Spoštovani vsi prisotni, predvsem članice in člani odbora, spoštovani tudi ostali prisotni in seveda tudi kandidat za ministra, začenjam 2. sejo Odbora za pravosodje.

Obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti, in sicer samo en član, Jernej Vrtovec, ki ga nadomešča Srečko Ocvirk, ki ga lepo pozdravljam na tem odboru, se pravi, bo sodeloval na seji s pooblastilom.

S sklicem ste prejeli naslednji dnevni red seje odbora, in sicer predstavitev Mihaela Zupančiča, kandidata za ministra za pravosodje. Ker v poslovniškem roku nisem prejela predlogov za spremembo dnevnega reda, ugotavljam, da je določen dnevni red seje, kot ste ga prejeli s sklicem.

Preden seveda preidemo na 1. točko bi vas rada še obvestila, da imamo okvirno za zaslišanje 3 ure časa, zato vas lepo prosim, da svoja vprašanja in pa razprave strnete na način, da bodo lahko prišli vsi na vrsto.

Prehajam na 1. točko dnevnega reda, in sicer, kot sem povedala, se bo predstavil kandidat za ministra, tako da ga prav lepo pozdravljam še enkrat.

In sicer še nekaj uvodnih pojasnil. Predsednik Vlade Republike Slovenije Janez Ivan Janša je na predsedniku Državnega zbora Zoranu Stevanoviću na podlagi prvega odstavka 112. člena Ustave in 229. člena Poslovnika Državnega zbora predlagal listo kandidatk in kandidatov za ministre Vlade Republike Slovenije. Predsednik Državnega zbora je Odboru za pravosodje poslal predlog predsednika Vlade, da Državni zbor za ministra za pravosodje imenuje gospoda Mihaela Zupančiča. V skladu s prvim in drugim odstavkom 230. člena Poslovnika Državnega zbora sem tako sklicala današnjo sejo, na kateri se nam bo predstavil predlagani kandidat ter odgovarjal tudi na vaša vprašanja. Na podlagi predstavitve bo odbor v skladu s prvim odstavkom 231. člena Poslovnika sprejel mnenje o ustreznosti predstavitve kandidata, ki ga bom v roku iz prvega odstavka 231. člena Poslovnika poslala predsedniku Državnega zbora in predsedniku Vlade.

Predlog kandidata za ministra za pravosodje z dne 28. 5. 2026 je tudi objavljen na spletnih straneh Državnega zbora. Del gradiva, ki vsebuje osebne podatke, pa ste članice in člani, tako kot veleva poslovnik, prejeli v varovani predal v sistem UDIS.

Uvodni predstavitvi kandidata bodo sledila, kot sem že povedala, vprašanja kandidatk oziroma članic in članov odbora in seveda potem tudi odgovori. Predlagam, po sami predstavitvi ministrskega kandidata, da potem morda tudi strnemo po sklopih vprašanja, tako da bo tudi lažje potem za odgovarjati.

Sedaj pa vam predajam besedo, izvolite.

Spoštovana predsednica, spoštovane poslanke in poslanci, članice in člani odbora. Zahvaljujem se vam za priložnost, da danes predstavim svoje videnje stanja razvoja slovenskega pravosodja, predloge za v naprej

razvoja slovenskega pravosodja, predloge za vnaprej in odgovorim na vaša vprašanja povezana z delovanjem pravne države v prihodnjih letih. Hkrati pa vam ob tej priložnosti čestitam za izvolitev ter vam želim uspešno delo v tem mandatu.

Naj uvodoma povem nekaj besed o sebi. Rojen sem bil leta 73, poročen. Skoraj 14 let sem živel v Franciji, kjer sem končal osnovno in srednjo šolo, nato pa leta 1997 diplomiral na Pravni fakulteti Univerze Sorbona - leto dni kasneje na Sorboni tudi zaključil podiplomski študij s področja mednarodne uprave. V Sloveniji imam nostrificirano diplomo, ne pa tudi magisterija. / nerazumljivo/ delujem že 27 let. Pot sem začel leta 1999 kot popoln zelenec, z leti pa napredoval do ranga veleposlanika. Letos zaključuje moj mandat na Danskem. Kot veste, sem na volitvah kandidiral na listi Demokratov Anžeta Logarja, čeprav nisem bil izvoljen, je kampanja meni pustila močan pečat. Predvsem sem spoznal, da je politična polarizacija med ljudmi na terenu bistveno manj izrazita, kot se včasih zdi ob spremljanju dogajanja v hramu demokracije. Sem pa imel pri tem zgolj pozitivne izkušnje. Pravosodje je temelj demokratične države, pravzaprav steber. Njegova naloga ni zgolj odločanje v posameznih sporih in kazenskih postopkih, temveč zagotavljanje zaupanja ljudi v institucije države, v varovanje človekovih pravic, zagotavljanja pravne varnosti ter ustvarjanje predvidljivega okolja za državljane, gospodarstvo in celotno družbo. Učinkovito, strokovno in neodvisno pravosodje je eden ključnih pogojev za razvoj države, za razvoj konkurenčnosti ter seveda za socialno kohezijo. Slovensko pravosodje, kot ugotavlja Evropska komisija v svojem letnem poročilu o vladavini prava, uživa visoko stopnjo neodvisnosti. Hkrati pa številna poročila domačih in mednarodnih institucij opozarjajo, da pred pravosodnim sistemom obstajajo resni izzivi, ki zahtevajo premišljene in dolgoročne ukrepe.

Pri pripravi te predstavitve sem se poglobil v številno, zares številne javno objavljene domača in mednarodna poročila. Skupni imenovalec vseh teh ter mnogih pogovorov, ki sem jih opravil je, da pravosodje potrebuje kontinuirano modernizacijo, potrebuje reforme, ki bodo povečale učinkovitost sistema, ne da bi pri tem posegle v njegovo neodvisnost. Potrebuje med drugim večjo organizacijsko prožnost, boljše upravljanje kadrovskih virov, digitalizacijo seveda ter večjo osredotočenost na uporabnika pravosodnega sistema, to je državljana. Ne pozabimo, država je tu za državljane, ne obratno. Pri tem želim posebej poudariti ugotovitve Snops službe Ministrstva za pravosodje. Da organizacijski nadzor nad delovanjem sodišč ni poseg v sodniško neodvisnost, kadar se ne nanaša na vsebino odločanja. Neodvisnost sodnika pri odločanju mora ostati nedotakljiva. Hkrati pa mora biti delovanje sodnega sistema transparentno, organizacijsko učinkovito in odgovorno do javnosti. Prav v tem ravnotežju med neodvisnostjo in odgovornostjo vidim eno ključnih nalog tega obdobja.

Temeljni cilj na področju pravosodja je močna pravna država. Ministrstvo za pravosodje kot del izvršilne veje oblasti seveda ni namenjeno poseganju v neodvisnost sodstva, temveč zagotavljanju pogojev za učinkovito delovanje celotnega pravosodnega sistema. Njegova naloga je, da kot osrednja povezovalna institucija zagotavlja organizacijsko, strokovno, finančno in politično podporo delovanju sodstva, državnega tožilstva, državnega odvetništva, notariata, odvetništva, sistema izvrševanja kazenskih sankcij in probacija. Ob polnem spoštovanju avtonomije posameznih nosilcev pravosodnih funkcij pa mora država hkrati vztrajati tudi pri jasni odgovornosti vseh deležnikov za rezultate, učinkovitost, transparentnost in kakovost delovanja sistema. Prvi velik izziv predstavlja vprašanje učinkovitosti sodnih postopkov. Čeprav Slovenija v številnih kategorijah dosega primerljive rezultate od evropskega povprečja, ostajajo določeni postopki predolgi. To velja zlasti za kompleksnejše gospodarske spore, zahtevnejše kazenske postopke ter nekatere postopke na višjih stopnjah odločanja, kjer se sodni zaostanki znova nekaj povečujejo. Dolgotrajnost postopkov ne samo zmanjšuje zaupanje javnosti v pravosodje, temveč tudi povečuje stroške in ustvarja občutek pravne negotovosti. Posebno pozornost zahteva gibanje števila nerešenih

zadev. Čeprav, kot sem že omenil, slovensko sodstvo v številnih segmentih dosega dobre ali zelo dobre rezultate, mora biti vsak trend povečanja nerešenih zadev opozorilo, da so potrebni pravočasni organizacijski, kadrovski ali procesni ukrepi. Stare zadeve, kjer se pogosto prepletajo procesna, procesna kompleksnost, pomanjkanje strokovnih virov in organizacijske omejitve, sodna uprava mora še aktivneje spremljati razloge za zastoje in pravočasno ukrepati tam, kjer je mogoče z organizacijskimi ukrepi pospešiti reševanje postopkov.

Tretjič, pogosto vračanje zadev s strani Višjih sodišč v ponovno odločanje na prvo stopnjo, kjer je to mogoče in ob spoštovanju vseh procesnih jamstev bi morali spodbujati rešitve, ki omogočajo dokončno odločitev že na višji stopnji odločanja.

Četrtič, izvršilni postopek, pravnomočna sodba, pravnomočna sodna odločba za državljana nima pravne vrednosti, če je ni mogoče učinkovito izvršiti, izvršiti. Dolgotrajni izvršilni postopki zmanjšujejo zaupanje v pravno varstvo.

In nazadnje je vse večja, vse večji pripad zadev upravnemu sodstvu, pri čemer ne smemo spregledati nujnost kadrovske in organizacijske okrepitve. Vzroki za omenjene problematike so večplastni. Recimo izhaja iz procesne zakonodaje, organizacije dela, kadrovskih in tehnoloških omejitev sistema, za to ni enostavnih rešitev. Ena od mojih osebnih kapacitet bo prenova procesne zakonodaje za pospešitev sojenja ob hkratnem seveda ohranjanju kakovosti sodnega odločanja. Zdaj, zgolj za primerjavo, tukaj priznam, da sem si pomagal z umetno inteligenco. V kolikor sem uspel razbrati zdaj najzahtevnejši primeri do pravnomočne odločitve v Sloveniji za primer recimo korupcije organiziranega kriminala, gospodarski kriminal in tako naprej trajajo od štiri do deset let, pri čemer nekateri primeri gredo preko deset let. V Romuniji, kjer sem deloval v preteklosti, od tri do pet, v Avstriji do dva pa pol, na Danskem, kjer trenutno delujem do dve leti.

Drugi pomemben izziv predstavlja organizacijska struktura sodnega sistema. V zadnjih letih vse bolj govorimo seveda o racionalizaciji mreže sodišč in učinkovitejši razporeditvi kadrovskih virov, kar je vezano tudi na demografske spremembe in neenakomerno obremenjenost posameznih sodišč je vedno bolj specializirana narava sodnih postopkov. Kot rečeno, eden od problemov slovenskega sodstva je neenakomerna obremenjenost posameznih sodišč. Na nekaterih področjih prihaja do koncentracije zahtevnejših zadev v Ljubljani, medtem ko so druga sodišča manj obremenjena. To vpliva na trajanje postopkov in ima posledice na primerno uporabo kadrovskih virov. Reforme organizacije sodstva seveda ne smejo biti rezultat nekih administrativnih ali političnih ambicij, temveč temeljiti na analizah in objektivnih podatkih. Vsaka sprememba mora obvezno prispevati k boljšemu delovanju sistema in boljšemu položaju končnega uporabnika, to je državljana. Pri tem se odpira nekaj vprašanj glede reforme, ki bo začela veljati s 1. januarjem 2027. Organizacijski ustroj smo spremenili s spremembo zakona o sodiščih, vire pa ne, ali pa vsaj še ne, saj imamo recimo v ZPP ali pa v ZKP še vedno okrajna in okrožna sodišča. Prav tako je treba sprejeti številne implementacijske dokumente oziroma pravilnike, med drugim spremembo sodnega reda, ki je v pristojnosti Ministrstva za pravosodje in druge pravilnike, ki so v pristojnosti Vrhovnega sodišča. Pri tem bom bdel nad določbami, ki se nanašajo na implementacijo načela zakonitega sodnika skladno med drugim s sodbo ESČP, ki nakazuje, da dodeljevanje zadev ni morda le težava enega sodnika, temveč sistemska težava. Sodeč po pogovorih, ki sem jih opravil te dni v zvezi s pripravo tega zaslišanja, se bojim, zares se bojim, da sodišča niso pripravljena na to reformo, ne procesno ne informacijsko, kar zna povečati sodne zaostanke.

Prepričan sem, da si ne želimo ponoviti te slabe prakse leta 1994 in še enega primera Lukenda proti Sloveniji. Organizacijska učinkovitost sodstva pa ni odvisna zgolj od zakonodaje in kadrov, temveč tudi od ustreznih prostorskih pogojev za delo. Ministrstvo upravlja s stavbami na okoli

80 lokacijah po celi Sloveniji, ki so po raznih podatkih v relativno slabem stanju in ne ustrezajo sodobnim standardom in predpisom. Pika na i, to nekateri dobro veste tukaj, pa so stroški najema - kot sem uspel razbrati, 6 milijonov evrov letno. Pri čemer, kot sem razumel, bo naslednje vodstvo ministrstva že imelo na mizi marsikatere anekse za povišanje teh najemnin. K temu je treba dodati še seveda še obratovalne stroške. To pomeni, da slovenski davkoplačevalec, da je slovenski davkoplačevalec v štirih letih saj najemnine plačal 24 milijonov, k temu lahko dodamo še Litijsko 7,7 milijonov, pa smo daleč, pa smo še vedno daleč od ustreznih prostorov. Zato bo gradnja nove sodne palače prioriteta. Morda zanimiv podatek, vsaj to kar sem jaz uspel najti, prve ocene stroškov izgradnje so bile okoli 75 milijonov evrov, kasneje je bila vrednost projekta ocenjena 95 milijonov evrov, leta 2021 smo bili že pri 135 milijonov evrov, zadnja vrednost, ki je vsaj meni znana, pa znaša 200 milijonov evrov - stara slovenska bolezen. Pomemben del organizacijske učinkovitosti predstavlja tudi sodna uprava. Predsedniki sodišč imajo zares pomembno odgovornost pri spremljanju starejših zadev oziroma sodnih zaostankov in odpravljanju ozkih grl, zagotavljanju enakomerne obremenjenosti ter učinkovitemu upravljanju sodnih virov.

Naslednji velik izziv ... Se opravičujem. Naslednji velik izziv predstavlja kadrovska problematika. Pravosodni sistem se sooča s pomanjkanjem strokovnih kadrov na več ravneh. To ne velja nujno za sodnike, Slovenija ima 40 sodnikov na 100 tisoč prebivalcev, to je več kot evropsko povprečje, a se pri tem zavedam, da ne bo pomote, da sodniki sami opravijo velik del postopkov, za katere imajo v drugih državah podporno osebje. Kadrovska problematika se kaže naslednjih področjih: pomanjkanje sodnega osebja, strokovnih sodelavcev, zapisnikarjev, informatikov in drugih podpornih profilov, brez katerega sodni sistem ne more učinkovito delovati, pomanjkanje sodnih izvedencev na posameznih področjih, zlasti kliničnih psihologov in drugih specialistov. Zamude pri izdelavi izvedenskih mnenj pogosto predstavljajo najdaljši del postopka, na katerega sodišča nimajo nobenega vpliva. Pri tem ne gre zgolj za vprašanje števila izvedencev, temveč tudi organizacije sistema izvedenstva, rokov za izdelavo mnenj ter ustreznega nagrajevanja strokovnjakov za najbolj, na najbolj obremenjenih področjih. Zadnja točka, pomanjkanje pravosodnih policistov je kronično. To ni nova ugotovitev, to je stara ugotovitev, tudi to sem lahko že razbral iz predstavitve ministrice Katič pred leti. In pomanjkanje pravosodnih policistov je tudi varnostni izziv. Ironično, če ne celo tragično je, da se sodni postopki podaljšujejo zaradi pomanjkanja pravosodnih policistov, ki osebe ne pripeljejo na sodišče in posledično obravnava odpade. Rešitev je lahko v obravnavah preko videokonferenčnega sistema, tam, kjer to pogoji dela to dovoljujejo. Kot sem razumel, Dobrunje so temu primerno opremljene. Posebno pozornost bo treba nameniti tudi varnosti sodnikov, državnih tožilcev, pravosodnih policistov in drugih zaposlenih v pravosodju. V zadnjih letih smo priča vse pogostejšim grožnjam in pritiskom na nosilce pravosodnih funkcij. Država mora zagotoviti ustrezne varnostne pogoje za njihovo delo in ustrezno varnostno okolje za njihovo delo, saj je neodvisno odločanje mogoče le v okolju, kjer se posameznik čuti varnega. Del pravosodnega sistema predstavljata tudi izvrševanje kazenskih sankcij in probacija. Pri tem velja izpostaviti prezasedenost posameznih zavodov za prestajanje kazni, ta se giblje okoli 130 do 140 odstotkov, kar je morda nekoliko bolje kot par let nazaj. Dobrunje so le del rešitve, drugi del so lahko probacije, pri čemer bi se lahko sprostil nekaj kapacitet. Dejstvo je, da se pravosodje kot pravzaprav celotna javna uprava sooča s težavami pri

pridobivanju in zadrževanju kakovostnega kadra kar je tudi posledica konkurence zasebnega sektorja, kjer so plače seveda višje. Poleg tega se sistem sooča z generacijsko menjavo, ki bo v prihodnjih letih še izraziteje vplivala na kadrovsko sliko - če sem prav razumel po nekaterih podatkih se nam obeta upokojitev okoli 200 sodnikov?

Poseben sklop izzivov predstavlja digitalna preobrazba pravosodja. Slovenija na tem področju zaostaja. Digitalizacija ni zgolj pretvorba papirnih dokumentov v elektronsko obliko ali uvajanje posameznih nepovezanih IT rešitev. Informacijskih rešitev, digitalizacijo razumem kot horizontalno reformo celotnega pravosodnega sistema, ki mora povezati sodišča, državno tožilstvo, državno odvetništvo, sistem izvrševanja kazenskih sankcij, probacijo, policijo in druge deležnike v eno enotno digitalno okolje. Njen cilj mora biti celovita prenova procesov, zmanjšanje administrativnih bremen ter izboljšanje uporabniške izkušnje za državljane, podjetja, pravosodne inštitucije. Ministrstvo za pravosodje mora pri tem imeti svojo vlogo. Eden od razlogov, da dosedanji poskusi digitalizacije niso prinesli vseh pričakovanih učinkov, je razpršenost informacijskih rešitev. Danes v pravosodju uporabljamo vrsto različnih aplikacij in platform za posamezna pravna področja, ki med seboj niso vedno povezana in pogosto ne omogočajo enotnega upravljanja postopkov. Mimogrede, ne samo v pravosodju, tudi jaz poznam v področju kjer jaz delam. Posledica so podvajanje dela in dodatna administracija. Na lastne oči sem se lahko prepričal, da obstajajo ločeni sistemi za civilne zadeve, izvršbe, insolvenčne postopke, zemljiško knjigo in druga področja. Digitalna preobrazba za to ne sme pomeniti zgolj razvijanja novih aplikacij, temveč predvsem vzpostavitev interoperabilnega in medsebojno povezanega digitalnega okolja za celotno pravosodje. Digitalizacija mora prispevati tudi k izboljšanju notranjih procesov poslovanja sodišč. Nadzori še vedno ugotavljajo administrativne pomanjkljivosti pri vodenju sodnih spisov, evidencah, procesnih dejanj in spremljanju posameznih postopkov. Pri tem, kot sem seznanjen, nekatera sodišča vodijo lastne statistike potrjenih, spremenjenih, razveljavljenih odločb, kar seveda otežuje primerljivost podatkov in učinkovito upravljanje sistema. Učinkovitost pravosodja bo v prihodnje v veliki meri odvisna od sposobnosti uporabe sodobnih IT tehnologij. To vključuje, kot že omenjeno, in interoperabilnost sistemov, varno izmenjavo podatkov, elektronsko poslovanje, uporabo naprednih analitičnih orodij ter postopno uvajanje rešitev, ki temeljijo na umetni inteligenci. Pri tem pa moramo vzpostaviti jasne varovalke, ki izhajajo iz načela pravne države, varstva človekovih pravic in odgovornosti za sprejete odločitve. Tehnologija mora sodniku pomagati, ne ga nadomestiti.

Zaupanje javnosti v pravosodje. Eden najpomembnejših izzivov na katere opozarjajo tako domače kot mednarodna poročila, je tudi vprašanje zaupanja javnosti v pravosodje. Zaupanja seveda ni možno odrediti. Pridobiva se postopoma skozi kakovostno delo, transparentnost, strokovnost in integriteto institucij. Naj omenim zame tri ključne točke. Transparentnost pri dodeljevanja sodnih zadev. Načelo zakonitega sodnika je eno temeljnih ustavnih jamstev pravne države, zato morajo biti razlogi za dodelitev oziroma preddodelitve zadev vedno jasno dokumentirani, preverljivi in sledljivi tako da ne more prihajati do dvomov o zakonitosti ali nepristranskosti postopkov. Tukaj imamo sodbo ESČP v zadevi x proti Sloveniji leta 2022. Ne bom šel globlje v njo, ker sem prepričan, da mnogi od vas tudi poznajo, poznate. Učinkovito uresničevanje ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Državljani upravičeno pričakujejo, da bodo njihove zadeve rešene v razumnem roku: ne v pet, sedem, osem, deset letih. Zagotavljanje te pravice ni odgovornost posameznega sodnika,

temveč celotnega pravosodnega sistema, vseh vej oblasti. Omejene dostopnosti sodne prakse, čeprav so odločbe višjih sodišč in Vrhovnega sodišča praviloma javno dostopne, javnost in pravna stroka pogosto nimata vpogleda v širšo prakso prvostopenjskih sodišč. Problem ni nov, posledično je na nekaterih področjih manjša predvidljivost sodnega odločanja, kar vpliva tako na pravno varnost kot tudi na zaupanje v pravosodni sistem. Sodišča odločajo v imenu ljudstva, zato morajo biti njihov delo ob ustreznem varovanju osebnih podatkov in drugih varovanih interesov čim bolj transparentno in dostopno javnosti. Enotnost sodne prakse je eden od temeljnih pogojev pravne varnosti in enakega varstva pravic. Državljani morajo imeti upravičeno pričakovanje, da bodo sodišča v primerljivih primerih odločala primerljivo zato podpiram nadaljnjo krepitev vloge Vrhovnega sodišča pri poenotenju sodne prakse ter širšo sistematično in anonimizirano objavo sodnih odločb vseh stopenj. To ne prispeva le k večji predvidljivosti sodnega odločanja, temveč tudi h krepitvi, tudi h krepitvi zaupanja javnosti v delovanje pravne države.

Pomemben del zaupanja predstavlja tudi integriteta institucije. Korupcija, nasprotje interesov in druge oblike zlorab oblasti predstavljajo neposredno grožnjo pravni državi. Slovenija je na tem področju vzpostavila številne pomembne mehanizme, vendar mednarodne organizacije še naprej opozarjajo na potrebo po njihovem nadaljnjem razvoju in krepitvi. Boj proti korupciji ne sme biti zgolj vprašanje represije, temeljiti mora tudi na preventivi, transparentnosti, odgovornosti nosilcev javnih funkcij ter učinkovitem nadzoru nad delovanjem inštitucij. Pri boju proti korupciji, gospodarski kriminaliteti in organiziranemu kriminalu moramo bistveno več pozornosti nameniti na čelu sledi denarju, follow the money, v okviru mehanizmov AMO, ARO in evropske mreže carin. Izkušnje številnih držav kažejo, da zgolj pregon storilcev in izrekanje zapornih kazni pogosto ne zadoščata. Glavni motiv teh oblik kriminalitete je namreč pridobivanje protipravne premoženjske koristi. Če pravosodni sistem uspe obsoditi storilca, hkrati pa ne uspe učinkovito identificirati, zavarovati, odvzeti in izvršiti odvzem nezakonito pridobljenega premoženja, se v resnici bori proti posledicam, ne proti vzroku problema, zato bo treba okrepiti celoten sistem odvzema premoženjske koristi, od finančnih preiskav in začasnega zavarovanja premoženja do njegovega učinkovitega upravljanja in končne izvršitve sodnih odločb. Pri tem Slovenijo čakajo tudi pomembne naloge pri prenosu nove evropske zakonodaje na področju odvzema in upravljanja premoženja nezakonitega izvora. Če se ne motim tukaj za par direktiv. Prepričan sem, da mora biti eden od ključnih ciljev prihodnjega obdobja vzpostavitev sistema, v katerem kriminal ne bo izgubil zgolj prostost, temveč predvsem nezakonito pridobljeno korist, ker pravzaprav to boli bolj kot pa izgubiti prostost. Šele takrat lahko govorimo o resnično celovitem in učinkovitem boju proti korupciji in organiziranemu kriminalu. Na področju kazenskega postopka vidim prostor za nadaljnji razvoj procesnih rešitev, ki omogočajo bolj koncentrirano vodenje postopkov, zmanjšujejo možnosti za nepotrebna procesna zavlačevanja ter omogočajo, da se najzahtevnejše kazenske zadeve zaključijo v razumnem času. Ob tem se bom zavzel, da bodo organi pregona razpolagali z ustreznimi in sodobnimi pravnimi orodji za preiskovanje kompleksnih oblik kriminalitete, seveda ob doslednem spoštovanju ustavnih pravic in sodnega nadzora. Ker se pravosodni sistem sooča z vedno zahtevnejšimi oblikami organiziranega kriminala, gospodarskega kriminala in finančnih zlorab, bo treba obvezno nadaljevati s krepitvijo specializiranih znanj, medinstitucionalnega sodelovanja, ter mednarodnega povezovanja. Učinkovit boj proti sodnim oblikam kriminalitete ni več mogoč zgolj v nacionalnih okvirih.

Posebno mesto v moji viziji ima tudi položaj žrtev kaznivih dejanj. Pravosodni sistem mora biti osredotočen na človeka, kot sem že večkrat povedal, žrtve kaznivih dejanj

pogosto vstopajo v postopke v posebej ranljivem položaju. Njihova zaščita, informiranost in dostojanstvena obravnava mora ostati ena ključnih prioritet pravosodne politike. Zato tudi moje uvodne besede o tem, da se moramo pri organizaciji sodstva osredotočiti na uporabnika, to je na državljana. Pravica do sodnega varstva je ena od temeljnih človekovih pravic in mora biti zagotovljena vsakomur, ob tem pa mora država vzpostaviti takšen sistem brezplačne pravne pomoči in sodnih taks, ki bo pomoč usmerjala k tistim, ki jo dejansko potrebujejo, ter preprečevala zlorabe in neutemeljeno obremenjevanje sodnega sistema.

Spoštovane poslanke in poslanci. Pred nami je zahtevno obdobje, ko bo treba skupaj odgovoriti na nove zakonodajne, družbene, tehnološke in varnostne izzive. Kot kandidat za ministra za pravosodje si bom prizadeval za pravosodje, ki bo učinkovito, strokovno, neodvisno, transparentno in usmerjeno v človeka, pravosodje, ki bo sposobno odgovarjati na izzive 21. stoletja, hkrati pa ostati zvesto temeljnim vrednotam pravne države. Dovolite mi, da v nadaljevanju na kratko predstavim zaveze iz koalicijske pogodbe. Smo minutko rabimo.

Prvi cilj je vzpostaviti učinkovitejše upravljanje celotnega pravosodnega sistema. Potrebujemo bolj jasno pravosodno politiko, tudi boljšo organizacijo ministrstva ter nadaljnjo modernizacijo sodstva. Poseben poudarek bo na kabinetnem sistemu dela sodnikov, večji strokovni podpori in koncentriranem sojenju, ob preprečevanju drobnjakarstva ter uvedbi instituta discovery oziroma razkritja informacij tam, kjer je to možno. Ob tem želim zagotoviti tudi enakomernejšo obravnavo sodišč, obremenjenost sodišč, pardon, ter implementacijo nove sodniške zakonodaje z vsemi že prej navedenimi izzivi. Digitalizacija mora postati eden ključnih stebrov razvoja pravosodja. Cilj je vzpostaviti celovit digitalni sistem, ki bo povezal sodišča, tožilstvo, policijo in tako naprej. Poseben poudarek bo na popolnem elektronskem spisu, interoperabilnosti sistemov in digitalni analitiki, ki bo omogočal spremljanje trajanja postopkov ter odkrivanje vzrokov za zastoje.

Skrajševanje sodnih ... Državljani Imamo pravico do odločanja v razumnem roku. Za to potrebujemo spremembe, ki bodo omogočale hitrejše odločanje v vseh stopnjah sodnega postopka, predvsem pa zmanjšale vračanje zadev v ponovno odločanje oziroma zaključevanje postopkov po instančni poti. Razbremenitev sodišča se mora osredotočiti na najzahtevnejše zadeve in naloge. Del nalog je smiselno prenesti na notarje, odvetnike ter druge pravne poklice, seveda brez zmanjšanja pravne varnosti ali dostopnosti sodnega varstva. Tukaj je prostor za razpravo; na notarje bi se lahko preneslo zapuščinske postopke, na odvetnike določene mediacije in poravnalne postopke in tako naprej. Ob tem želim dodatno okrepiti mediacijo in druge, želim osebno, da se okrepi mediacija in druge alternativne oblike reševanja sporov. Prej sem že omenil institut discoveryja, ki lahko precej zmanjša število sodnih obravnav s tem, da se zadeve zaključijo, preden dejansko začne sojenje.

Neodvisnost pravosodja je temelj pravne države, vendar gre to z roko v roki z odgovornostjo in visokimi strokovnimi standardi. V okviru pristojnosti ministrstva se bom zavzemal za pregledne postopke imenovanj, napredovanj in ocenjevanja dela ter večjo odgovornost pri organizaciji dela in upravljanju javnih sredstev. Neodvisnost in odgovornost nista nasproti, ampak sta dva stebra zaupanja v pravosodje. Dodatno ne gre samo za splošno neodvisnost pravosodja kot sistema, zavzemati se moramo tudi za dejansko individualno neodvisnost sodnikov, z razmislekom o personalnih svetih, kabinetnim sistemom ali digitalizacijo. v sodelovanju s Sodnim svetom in Vrhovnim sodiščem želimo odpreti razpravo o sodobnem modelu upravljanja sodstva. Cilj je večja transparentnost, strokovnost in odgovornost pri sprejemanju

ključnih odločitev. Posebno pozornost bo treba nameniti odgovornosti sodne uprave ter merljivim ciljem delovanja posameznih sodišč. Del reforme mora tudi zagotoviti, mora tudi biti - pardon, se opravičujem - del reforme, mora tudi biti zagotavljanje popolne sledljivosti dodeljevanja in predodeljevanja sodnih zadev, saj je spoštovanje načela zakonitega sodnika eden temeljnih pogojev zaupanja v pravosodje. Tukaj lahko recimo uporabimo tudi umetno inteligenco, kar se že uporablja na drugih področjih. Zaupanje v sodstvo je odvisno tudi od zaupanja v postopke imenovanja sodnikov, zato podpiram jasna, javna in preverljiva merila, ki bodo temeljili na strokovnosti, integriteti, izkušnjah in neodvisnosti kandidatov. K temu dodajam še, kot že omenjeno, sistem personalnih svetov in vprašanje dejanske individualne neodvisnosti posameznega sodnika. Pravosodni sistem mora temeljiti na znanju, delu in rezultatih. Zavzemal se bom za meritokratski sistem napredovanj, ustrezno nagrajevanje ter krepitev podpornega osebja. Korupcija, tukaj, kot veste, imamo v zraku oziroma v pripravi skok, ampak bi se rad osredotočil na eno drugo problematiko.

Korupcija vsako leto v Sloveniji v Slovenijo stane okoli 3,5 milijarde evrov, kar predstavlja 4 do 5 procentov BDP - na ravni EU je to 120 milijard evrov. Zato je neusmiljen boj proti korupciji absolutna zaveza in prioriteta.

Kazenski postopki morajo biti hitri, usklajeni in učinkoviti, zato želimo okrepiti vlogo tožilstva pri usmerjanju pregona, izboljšati sodelovanje med institucijami ter zagotoviti boljši nadzor nad trajanjem postopkov. Pri zahtevnejših primerih bo treba uvesti jasnejše procesno načrtovanje in časovne mejnike. Pri vseh reformah kazenskega pravosodja bo pomembno vodilo tudi izboljšanje položaja žrtev kaznivih dejanj. Ter zagotavljanje njihove pravočasne zaščite in obveščenosti. Kaznovalna politika mora biti pravična, sorazmerna in učinkovita. Problem pogosto ni v višini predpisane kazni, temveč v dolgotrajnosti postopkov, zastaranjih in neučinkovitem izvrševanju sankcij. Cilj mora biti večja verjetnost pravočasne in učinkovite izvršitve kazni. Pravna država predpostavlja, da se izrečene sankcije tudi izvršijo, zato želim preučiti možnost učinkovitejšega pobiranja glob in drugih javnopravnih obveznosti, vendar ob popolnem spoštovanju socialne države in zaščiti eksistenčnega minimuma posameznika.

V zadnjih letih smo priča porastu nekaterih hujših oblik nasilja med mladostniki. Tukaj smo sprejeli novo zakonodajo, ki bo začela veljati 2027. Je premik v pravo smer. Nameravam pa seveda se poglobiti in videti, ali so potrebne dodatne prilagoditve. Upravno sodstvo ima pomembno vlogo pri varovanju pravic posameznikov v razmerju do države, zato podpiram njegovo krepitev in strokovno presojo morebitnega prenosa nekaterih pristojnosti z ustavnega sodišča na upravno sodstvo. Vsaka takšna sprememba mora biti ustavno pravno premišljena in podprta z ustreznimi kadrovskimi viri. Slovensko pravosodje mora privabiti najboljše kadre, zato želimo okrepiti sodelovanje med pravnimi fakultetami in pravosodnimi institucijami ter ustvariti pogoje, da se najbolj perspektivni mladi pravniki že v času študija vključijo v delo pravosodnega sistema. Podpis strateških dogovorov v luči, da pravniški poklici danes postanejo deficitarni poklic. Tukaj se lahko mogoče zgledujemo po drugih državah tudi onkraj Atlantika.

Slovenija mora dosledno varovati ustavne vrednote demokracije in človekovih pravic, zato je potrebna enotna ureditev, ki bo enako obravnavala poveličevanje vseh totalitarnih režimov ter s tem jasno izrazila odnos do vseh oblik totalitarizma. Nobena reforma glede krepitve zmogljivosti pravosodja ne bo uspešna

brez ustreznih kadrov, izobraževanja in infrastrukture, zato želimo postopno krepiti institucionalne in kadrovske zmogljivosti pravosodja, urediti položaj sodnega osebja, posodobiti sistem izobraževanja, ter izboljšati prostorske pogoje delovanja pravosodnih institucij za izgradnjo sodne palače. Morda na tem mestu poudarek, to kar smo Demokrati predlagali v našem programu, da se Center za izobraževanje v pravosodju CIP, ki je del ministrstva, preoblikuje v pravosodno akademijo s tremi specializiranimi oddelki: sodniški, tožilski in državni odvetniški poklic.

Posebno pozornost bo treba nameniti tudi sistemu sodnih izvedencev, saj kot sem že omenil prej, zamude pri izdelavi izvedenskih mnenj pogosto predstavljajo enega glavnih razlogov za dolgotrajnost postopkov ob pomanjkanju pravosodnih policistov.

Spoštovane poslanke in poslanci, s tem sem zaključil z mojo predstavitvijo in sem pripravljen odgovoriti na vaša vprašanja. Zavedam se, da nisem vključil vsega, lahko bi tudi govoril o projektih, ki so bili začeti v preteklosti, Hiša za otroke, zaščita ranljivih kategorij žensk, zlasti in otrok na tem področju se pripravlja direktiva, implementacija direktive, tudi zloraba preko kibernetskih načinov. Tako da sem pripravljen odgovoriti na vaša vprašanja. Hvala za vašo pozornost in pa zlasti za vašo potrpežljivost.

Hvala lepa.

Hvala lepa za vašo izčrpno predstavitev. Bi vas samo prosila, če boste izklopil se, ker potem drugače ne bodo mogli postavljati vprašanja poslanke in poslanci. Predlagam, da vzamemo po dva kroga vprašanj, če bo pa preveč strnjeno, boste pa kar sproti odgovarjal, bova videla, prav.

Prva se je k besedi prijavila poslanka Lena Grgurevič, kot drugi kolega Zoran Mojškerc.

Izvolite.

Ja, hvala. Hvala za predstavitev, kar dolga je bila, ampak ne morem pa izluščiti nič kaj konkretnega, vse je tako splošno, da vas bom prosila za pojasnitve. Tudi vam moram še povedati, da ste vključili kar nekaj zadev, ki jih je ta Vlada seveda že naredila, od enotnega sodnika do izvedencev torej pospešitve plačila in tako naprej, digitalizacija tudi pravosodnega izpita, hiše za otroke, tukaj sva dve s kolegico iz Levice, kje sva pri tem aktivno sodelovali in me veseli, če bomo še nadgradili zadevo, kar je tudi potrebno.

Zdaj bi vas vprašala, vi ste kandidat Logarjevih Demokratov, tam ste tudi sodelovali kot kandidat ste kandidirali, tako da me zanima vaš, vaše mnenje o tem, ali menite, da bi morali biti tako ministri kot poslanci in tako naprej, torej zavezani kot prvo, poštenju, integriteti, in kaj menite v bistvu o tem, da se je, ker to je zelo pomembno za vas kot kandidata za ministra za pravosodje, torej, da je vaš predsednik kar prostodušno rekel na televiziji, da je pač normalno, če pač poslanci oziroma politiki pač govorimo enkrat tako drug drugega, nič hudega, če je torej lagal dobesedno državljankam in državljanom. To me zanima. Če ste kandidirali nekje, kjer bi naj predstavljali nekaj novega, nek most, višek integritete. Torej, kako se opredeljujete do takšnih zavajanj volivk in volivcev? Tudi sicer pa vstopate v vlado pod predsedovanjem mandatarja. Ki je grobo napadal pravosodne organe, grobo kršil njihove pravice, grobo tehtal pravice, teptal pravice ljudi, ustavne temeljne pravice in svoboščine. Koliko smo poslušali o krivosodju, o sodstvu kot mafiji oziroma slabše kot mafija, mrcvarjenju tukaj predsednikov

- prepis je v izdelavi -