce zdravstvenih storitev v javni mreži postavili obvezo, da svoje delavce polno zaposlijo in razpolagajo z lastnimi prostori in opremo. O teh predlogih so mnenja javnosti deljena, segajo pa od prepričanj, da bo to povzročilo veliko selitev zaposlenih v zdravstvu k zasebnim izvajalcem v tujino, do zatrjevanj, da se bo to rešilo vse težave zdravstvenega sistema, saj bo zagotovilo povečanje kapacitet javnih izvajalcev in preprečilo tako imenovano kretničarstvo, ki prenaša donosne storitve v zasebni sektor. Stroške zahtevnih in dragih primerov pa prepušča javnemu zdravstvenemu sistemu. V Poslanski skupini Socialnih demokratov menimo, da nič od tega ni popolnoma res. V kompleksnih sistemih ni bližnjic in tudi ne čarobnih besed, s katerimi bi nenadoma rešili zapletene probleme. Zavedamo se specifik zdravstva in dejstva, da so tudi mnogi javni zavodi odvisni od sodelovanja z zunanjimi izvajalci. To je še posebej pomembno za manjše zavode in zdravstvene domove, ki s svojim obstojem in programi zagotavljajo dostopnost tudi geografsko za mnoge ljudi, za katere je pomembno tudi bližina zdravnika in kraj izvajanja zdravljenja. Vendar je dejstvo tudi z nekaj vidika učinkovite rabe omejenih virov, da je potrebno narediti korake naprej. Zato stojimo na stališču, da je primerno in pravilno, da se zaposlitev lastnih kadrov, tudi za razpolaganje z lastnimi prostori in opremo postavi kot standard vsakega izvajalca v javni zdravstveni mreži, zlasti pa javnih izvajalcev. Tovrstna ureditev namreč ni nobena posebnost ne v zdravstvu in ne v drugih reguliranih dejavnostih, kar je povsem normalna zahteva, da bi se organizacije dopustilo opravljanje neke dejavnosti, tako je v bančništvu, zavarovalništvu, gradbeništvu in mnogih drugih dejavnostih, se to zahteva sposobnost in kakovost izvajalcev kot tudi njihovo odgovornost za opravljeno delo. Zdravstvena dejavnost, kjer je stopnja odgovornosti le še višja, zagotovo ne more delovati po nižjih standardih. Videli smo lahko, da so se rešitve na tem področju od prvotno predstavljenih pomembno izboljšale, zato verjamemo, da bomo skozi obravnavo prišli do delujočih rešitev, ki bodo vključile zdravstvene delavce v javni sistem, tudi z ustreznimi rešitvami na področju soglasij za dodatno delo, ki bodo omogočila sodelovanje zaposlenih pri delu drugih izvajalcev v javni mreži. Poleg ureditve rednega in dodatnega dela bo zelo pomemben sklop rešitev vezan na način poslovanja v zdravstveni dejavnosti. V dilemi, ali naj se ta opravlja na profiten ali neprofiten način je Vlada na eni strani zbrala pogum in jasno predlagala, da se javna zdravstvena dejavnost izvaja na neprofiten način, pri tem pa se dopusti, da se v tem okviru izvaja tudi določene tržne, predvsem nadstandardne storitve. Vlada pri tem ni bila povsem dosledna, saj je na drugi strani dopustila le tržno dejavnost, temveč tudi profitno poslovanje zasebnih zdravstvenih izvajalcev. Če je to pri tako imenovanih čistih zasebnikih še mogoče razumeti, pa Socialni demokrati menimo, da bi tekom obravnave morali zagotoviti, da bi vsi izvajalci v javni zdravstveni mreži tudi na primer koncesionarji morali poslovati na neprofiten način, preko katerega se presežki vlagajo v osnovno dejavnost. Upamo, da bo skozi obravnavo mogoče še izboljšati ta določila, a menimo, da že opredelitev neprofitnosti v javnem zdravstvenem sistemu predstavlja pomemben napredek. Med najpomembnejšimi posledicami uveljavitve tega zakona pa bo tudi nova zdravstvena mreža. Na podlagi zakona bo zdravstvene regije oblikovala vlada. To bo zagotovo prineslo pomembne spremembe pri organizaciji, izvajanju in dostopnosti zdravstvenih storitev, četudi so načrtovane spremembe v mnogočem prepuščene vladi, ki ji zakon za to daje pravno podlago, pa se Socialni demokrati zavedamo velikega pomena posledic, ki jih bi to imelo za ljudi. Cilj oblikovanja novih regij je večja dostopnost storitev, ki bo dosežena z združevanjem virov in potencialov javnozdravstvenih ustanov na določenem teritoriju. Izjemno pomembno je, da pri tem ohranimo geografsko pokritost in dostopnost za vse prebivalke in prebivalce ne glede na kraj bivanja, zato napovedujemo ne le aktivnost med obravnavo tega zakona, temveč tudi pri njegovem uvajanju in uveljavljanju. To je izjemno občutljivo področje, ki ima sicer velikanski potencial, vendar brez sodelovanja z lokalnimi skupnostmi ter njihovimi prebivalci preprosto ni mogoče predpisati od zgoraj navzdol, tak projekt lahko uspe z odprto komunikacijo in sodelovanjem. Zato že danes apeliramo na Vlado, da pri izvajanju tega zakona vloži maksimalen napor za zagotovitev soglasja lokalnih skupnosti ter njihovih prebivalk in prebivalcev.
Zakon posega še na mnoga druga pomembna področja, a o njih več v razpravah. Ne bo pa odveč pripomniti, da za izboljšave v zdravstvu potrebujemo napredek na več področjih. Vseh ta zakon, četudi prinaša res pomembne korake naprej, ne more razrešiti, zato pozivamo, da smo v razpravah spoštljivi, potrpežljivi ter se zavedamo vsak svoje odgovornosti do bolnikov in vseh zaposlenih v zdravstveni dejavnosti. Kot napovedano, bomo v Poslanski skupini Socialnih demokratov po današnji razpravi soglasno podprli predlog sklepa o primernosti tega zakona za nadaljnjo obravnavo. Hvala lepa.
Hvala lepa.
Besedo ima Poslanska skupina Levica, zanjo kolegica Nataša Sukič, izvolite.
Hvala lepa, predsedujoča. Lep pozdrav.
Slovenski javni zdravstveni sistem oziroma krepitev javnega zdravstvenega sistema in pa razmejevanje med javnim in zasebnim v zdravstvu je za nas, za Levico, eden naših ključnih programskih ciljev in prioritet. Je razlog, zakaj smo se mnogi socialisti in socialistke sploh spustili v politiko. Kapital je po osamosvojitvi z uvedbo demokracije in tržne ekonomije potržil in privatiziral domala vse najdobičkonosnejše segmente nekdanje socialistične ekonomije: družbena stanovanja, banke, železnice, telekomunikacije in tako naprej. Eden zadnjih družbenih podsistemov, ki ga kapitalu še ni uspelo povsem streti, je zdravstvo, mu ga je pa uspelo pošteno razsuti oziroma zmaličiti. To naše nesrečno zdravstvo! Od osamosvojitve, ko je financiranje in izvajanje zdravstva v celoti organizirala in izvajala država, se je spremenilo marsikaj. Najprej so bile v sistem financiranja zdravstva zaradi bojda varčevalnih ukrepov preko dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja vpete zasebne zavarovalnice, ki so tako za darilo s strani politike dobile zlato jamo. Dobile so zagotovljeno bazo strank in vpogled v naše zdravstvene podatke, in ne le da so si zavarovalnice v preteklih letih izplačale debelih 650 milijonov evrov presežnega prihodka v primerjavi s tem, kar bi za to isto dejavnost v tem času porabil Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ampak so pridobile, kot rečeno, tudi vpogled v naše zdravstvene podatke, kar jim je služilo za razvoj lastnih poslovnih zdravstvenih modelov in z dobički od vplačil dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja državljank in državljanov vzpostavljanje privatnih zdravstvenih klinik. Denimo Diagnostični center Bled je en tak primer. Namesto, da bi se torej profit zavarovalnic iz naslova dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja stekel nazaj v javni zdravstveni sistem, med drugim, je med drugim postal naložbeni denar za vzpostavljanje privatnih klinik, zdravstvenih ustanov, kamor državljani pridejo z bančno in ne zdravstveno kartico in si tako zagotovijo zdravstveno storitev - če denar seveda imajo. In tu smo že pri zgodbi o privatnem zdravstvu za bogate elite, kar lahko povprečno situirani, kaj šele revni državljani opazujejo le od daleč. Na to so prišle koncesije, institut, ki je bil namenjen hitremu, krožnemu in predvsem začasnemu pokrivanju kapacitet tam, kjer država ali lokalne skupnosti ne morejo zagotavljati zdravstvene oskrbe, so se razpasle v stalnico slovenskega zdravstva. Lokalnim skupnostim in državi ne služijo več kot začasna dopolnitev, ampak kot razlog, zakaj ni treba postaviti javnega zavoda ali širiti njegove dejavnosti. Še najbolj od vsega pa v oči bode preobrazba zdravniških cehovskih organizacij iz nekdaj strokovnih združenj v praktično enoznačna lobistična združenja, ki se ne ukvarjajo prvenstveno z uvajanjem novih medicinskih tehnologij in razširjanjem znanja, ampak predvsem z vztrajno agitacijo za privatizacijo zdravstva in srditim branjenjem ekonomskih privilegijev, dvoživkarstva in koncesionarstva, dveh temeljnih gradnikov na poti v privatizacijo ali, če hočete, v amerikanizacijo slovenskega zdravstva. Ko smo vstopili v vladno koalicijo, smo se skupaj z ostalima koalicijskima partnericama trdno zavezali, da bomo na področju zdravstva naredili velike spremembe. In to ne take vrste sprememb, ki so jih sprejemale prejšnje garniture, ki so javno zdravstvo po malem razkrajale. Zavezali smo se, da se bomo odločno postavili na stran javnega zdravstva, modernizirali upravljanje in organizacijo dela, ločili javno od zasebnega, ponovno vzpostavili red pri zaposlovanju zdravstvenih delavk in delavcev ter predvsem preprečili že prej omenjeno amerikanizacijo našega zdravstvenega sistema.
Zakaj smo izpostavili prav nevarnosti tako imenovane amerikanizacije našega zdravstva? Zato, ker je ameriški zdravstveni sistem škodljiv in v Evropi in v Sloveniji napak le tega ne smemo ponavljati. Škodljiv je zato, ker je darilo politike v farmacevtski industriji in ker se morajo ne le ameriški pacienti, temveč predvsem njihovi zdravniki namesto z zdravljenjem ukvarjati z zavarovalniško birokracijo, z visokimi cenami, ki jih določajo izključno zavarovalnice in proizvajalci zdravil in medicinske opreme, s čakalnimi vrstami pri zdravnikih, še zlasti pri nadpovprečno dobrih, ter s konstantnim vmešavanjem politike v to, kateri zdravstveni posegi se sploh legalno smejo izvajati. Zdravniki skupaj z drugim osebjem izgubijo veliko časa z administrativnimi opravili, ki zadevajo zapletene in različne zavarovalniške modalitete pravic zavarovancev v zvezi z neplačljivimi oziroma plačljivimi zdravili in zdravljenjem, s katerimi so v drugih razvitih državah, recimo v Švedski in Veliki Britaniji, znatno manj obremenjeni. V ZDA je prišlo do Fridmanove filozofije /nerazumljivo/. To pomeni, da ni potrebno obvezno univerzalno zdravstveno zavarovanje, pač pa da mora vsakdo imeti pravico do izbire zdravstvenih storitev po svoji meri, in da jih namesto v obliki obveznega zavarovanja za vse prebivalke in prebivalce plača sam, bodisi zdravstveni zavarovalnici bodisi neposredno v bolnici in od tu naprej se je za premnoge Američane začela pot v katastrofo. Iz tega je namreč sledilo, da je ostala približno šestina ameriških prebivalcev zdravstveno nezavarovanih in torej praktično brez dostopa do zdravstvenih storitev. Minimalna oskrba v urgentnih centrih, ko pride do urgentnih dogodkov seveda ne more nadomestiti kvalitetne zdravstvene oskrbe od rojstva naprej in zagotoviti kvalitetne oskrbe ob pojavu prvih simptomov. Prosti trg, sploh pri zdravstvu, izvajalce sili v perverzno učinkovitost, le da ta ni učinkovitost pri zdravljenju ali zagotavljanju zdrave populacije, ampak je to učinkovitost pri proizvajanju dividend za delničarje. Nobelov nagrajenec Kenneth Arrow je že leta 1963 ponudil razlago, zakaj tržna logika v zdravstvu ne deluje: zaradi prepada med močjo in informacijo, s katerima razpolagata kupec in prodajalec. Na primer, če ponudi prodajalec kupcu televizijski aparat, se lahko ta mirno odloči, da ga bo kupil ali tudi ne. Ko zdravnik predlaga neko zdravilo ali postopek zdravljenja, pa je večja verjetnost, da tega pacient ne bo mogel zavrniti. Kupovanje in prodajanje zdravstvene oskrbe se enostavno ne izide kot kupovanje in prodajanje drugih potrošniških dobrin. In kot vemo, so ZDA edina država razvitega sveta, ki ne zagotavlja univerzalnega zdravstvenega varstva. Milijoni so brez osnovnega zavarovanja, vrstijo se bankroti obolelih, cene zdravil in zdravstvenih storitev pa so vrtoglave, višje kot v katerikoli drugi razviti državi. In to je tisto, česar se je potrebno zavedati, se temu izogniti in kar se da zaščititi in okrepiti naše javno zdravstvo.
Zakon o zdravstveni dejavnosti, ki je danes pred nami, je živ dokaz tega, da je s skupnimi močmi možno pripraviti take rešitve, ki so za Levico ne le sprejemljive, ampak celo dobre. Tisti, ki Levico spremljate že dlje časa, veste kakšen je naš prag, kako visoko je postavljen, da pri reformi zdravstva podamo tako oceno.
Zakon uveljavlja več pomembnih sprememb na različnih področjih organizacije zdravstvenega sistema. Naj naštejem tiste, ki so za nas najpomembnejše. Država se bo končno aktivneje ukvarjala s tem, kako se podeljujejo koncesije. Proces preverjanja, ali je razpis koncesije res nujno potreben, bo po novem vključeval pisne in utemeljene odgovore javnih zavodov v regiji, kot tudi utemeljitev občine. Niti približno namreč ni smotrno, da se koncesija razpiše tam, kjer bi javni zavod lahko pokril program, če bi za to dobil denar. In če je denar za razpis koncesije, pomeni, da torej obstaja denar tudi za širitev dejavnosti zavoda. Hkrati bodo pogoji za opravljanje koncesijske dejavnosti izenačeni s pogoji za opravljanje zdravstvene dejavnosti zavoda. To pomeni, da bodo koncesionarji opravljali le toliko programa javne zdravstvene službe, kolikor bodo imeli redno zaposlenih. To ponavljam. Koncesionarji bodo opravljali le toliko programa javne zdravstvene službe kolikor bodo imeli redno zaposlenih in to je ta velika, velika sprememba. Tega programa torej koncesionarji po novem ne bodo mogli izvajati s pogodbenimi sodelavci, kar je, kot rečeno, ena ključnih sprememb, ki jih prinaša današnja novela. Največ sprememb je na področju dvoživkarstva. Zakon končno dela red na tem sistemu, ki se je od uveljavitve razpasel do nezaslišanih razsežnosti. Nova pravila so jasna in logična: soglasje za delo pri drugem delodajalcu lahko v obsegu 8 ur na teden dobi zdravstveni delavec, ki je opravil vse svoje delo v matičnem zavodu in ki ne zavrača dodatnega dela, ki ga zakonsko lahko od njega zahteva delodajalec. Pri čemer mora javni zdravstveni zavod tudi izpolnjevati svoje obveznosti do Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije glede izvajanja programa. Soglasje za dodatno delo se bo lahko dalo le za delo pri drugem javnem zavodu ali pri koncesionarju za opravljanje javne službe, pri čemer velja še to, da bo pri koncesionarju lahko nadomeščal začasno odsotne redne zaposlene, ne pa da ga bo koncesionar samostojno porabljal za opravljanje programa. To, kako smo postavili soglasja za popoldansko delo, je pravzaprav logični maksimum te ureditve. Če nekdo želi delati več kot 48 ur na teden, mu to s povsem tehničnega vidika lahko omogočimo. Ampak če je to dejanska želja po dodatnem delu naj to zaposleni v javnem zavodu opravlja v okviru javne službe, saj mu vse pravice, ki mu pripadajo iz naslova dela bolniška, dopusti, izobraževanja krije njegov delodajalec, ki je javni zavod, posredno torej Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. K vsej iztrošenosti pa prispeva tudi to njegovo dodatno delo. Jaz bi prosila, predsedujoča, če lahko malce...
