Spoštovane kolegice poslanke, poslanci, ostali vabljeni na današnji seji odbora, en lep pozdrav. Začenjamo 48. nujno sejo odbora, ki je bila sklicana na podlagi 47. člena in drugega odstavka 48. člena Poslovnika Državnega zbora.

Obveščam vas, da so me obvestili, da bodo danes zadržani naslednji poslanci, in sicer Felice Ziza, Alenka Jeraj, Zvonko Černač, Jelka Godec, magister Karmen Furman in poslanec Jožef Jelen. Kot nadomestni člani pa s pooblastili pa sodelujejo: Lucija Tacer, ki nadomešča poslanca Aleksandra Prosena Kralja, Jonas Žnidaršič, ki nadomešča poslanko magister Bojano Muršič, Jožica Derganc nadomešča Vero Granfol, Tamara Vonta Roberta Janeva in Sara Žibrat nadomešča magistra Rastislava Vrečka.

Ker do začetka seje ni bilo predlogov v zvezi z dnevnim redom, je določen dnevni red seje kot je bil predlagan s sklicem.

Zato kar prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE OBRAVNAVA ZAHTEVE DRŽAVNEGA SVETA ZA PONOVNO ODLOČANJE DRŽAVNEGA ZBORA O ZAKONU O POMOČI PRI PROSTOVOLJNEM KONČANJU ŽIVLJENJA, ki jo je Državnemu zboru v obravnavo predložil Državni svet 23. julija 2025 in je objavljena na spletnih straneh Državnega zbora.

K tej točki so vabljeni predstavniki Državnega sveta, predstavniki predlagatelja in predstavniki Ministrstva za zdravje.

Naj uvodoma povem, da Državni svet je na svoji 18. izredni seji, 22. julija 2025 ob obravnavi Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ki ga je Državni zbor sprejel na 109. izredni seji, 18. julija 2025, na podlagi 3. alineje prvega odstavka 97. člena Ustave Republike Slovenije sprejel zahtevo, da Državni zbor o navedenem zakonu ponovno odloča. Zahteva Državnega sveta je bila Odboru za zdravstvo posredovana v mnenje na podlagi 147. člena Poslovnika Državnega zbora.

In prehajamo na obravnavo zahteve Državnega sveta in dam kar besedo predstavniku Državnega sveta za obrazložitev zahteve, državnemu svetniku Danijelu Kastelic. Izvolite.

Spoštovana predsednica odbora, prisotne poslanke in poslanci in ostali, lep pozdrav.

Kot je že napovedala predsednica, Državni svet je na včerajšnji 18. izredni seji sprejel odložilni veto na Zakon o pomoči in prostovoljnem končanju življenja, ki ureja zelo občutljivo vprašanje, ki se dotika temeljnih etičnih in moralnih vrednot naše družbe, pa tudi pravne varnosti in strokovnih načel. Življenje po naši oceni je in mora ostati neprecenljiva dobrina, ki jo moramo kot družba brezpogojno varovati, sprejeti zakon pa vodi ravno v nasprotno smer, spodbuja odločitev za smrt in zanika življenje kot eno temeljnih človekovih vrednot. Državni svet opozarja, da je od oseb, ki so v hudi duševni stiski in ki trpijo, težko pričakovati, da bodo sprejemale racionalne odločitve in v polnosti razumele posledice svoje odločitve. za predhodno končanje življenja. Na mestu je tudi strah, da se bodo posamezniki za pomoč pri končanju življenja odločali zgolj zaradi občutka, da zaradi svojega zdravstvenega stanja predstavljajo breme za družino ali družbo. Možnost so seveda tudi zlorabe pravice iz finančnih ali socialnih razlogov, saj bodo nekateri svojci morda načrtno spodbujali posameznike, da se odločijo za predčasno končanje življenja, marsikdo pa bo takšno odločitev sprejel zgolj iz razloga zaščite svojega premoženja in premoženja svojih potomcev, kot se je dogajalo pri varstvenem dodatku. Četudi bi bil vpliv svojcev dobronameren, lahko ti odločilno vplivajo na odločitev posameznika, ki pa ni reverzibilna. Smrt je smrt, ne glede na to, ali gre za evtanazijo ali trenutno malo omiljeno različico, pomoč pri končanju življenja. Zakon bo imel pomemben, po naši oceni izrazito negativen vpliv na številne ljudi, na tiste, ki bi se odločili za predčasno končanje življenja, prav tako na svojce in tudi na strokovnjake, ki bodo sodelovali pri predvidenem procesu. Glede na to, da zakon dopušča ugovor vesti za zdravstvene delavce, je že zdaj znano, da bo slednje uveljavljal velik delež zaposlenih v zdravstvu. To bo pomenilo zgolj še dodatno breme za tiste, ki se ugovora vesti ne bodo podali. Glede na trenutne preobremenitve zdravstvenega osebja je to popolnoma neprimerno. Da ne govorimo tudi o psihičnih posledicah za zdravstvene delavce zaradi sodelovanja v takšnih postopkih glede na to, da je njihovo osnovno poslanstvo ohranjanje in podaljševanje življenja. Tudi z izvedbenega vidika je zakon na določenih mestih nejasen, četudi gre zgolj za slovnično nepravilne zapise, ki pa imajo lahko hude posledice. Zdravniška stroka je že opozorila na nejasne izraze kot so hudo, neozdravljivo bolezen in neznosno trpljenje, ki jih bo težko obravnavati zgolj s strokovnega in objektivnega vidika. Vse to bo imelo pomemben vpliv na sam proces podaje mnenj o upravičenosti do pravice do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Državni svet tudi opozarja, da trenutno predviden postopek lahko vodi do nepredvidljivih zapletov, kot so fiziološke reakcije telesa ali nezmožnosti izvedbe vnosa učinkovine na predviden način. Vse to ima lahko hude dodatne posledice. Prav tako ni znano, kako se človek počuti v primeru zaužitja smrtonosne učinkovine. Iz tujih praks evtanazije izhaja, da lahko pride do občutka dušenja ali občutka utapljanja, to pa zagotovo ni ne boleče in je lahko za človeka še hujše, kot če bi še naprej živel v bolečinah, ki bi se mu jih ustrezno lajšalo. Ravno slednje je Državni svet prepoznava kot eno od ustreznih alternativ evtanaziji ali usmrtitvi, to je krepitev sistema paliativne oskrbe, dejavnosti Hospica in dolgotrajne oskrbe. Področij, ki bi jih lahko bistveno nadgradili, da bi ljudem omogočili bolj human zaključek življenja, je še veliko. a brez da se zatekamo k tako skrajnim rešitvam, kot je predhodno končanje življenja. Obenem pa v psihološko obremenjujoč proces vpletamo še soljudi. Daleč od zanemarljivih so tudi zahtevna pravna vprašanja, ki jih poraja sprejeti zakon. Z njim se namreč brez predhodne poglobljene strokovne razprave izključuje kazensko, odškodninsko in disciplinsko odgovornost sodelujočih v postopku. Vse to pa znižuje raven pravne zaščite življenja. Obenem se s takim pristopom sodstvu odvzema možnost individualne presoje zakonitosti dejanj posameznika. Državni svet opozarja tudi na demokratični deficit, do katerega je prišlo pri pripravi zakona. Slednji namreč kot poslanski zakon ni bil deležen širše javne razprave, kot je sicer predvideva resolucija o normativni dejavnosti. Dejstvo je tudi, da je bil zakon sprejet tik pred parlamentarnimi počitnicami, ko so že vsi na dopustih, kar zmanjšuje možnost za bolj odločen odziv tistega dela javnosti, ki sprejetim rešitvam nasprotuje.

Spoštovane poslanke in poslanci, če povzamem, zakon posega v najbolj temeljne vrednote družbe, v življenje, dostojanstvo in tudi pravno varnost. Kot družba še nismo zreli za takšno odločitev kot jo omogoča zakon. Menimo, da veto pospešuje in odpira še druge možnosti, ki bi bile lahko ljudem v primeru hudega trpljenja na voljo. Tako je treba denimo poskrbeti, da se pred sprejemom tega zakona paliativni timi in mreža Hospica okrepijo po celotni državi, v popolnosti pa mora zaživeti tudi Zakon o dolgotrajni oskrbi. V imenu ranljivih, v skrbi za dostojanstvo zdravstvenih delavcev in v primeru pravne države zato Državni svet poziva, da ob ponovnem glasovanju o zakonu ne izrečete podpore. Spoštovane in spoštovani, hvala za pozornost in upam na vašo dobro premišljeno odločitev.

Hvala lepa.

Sedaj dajem besedo predlagateljicama zakona, najprej Terezi Novak, nato še Nataši Sukič. Tereza Novak, izvolite.

Hvala lepa za besedo.

Pred malo več kot enim letom smo se državljanke in državljani na referendumu odločili, da, večinsko odločili, da podpiramo zakonsko ureditev pomoči pri prostovoljnem končanju življenja in ta zakon je odgovor oziroma posledica tega, te odločitve. Ljudje so takrat vedeli, o čem odločajo, ker smo pred tem v Državnem zboru že imeli zakon, ki ga je predložilo društvo Srebrna nit s podpisi državljanov in državljankam. In reči, da ni, mislim, to je pokazatelj tega, da kot družba očitno smo pripravljeni na sprejem tega zakona. Ravno zaradi tega smo se takrat v koaliciji odločili, da zakon oziroma vprašanje damo na posvetovalni referendum. In jaz mislim, da odločitev Državnega sveta na veto v bistvu kaže na pomanjkanje razumevanja, da med nami so ljudje, ki neznosno trpijo, so zelo in so na podlagi svoje racionalne odločitve javno pozvali že pred približno osmimi leti najprej Državni zbor, naj to pravico uredi. In mislim, da če smo sposobni ignorirati te posameznike, ki živijo med nami, da je to zelo nehumano, da je nesočutno in da preprosto nimamo te pravice, da rečemo ne. Kot ste rekel, gospod Kastelic, v vaši obrazložitvi, da od ljudi, ki trpijo, težko pričakujemo racionalne odločitve. Ampak ravno ljudje, ki trpijo in so trpeli, so zelo racionalno obrazložili svojo zahtevo in prošnjo pravzaprav, da te stvari uredimo. In druga alternativa, če to ne spoštujemo, to pomeni, ignoriramo njihove želje in pustimo ljudi trpeti. Jaz mislim, da to ni prav. In naj povem, da je zakon zelo premišljen, da ne gre za nekaj, kar bi nastalo zgolj v poslanskih klopeh. Mi smo vzeli zakon, ki je bil v javni razpravi, ki ima podporo državljanov in državljank, ki so ga pisali strokovnjaki različnih strok, tudi medicinske in še mnogo drugih. In da je tudi ta pomislek, da gre za poslanski zakon, ki ga sprejemamo na hitro, neosnovan. O tem zakonu se je govorilo dolgo in gre za zakon, ki je milejši od prejšnjega ravno zato, ker smo v koaliciji skupaj s predstavniki civilne družbe razmišljali tudi o tistih ljudeh, ki zakona, ki te zahteve, da se to uredi z zakonom, niso podprli. Ravno zaradi tega ne govorimo več o evtanaziji, sploh je ni več, v zakonu gre zgolj samo za odločitev posameznika, ki zelo trpi in umira. In to dejstvo je treba vzeti kot dejstvo. Ne gre za ljudi, ki so zdravi, ne gre za ljudi, ki so se naveličali življenja, ampak ljudi, gre za ljudi, ki se jim življenje nepovratno izteka. Naj preberem samo 6. člen, da bo jasno še enkrat, kakšen je pogoj za uveljavljanje te pravice: pacient ima pravico do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, če izpolnjuje naslednje pogoje: doživlja neznosno trpljenje, za katerega ne obstaja za pacienta sprejemljiva možnost lajšanja in ki je po presoji zdravnika posledica hude neozdravljive bolezni ali druge hude trajne okvare zdravja katerih zdravljenje je izčrpano in ne daje utemeljenega pričakovanja na ozdravitev oziroma izboljšanje zdravja. Moral je podati informirano odločitev o uveljavljanju pravice do BPKŽ, to se pravi, do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja in je vlogo za uveljavljanje pravice podal na način, ki je določen s tem zakonom. In še ena varovalka: nihče ni mogoče uveljavljati pravice do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja na podlagi neznosnega trpljenja, ki je odraz duševne bolezni. V zakonu je veliko varovalk, ki so posledica razmisleka o vseh komentarjih, pomislekih, strokovnih in laičnih. Kako bi lahko prišlo do zlorabe oziroma še bolj pomisleke okoli tega, kar je bilo najbolj izpostavljeno in deležno največjih manipulacij in je zaradi tega ljudi bilo strah? Jaz mislim, da zakon je zelo premišljen, je bil obravnavan in je vsekakor primeren za sprejem.

Naj še povem na koncu, da Slovenija seveda niti slučajno ni osamljena v ureditvi tega procesa. Tako ureditev imajo že v Španiji, v Luksemburgu, na Nizozemskem, v Belgiji, na Portugalskem, zdaj v Avstriji, v Švici, v kratkem bo urejena v Franciji, v Veliki Britaniji, v velikih državah, v več državah Združenih držav Amerike, v Novi Zelandiji, v Kolumbiji in dodatno še države, tudi evropske, razmišljajo o podobni ureditvi. Skratka, ne gre za neko ureditev, ki bi bila nekaj novega, pač pa za ureditev, o kateri razmišlja veliko držav, ker se vsi soočamo s tem, da medicina hitro napreduje, da lahko že zelo hude diagnoze, da pomenijo lahko dolgo življenje. Je pa po mojem mnenju potrebno zagotoviti neko pravico do izbire ob koncu življenja, kadar je trpljenje prehudo in se ga ne da prenašati. Strokovnjaki paliativne oskrbe govorijo o tem, da še tako napredna paliativna oskrba ni vedno zadostna. In če smo pripravljeni ignorirati to neznosno stanje, ki ga doživljajo ob zaključku svojega življenja posamezniki med nami, potem lahko temu rečemo samo nečloveško in nehumano in ne sočutno ignoriranje. In zato jaz mislim, da je potrebno seveda tak zakon sprejeti. Hvala.

Hvala lepa. Sedaj pa še predlagateljici Nataši Sukič, izvolite.

Ja, hvala za besedo. Predsedujoča, lep pozdrav. Vse to, kar je Tereza povedala, lahko samo podpišem v popolnosti. To je zelo izčrpno razložil, ampak mogoče par nekaj mest pod črtami, ki ste jih vi izpostavil v svojem stališču.

Pravite, da kot družba nismo dovolj zreli. Ja, glejte, ravno zato smo imeli posvetovalni referendum, da se posvetujemo z ljudstvom in da vidimo, da detektiramo njihovo voljo. In večinska volja je bila ta, da naj Državni zbor pripravi končno ta zakon, ki bo ljudem, ki so v neizmerni stiski, neizmernem trpljenju, zaradi terminalne faze neke neozdravljive bolezni, omogoči izbiro. In zdaj, če to ljudstvo vi ocenjujete kot da smo kot družba nezreli, potem pač zanikate voljo ljudstva. Se pravi, da bi mi zdaj šli proti volji - sicer posvetovalni referendum, boste rekli, pravno formalno ni zavezujoč, ni -, ampak mi smo se posvetovali z ljudstvom ravno za to, da vidimo, da detektiramo, ali smo kot družba že na tej ravni zrelosti, da sprejmemo tako odločitev, tak zakon, ki bo ljudem olajšal ene stvari. Tistim, ki so v taki stiski, ki si jo mi, ki tukaj danes sedimo, verjetno ne moremo predstavljati. To je prva stvar. Druga stvar. Če pogledamo čisto iz etične perspektive, če ne bi bili neka razvita demokracija, družba sočutja potem bi morali nekako imeti toliko empatije, da bi poskušali razumeti, saj pravim, ne moremo razumeti, dokler nismo v taki situaciji sami, ampak kot rečeno, paliativna oskrba na žalost ne more zares vsega trpljenja zares olajšati, včasih ga ne more, ne more olajšati niti teh neizmernih bolečin, niti duševne stiske, navsezadnje. Ti ljudje vedo, da umirajo, vedo, da je to nepovraten proces, vedo, da se čudež ne bo zgodil, ki bi jih nazaj postavil v življenje. To je umiranje na obroke. In kaj bomo mi kot družba v imenu nekih vrednot, ki ste jih omenjali, imeli od tega, da bomo odločali kot država o avtonomni odločitvi posameznika. Ali še, ko je še pri polni zavesti, želi sprejeti to možnost, želi, da si skrajša to trpljenje, da želi dostojanstveno umreti, ne da tam dobesedno postane razvalina od človeka, rastlina, ki več ni sposobna niti ničesar. In jaz mislim, a veste, to, že sama ta misel, govorimo o dostojanstvu in dostojanstveni smrti, že samo to probajmo imeti pred očmi. Pač, glejte, razumem, da obstajajo razno razne ideološke, ne vem kakšne vrednote, ampak to ne more biti nad avtonomijo neke osebe, posameznika. Življenje imamo mi vsi svoje lastno. Imamo vsi svoje lastno telo in menda imamo vsaj to, pravico na tem svetu, da se odločimo, ko smo v nemogoči situaciji, govorimo res o primeru, to ni uzakonjanje samomora, kot se želi prikazati, ker to ni enaka situacija, kot so druge situacije. To je posebna situacija ljudi, ki so tako terminalno bolni, neozdravljivo, da gredo k neminovnemu koncu in vejo to, da grejo. In dokler vejo, je prav, da imajo možnost, da se odločijo, da to trpljenje psihično in fizično skrajšajo, če se tako odločijo, ali pa pač ne, če se oklepajo življenja do zadnje sekunde. To je pač prostovoljna odločitev. In ni res, da bo kdorkoli od zdravstvenih delavcev prisilno moral sodelovati v teh postopkih. To ne drži. Tisti, ki to izrekate, še zmeraj, to so zlonamerne trditve. Niso dolžni zdravniki in zdravstveni delavci ne bodo dolžni prisilno sodelovati, če jim pač njihova osebna etika, nek vrednostni sistem to preprečuje.

In prav tako, še enkrat poudarjam, to je že tudi Tereza povedala, po tem predlogu bo taka oblika pomoči na voljo izključno tistim, ki imajo diagnosticirane neozdravljive bolezni in ki trpijo neizrekljive bolečine, ki si jih mi na žalost tukaj sploh ne znamo zares predstavljati. ker če bi si jih znali, verjamem, da bi sploh ne bilo takih debat in pomislekov, ampak bi verjetno razumeli, da je pač to potrebno ljudem omogočiti. Ne bom se zdaj spuščala v ostale stvari. Mislim, da je to to.

Aha, racionalna presoja posameznika, saj ravno o tem govorimo. Ta človek bo moral biti še pri polni zavesti, ker ko ne bo več, ko se bo začel izgubljati, to ne bo več možno. Saj zato je tudi komisija, so varovalke. Kar se tiče manipulacij raznih sorodnikov, koristoljubnih, saj ti so lahko, te manipulacije so lahko že zdaj, pa lahko manipulirajo z ljudmi. To na žalost, to koristoljubje človeško in ta pohlep, tega noben zakon ne more popolnoma preprečiti. To vemo in to je žalostna plat tega, ko človek enkrat se znajde v tako res hudi situaciji in ko potem nekateri prežijo, da bi čim prej se dokopali do tvojega premoženja, ampak verjemite, za to pa je komisija. To bo zelo strogo regulirano, to ne bo kar nekaj. In tukaj sorodniki ne bodo mogli kaj dosti vplivati. Če pa bi lahko, bi si pa ga lahko že prej zmanipulirali, da bi, ne vem, ne naredil samomor na kak drug način, na primer bi si prerezal žile ali kaj podobnega. A veste, tako da, jaz mislim, da so ti pomisleki, ti strahovi odveč, da smo se res potrudili čim bolj te varovalke ustaviti, in dajmo imeti pred očmi ljudi in njihovo pravico do prostovoljne odločitve o lastnem življenju, lastnem telesu. Kdo smo mi, da bomo odločali o drugih in kdo so drugi, da bodo odločali o nas? Predstavljajmo si, da smo sami v tej situaciji. Jaz si ne predstavljam, da meni nekaj, nekdo določa, da nečesa ne morem v taki grozni situaciji udejanjiti samo zato, ker ima tako vrednostno prepričanje in mi iz neke, bom rekla, pokroviteljske drže to onemogoča in se dvigne nad mene in nad moje življenje. Lepo prosim, komu na čast, naj človek umira po obrokih še tisti teden, mesec, nekaj mesecev. Zakaj? Kaj bomo mi kot družba imeli od tega, da ta človek še mesece ali pa dneve ali pa tedne takole razpada in tako trpi, neznosno. Zakaj?

Ali bomo mi potem bolj boljša družba, ker bo ta človek odšel na svet v neizmernem trpljenju, ali bomo boljša družba, če bomo premogli osnovno, temeljno človeško sočutje in razumeli, da je včasih, na žalost, pride situacija, ko pač človek ima samo na voljo, mislim, če bo imel na voljo, če bo ta zakon preživel, odločitev ali želi dostojno in dostojanstveno se posloviti od svojih ljudi, Ko še toliko pri sebi, bomo rekli ali kaj. Ali bo vedel, da bo enostavno do konca razpadel in da bo ve v kakšnem stanju bo potem zapustil ta svet. Mislim, samo za to gre. Hvala lepa.

Hvala lepa, sedaj prehajamo na razpravo članic in članov odbora. Želi kdo razpravljati? Kolegica Iva Dimic, izvolite.

Hvala lepa za besedo, spoštovana predsednica. Seveda se v celoti strinjam s stališčem Državnega sveta in mislim, da ste odprli in naslovili prave teme. Tudi to, kaj je trpljenje, da je trpljenje odvisno od vsakega posameznika, kako močno trpi in da za to ne obstaja neka družbena norma, ki lahko določa, kaj je trpljenje.

V Novi Sloveniji ves čas poudarjamo, da kot družba ne, pa smo rekli ali smo zrela družba ali nismo zrela družba, ampak da kot družba ne moremo določiti do kdaj je življenje še vredno živeti. S tem zakonom bomo mi zdaj določali, do kdaj je še življenje vredno živeti in to je spolzek teren za marsikoga, za celotno družbo, tudi za politiko, tudi za politiko je to spolzek teren, a ne. In naj še nekaj povem, še enkrat bom poudarila zakaj ljudje trpijo: ljudje v glavnem trpijo zaradi razsutega zdravstvenega sistema. To so povedali vaši gostje na seji matičnega delovnega odbora, da ne pridejo pravočasno do specialista, ki bi jim postavil diagnozo, da morajo za to celo plačati, da ne morejo, da so osamljeni, osamljenost je problem. Poskušali smo reševati z zakonom o psihoterapiji, ampak koalicija tukaj ni naredila koraka naprej. Tudi to odrekate? In asistiran samomor, ne kot pravno in moralno sprejemljiva rešitev trpljenja, to je tako zavrženo, to je tako zavrženo dejanje. Asistiran samomor kot pravno in moralno sprejemljiva rešitev trpljenja. Jaz se s tem ne morem strinjati, zato sem tudi danes na tej seji, da to povem še enkrat, pa bom nekaj lepšega povedala. Včeraj ali predvčerajšnjim sem zasledila intervju Nine Veber Jakič. Mlade, nekoč perspektivne novinarke, ki je žal prometna nesreča jo postavila v čisto en drug položaj. In povedala je, ne vem, če ste si ga prebrali, pa mislim, da ga ima mmc dva dni nazaj, pa včeraj in povedala je, kaj in na kakšen način je trpela, grozno trpela. In da je zadovoljna, da je ostala na tem svetu in si ustvarila družino in ima otroka. To so zgledi in na to nas opozarja marsikatero društvo invalidov - upam, da ste tudi vi dobili -, predvsem teh, ki se poškodujejo poleti v gorah, na morju in tako naprej. Da ne smemo tako, tako zamahati in reči, ja, res, nikoli ne boš mogel hoditi, nikoli ne boš mogel več ne vem kaj in da in da vi rečete ne, seveda neznansko trpijo, saj vsi trpimo, ampak, ne, reči, ne, da je asistiran samomor nekaj nad vsem tem, je žalostno. In še enkrat, vi družbi narekujete, do kdaj je življenje še smiselno živeti. To je spolzek teren. In še nekaj in vrnem se k 21. členu, za kar še ne želite, da bi se vzrok smrti vodil tudi po kategoriji prostovoljne pomoči pri samomoru. Vi pravite, da bodo se vzrok smrti se bo vodil po primarni bolezni. / oglašanje iz dvorane/ Ne, nič ni, zato ker niste amandmaja sprejeli na matični seji delovnega odbora. Ne vem, kako bo statistika to vodila. Kar dvigujte, kolegice, roke, ampak še enkrat vam povem in zadnjič ponovim, asistiran samomor kot pravno in moralno sprejemljivo rešitev trpljenja je zavrženo dejanje in vi ga boste izvedli.

Hvala lepa.

Sedaj dajem besedo predlagateljici, predstavnici predlagatelja zakona. Nataša Sukič, izvolite.

Spoštovana poslanka, zdaj pa takole. Že večkrat, in to ves čas vztrajno počnete, da navajate primere, ki sploh zveze nimajo s tem. To, kar ste navedla, ni, ni stvar tega zakona. Ta gospa, ki jo navajate kot primer, nima veze s tem. Mi govorimo o ljudeh, ki so v terminalni fazi, ki umirajo neminovno, samo o teh ljudeh govori ta zakon. Ne govori o takih primerih, ki ste jih vi navedli. Tako da navajate popolnoma neprimerne primere, ne, popolnoma neprimerne primere. In, a veste, ta gospa, ki jo navajate, ni bila v terminalni fazi in seveda živi naprej, ti ljudje pa so v terminalni fazi in umirajo. In gre samo za to ali jim dopustimo, da se odločijo lahko sami, da dostojno in dostojanstveno zapustijo ta svet, ali jih bomo kot družba mučili, da dobesedno razpadejo na prafaktorje in odidejo s tega sveta v največjih možnih psihičnih in fizičnih bolečinah. Samo za to gre. Ali smo dovolj sočutna družba, da razumemo, da je vendarle življenje naše lastno in da družba ne more biti pokroviteljska in biti nad našo osebno integriteto. Samo za to gre. In to, kar vi navajate kot primer, je popolnoma neprimeren primer, ker sploh nima zveze s tem zakonom. In zato vas prosim, spoštovana kolegica, da če že navajate razne primere, da navajate takšne, ki se tičejo izključno tega zakona, se pravi, da govorimo o ljudeh, ki so v terminalni fazi svojega življenja zaradi hude, neozdravljive bolezni, ki neminovno umirajo, razen če bi se zgodil nek totalni čudež, ki se zgodi mogoče eden na, ne vem, milijardo primerov, ne, mislim, ki se čudeži pač načeloma ne dogajajo in vemo, da ti ljudje pač neminovno umirajo. In gre samo za to, da se ima posameznik pravico odločiti ali želi dostojno in dostojanstveno oditi, dokler je še pri neki polni zavesti in se za to sam ali sama odloči ali ne. Ali imamo kot družba kaj od tega, da ta oseba neizmerno trpi in na koncu dobesedno razpade pred našimi očmi še sicer pri dokaj še za silo živem telesu? Ali si tega želimo? Ali smo taka družba, ali je to tisti naš imperativ, da bomo gledali ljudi, da dobesedno po kapljicah odhajajo in razpadajo dobesedno in se popolnoma izgubijo svojo integriteto in vse? Samo za to gre in o tem govorimo v tem zakonu. In naša osebna življenja, oprostite, spoštovana, pač kot družba nimamo pravice se tutorsko obnašati in odločati o avtonomnih odločitvah posameznika dokler je ta še pri polni zavesti, seveda. Ko ni več, seveda to ni ta situacija in taka oseba niti ne bo mogla zaprositi za to, ker ne bo več pri polni zavesti. Ampak dokler je še, imamo vsi svojo integriteto in menda vsaj toliko avtonomije na tem svetu, da ne bo družba odločala o nas, ampak da imamo pravico odločati o samih sebi. Hvala lepa.