Vse članice in člane odbora, vabljene ter ostale prisotne prav lepo pozdravljam!

Glede na to, da smo na začetku leta, želim vsem eno lepo in srečno in zdravo nadaljevanje leta že, ne, ker je že 14 dni mimo, kar je pa, mislim, da dobre želje še vedno so koristne.

Tako da zdaj pa začenjam 19. sejo Odbora za izobraževanje, znanost in mladino. Obveščam vas, da je zadržana in se seje ne more udeležiti kolegica Iva Dimic, ki jo nadomešča kolega Janez Cigler Kralj ter Mojca, odsotna je tudi Mojca Šetinc Pašek, ki jo nadomešča kolega Damijan Bezjak Zrim. Drugih zaenkrat še nimam, pooblastil. Na seji, to sem prebrala, s sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red seje: Predlog zakona o spremembi, prvič, Predlog zakona o spremembi in dopolnitvi Zakona o osnovni šoli, drugič, Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami in tretjič, Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o vrednotenju in priznavanju izobraževanja in četrtič še, Razno. Ker v poslovniškem roku ni bilo podanih predlogov za spremembo dnevnega reda, ugotavljam, da je določen takšen dnevni red seje, kot ste ga prejeli s sklicem.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA - PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBI IN DOPOLNITVI ZAKONA O OSNOVNI ŠOLI, ki ga je Državnemu zboru v obravnavo in sprejetje po skrajšanem postopku predložila skupina poslank in poslancev s prvopodpisanim Janezom Ciglerjem Kraljem.

Predlog zakona je bil 27. oktobra 2025 objavljen na spletnih straneh Državnega zbora. Kolegij predsednice Državnega zbora je 7. novembra 2025 sprejel sklep, da se predlog zakona obravnava po skrajšanem postopku, zato ga bo odbor obravnaval na podlagi 126. in 142. člena Poslovnika.

Kaj bi lahko bili bolj tiho tam, prosim?

V zvezi s to točko ste prejeli naslednje gradivo, ki je objavljeno na spletnih straneh Državnega zbora in sicer predlog zakona, mnenje Vlade, mnenje Zakonodajno-pravne službe in mnenje Komisije Državnega sveta za izobraževanje, kulturo, znanost, šport in mladino. Rok za vlaganje amandmajev je bil do četrtka, 8. januarja letos. V poslovniškem roku amandmaji niso bili vloženi. K tej točki so vabljeni vsi, ki so razvidni iz sklica, tako da jih ne bom prebrala zdaj. Začenjam drugo obravnavo predloga zakona, o kateri bomo opravili razpravo in glasovanje o posameznih členih predloga zakona. Odboru predlagam, da se razprava o vseh členih združi v skladu s prvim odstavkom 128. člena Poslovnika, po razpravi pa se opravi glasovanje o vseh členih predloga zakona skupaj. Se s tem strinjamo? Ugotavljam, da ni nasprotovanja. V redu.

Za dopolnilno obrazložitev predloga zakona dajem besedo predstavnici predlagatelja oziroma predstavniku predlagatelja, kolegu Janezu Ciglerju Kralju, izvoli Janez.

Hvala predsednica.

Dober dan vsem, članice in člani, predstavniki ministrstva, minister, vabljeni gostje, predstavniki Državnega sveta!

Tudi jaz želim vsem srečno, zdravo novo leto, osebno in poslovno, da bi bili kos vsem izzivom, ki nam jih bo življenje prineslo nasproti!

Zakon o osnovni šoli, ki je pred nami in katerega katerega obravnavamo pri tej točki, vam je že znan, zato ne bom na dolgo in široko razlagal, bom poskusil povzeti glavni namen in glavne predloge rešitev. Glejte, namen in kontekst, zakaj smo se odločili za ponovno vložitev tega zakona, mislim, da je vsem jasen in da smo vsi prizadeti, zaradi številnih, občutek je vedno pogostejših primerov pojavov vedno hujšega nasilja, mladoletnega in medvrstniškega nasilja, v naših osnovnih, tudi srednjih šolah, zdajle nazadnje, če samo to omenim, v Murski Soboti. Ampak ja, to je novela Zakona o osnovni šoli in se nanaša pravzaprav na poskus preprečitve in pa učinkovitega, hitrega ukrepanja po pojavu težjih ali ponavljajočih se kršitev. Dolžnosti in odgovornosti učencev v osnovnih šolah. In sicer menimo, da bi s tremi vrstami ukrepov lahko najprej zaščitili žrtve in pa razredno skupnost mladoletnega povzročitelja nasilja v šoli in na drugi strani tudi njemu omogočili ustrezno podporo, ustrezno obravnavo, izven skupnosti, kjer je povzročal in mu pomagali tudi k čim hitrejši reintegraciji. In v primeru težjih ali ponavljajočih se kršitev dolžnosti in odgovornosti predlagamo, da se šolam omogočijo trije vzgojni ukrepi, in sicer prvič, začasno izobraževanje na daljavo, drugič, začasna vključitev v vzgojni program za socializacijo ali pa tretjič, v primeru najhujših, najhujših kršitev začasna izključitev iz izobraževalnega procesa na osnovni šoli. Menimo, da dosedanji koraki v smer preprečevanja in ukrepanja po mladoletnem in medvrstniškem nasilju na osnovnih šolah gredo nekateri v pravo smer. Mislim, da je celo nekaj predlogov Nove Slovenije bilo vsebovanih v pretekle novele, ampak da pa še to ni dovolj, da je treba iti bolj učinkovito, bolj celovito, in da bi lahko s tem, da bi dali orodje ravnateljem in učiteljem v osnovnih šolah, na tak način bolje, bolje ukrepali. Za primer ali pa za podkrepitev, strokovno podkrepitev teh predlogov morda navedem samo še za konec svoje te uvodne predstavitve en citat ravnateljice Strokovnega centra Planina doktorice Leonide Zalokar, in sicer citiram: "Niso vsi otroci za osnovno šolo, tudi če je ta obvezna, ker ne dosegajo kriterijev.

Imamo primere terapevtsko neodzivnih otrok, ki morajo biti nemudoma odstranjeni iz osnovnih šol in nameščeni v posebne programe, kjer so deležni posebne strokovne obravnave", konec citata.

Menimo, da moramo res tu posvetiti pozornost temu, ker takšen pojav mladostniškega medvrstniškega nasilja pretrese celotno ožjo skupnost v kateri se nasilje zgodi, lokalno skupnost, celotne šole, lokalne skupnosti in pa tudi celo državo. Lahko rečem in po moje delimo to mnenje, da je treba to nasilje ustaviti in narediti, kar se da, tudi z odvračalnimi ukrepi, da do tega ne prihaja. Prosim tudi za naklonjenost tega odbora in za podporo tej noveli zakona. Hvala predsednica.

Hvala lepa tudi tebi. Zdaj pa imam še eno pooblastilo, in sicer kolega Franc Breznik nadomešča kolegico Alenko Jeraj.

V redu. Zdaj pa dajem besedo predstavniku Ministrstva za vzgojo in izobraževanje, in sicer ministru doktorju Vinku Logarju, izvolite.

Ja, hvala lepa. Torej, uvodoma bi, bi rad poudaril, da problematiko, ki jo naslavlja v predlog predlaganega zakona v veliki meri rešuje ali naslavlja zakon, ki ga je ta Državni zbor sprejel, mislim da julija 2025, da 4. julija 2025. Pomembno, kar je v tem zakonu, ki sem ga omenil je, da celostno naslavlja problematiko in hkrati tudi predvideva same postopke za zaščito pravic učencev, torej, ki so obvezni obiskovati osnovno šolo. Tukaj gre za tiste učence, ki so eventualno žrtve nasilja ali pa torej ostale učence, ki so v šoli ali pa tudi povzročitelje. V predlaganem zakonu vidimo, da gre predlog v nekonsistentno in tudi v nasprotju s splošno sprejetimi načeli vzgoje in izobraževanja, čeprav osnovni namen je zagotovo dober v smeri reševanja problematike, s katero se srečujejo šole. Če pogledamo samo, torej začasno izobraževanje učenca na daljavo, začasno vključitev učenca v vzgojni program za socializacijo in začasno izključitev učenca in postopke, ki so iz tega ven razvidni, potem tega, ta del, ta predlog člena ne moremo podpreti, ker tudi v primeru, ko gre za, če bi šlo, začasno izobraževanje učenca na daljavo, torej s tem ne rešujemo problematike, ker ne gre zgolj za vzgojno problematiko, ampak ima ta problematika pogosto izvor v nečem drugem. To se je pokazalo tudi v tem primeru, ko ki je bil omenjen v srednji šoli v Murski Soboti, da gre za določene vrste težav pri tem dijaku, kjer je potrebna celostna obravnava in tudi interdisciplinarni pristop. Tisto, kar obstoječi zakon daje že možnost obravnave tega in kar se zavedam, da bomo morali v prihodnosti še krepiti je usposabljanje učiteljev za prepoznavanje tistih učencev ali dijakov, pri katerih je potencialno možno neobvladljivo vedenje ali so potencialno možni dogodki, kot smo jim bili priča v preteklosti, zato zgolj programi za socializacijo ne morejo reševati te problematike. Zelo nevarno bi bilo, da bi izključevali te učence in bi ostali na cesti. To pomeni, da dopoldne ne bi bili vključeni v inštitucije. Vemo, kakšen problem imamo na jugovzhodu Slovenije. Ne govorimo zgolj o vzgojno problematičnih učencih, ampak z vključevanjem učencev v proces izobraževanja in vzgoje, ki mora imeti ob tem tudi vse socializacijske aktivnosti, da ti učenci oziroma dijaki lahko funkcionirajo v skupnosti. Zato torej, poleg tega pa se nam zdi nujno potrebno, da pri vsem delujejo pri izrekanju vzgojnih in drugih ukrepov sodelujejo tudi strokovni organi, to je učiteljski zbor, in takšnih odločitev brez strokovne presoje mislimo, da avtomatično ravnatelj ne more sprejemati.

Kar zadeva dolgotrajnost postopkov, videli smo, da tam, kjer se odzovejo posamezne sredine ažurno in upoštevajo tudi sprejete protokole, da stvari potem tudi delujejo. Na podlagi izrečenega torej ne podpiramo predloga zakona sprememb Zakona o osnovni šoli. Hvala lepa.

Hvala lepa tudi vam. Besedo dajem predstavnici Zakonodajno-pravne službe, gospe Sladjani Ješić, izvolite.

Hvala za besedo. Lepo pozdravljeni. ZPS je predlog zakona preučila z vidika zakonsko in poslovniško določenih nalog ter pripravila pisno mnenje, v katerem je opozorila, da predlog zakona uvaja bistveno strožje vzgojne oziroma varnostne ukrepe v osnovnih šolah, vključno z začasno izključitvijo učenca in s tem posega na občutljivo področje pravnega urejanja. Predlagane rešitve niso ustrezno obrazložene, poleg tega so po mnenju ZPS sporne z ustavno pravnega vidika, predvsem z vidika drugega odstavka 57., 56., 14., 22., 23., 25. in 2. člena ustave. Sporne so tudi zato, ker uvajajo notranja protislovja v osnovni zakon, prav tako povzročajo pravno sistemske nejasnosti, predvsem v povezavi z materijo, ki jo že ureja zakon o obravnavi otrok in mladostnikov s čustvenimi in vedenjskimi težavami in motnjami v vzgoji in izobraževanju. Amandmaji, ki bi pripombe iz mnenja odpravljali, pa niso bili vloženi. Hvala.

Hvala lepa tudi vam. Želi besedo predstavnik Državnega sveta? Ja, izvolite, državni svetnik gospod Branimir Štrukelj.

Hvala lepa predsednica za besedo, spoštovane poslanke, poslanci, gostje in gosti.

Naša komisija, ki je prisluhnila predlagatelju, se seznanila s stališčem Vlade. Predstavnikov ravnateljev in ravnateljic, dijakov in dijakinj in pravno zakonodajne službe v pisni poti Predloga zakona ni podprla. Strinjali smo se s predlagateljem, da gre za pri nasilju v šolah za izjemno zahtevno, problematično družbeno patologijo, ki ji je potrebno nameniti absolutno pozornost, ker gre za pravzaprav podsistem, ki je eden ključnih, torej izobraževalni sistem in seveda v njega se prenašajo sicer razmerja v družbi, ki so očitno problematična. Je pa komisija izpostavila in opozorila, da pri skrbi predlagatelja ne gre zgolj za medvrstniško nasilje v šoli, ki je destruktivno, da je, enako težo ima nasilje, ki ga starši izvajajo nad učitelji in učiteljicami, nad pedagoškimi delavci, ki lahko zelo podobno učinkuje na pedagoške procese in jih na nek način krni. Moram izpostaviti, da sindikat, ki ga zastopam, zelo pogosto naše članice in članice opozarjajo, da je ta del nasilja, ki se nam dogaja v šolah, nekoliko zapostavljen in če se lotevamo nasilja v šolah, bi morali tega na enak način nasloviti. Ne bom pa se spustil v lahkotno trditev, da je tega več, kot ga je bilo. Namreč, mi resnih podatkov o tem, koliko je nasilja, tudi medvrstniškega v šolah, nimamo. Tako da občutki so eno, drugo pa je neka trda analitična podlaga, kaj se nam dogaja. Res pa je verjetno, da se občutljivost, pa tudi neka, bom rekel, atraktivnost tega v družbi povečuje in zato mogoče ni prav točno, če trdimo, da je, da gre za, da gre za povečevanje tega.

Zdaj, kar se tiče predloga, ki ga imamo na mizi, ja ključni zadržek ustavnopravne narave in ga je predstavnica Zakonodajno-pravne službe že omenila, gre za poseg v drugi odstavek 57. člena, v prvi vrsti pa še nekatere druge in tu je treba se resno potem vprašati kako te kompleksne probleme reševati, da bi hkrati tudi varovali pravice, ki jih zagotavlja Ustava. Zdaj pri samem, pri sami izločanju je tu še neko, bom rekel, vprašanje same koncepcije izobraževanja in šole ob ustavnopravni dilemi, ali si dejansko, mislim, to je zdaj vprašanje, jaz ne odgovarjam na to vprašanje, ampak ali je sprejemljivo, da si šola, ki je osnovna institucija vzgoje v državi, privošči, da problem preprosto preloži nekam drugam. Skratka, saj za šole bi bilo to bistveno lažje in bi učinkovalo, ampak ali je to dopustno, da preprosto rečemo, ne dajte se eni drugi s tem ukvarjati, pa ne vemo točno kdo, kdaj in na kakšen način. Tako da to je zahteven odgovor. Jaz seveda menim, da bi, da kljub vsej kompleksnosti bi morali to reševati v šolah. Se pa strinjam z ministrom v celoti, da je Slovenija morda pri sicer ugodnih mednarodnih primerjavah, ki jih dosegamo pri znanjih in drugih na področju usposobljenosti učiteljstva za ravnanje v teh situacijah in v teh razmerah pa nekoliko zaostaja. In tukaj verjetno je eden od problemov, so tudi pedagoške fakultete, ki bi morale nekoliko bolj senzibilno obravnavati te dileme, da bi bili učitelji bolj usposobljeni za ravnanje s temi problemi.

In na koncu, če smem zdaj mogoče omeniti tudi to, ta, eden od ukrepov je šolanje na daljavo. Zdaj, pravna zakonodajna služba je tudi opozorila, da zakon seveda tega ne dopušča, ker ima posebej artikulirane situacije. Ampak dajmo si predstavljati, da tega mladostnika, otroka, ki se je verjetno nasilja prevzel v sami družini, to je najbolj verjetno, potem prestavimo nazaj v to družino, kjer je potem cel dan izpostavljen tej situaciji. To je verjetno nekaj najslabšega, kar lahko storimo, zato je tu treba biti previden. Čarobnih palic ni. Zadeve so kompleksne, ampak jih je treba reševati s skrbjo, predvsem pa pretehtanostjo. Zato še enkrat ponavljam, ob plodni razpravi komisija tega predloga ni podprla. Hvala lepa.

Hvala lepa tudi vam. Želi besedo predstavnica Zavoda Republike Slovenije za šolstvo, gospa Jasna Rojc, izvolite, direktoric.

Hvala lepa. Čisto na kratko in čisto s strokovnega vidika in vidika delovanja Zavoda za šolstvo. Torej, zavod že vrsto let deluje v smeri ustvarjanja varnega in spodbudnega okolja na šolah za vse otroke, učence, dijake. Kar pomeni, da poskušamo biti tudi za tiste, ki kažejo neka odklonska vedenja, vključujoči. Prepričani smo, da samo s pravilno vzgojo in izobrazbo se lahko tudi otroci, ki imajo vedenjske težave, seveda če te niso prehude in potrebujejo še posebno obravnavo, seveda odrastejo v posameznike, ki bodo pač lahko ustrezno sobivali in prispevali k družbi. Zdaj, mi prepoznavamo sicer intenco, to je tudi zagotoviti predvsem neko varno, spodbudno okolje za tiste ostale v razredu. Tukaj se sicer strinjamo in tudi priznavamo, da v preteklosti so se velikokrat vse sile usmerile v enega posameznika in zaščito njegovih pravic. Tako da je dobro pomisliti seveda tudi na tiste, ki so poleg tega, ki povzroča nasilje in pa seveda tistega, ki nasilje doživlja. Ampak ob tem se nam je postavila vrsta vprašanj. Najprej, kdo je tisti, ki lahko presoja o stopnji nasilja, da ukrepamo lahko na ta način. Saj veste, žrtev je tista, ki nekaj doživlja kot nasilje. In seveda druga zgodba je recimo vprašanje nasilja po spletu, ali bomo res nekaj naredili, če bomo nekoga, ki je bil nasilen po spletu, dali na izobraževanje na daljavo, če bi bilo seveda to sploh izvedljivo. Torej, zdi se nam, da v bistvu ni premišljen predlog in po drugi strani gre je v nasprotju s tem, kar ves čas zagovarjamo. To je pa ta vključujočst in vzgoja in v bistvu podpora. Torej, šola naj bi bila varno in spodbudno, poudarjam, spodbudno okolje tudi za take otroke. Spodbudno v smislu, da v bistvu dobijo potrditev nekje, kjer so dobri in da se v bistvu ne zatekajo k odklonskim vedenjem. Tako da seveda tukaj mislim, da je bila izjava kolegice Leonide Zalokar, ki je govorila o terapevtsko neodzivnih otrocih, nekoliko vzeta iz konteksta. Tam gre za otroke s hudimi motnjami. Tu danes ne govorimo o takih otrokih, danes govorimo, bom rekla tako o povprečni populaciji. In seveda v teh primerih menim, da je šola prva, ki mora reagirati in znati ravnati s takim otrokom. In se tukaj seveda tudi strinjam, da se pogosto izkaže, da učitelji in ravnatelji tukaj niso dovolj opremljeni zato, ker jih nima kdo opremiti. Opremi se jih ne niti v času študija niti kasneje. In posebej izpostavljam tukaj tudi učitelje, ki postanejo učitelji, se za to niso izobraženi, so učitelji, ki prihajajo iz zdravstva, gospodarstva, iz drugih panog in seveda obiskujejo samo program pedagoško andragoškega izobraževanja, ki pa tudi, kolikor jaz poznam program posebej, teh problematik ne naslavlja. To izpostavljajo tudi učitelji sami. In tukaj se pa strinjam z gospodom Štrukljem, da enostavno menimo, da bi morali tukaj še kaj dodatnega narediti. Hvala lepa.