Lepo pozdravljene, članice in člani Odbora za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo. Začenjam 2. nujno sejo odbora.

Obveščam vas, da je danes zadržan zaradi službene odsotnosti mag. Branko Grims. Na seji bodo kot nadomestne članice s pooblastili sodelovale Alenka Jeraj, ki nadomešča Anjo Bah Žibert, in Nataša Avšič Bogovič, ki nadomešča Jožico Derganc.

Ker k dnevnemu redu seje ni bilo predlogov za njegovo spremembo, je določen, kot je bil predlagan s sklicem seje.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA – PREDSTAVITEV SANJE AJANOVIĆ HOVNIK, KANDIDATKE ZA MINISTRICO ZA JAVNO UPRAVO.

Gradivo z dne 25. maja 2022 je bilo objavljeno v računalniškem omrežju Državnega zbora oziroma ste ga zaradi varstva osebnih podatkov prejeli v varovani predal v sistemu Udis.

Na sejo odbora je k tej točki vabljena gospa Sanja Ajanović Hovnik, kandidatka za ministrico.

Gospa Sanja Ajanović Hovnik, ki je predlagana za ministrico za javno upravo, se bo v skladu s 112. členom Ustave Republike Slovenije ter prvim in drugim odstavkom 230. člena Poslovnika Državnega zbora predstavila Odboru za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo kot pristojnemu delovnemu telesu in odgovarjala na vprašanja članic in članov odbora. Na podlagi predstavitve bo odbor v skladu s prvim odstavkom 231. člena poslovnika sprejel mnenje o ustreznosti predstavitve kandidatke, ki ga bom v roku, ki ga določa poslovnik, poslala predsednici Državnega zbora in predsedniku Vlade.

Na začetku bi vas rada obvestila, da bo ta točka dnevnega reda potekala do 16.45, kajti ob 17. uri se pričenja predstavitev naslednje kandidatke.

Upoštevajoč navedeno, predlagam kandidatki, da kratko in jedrnato predstavi svoj program dela, prav tako pa poslankam in poslancem, da postavijo kar se da strnjena vprašanja.

Besedo dajem kandidatki za ministrico za javno upravo Sanji Ajanović Hovnik. Prosim, imate besedo.

Dober dan!

Spoštovana predsednica, spoštovane poslanke in poslanci! Dovolite mi, da se zahvalim za to izjemno priložnost, da se predstavim pred cenjenim zborom in javnostjo ter v okviru nekoliko daljše predstavitve predstavim vizijo razvoja javnega sektorja.

Sem Sanja Ajanović Hovnik, 44-letna Ljubljančanka, magistrica upravnih ved in tudi doktorska kandidatka s področja ekonomike nacionalnih delovno socialnih politik. Uvodoma želim povedati, da sem izjemno počaščena, da lahko danes, štirinajst let in pol po tem, ko sem prvič prestopila vrata te ustanove, prav tu predstavim svoj pogled, vizijo razvoja javne uprave, v nekem delu celo sektorja. In če sem takrat pred štirinajstimi leti čutila tremo in strahospoštovanje do te ustanove, si lahko samo predstavljate, da danes čutim veliko čast in privilegij, da sem tu. Od leta 2008 sem javna uslužbenka. Svojo poklicno pot v javni upravi sem začela prav v Državnem zboru, kjer sem opravljala različne naloge v okviru služb Državnega zbora. Z delom sem zaključila kot sekretarka poslanske skupine. Prav v tej hiši sem spoznavala tako delo podpornih služb, proces sprejemanja zakonodaje, usklajevanja različnih pogledov na isto zadevo in sprejemanje odločitev, ki so vodile do uspešne implementacije ciljev izbranih poti. Zase lahko povem, da sem izrazito ciljno naravnana, pri svojem delu pa ves čas iščem izzive. Lahko tudi povem, da zame praviloma velja, da večji kot je izziv, bolj kot je nemogoč, bolj me zanima in vleče. Tisti, ki me poznajo, lahko tudi pritrdijo, da znam večkrat povedati, da nič ni nemogoče, če pa ljudje obvladujejo celo atomsko fiziko. Ja, naravoslovka res nisem. Prav zaradi teh izzivov sem se v začetku leta 2018 pridružila takrat majhni ekipi, skupaj z menoj nas je bilo pet, od tega dva pripravnika, novega samostojnega organa Zagovornika načela enakosti, kjer sem kot generalna sekretarka uspešno pripomogla, da je bila organizacija dokončno vzpostavljena, tako s procesnega kot organizacijskega, infrastrukturnega, kadrovskega in finančnega vidika. V letu 2019 sem na Službi vlade za razvoj in evropsko kohezijsko politiko prevzela mesto namestnice direktorja pristojne za področje razvoja in evropskega teritorialnega sodelovanja. V okviru tiste naloge sem sodelovala pri pogajanjih z Evropsko komisijo na temo priprave programa porabe evropskih sredstev v okviru novega večletnega finančnega načrta 2021-2027. Vodila izvajanje strategije razvoja Slovenije 2020-2030 skozi načrtovanje in usmerjanje priprave državnega programa razvojnih politik. Vodila medresorsko skupino in pripravila gradivo za učinkovito izrabo geotermalnega energetskega vira, ki ga je vlada, če se ne motim, nato sprejela v lanskem letu. Načrtovala izvajanje in prenovo slovenske strategije pametne specializacije in implementacijo agende za trajnostni razvoj do leta 2020-2030 v Sloveniji. Pri slednji sem sodelovala s civilno družbo, nevladnimi organizacijami in ostalimi relevantnimi deležniki ter koordinirala pripravo prostovoljnega nacionalnega pregleda uresničevanja ciljev trajnostnega razvoja, tako imenovani VNR, ki je bil v letu 2020 predstavljen Organizaciji združenih narodov. Od maja 2020 sem zaposlena na Agenciji za kmetijske trge in razvoj podeželja. Suvereno lahko zatrdim, da dobro poznam delo in procese kot tudi težave, izzive in priložnosti javne uprave.

Dovolite mi, da svojo predstavitev vizije razvoja javne uprave začnem s citatom nekdanjega generalnega direktorja Združenih narodov gospoda Ban Ki-moona, in sicer pravi: »Skozi stoletja so ljudje govorili, da je svet sredi velikih sprememb. Toda obseg in hitrost globalnih sprememb s katerimi se soočamo danes je veliko globlji kot katerikoli drugo obdobje v mojem odraslem življenju. To obdobje imenujem velika tranzicija.« Konec citata.

Kako sama razumem in vidim javni sektor? Vidim ga kot sektor, ki ustvarja vrednost za vse. Sektor s katerim smo zadovoljni uporabniki in sektor v katerem delo opravljajo zadovoljni zaposleni. In prav zato, ker sama vidim javni sektor kot sektor, ki ustvarja vrednost bom naslovila tri urbane mite, teze, ki se jih ko je govora o javnem sektorju rado ponavlja. Prvi tak, ki me v resnici najbolj moti je, da se javni sektor prevečkrat omenja kot nebodigatreba sektor. Tisti, ki samo troši kar zasebni ustvari. Želim zelo jasno poudariti, da ta pomeni ustvarjen konflikt med javnim in zasebnim ni nič drugega kot izključno to, umetno ustvarjen konflikt po principu deli in vladaj. V bistvu pa gre za globoko nepoznavanje poslanstva in vrednosti, ki ga javni sektor zagotavlja. Zdravstvo, socialno varstveno skrbstvo, vzgoja in izobraževanje, znanost, visokošolsko izobraževanje, varnostno obrambni sistem, policija, zaščita, politični sitem. Torej, jasno je, da ima javni sektor svoje poslanstvo. Poslanstvo, ki zagotavlja in ščiti javni interes javno dobro. Zato tudi ni čudno, da velja, da bolj kot je država bogata, bolj kot je država razvita močnejši in bolje razvejan ima javni sektor.

Druga teza: javni sektor je pri nas prevelik. Če se navežem na prvo tezo lahko mirno po čvrstem lastnem prepričanju izjavim, da to ne drži. V nadaljevanju bom tudi podrobneje pojasnila zakaj tako mislim.

In tretje, ki se je začelo uporabljati najbolj nedavno: ministrstvo za javno upravo je nepotrebno in v bistvu nima nobene prave vrednosti. In ker je ta teza najbolj nedavna bom začela z njo. Kaj pravzaprav je naloga Ministrstva za javno upravo? Vprašajmo se, kaj pravzaprav so naloge najbolj horizontalnega ministrstva izmed vseh ministrstev, ki jih imamo. Čeprav krepko, v letu 2022, po podatkih Euro barometra Slovenija še vedno stopiclja na mestu, na nekaterih področjih pa je v preteklih letih celo nazadovala. Zlasti se je zmanjšalo zaupanje slovenskih državljank in državljanov v javne institucije. Po zadnjih razpoložljivih podatkih iz leta 2020 se Slovenija po kazalcih izvršne zmogljivosti uvršča v spodnjo polovico držav Evropske unije. Slovenija dosega 5 točk od 10, povprečje Evropske unije je 6 točk od 10.

Najbolj pa zaostaja na področju strateških kapacitete, ki se merijo po tem, v kolikšni meri je sprejemanje vladnih odločitev podprto s strateškim načrtovanjem in z nasveti strokovnjakov. Slovenija je na obeh kazalcih dosegla le 4 točke od 10, povprečje Evropske unije je 5,6 točk, s čimer se uvršča šele na 22 mesto med državami članicami Evropske unije.

In kdo se bo mogoče vprašal, zakaj je to pravzaprav problem Ministrstva za javno upravo. Zato, ker je prav to ministrstvo tisto, ki je pristojno za postavitev sistema za sprejem kakovostne zakonodaje. Odprava administrativnih ovir, ki je postala neka večna mantra vseh politikov, se lahko zgodi samo in to samo, če bodo predpisi, strategije, politike in ukrepi, ki jih javna uprava producira, kakovostni.

Ministrstvo za javno upravo mora v ta namen: prvič – optimizirati in posodobiti strateško oziroma razvojno načrtovanje. Naš cilj mora biti, da se vzpostavi harmoniziran sistem načrtovanja politik. To pa pomeni sistem, v katerem so planski procesi in struktura razvojnih dokumentov poenoteni, razvojni dokumenti pa medsebojno dosledno usklajeni. Vertikalno in horizontalno. Z jasnimi skupnimi hierarhično usklajenimi kazalniki, na podlagi katerih je moč spremljati njihovo implementacijo, predvsem pa dosežene učinke implementacije, kot glavne razloge za odločitev o izvedbi in ciljih, kateri se odražajo tudi v potrjenem proračunu države. Samo na takšen način je namreč možno zagotoviti, da bodo reforme in v njihovem okviru zakonodaja ter njim podrejeni ukrepi in projekti, z namenom celovite implementacije in doseganje optimalnih učinkov ciljno fokusirani, na realizacijo postavljenih prioritet, medsebojno koherentni, realni, izvedljivi in v skladu s finančnimi zmožnostmi. Drugače povedano: vsebinsko in časovno usklajeno ter učinkovito razvojno načrtovanje, vključno s preglednim sistemom upravljanja in nadzora implementacije, ki omogočata nadzor ter pravočasno ukrepanje, ko so potrebne spremembe, bodisi zaradi zunanjih okoliščin ali napačnih predpostavk, sta pred pogojem, da Vlada dela učinkovito in izpolnjujem dane obljube, ter s tem izkazuje svojo uspešnost.

In drugič – treba je bistveno izboljšati procese priprave in samo kvaliteto predpisov. Podobne cilje smo si sicer v Sloveniji že zastavili pred več kot desetletjem, ko smo leta 2009 sprejeli Resolucijo o normativni dejavnosti. V pomoč so nastali številni pravilniki, smernice, navodila. Razvitih je bilo več različnih orodij za pomoč uradništvu. Žal posebnega napredka do danes v praksi ni.

Ključne pomanjkljivosti so enake kot pred 15 leti. Razvojni planski dokumenti medsebojno niso dovolj usklajeni, ne po vertikali, ne po horizontali. Tudi proces in njihove priprave niso poenoteni. Kontrola kakovosti implementacije predpisanih procesov in nastalih dokumentov, naj gre za predpise ali pa strategije in resolucije, je izredno šibka oziroma nima tako rekoč nobenega učinka. Priprava predpisov še vedno ne temelji na predhodni oceni njihovih učinkov, saj še vedno nismo povsem osvojili k rezultatu usmerjenega pristopa k normiranju. Temeljno vprašanje pri lotevanju priprave predpisov namreč ne bi smelo biti, katero pravilo bomo spremenili in kako, temveč kateri rezultat konkretno želimo v praksi doseči: in ali je za to nov ali spremenjen predpis res najprimernejši ukrep. Poglavitna razloga za slabo stanje oziroma odsotnost napredka sta dva. Pomanjkanje politične volje, ko gre za implementacijo postavljenih pravil. Na deklarativni ravni so vpeljana pravila vsi podpirali, na operativni ravni pa praktično nobena Vlada in noben minister. Kvalitetni ukrepi, kvalitetni predpisi, kvalitetni strateški dokumenti, kvalitetno izvedeni procesi zahtevajo svoj čas, planirane aktivnosti in aktivno medresorsko sodelovanje terjajo usklajenost, argumentirano sprejete odločitve na realnih in preverljivih podatkih in predvsem na podlagi v naprej načrtovanih učinkov. Politične zahteve pa so bile skoraj vedno ravno obratne. Nov predpis, nov ukrep, novo reformo rabimo čim prej, takoj.

In drugi razlog. Neopolnomočenost javnih uslužbencev, ki pripravljajo politike in predpise. Spomnim se kako je pred štirinajstimi leti takratni minister za razvoj, gospod Mitja Gaspari kritiziral razvrednotenje stroke znotraj javne uprave in vztrajal, da je treba dosledno prekiniti s prakso, da se strategije in predpisi pišejo izven uprave. Pa ne vem, če je kadarkoli več predpisov nastalo pri zunanjih izvajalcih kot v zadnjih letih. Tovrstno prakso je treba preprosto presekati. Zaposlenim strokovnjakom v javni upravi je treba vrniti odgovornost, ki so jo nekoč že imeli. V teoriji je namreč popolnoma jasno kaj je njihova temeljna naloga, da strokovno in učinkovito prevajajo politične usmeritve v normativne in praktične ukrepe s katerim se bo doseglo zastavljene cilje. Delovanje javne uprave bo tako posledično bolj pregledno, odgovorno in osredotočeno na ljudi, s tem pa bo prispevalo k dvigu zaupanja ljudi v javne institucije. Naš akcijski načrt na tem področju zato predvideva tri ukrepe: zakonsko kodifikacijo pravil, vzpostavitev oziroma okrepitev centralne koordinacije in kontrole kakovosti, sistematično krepitev kompetenc javnih uslužbencev.

Glede kodifikacije pravil. V roku enega leta bomo pripravili zakon v katerem bomo na zakonsko raven povzdignili pravila iz resolucije v normativni dejavnosti in s tem obvezujoče definirali procese strateškega oziroma razvojnega načrtovanja in normiranja. Upoštevanje pravil odslej ne bo več stvar dobre volje in fer-pleja, temveč zakonska obveza. Pri pripravi zakona bomo upoštevali dosedanje izkušnje in sodobne mednarodne trende in pri pripravi zakona bomo povabili tudi stroko in civilno družbo, ki se s tem področjem strokovno ukvarja. Pri tem jasno tudi ne morem mimo objektivnega dejstva, da gre za pravila in procese, ki jih ni mogoče implementirati čez noč. Zahtevajo dopolnitve in spremembe v organizaciji dela, v načinih razmišljanja oziroma organizacijski kulturi pri delovnih navadah zaposlenih. Zahtevajo tudi dodatna znanja in veščine med uradništvom. Zaradi tega bomo v zakonu predvideli postopno implementacijo, kar pomeni, da vsa pravila ne bodo začela veljati na enkrat in tudi ne na enkrat za vse strateške dokumente in predpise. Bomo pa hkrati z začetkom priprave zakona pričeli z osveščanjem, informiranjem in ustreznim usposabljanjem zaposlenih. Tudi pri tej aktivnosti bomo vzpostavili sodelovanje tako s stroko kot s civilno družbo, ki se s tem področjem poglobljeno ukvarja. Glede centralne koordinacije in kontrole kvalitete. Jasno je, da nobeno pravilo ne pomaga, če ga v praksi organi ne izvršujejo dosledno. Izkušnje iz tujine prav tako po smernice OECD, svetovne banke ali pa na primer evropske banke enotno pripovedujejo, da je na tem področju najboljši garant za učinkovito implementacijo dosledna kontrola kakovosti. Preprosto povedano, ali so se organi pri pripravi strateških dokumentov in predpisov držali procesnih pravil kot so enotna metodologija, ki omogočajo primerjavo in določanje prioritet in ali so pripravljeni dokumenti dovolj kakovostni, je treba na koncu procesa vedno preveriti, in to meritorno. Se pravi, če pri pripravi niso bili opravljeni vsi zahtevani koraki, kot na primer predlog ni skladen s cilji iz področne strategije ali prioritetami vlade, ta ne more v potrditev, preden se pomanjkljivosti ne odpravijo. Takšno kontrolo oziroma okrepitev koordinacijske in nadzorne vloge Ministrstva za javno upravo bomo predvideli že v samem zakonu in jo na ministrstvu tudi nato dosledno implementirali. Prav zato, ne pa samo zato, menim, da je končno napočil tudi čas, da naš Zakon o upravnem postopku ustrezno moderniziramo. Če smem, glede na to, da je upravna znanost dejansko moja stroka, vem, da imamo primerjalno gledano med državami članicami Evropske unije in širše enega najmanj modernih, najbolj zastarelih, neučinkovitih, prenormiranih – in tako bi lahko naštevala še naprej – zakonov, ki opredeljuje procesna ravnanja javnih organov. In če ZUP zelo, zelo natančno predpisuje ravnanja in posamezna procesna pravila ob izdaji posamičnega upravnega akta, procesa priprave in sprejetja splošnih upravnih aktov sploh ne predpisuje. Zato tu obljuba, da bomo, če mi boste zaupali to mesto, v roku dveh let sistemsko prenovili ZUP, ki bo po zgledu tistega, ki ga uporabljajo Nizozemci, postal moderen postopkovni predpis z ne več kot 70 do 80 členov – zdaj jih je namreč 322 – in bo veljal tako za splošne upravne akte kot tudi individualne upravne akte. Glede capacity buildinga. Da bi pravila in predvideni procesi dajali dobre rezultate, morajo biti ljudje za njihovo izvajanje ustrezno opolnomočeni, imeti prava znanja, veščine in kompetence. Zato bomo na novo zagnali program usposabljanj, skozi katera bodo v naslednjih letih šli načrtno in obvezno vsi, ki se po ministrstvih ukvarjajo s pripravo politik in predpisov, s ciljem implementacije prej navedenih sistemskih sprememb priprave predpisov, politik in strateških dokumentov. Še več, policy timom po ministrstvih bomo po prioritetnih dokumentih in predpisih zagotovili mentorsko podporo in jih, na primer, pri pripravi predhodne presoje učinkov ali pri načrtovanju in implementaciji vključevanja deležnikov neposredno podpirali. Cilj je, da na ministrstvu na tem področju razvijemo center znanja, ki ekipe iz ostalih ministrstev ne bo samo usmerjal preko raznih smernic in navodil, temveč jim bo v konkretnih primerih tudi aktivno asistiral. Hkrati pa se bo vzpostavila baza znanja, ki bo redno skrbela za prenos znanja med samimi ekipami. Nobeno teoretsko izobraževanje namreč nima tolikšne uporabne vrednosti kot učenje na primerih in izkušenj kolegov. Ponovno moramo aktivirati ves potencial, ki ga imamo, človeški je tu ključen. In še misel, ki jo bom ukradla profesorici, starosti upravnega prava dr. Polonci Kovač, ki pravi: »Pravo je treba obravnavati kot izraz vrednot in kot orodje oziroma pripomoček za kakovostno delo.« In prav ta pristop k rabi prava je tisto, kar bo najbolj prispevalo k odpravi administrativnih ovir.

Ministrstvo za javno upravo zagotavlja usklajevanje delovanja upravnih enot, na kadrovskem, finančnem in organizacijskem področju z namenom zagotavljanja spoštovanja načel zakonitosti, preglednosti, učinkovitosti, uspešnosti in gospodarnosti pri delovanju upravnih enot, ki so bile ustanovljene z namenom opravljanja nalog državne uprave in so organizirane teritorialno; ta opis sem našla na spletni strani ministrstva. A dejstvo je, da imamo 58 zelo neenakih upravnih enot, tako po bremenih kot celo – in to se mi zdi res najbolj problematično – po načinih dela. Upravne enote dejansko predstavljajo direkten kontakt državne uprave z uporabniki. Predstavljajo državni servis, cilj katerega bi moral biti prijazen servis, ki skrbi za javni interes in zadovoljnega uporabnika. Priče smo neenakomerno razporejenim obremenitvam upravnih enot. Te so skupaj z ostalimi upravnimi organi kot so to na primer centri za socialno delo, geodetski, finančni ali inšpekcijski organi, premalo usmerjene v reševanje življenjskih položajev strank in premalo usmerjene v sodelovanje z drugimi organi. To seveda vpliva na splošno nezadovoljstvo strank, na splošno percepcijo neučinkovite uprave in tudi na usmerjenost uprave na lastne procese in manj v potrebe strank. Gre torej za zastarel poslovni model, sploh v digitalni dobi. Verjamem, da je razvojni moment upravnih enot nekoliko zastal, se uspaval in zato bo moja obljuba, da bomo takoj pristopili k redefiniciji nalog upravnih enot, ki bodo skladno z duhom časa odražale splošne prioritete kot so digitalno, zeleno in družbeno odgovorno.

Moja vizija bo usmerjena tudi v reorganizacijo upravnih enot. Verjamem, da bi v okviru obstoječih 12 statističnih razvojnih regij lahko tudi na tem področju sledili temu principu. To seveda ne pomeni, da bo storitev zato nedostopna ali težje dostopna, pomeni le, da bi na nivoju razvojne regije dosegli večjo fleksibilnost zagotavljanja storitve uprave tam, kjer bi se za te izkazovale največje potrebe, na primer v Ljubljani na Oddelku za tujce. V tej luči sem prepričana tudi, da bi morali vzpostaviti boljše sodelovanje z občinami in te potrebe in storitve skupaj usklajeno identificirati in zagotavljati.

Že v okviru prejšnje točke sem izdatno govorila o usposabljanju zaposlenih. Za zaposlene na upravnih enotah bomo pripravili obvezen sistematičen načrt sistemskih usposabljanj in ostale ukrepe kot so na primer mentorske sheme, vse v luči krepitve koncepta prijazne in učinkovite uprave, ki zagotavlja kvalitetne storitve ne glede na to na kateri upravi zanjo zaprosite. Kot je sicer že napovedala tudi bodoča ministrica za digitalno preobrazbo bomo pospešeno delali tudi na digitalizaciji storitev uprave, hkrati pa se bomo te prioritetno lotili po principu največjega učinka za stranke. V sodelovanju z občinami bomo in tudi zato je to sodelovanje ključno in bo, če mi boste zaupali vodenje tega resorja, zaznamovalo ta mandat, pospešeno intenzivirali procese digitalizacije upravnih storitev občin. V sodelovanju z njimi bomo vzpostavili tudi e-upravo za občine. Predviden koncept bo takšen, da bo omogočal skupni interoperabilni zaledni sistem, vstopne strani pa si bodo lahko občine oblikovale po svojih željah, zahtevah in potrebah. Glede na število in velikost občin se namreč na lokalni ravni pogosto zaradi manjka zadostnega znanja za razvoj pojavljajo težave, predvsem v smislu raziskav za to področje ali virov, hkrati pa smo priča obstoju velikega števila lokalnih dobaviteljev, katerih rešitve niso medsebojno povezljive. To občinam povzroča velike stroške, uporabnikom pa težave in jih odvrača od uporabe. V okviru reorganizacije upravnih enot pa bomo veliko pozornost namenili tudi obrazcem. Vsi poznamo glavni namen obrazcev, to je, da le-ti tako uradnikom kot uporabnikom olajšajo in pohitrijo postopek. Pa si odgovorite kdaj ste na zadnjič enostavno izpolnili tak obrazec. Prepogosto so pripravljeni tako, da jih skoraj nihče ne zna izpolniti ali pa jih s težavo izpolnijo tudi podučeni uporabniki. Prepogosto se od strank zahteva podatke, ki jih organ v konkretnem postopku niti ne potrebuje. K temu problemu nameravamo pristopiti aktivno in sistematično, in sicer z vidika uporabniške izkušnje. Skupaj z obrazci glede katerih bomo ciljno usmerjeni prav v uporabniško izkušnjo bomo pogledali še samoupravno poslovanje uprave, ki je tudi skoraj v celoti usmerjena v sistem in skoraj nič v vidik stranke. Upravno poslovanje mora biti v funkciji dobrega organiziranja javne uprave, a tudi kot učinkovita podpora vsem procesom za stranke oziroma s strankami.

V tem sklopu bom omenila še področje upravne statistike. Večna rak rana slovenske uprave, ki podatke zbira in o njih: poroča, po drugi strani pa le teh ne uporabi za pripravo resnih analiz ter posledično na podlagi analiz ne načrtuje ukrepov za izboljšanje učinkovitosti, usposobljenosti ali izboljšanje procesov upravljanja. Zato je potrebno prenoviti še sistem realnih kazalnikov in sistem vodenja upravne statistike za sistemske ali za parcialne izboljšave, na primer za potrebe reorganizacije upravnih enot ali pa za pripravo novega ZUP-a, na primer z odpravo kakšnega pravnega sredstva.

Naslednje področje za katerega je pristojno Ministrstvo za javno upravo, in ki sem se ga nekoliko že dotaknila, so lokalne skupnosti. Tukaj moram pohvaliti prakso, ki jo je uvedel minister v odhajanju in sicer gre za redno periodično sestajanje skupine za lokalno samoupravo, ki je sestavljena iz predstavnikov vseh treh občinskih združenj in predstavnikov ministrstva. S to prakso nameravam tudi sama nadaljevati, saj kaže dobre rezultate. Prepričana sem, da lahko samo s sodelovanjem učinkovito rešujemo izzive, ki so pred nami in teh ne bo malo. Če jih tukaj omenim samo nekaj. Financiranje lokalnega in tudi regionalnega razvoja, tudi v luči nižjega prihodka občin zaradi Zakona o dohodnini, način in ukrepi za spodbuditev medobčinskega sodelovanja, določitev novih meril za razvitost občin.

Področje javnih naročil. Tudi za urejanje tega je pristojno Ministrstvo za javno upravo. Splošno prepričanje je, da gre za izjemno tog in neučinkovit sistem, bolj kot ne vsi poznamo sage o neskončnih pritožbenih postopkih in nezmožnostih oddaje naročil večjih vrednosti. Sistem javnega naročanja primarno določa evropski pravni red. Formalna pravila javnega naročanja določajo evropske direktive in uredbe, zato se sistemi držav članic Evropske unije predvsem s poenotenjem prakse sodišča Evropske unije bistveno ne razlikujejo. To je na eni strani prednost in priložnost, da lahko lažje prevzemamo dobre prakse in sistemske rešitve ter nas spodbuja k modernemu sistemu, obenem pa omejitev, da sistemsko strateško ne moremo oblikovati kot bi si v celoti sami želeli. Pomemben del sistema je tudi sistem pravnega varstva, torej sistem pritožb v postopkih javnega naročanja na leto in zadnja leta je številka kar konstantna, je vloženih okoli 250 pritožb, kar je približno 6 tisoč 500 postopkih letno relativno malo. Postopki se v povprečju rešujejo prej kot v 15 delovnih dneh. Med ključnimi izzivi javnega naročanja bi izpostavila nadaljnji proces digitalne preobrazbe ter profesionalizacijo javnih uslužbencev, ki delujejo na področju javnega naročanja. Potrebno je postaviti in vedno izvajati programe za prednost znanja, zato je potrebno opredeliti kompetenčni model javnega uslužbenca, ki deluje na tem področju ter takega javnega uslužbenca sistematično usposabljati. Samo izboljšano znanje in kompetence javnih uslužbencev bodo dejansko prispevali k učinkovitosti sistema javnega naročanja. Del te profesionalizacije pa mora postati tudi izvajanje svetovanja in pomoči naročnikom pri oddaji naročil, zato moram v luči draginje omeniti tudi zadnje čase enega večjih izzivov za javne naročnike, to je cenovni pritiski v izvedenih javnih naročilih. Moja obljuba je, da bomo nemudoma pristopili k organizaciji in izvedbi delavnic za naročnike, kjer bomo naročnikom nudili ustrezno strokovno podporo in pomoč, da bodo ustrezno pripravljeni in bodo znali orodja, ki jih že imajo na voljo ustrezno uporabiti oziroma bomo skupaj z njimi razvili nova orodja, ki bodo ustreznejša. Tovrstno pomoč bomo nudili dokler bo to potrebno. Poleg vsega navedenega pa MJO upravlja naloge centraliziranega ravnanja s stvarnim premoženjem države. Povedano drugače, za organe državne upravo kupuje, najema poslovne prostore, ki jih ti potrebujejo za upravljanje svojih nalog, premoženje obremenjuje s stvarnimi pravicami, odvečno premoženje pa v primerih, ko prodaja, ni možna oddaja v najem ali brezplačno uporabo, če so za to izpolnjeni zakonski pogoji. V okviru navedenega pripravlja tudi selitvene načrte organov državne uprave, izvaja potrebne investicije za ohranjanje vrednosti premoženja in sistemsko ureja področje stvarnega premoženja ter pripravlja merila za ureditev poslovnih prostorov za potrebe vladnih proračunskih uporabnikov.

Ministrstvo za javno upravo vodi centralno evidenco nepremičnin gospodar, v okviru katere bo, ko bo evidenca dokončno izpostavljena, vzpostavljena celovita evidenca nepremičnin v lasti Republike Slovenije in nepremičnin, ki jih najemajo, ali na podlagi drugega pravnega naslova, uporabljajo državni organi. Evidenca bo omogočala pregled nad stroški posameznih nepremičnin, pregled nad razpoložljivostjo poslovnih prostorov, na podlagi podatkov pa bo mogoče na enostaven način določiti investicijske prioritete ter spremljati potrebe uporabnikov z možnostjo hitrega reagiranja glede na potrebe in razmere na trgu.

Glavni izzivi tega mandata bodo: nadaljnjo spodbujanje in priprava postopkov za pravno ureditev premoženja; ureditev dostopov za gibalno ovirane osebe v stavbah v lasti Republike Slovenije; izboljšanje energetske učinkovitosti stavb v lasti Republike Slovenije s pomočjo energetskega vodenja ter priprave nove strategije ravnanj s stvarnim premoženje, ki pa bo morala biti pripravljena usklajeno s prenovo sistema javnih uslužbencev. Zlasti bo potrebno premisliti učinke možnosti opravljanja dela na daljavo ter posledično preveriti potrebe po poslovnih prostorih z vidika velikosti, njihove ustreznosti, prilagojenosti sodobnim razmeram ter ob upoštevanju možnosti opravljanja dela na domu ali bolje, dela na daljavo. Vse to s ciljem optimiziranja oziroma nižanja stroškov, zagotavljanja transparentnosti opravljanja s premoženjem in gospodarnega ravnanja.

Naslednje področje, ki ga ureja, za katero je pristojno Ministrstvo za javno upravo, je nevladni sektor in področje prostovoljstva. Med pristojnostmi ministrstva sodi tudi delovanje nevladnih organizacij. Pristojnost za razvoj podpornega okolja za nevladne organizacije oziroma za tako imenovane horizontalne splošne ukrepe, ki spodbujajo nevladni sektor in njegovo sodelovanje z državo. Dobri splošni temelji za sodelovanje države in nevladnih organizacij so bili postavljeni že v mandatu 2014-2018 s sprejemom Zakona o nevladnih organizacijah in vzpostavitvijo proračunskega sklada za nevladne organizacije, namenjenega financiranju razvoja nevladnih organizacij. Leta 2018 je bila sprejeta tudi petletna strategija, ki se izteče naslednje leto. Kljub vsemu, brez izzivov področij seveda ni.

Pri njihovem reševanju bosta ministrstvu pod mojim vodstvom kot usmeritev služila naslednji dve osnovni vodili: da mora država dosledno zagotavljati svobodo združevanja in delovanja nevladnih organizacij in, da je potrebno na vseh tistih področjih, kjer cilji in aktivnosti nevladnih organizacij sovpadajo s cilji države oziroma povsod tam, kjer nevladne organizacije državi pomagajo dosegati zastavljene cilje, sodelovanje kontinuirano krepiti in razvijati.

Zaradi turbulentnih razmer v zadnjih dveh letih so glede obojega odprti številni izzivi. Politika Ministrstva, kot krovnega ministrstva za nevladne organizacije, bo ne glede na to, odslej jasna in nedvoumna. Dosledno bomo vztrajali pri svobodi združevanja, zbiranja in izražanja. Odpravili bomo prakso preštevanja, katera in koliko nevladnih organizacij podpira Vlada, in katera in koliko jo kritizirajo, ki smo mu bili zadnji dve leti priča na vladnih odborih.

Za finančno podporo splošno koristnim dejavnostim nevladnih organizacij mora biti popolnoma irelevantno, ali so te slučajno kritične do Vlade, ali ne. Edini relevantni kriterij je in bo, ali so aktivnosti in programi nevladnih organizacij koristni, kakovostni in v skladu s cilji, ki jih na posameznih vsebinskih področjih zasleduje država ob sočasnem zagotavljanju popolne transparentnosti javnih razpisov za dodeljevanje sredstev. Takšna usmeritev bo veljala na ravni Vlade, torej na ravni vseh ministrstev.

Sicer pa bodo prioritete mojega mandata na področju delovanja nevladnih organizacij naslednje: prvič – znova okrepiti sodelovanje z nevladnimi organizacijami pri pripravi politik in predpisov. V zadnjih dveh letih je bila komunikacija na več področjih praktično prekinjena. Predhodno sem že govorila o izboljšavah, ki so potrebne na področju priprave strateških in razvojnih dokumentov ter predpisov. Vključujoča priprava je ena od temeljnih pravil obstoječe resolucije o normativni dejavnosti, čeravno hkrati eno slabše upoštevanih. Ravno zato bo tudi eno od glavnih pravil zakona, ki ga bomo pripravili, pri čemer bomo poudarek prenesli za zgodnje vključevanje, se pravi na sodelovanje v zgodnjih fazah priprave razvojnih in zakonskih predlogov, ko je sodelovanje tudi najbolj koristno, uskladitev ciljev pričakovanih rezultatov in učinkov pa najlažje doseči. Takšno sodelovanje hkrati omogoča manj zapletov v zaključni fazi postopka sprejema, še manj pa v postopku implementacije. Takšno vključevanje bomo pri ministrstvih tudi dosledno spodbujali in promovirali in kontrolirali v okviru že omenjene centralne kontrole kakovosti.

Drugič. Krepiti inovacijski potencial nevladnih organizacij. Podobno kot država sistematično podpira raziskave in razvoj inovacij v gospodarstvu mora inoviranje podpirati tudi v nevladnem sektorju. Le tako je namreč mogoče zagotoviti, da gredo dejavnosti in storitve, ki jih ljudem in skupnostim zagotavljajo nevladne organizacije v korak s časom in so prilagojene sodobnim potrebam uporabnikov. Potrebujemo sodoben nevladni sektor, ki se zna hitro in učinkovito odzivati na porajajoče se potrebe skupnosti.

Tretjič. Krepiti regionalno uravnotežen razvoj nevladnega sektorja. Država je dolžna poskrbeti, da so ljudem povsod dostopne podobne storitve in dejavnosti. Osrednja slovenska regija je trenutno daleč najrazvitejša, zato je treba ciljno okrepiti podporo po regijah, da se razlike zmanjšujejo.

Četrtič. Sodelovati z nevladnimi organizacijami pri krepitvi odpornosti družbe na populizem in polarizacijo. Kot smo napovedali že v koalicijski pogodbi želi vlada sodelovati s civilno družbo pri sistematičnem ozaveščanju prebivalcev o vladavini prava in državljanskih pravicah, pomenu udeležbe na volitvah, krepitvi družbene zavesti vse s ciljem krepiti odpornost skupnosti zoper sodobne populizme in škodljive polarizacije.

In petič. Nadalje krepiti razvoj kakovostnega prostovoljstva v vseh segmentih družbe. Prostovoljstvo ima v naši državi dolgo tradicijo in uživa široko podporo. Posebej bi tu izpostavila prostovoljna gasilska društva, ki pomembno prispevajo k varnosti in zaščiti ljudi in premoženja. Konstantno se tudi krepi, raste število prostovoljcev in ur prostovoljnega dela, kar kaže na močan solidarnostni čut med našimi prebivalci. Prostovoljstvo prispeva k povezovanju in s tem k družbeni koheziji, saj je pomembno za osebni in socialni razvoj otrok in mladih ter prinaša pozitivne učinke tako tistim, ki pomoč potrebujejo kot tistim, ki opravljajo različne prostovoljne aktivnosti. Pogosto pomeni tudi priložnost za socialno reintegracijo oseb. Zato je treba še naprej podpirati razvoj kakovostnega organiziranega prostovoljstva na vseh področjih in v vseh oblikah, ga spodbujati v šolstvu in vzgoji, pri podjetjih in v javnem sektorju.

Aktualna strategija razvoja nevladnih organizacij in prostovoljstva se izteče naslednje leto. Pripravili bomo novo in to na vključujoč način. Zgornje prioritete bodo izhodišča za pogovore z nevladnimi organizacijami.

In še področje, ki mu v svoji predstavitvi namenjam osrednjo vlog in ga mnogi, verjamem, pričakujejo, je sistem javnih uslužbencev in s tem povezan plačni sistem javnih uslužbencev. Prvo, kar želim zelo jasno poudariti še preden podam lastne pogled na vsebino je, da bom že za prvo sejo vlade predlagala imenovanje vladne pogajalske skupine za prenovo plačnega sistema in reševanje odprtih vprašanj. Ta pogajanja se bodo začela takoj, vsekakor še v mesecu juniju. Vlada pod vodstvo dr. Goloba bo zavezana k socialnemu dialogu in ga zato tudi namerava takoj odpreti. In drugo je, da se bomo pogajali z vsemi sindikati in ne samo s posameznimi. Pogajanja se bodo vodila izključno preko Ministrstva za javno upravo. Vsa ostala ministrstva pa bodo svoje pogajalce vključili v pogajalsko skupino, ki bo imenovana na prvi seji Vlade.

Veliko se je v preteklih dneh ugibalo glede pomena koalicijske pogodbe, kjer smo zapisali, da bomo skupaj s koalicijskimi partnerji ob upoštevanju specifik vseh skupin zaposlenih prenovili enotni plačni sistem javnih uslužbencev in v njem odpravili vse anomalije. Plačna skupina J ne bo več spregledana, spodbujali pa bomo motivirano in odgovorno delo ter ustrezen karierni razvoj. Plačni sistem, ki ga imamo danes, je bil uveden leta 2008, delno uveden. Takratni minister dr. Virant je prav ob zaključku mandata sklenil večletna pogajanja. Spomnim se, da so bila pričakovanja javnih uslužbencev takrat velika. Jasno, prav plače javnih uslužbencev so bile tiste, ki so zaradi vstopa v Evropsko unijo in lovljenje maastrichtskih pravil glede inflacije in višine javnega dolga več let stagnirale. In prav plačna reforma je obetala spremembo, predvsem je obetala, da se bodo plače javnim uslužbencem po skoraj desetletju stagnacije dvignile. Temeljni cilji plačnega sistema, ki se je začel uporabljati v drugi polovici 2008, so bili: vzpostavitev skupnega plačnega sistema za javne uslužbence in funkcionarje, določitev ustreznih razmerij med plačami javnih uslužbencev in funkcionarjev, vzpostavitev fleksibilnega plačnega sistema, ki bo višino plač bolj povezoval z učinkovitostjo in rezultati dela, ter transparenten in obvladljiv plačni sistem z vidika javnih financ. Namen uvedbe novega plačnega sistema je bil določiti skupne temelje sistema plač v javnem sektorju za uveljavitev načel enakega plačila za delo na primerljivih delovnih mestih, nazivih in funkcijah, za zagotovitev preglednosti, transparentnosti sistema plač ter stimulativnosti plač. Nov plačni sistem je nato še bistveno zmanjšal število dodatkov k plačam, od okrog 150 na osem, in s tem tudi obseg sredstev za dodatke in njihov delež v sredstvih za plače. Seveda vsi vemo, da je z zamenjavo oblasti v letu 2008 prišla tudi finančna kriza in s krizo varčevanje in varčevalo se je najprej na plačah javnih uslužbencev, prav tistih, ki so z velikim pričakovanjem pozdravili prehod na nov plačni sistem - plačni sistem, ki je že v osnovi predvidel odpravo nesorazmerij v roku dveh let, in sicer po četrtinah. Kriza je trajala dolgo. Dogovorjena dokončna odprava nesorazmerij v osnovnih plačah se je zgodila v letu 2012, a ob hkratnem znižanju osnovne plače za 8 %. Tudi napredovanja so bila ustavljena - enkrat se leto ni štelo, drugič se ni ocenjevalo, dodatkov ni bilo oziroma so ti bili skrajno omejeni, redna delovna uspešnost pa se je pričela izplačevati šele od julija 2020 naprej. Torej, dejansko lahko pritrdim, da plačni sistem nikoli ni bil dokončno uveden. Za funkcionarje, na primer, še vedno v nekaj določbah velja ZUJF. Dejstvo je pa tudi, da na maso plač ne vpliva zgolj plačna politika, temveč tudi gibanje števila zaposlenih v javnem sektorju. In kakšno je stanje danes? Za plače v javnem sektorju na letni ravni namenjamo okoli 5 milijard evrov bruto, 1 % povišanja plač torej pomeni približno 50 milijonov višje javnofinančne odhodke. Razmerja v plačah med poklicnimi skupinami so zaradi parcialnega povišanja plač določenim poklicnim skupinam in obvoda skupnega plačnega sistema, torej urejanja pravic v področni zakonodaji, porušena. Zadnje parcialno povišanje plač se je zgodilo novembra 2021 v dejavnosti zdravstva in socialnega varstva, sicer brez zdravnikov. Zlasti so porušena razmerja med direktorji in funkcionarji ter ostalimi zaposlenimi. Med tisoč najbolje plačanimi v javnem sektorju praktično ni funkcionarjev. Minimalna plača dosega 24. plačni razred na plačni lestvici od ena do 65 plačnega razreda. Približno 26 tisoč zaposlenih od skupaj 185 tisoč jih prejema minimalno plačo. Razmerje med plačo predsednika vlade in minimalno plačo znaša približno ena proti pet, ob prehodu v nov plačni sistem v letu 2008 je bilo to razmerje ena proti deset in pol.: Ker se vrednost plačnih razredov ne usklajujejo že več kot 10 let, so pred nami vedno nove zahteve po zvišanju plač za dva plačna razreda ali tri ali celo več. V teh letih so se zgolj poviševali izhodiščni plačni razredi in to ne vseh plačnih skupin, kar je dokončno porušlo plačna razmerja. Torej usklajevanje vrednosti plačnih razredov bi bolje ohranjalo plačna razmerja, a oboje hkrati ob enormnih finančnih učinkih ni možno. Povišanje izhodiščnih plačnih razredov delovnih mest za en plačni razred pomeni več kot 4 % povečanje mase plač. Večina delovnih mest je v dogovorih z leta 2008 pridobila dva ali tri plačne razrede, torej se je masa plač samo iz tega naslova povišala za 8 ali več odstotkov. Sistemske pomanjkljivosti plačnega sistema, premajhno upoštevanje specifik posameznih poklicnih skupin, povišanje mase plač zaradi ravnanj, ki so postali avtomatizem, pri čemer pa sistem nima ustreznih nastavkov za ustrezno plačilo strokovnjakov z redkejšimi kompetencami, premajhna možnost prilagajanja ponudbi in povpraševanju na trgu, deficitarnost. In danes smo priča zastoju v pogajanjih s sindikati z odprtima grožnjami sindikatov s stavko, nekatere stavke so tudi že napovedane.

Na mizi že imamo zahteve sindikatov, tudi napovedi stavk. Te zahteve gredo v smer povišanje vrednosti plačnih razredov plačne lestvice. Nazadnje se je vrednost plačnih razredov povišala 2011 za 0,55 %. Ponavljam, 1 5 povišanja pomeni povišanje javnih finančnih odhodkov za približno 50 milijonov na letni ravni. Odprava uravnilovke v spodnji tretjini plačne lestvice glede na povišanje minimalne plače. Zaposleni s srednješolsko ali celo višješolsko izobrazbo prejemajo danes minimalno plačo. Minimalna plača se od leta 2008 povišala za 100 %. Vzpostavitev ustreznejših razmerij v vrednotenju dela, višje uvrstitve delovnih mest in nazivov v plačne razrede glede na zadnje povišanje plač v dejavnosti zdravstva in socialnega varstva. Tu je bil finančni učinek povišanja plač zaposlenim v tej dejavnosti z novembra 2021, približno 123 milijonov evrov letno. In kateri sindikati so napovedali stavko? SVIZ, Visokošolski sindikat Slovenije, Sindikat zdravstva in socialnega varstva. Na mizi pa imamo tudi zahteve funkcionarjev in direktorjev. Višje uvrstitve v plačne razrede direktorjev, zahteve ravnateljev, načelnikov upravnih enot, direktorjev socialno-varstvenih zavodov, znanstveno-raziskovalnih zavodov, zdravstvenih zavodov, zavodov z dejavnostjo kulture in podobno. Zahteve sodnikov, tožilcev, županov, Varuha človekovih pravic, Računskega sodišča, Komisije za preprečevanje korupcije in podobno. Javnim uslužbencem so se uvrstitve delovnih mest in nazivov v plačne razrede povišale v letih 2016, 2017, 2018 in 2021. Funkcionarjem se plače niso višale, direktorjem pa v manjšem obsegu v letu 2018, vendar so razmerja med plačami direktorjev in funkcionarjev na eni strani in plačami javnih uslužbencev na drugi strani povsem porušena. Velika večina funkcionarjev in direktorjev ne napreduje v plačnih razredih, prav tako niso upravičeni do dodatkov do katerih so upravičeni javni uslužbenci. Med tisoč najbolje plačanimi v javnem sektorju ni ministrov in običajno tudi ne predsednika Vlade. Zaradi povišanja uvrstitev delovnih mest in nazivov v plačne razrede javnim uslužbencev imajo v mnogih primerih javni uslužbenci višje plače od njihovih šefov.

In kako naprej? Obnova socialnega dialoga. Uvodni sestanek z vsemi reprezentativnimi sindikati javnega sektorja in nato začetek pogajanj. Pogajanja bodo tekla dvotirno in sicer o samih plačah, razmerja, vrednosti plačnih razredov, plačne lestvice in o plačnem sistemu. Upoštevanje poklicnih specifik, deficitarnosti, omejevanja avtomatizmov, uveljavitev že dogovorjenih rešitev s sindikatom v preteklem obdobju in podobno. Sklenitev dogovora s socialnimi partnerji o politiki plač v javnem sektorju za prihodnje obdobje. Do septembra 2022 moramo skleniti dogovor glede usklajevanja plač in do 2024 dogovor o uvrstitve vseh poklicev v plačne razrede in razmerja med poklici med vsemi in med poklici posamezne plačne podskupine. Zagotoviti moramo predvidljivost ukrepov in javnofinančno vzdržnost plačne politike ter preprečevanje parcialnega povišanja plač posameznim poklicnim skupinam. In nazadnje, določiti moramo finančni okvir, ki ga bo nova vlada namenila za povišanje plač v javnem sektorju in skladno z dogovorom dinamiko izvajanja vsega dogovorjenega. Ta bo vključeval tudi povišanje plač direktorjev in funkcionarjev. Hvala lepa.

Hvala lepa za predstavitev.

Prehajamo na vprašanja članic in članov odbora za kandidatko, pri čemer se vprašanja lahko nanašajo na delovno področje Ministrstva za javno upravo kot ga določa 34.a člen Zakona o državni upravi. V kolikor se strinjate bom kandidatki za ministrico omogočila, da bo po predstavljenem vprašanj vsakega na primer petega člana odbora dobila besedo, da poda odgovore na do takrat postavljena vprašanja. Prav tako bom poslankam in poslancem, ki bodo postavili vprašanja in z odgovori kandidatke ne bodo zadovoljni omogočila, da postavijo dopolnjeno vprašanje oziroma da obrazložijo zahtevo za dopolnitev odgovora.

Bi želel kdo besedo? Gospa Alenka Jeraj, potem gospa Vida Čadonič Špelič.

Hvala lepa za besedo. Nekaj vprašanj, sicer sta pač prebrala določene stvari, ampak mogoče rabimo kakšno malo bolj podrobno obrazložitev.

Najprej, govorili ste o reorganizaciji upravnih enot. Kolikor vem je bila Upravna enota Ljubljana že reorganizirana in so se neke stvari spremenile za namenom, da bi bila bolj učinkovita. Ampak tisti, ki imajo kaj posla z njimi oziroma tudi ljudje, ki se na nas obračajo, se v glavnem pritožujejo za zamudi pri izdaji gradbenih dovoljenj, tudi drugih dovoljenj, ki jih morajo izdajati. Najbrž ni rešitev to, da potem ljudje hodijo si urejati osebne dokumente v, ne vem, Cerknico ali pa Grosuplje, kjer stvari naredijo hitreje, ampak je smiselno, da se pač na ljubljanski upravni enoti stvari uredijo tako kot je treba. Jaz razumem, da je to največja upravna enota in da je tudi tukaj verjetno največ vlog za gradbeno in podobno. Zanima me, če nameravate kaj pregledati kako so tudi ti uradniki učinkoviti. Če nekdo lahko pregleda, bom rekla, ne vem, sedaj tako malo na pamet govorim, deset vlog, en drug uradnik jih pa pet v istem času najbrž nekaj ni v redu, ali jih ne zna, ali niso dovolj kompetentni ljudje ali tudi pač se, bom rekla, kakšni tudi malo ne pretegnejo. Skratka, saj to je težava celotnega sistema, ker ne moreš tistih, ki delajo več in boljše nagraditi v resnici, kar je po moje potem tudi… Torej, najprej kako sama reorganizacija ne prinese nujno hitrejšega poslovanja, ampak velikokrat se potem spreminja sistemizacija se s tem še pol leta ali eno leto ukvarjajo in stvari samo še dalj stojijo, če se lahko tako izrazim. Najprej to vprašanje, kako, v kakšni smeri reorganizacija, malo časovnico, kako hitro to potem mislite, da bo ta naš javna uprava malo bolj učinkovita.

No, kar iz tega izhajam tudi v, prehajam v enotni plačni sistem. Kar nekaj stvari ste povedali. Dejansko minimalna plača je že na 24 plačilnem ali 25. plačilnem razredu, kar je za moj občutek absurd. Torej, nihče ne bi smel delati pod minimalno plačo in da mu država ta del doplačuje. V javni upravi teh je pa mislim, da 13 tisoč, če imam jaz podatek pravilen. Kaj nameravate v zvezi s tem narediti? Verjetno je rešitev, da je pač najnižji razred tudi minimalna plača. Nihče ne more biti pod tem in da mu država potem doplačuje.

Enotni plačni sistem,: kot ste povedala, je bil uvedel leta 2008 in od takrat, vsaj približno vemo koliko se bo za plače javnih uslužbencev uporabilo denarja. Prej vemo, da so najprej stavkali eni, potem drugi, pa se je to kar zviševalo. Zdaj recimo, da vemo koliko iz te skupne vreče za te plače dajemo in me zanima ali ste naklonjeni tem idejam, ki se pojavlja v zadnjem času že kar nekaj časa, da želijo zdravniki, policija, vojska, izstopiti iz enotnega plačnega sistema. Tudi mi smo, torej veliko se pogovarjali in razmišljali o tem, predvsem zato, ker vsi ti poklici nekako niso bili zadovoljni znotraj tega enotnega plačnega sistema, očitno nismo znali odgovoriti na probleme, ki se se pojavljali, čeprav se jaz spomnim, takrat ko smo uvajali ta sistem, je bilo rečeno, da bomo analizirali na vsake toliko časa, pogledali kaj se dogaja, odpravljali anomalije, ampak se mi zdi, da se jih je samo še več zgodilo, ker se je vsakič nekomu ustreglo pa kaj spremenilo, nismo odpravljali probleme v resnici, ampak smo delali nove. Tako, da me zanima. Kakšno je vaše stališče do tega, da za določene poklice ne bi veljal enotni plačni sistem?

In koncept, kako nagraditi tiste, ki delajo več in bolje. Mi imamo zdaj zelo tak nestimulativen sitem, ki v glavnem sili ljudi, da se pač ne trudijo preveč, ker vsi dobijo približno enako. Tista 3 procentna uspešnost je tako malo, da se na koncu ne splača. In še, če nekdo pride ves navdušen in bi ne vem kaj vse delal, pa potem vidi, da od tega v resnici nima nič, da so sodelavci z veliko manj trudi in angažmaja ravno tako plačani kot on, v bistvu na koncu potem še tiste, ki bi delali več, na pol silimo, da pa če delajo manj oziroma, da so vsi nekako približno enako. To je kar zahtevno. Meni je jasno, da to ni čarobne palice, ampak me vseeno zanima. Ali imate kakšno vizijo kako nagraditi tiste, ki delajo več in bolje in kako tudi v bistvu narediti to javno upravo, bom rekla, upravne enote in to bolj, da imajo res občutek, da so tam zaradi ljudi ne pa, da včasih še kaj malo počasneje naredijo zato, ker nekdo prosi, da zaradi notarja ali pa česarkoli rabi, da se stvari malo pospešijo, in delujejo v smislu, mene ne bo nobeden nekaj silil delati.

Pa še to, omenili ste sklad za nevladne organizacije. Meni se zdi, da je to malo, glede na to, da zdaj imamo državljani možnost dati celo 1 % pri dohodnini za nevladne organizacije, se mi zdi, da vseeno teh 5 milijonov, ki jih na vašem ministrstvu razdelite, včasih malo deluje tako. Nekdo kandidira na Ministrstvu za kulturo, tam ne dobi, potem gre pa na vaš razpis in tam dobi pa trikrat toliko kolikor bi tam dobil. Ali pa recimo za socialo ali pa kaj podobnega, ker normalno, da morajo biti nevladne organizacije in tudi mnoge upravljajo res pomembno funkcijo namesto države, tako da nimam težave s tem, ampak se mi zdi, da se je pa tukaj prav očitno nekaterim namenjalo mogoče tudi malo…, saj pač, kdor se je prijavil na razpis je dobil, ampak se mi zdi, da je vseeno bolj pravilna delitev po ministrstvih ker poznajo kaj posamezna nevladna organizacija dela, s katerega področja in da tisto ovrednoti. Tukaj na vašem ministrstvu je to precej bolj splošno, manj zahtevno recimo in tudi smo videli potem, ena društva, če primerjam z enim društvom, ki ga jaz vodim, kulturnim, da potem eno društvo dobi 200 tisoč evrov, recimo, ki je… Mislim, se mi zdi no, da s takimi sredstvi bi ne vem koliko organizacij lahko veliko dobrega naredili, pa potem je to dodeljeno nekomu, saj pravim, ne na podlagi so merila, in tako, ampak ne na podlagi res tistega kar dela in kar je doprinos na tistem področju kjer posamezna nevladna organizacija aktivna. Tukaj se mi zdi, da je malo to za razmisliti, pa tudi pregledati stvari. Ljudje, ki dobijo, torej nevladne organizacije, ki dobijo že na nekem ministrstvu sredstva, pa potem še tukaj, ker zdaj se je zgodilo to, da se sploh več ne prijavljajo na tisto področje, kjer so, kjer delujejo, na kulturi, sociali, ali ne vem, ampak se prijavijo rajši na vaš razpis, ker tam dobijo več. To je spet potem malo ..., saj pravim, da je vseeno, ministrstva vejo, na katerih področjih nekdo deluje humanitarno, invalidsko in to, in je najbrž boljši nadzor nad tem, nad porabo tudi in nad izvajanjem projektov tam, kakor pa recimo iz Ministrstva za javno upravo.

Hvala za odgovore.

Hvala.

Naslednja je gospa dr. Vida Čadonič Špelič in potem gospod Anton Šturbej.

Hvala za besedo predsedujoča.

Kolegice in kolegi! Spoštovana kandidatka lepo pozdravljena!

Rekli ste, da ste od leta 2008 javna uslužbenka. Čestitam! Jaz sem celo življenje in sem ponosna na to.

Čestitam vam, da ste pripravili dober program. Upam, da vam bo to, kar ste povedali, tudi v praksi uspelo.

Namreč, stopate v velike čevlje ministra, ki se je do sedaj res zelo, zelo trudil, da bi, tako kot ste sami rekli približal upravo ljudem. Ker sem bila do sedaj v službi na občini, moram tudi kot občinska uslužbenka reči, da je imel neverjeten posluh za lokalno samoupravo. Želim si, da bi tudi vi nadaljevali z njegovim delom.

Zdaj pa nekaj konkretnih vprašanj. Rekli ste, da zdaj delate na Agenciji za kmetijske trge, na velikem organu Ministrstva za kmetijstvo. Kmetje pravijo, da je veliko administracije. Ali ste mogoče sami, kot poznavalka upravnih procesov, tudi v sedanji službi uvedli kakšne novosti oziroma kakšne administrativne olajšave. Čisto tako, da vidimo, kako delujete v praksi.

Omenili ste, da je javni in realni sektor v konfliktu. Res je tako in to čutimo tisti, ki delamo v javnem sektorju in mislim, da je delno, to tudi upravičeno. Zaradi tega, ker se javni uslužbenci, ne glede na to, da sem zdaj par dni poslanka, vseeno štejem med javno uslužbenko, da se včasih ne znamo vživeti v vlogo našega uporabnika. In za njega je tisti problem, s katerim pride na ministrstvo, občino ali upravno enoto, največji. Za gospo ali gospoda za okencem, pa lahko morda minimalen. Zato mi je všeč, da ste med tremi svojimi ukrepi omenili najprej, da boste preverjali kvaliteto zakonodaje, kajti zakoni so pisani za ljudi. In bi me zelo zanimalo, kako, če imate že zdaj kakšen praktičen pogled. Všeč mi je, da ste rekli to in vas pri tem podpiram.

Drugo, zelo mi je všeč, da ste napovedali prenovo ZUP in tudi oseba, ki ste jo omenili, jo dobro poznam, in upam, da bo sodelovala, ker je prof. Kovačeva, pri prenovi ZUP, ker je res zastarel in se je dostikrat pokazalo, da je včasih bolj ovira kot pomoč, čeprav vemo, da je namenjen varstvu pravic strank.

Od tega se mi zdi najbolj pomembno, da se boste posvečali zaposlenim, kajti oni bojo izvajali vaš program. In izobraževanje in kompetenčni model za zaposlene je sigurno pot do večje kvalitete. Predvsem pazite, kako boste izbirali vodstveni kader. Ker, saj veste, tisti slovenski rek, da riba pri glavi smrdi.

Včasih, ko smo prihajali v državno upravo še pred, ali pa v Virantovih časih, smo morali najprej narediti velik izpit, potem pa tudi praktično usposabljanje. In predlagam vam, da razmislite, da bi vsakega, ki je na nivoju direktorja, recimo direktorji direktoratov, ali pa vodje upravnih enot, vse druge, izbiro prepuščam vam, da bi poslali na neko usposabljanje ali na občine ali tudi v gospodarstvo. Kajti, ko vidiš znotraj potreba tistega za katerega delaš lažje razumeš. Dolgo let sem delala na državni in kasneje na občinski ravni. In videla sem, da uradniki med seboj ne komunicirajo oziroma da so tisti, ki so v Ljubljani daleč od ljudi. Tisti, ki smo delali na občinah pa smo bili blizu ljudem, zato ker so nas našli, če drugje ne, pa na poti v službo, kar je bilo dobro. Zato bi bilo dobro, da mogoče stopite v stik in z gospodarstvo, preko Gospodarske zbornice, vsekakor pa z združenji, tremi združenji občin, ki bi vam ko boste delali z njimi in prepričan sem, da jih boste kmalu povabili na sestanek, znali povedati kje škriplje in vam tudi svetovati kako nadgraditi to sodelovanje.

In ko smo že pri uradnikih, pravilno ste ugotovili, da je treba, kot smo rekli, uradnike ne samo izobraziti, kot ste rekli, ampak tudi spodbuditi in tudi dograditi plačni sistem. Veste, senioriteta, to pomeni, da zelo dolgo sediš na enem delovnem mestu in če kimaš šefu tudi napreduješ vsake tri leta odkar je spet napredovanje sproščeno, kot ste rekli, še ni dovolj velik razlog, da dobiš 55. plačni razred. In to je več kot šef. Zato vas res prosim, da začnete v javni sistem sprejemati mlade, seveda po potrebi in pripravnike. Kot veste pripravniki malo stanejo, pa lahko veliko dajo javnemu sektorju. In skozi pripravnike boste tudi videli kdo od teh je sposoben biti dober javni uslužbenec in kdo nima rad javnega sektorja. Ker če nimaš rad javnega sektorja ne moreš biti dober javni uslužbenec. Zato vas k temu nagovarjam, da razmislite o uvedbi pripravništev, morda bom rekla eno številko, v ministrstvih in organih v sestavi do kakšnih 200 pripravnikov, ki bi začeli se graditi kot dobri uslužbenci.

Upravne enote seveda, tudi z njimi bo treba delati. Ene delajo boljše, druge manj. Sprašujem vas, ali podpirate, da bi določene naloge iz upravnih enot, ki so močno vezane na lokalno samoupravo prenesli morda na mestne občine? Kajti, znano je, da imamo mestne občine več zaposlenih in več strokovnjakov iz posameznih področij, manjše občine manj. Meni bi se zdelo to praktično.

Sedaj še nekaj o inšpekcijah. Ne zato, ker se imam za inšpektorico in imam inšpekcije rada, ampak moram vas opomniti, da boste morali dati inšpekcijskim službam veliko pozornosti. Verjetno bo treba, tako kot ZUP, prenoviti tudi Zakon o inšpekcijskem nadzoru. Niste omenili inšpekcijskega sveta. Nič ne da, vam ga omenjam jaz. Inšpekcije so zame največji preventivni organ v tej državi. Samo delovati morajo v skladu z zakonodajo in voditi jih morajo kompetentni ljudje, ki poznajo področje, ki ga vodijo, ki poznajo ZUP in ki poznajo Zakon o inšpekcijskem nadzoru.

Sedaj moram omeniti še medobčinske inšpektorate oziroma medobčinske organe, to se pravi povezovanje več, predvsem manjših občin. Niste jih omenili. Priporočam vam jih v razmislek. Mislim, da dobro delajo in mislim, da jih morate podpreti. Sedanji minister je ustanovil nov direktorat za lokalno samoupravo in je dvignil lokalno samoupravo na nivo direktorja. To je povedno in predlagam vam, da tako tudi ostane oziroma da jih nadgradite. Preko teh sodelavcev boste imeli direkten kontakt z lokalno samoupravo in z občinami, ki to potrebujejo in si želijo.

In še za konec. Morda provokativno vprašanje. Ali je po vašem v tem trenutku preveč, premalo ali ravno prav javnih uslužbencev? Če sem vas prav razumela, se zavzemate za ureditev plačnega sistema, in prav je tako. Pri tem res ne pozabite na direktorje javnih zavodov, ki imajo nizke plače, na župane - zdaj govorim iz lastnih izkušenj -, ki imajo nizke plače in jim so z uredbami določene tako direktorjem kot županom. In če hočemo dobro javno upravo, moramo začeti na začetku, tj. pri občinah. Zato vam želim pri tem srečno roko.

Hvala.

Še gospod Anton Šturbej.

Hvala, predsedujoča. Spoštovana kandidatinja, spoštovani kolegi in kolegice.

V koalicijski pogodbi koalicijski partnerji kot prioriteto navajate policentrični regionalni razvoj v obliki manjšega števila avtonomnih regij. Ali menite, da je potrebno ponovno preučiti in prilagoditi financiranje občin? In če da zakaj? Kot eno izmed prioritet koalicijski partnerji omenjate skladen in enakomeren regionalni razvoj in decentralizacijo ter dekoncentracijo državnih institucij. Vse navedeno je že več let del programa SDS, zato si neuspešno prizadevamo že vsaj 2 desetletji. Na pobudo Državnega sveta Republike Slovenije so bile v sodelovanju s praktično vsemi obstoječimi področnimi strokovnjaki in pod vodstvom vodilnih ekspertov že pripravljene ustrezne pravne podlage in v sporazumu s predstavniki lokalne samouprave določeno število pokrajin. Tako je praktično že vse pripravljeno za dejansko izvedbo regionalizacije. Ali ste seznanjeni z obstoječim projektom Državnega sveta? Ali se boste zavzemali za njegovo uresničitev in ali se strinjate, da bi regionalizacija pripomogla tudi k revitalizaciji podeželskih naselij? In koliko časa menite, da bi potrebovali za izvedbo regionalizacije?

Hvala.

Hvala.

Gospa kandidatka, vam kar dajem besedo za odgovore.

Hvala.

Zdaj če začnem z upravnimi enotami. V okviru reorganizacije upravnih enot sem govorila v okviru reorganizacije procesov, prevetritve procesov in zasledovanje ciljev, ki morajo odražati splošne prioritete, torej digitalno, zeleno in družbeno odgovorno. Prepričana sem, da 58 upravnih enot, ki jih danes imamo in ne sledijo nobenem teritorialnem pristopu, ki ga imamo na katerikoli drugi ravni, recimo, ne vem, centrov za socialno delo ali zavodov Republike Slovenije za zaposlovanje ali številu občin in tako naprej, ni ustrezno in ni učinkovito. In sploh ne v luči tega, kar je tudi gospa Vida Čadonič Špelič omenjala – v luči sodelovanja in iskanju sinergij tudi z lokalnimi skupnostmi. Gradbena dovoljenja so eno tipičnih področij, kjer je treba iskati sinergije tudi z lokalnimi skupnostmi. Strinjam se, in to sem tudi v svoji predstavitvi poudarila, že upravna statistika bi nam morala dati dovolj dobre podatke tudi o tem, kako obravnava posameznih postopkov glede posameznih storitev poteka tudi na ravni posameznega zaposlenega. Je pa res, da so te zadeve velikokrat med sabo tudi neprimerljive. Neko gradbeno dovoljenje za recimo, ne vem, enodružinsko hišo ni enako gradbenem dovoljenju recimo za, ne vem, neko proizvodno dejavnost, ki se bo postavila in bo zaposlovala potem recimo, ne vem, 100, 200 ljudi. Tako, da te stvari med sabo niso primerljive popolnoma. V nekaterih delih so, recimo, pri izdaji dovoljenj za tujce sigurno so, je pa potrebno razmišljati in v to smer bo tudi ta reorganizacija upravnih enot šla, tudi mogoče v specializaciji določenih nalog, ki jih upravne enote izvajajo. Zdaj, če recimo čisto logično pomislimo, kajne. 58 upravnih enot mora izvajat vse storitve, ki jih upravne enote izvajajo, ne glede na to, kako zahtevni ti postopki so ali pa enostavni. Če bi recimo naloge specializiral, bi imel znanje zbrano na enem mestu in bi recimo tudi posamezni postopki bolj zapletene narave bolj učinkovito, v to sem prepričana, tekli. Tudi zaradi prenosa znanja, ki se znotraj specializacije takega organa lahko izvede.

V luči reorganizacije upravnih enot, ki jo jaz vidim tudi v okviru dvanajstih razvojnih statističnih regij, ki jih že imamo, mogoče lahko tudi v tej luči iščemo ta policentrični regionalni razvoj. Jaz, meni je znano, da že vrsto let ni političnega soglasja glede tega, kaj bi pokrajine, morebitne pokrajine, naj počele; ni soglasja niti o številu teh pokrajin, niti o mejah teh pokrajin, ampak vseeno, lahko pa razmišljamo, da te pokrajine mogoče ne bi bile politične pokrajine, ampak mogoče bolj administrativne pokrajine, ki bi opravljale neke upravne administrativne naloge, torej, naloge, ki bi jih prenašal tako iz države ravni, kot tudi z lokalne ravni, na regionalni razvoj. Že danes imamo regionalne razvojne agencije, ki nekaj teh nalog že sedaj opravljajo. Nekatere naloge, na primer, ne vem, regionalno prostorsko načrtovanje, bi lahko dodatno prenesli na take agencije.

Glede plačnega sistema. Jaz se strinjam, da v bistvu ni neke posebne logike o tem, da imamo 13 tisoč zaposlenih pod minimalno plačo, torej, iz druge blagajne potem dodaja javni sektor za plačilo teh plač, je pa vsekakor na mestu, da se skupaj z sindikati, kajne, tudi usedemo in pogovorimo in vidimo, kako naprej. Meni osebno recimo tudi ni logično, da se plačni, plačna lestvica začne pri 11. plačnem razredu, zakaj ne pri 1. plačnem razredu. Mogoče se lahko dogovorimo tudi o novi plačni lestvici, mogoče se lahko dogovorimo o višji plačni lestvici, mogoče, ne vem, gredo lahko dogovori tudi v smeri ne 4 procentov med posameznimi plačnimi razredi, ampak manj ali več, pa pač v luči tega iskanja, potem možnega.

Vsekakor - vsekakor – je pa nujno ponovno vzpostaviti razmerja med posameznimi plačnimi skupinami in mislim tudi, da je na mestu pogovor, ki ga, - to je pa res moje osebno mnenje -, pogovor o tem, kako vrednotimo posamezne poklice znotraj plačnega sistema. Po mojem mnenju imamo v tem trenutku kar rigiden sistem, ki primarno upošteva stopnjo izobrazbe zaposlenega in manj nalogo, ki jo ta zaposleni uporablja. In zdaj, če dam čisto eno tako primerjavo, ki je meni najbližje; kozarec vode v puščavi ni enako vreden, kot kozarec vode v Ljubljani. Torej, hm, čisto uvodoma sem povedala, da javni sektor opravlja poslanstvo, skrbi za javni interes, javno dobro, torej kako bomo mi vrednotili delo medicinske sestre, za katero vemo, da jo potrebujemo ali, kako bomo vrednotili delo negovalke ali kako bomo ovrednotili delo kuharja, mora postati ponovno, moramo ponovno to ovrednotit in se pogovorit. Medicinske sestre potrebujemo, kot potrebujemo negovalke in tudi kuharje potrebujemo in če jih bomo želeli imeti, jih bomo morali tudi plačati, ustrezno, če ne bomo priča temu, da bodo odhajali v poklice, kjer so pogoji dela lažji, kjer bodo njihove družine mogoče imele več od njih, hkrati bodo pa bolje zaslužili.

Glede enotnega plačnega sistema in izstopov posameznih skupin zaposlenih iz tega enotnega plačnega sistema, osebno temu nisem naklonjena, tudi ne vidim posebnih prednosti tega. Mi vemo, kakšno maso plač lahko namenimo za plačilo javnih uslužbencev in ta masa ne more biti nič: višja, če posamezna skupina izstopi iz plačnega sistema. To bi mogoče v tem primeru, vem da najbolj vztrajna zahteva po izstopu je straniška zahteva po izstopu, ampak recimo, če bi preračunali koliko za zdravnike namenimo na letni ravni, bi to pomenilo potem, kaj, da se zdravniki v najvišjih plačnih razredih odpovedujejo delu svoje plače zato, da svojim kolegom, ki šele vstopajo, lahko ponudijo višje plače. Mislim, da ne, da to ni ta namen. Ampak hkrati mi, in to je moja zaveza, se moramo dogovoriti o tem kakšen je tisti, kakšna je tista finančna masa za katero bomo našli soglasje in jo bomo namenjali za delovanje javnega sistema, torej za financiranje plač javnih uslužbencev.

Nagrajevanje. Za delo tistih, ki opravljajo več oziroma delo opravljajo bolje. Jaz se strinjam s tem. Tudi sama sem veliko delala na tem. Je pa potrebno tukaj zelo jasno povedati, da nagrajevanja v bistvu ni bilo, je šele zdaj, leto in pol se nagrajuje redna delovna uspešnost. Do julija 2020 tega dodatka ni bilo. Torej tudi same vodje niso imeli te možnosti, da bi nagrajevali bolje opravljeno delo. Ampak vseeno, na tem mestu želim poudariti in to je tudi neka tema, ki se potem tudi še naprej odpira. Sistem je lahko najboljši, ampak vedno vzdrži presoja oziroma pade na ljudeh, z ljudmi. Če mi vodij ne bomo izbirali, torej srednjega menedžmenta ne bomo izbirali na ustrezni podlagi, torej takih oseb, ki bodo imeli ustrezna menedžerska znanja, da bodo znali odrejati delo in potem to delo tudi vrednoti, imamo lahko najboljši možni sistem, pa ta sistem ne bo deloval. Jaz sem se v okviru službe v kateri sem še vedno zaposlena, ukvarjala prav s tem, kako zagotoviti, da se bo 2 % osnovnih plač kolikor se letno namenja za izplačilo redne delovne uspešnosti, dodeljevalo tistim, ki si to zaslužijo, hkrati pa tisti, ki bi to dobili, prejeli tak dodatek, da bi se jim to tudi poznalo, ane ker to je dvorezno. Torej na eni strani je treba nagraditi, prepoznati dobro opravljeno delo in na drugi strani to dobro opravljeno delo se mora tudi poznati na bančnem računu, ko prejmete plačo. In takrat smo mi v bistvu pripravili eno tako prav matematično formulo, šli smo po Gausovi krivulji in smo rekli, 20 % zaposlenih je lahko izrednih, torej 20 % po Gausovi krivulji je lahko tistih, ki so nadpovprečni. Pa smo rekli, okej, ne bomo šli ravno na 20 %, gremo na 50 % zaposlenih pri nas, ker smo res dobri, imamo 50 % zaposlenih, ki so nadpovprečni. Zdaj, ne vem koliko poznate to, ampak redna delovna uspešnost se ocenjuje po zelo podobnih merilih kot letna ocena, kot sedaj letna ocena, ima pet meril, pet točk je možno dodeliti posameznemu zaposlenemu in smo rekli, v vsakemu oddelku je lahko samo eden, ki je zvezda, ki je dobil vseh pet točk in potem ostale točke smo razdelili zopet po Gausovi krivulji s tem, da več kot polovica teh točk ni mogla dobiti. Ko smo po četrtem ocenjevanju naredili evalvacijo tega, smo ugotovili, da tisti, ki so prejemali 5 točk, torej vse možne točke, so bili konstanta. Konstantno eni in isti so prejemali pet točk. Torej zvezde. In vsi dejansko tudi vemo kdo so tiste zvezde, saj, vsi vemo, vedo šefi, vedo zaposleni, vsi vedo kdo so zvezde. Ostali del lestvice je pa variiral. In na koncu leta je prišlo tako, da so vsi zaposleni znotraj oddelka bolj ali manj pač dobili vsaj eno točko, torej tudi tisti, ki si niso zaslužili. Kaj hočem s tem povedati? Lahko imate najboljši možni sistem, ne vem kako matematično utemeljen, če želite, ampak na koncu je vedno vodja tisti, ki to oceno podeli in vodja je tisti, ki mora imeti res javna merila in podpirati tudi to vašo idejo, da želite res nagrajevati najboljše javne uslužbence. V tej luči, jaz mislim, da je nujno, res nujno, da postavimo merila izbire šefov. Recimo za najvišja delovna mesta v državni upravi, za direktorje, generalne sekretarje, generalne direktorje, je uradniški svet že postavil merila, ki so relativno podobna tistim v zasebnem sektorju. Preverjajo se res managerske in ne samo strokovne kompetence kandidatov, ampak tudi managerske upravljavske sposobnosti kandidatov. Nižje, ko pogledamo srednji management, tega ni. Prevečkrat se dogaja, da ravno najboljše zaposlene, najboljše strokovce postavimo za šefe, in se potem šele sprašujemo, ali ta zaposleni je res primeren za to, da je tudi šef. In tu mislim, da moramo našo javno upravo, državno upravo približati miselnosti zasebnega sektorja. Upravljanje javne uprave je tisto, ki bo dalo na koncu tudi rezultate, tisto, ki bo tudi dalo kakovostne storitve, manj administrativnih ovir, hitrejše postopke in zadovoljne stranke.

Glede sklada za nevladne organizacije, kar ste me, spoštovana gospa Jerajeva, spraševala, kot je meni znano, je dvojno financiranje prepovedano na vseh ravneh. Torej, v bistvu, za isto zadevo ni možno dvakrat financirati, ne glede na to, za katera sredstva gre. Ali gre za nacionalna sredstva, ali gre za evropska sredstva. Ministrstvo za javno upravo razpisuje horizontalne vsebine, torej ne nujno strogo področno vsebino, in mislim, ne vem, če sem pravilno ujela, ampak predvidevam, da ste omenili, da ste se referirala na zadnji razpis za digitalizacijo v javnem sektorju, so bila merila na tem razpisu Ministrstva za javno upravo, slučajno poznam ta razpis, strožje določena, kot so podobni razpisi, recimo, ko jih razpisuje Slovenski podjetniški sklad. Tako, da, ne vem, kako bi lahko prišlo do dvojnega financiranja istih vsebin. Se pa strinjam, vertikalne vsebine, silosne vsebine, je primerneje, da jih financirajo pristojna ministrstva, ampak za horizontalne vsebine je pa pristojno Ministrstvo za javno upravo.

Glede administrativnih olajšav in mojega dela na Agenciji za kmetijske trge in razvoj podeželja. Jaz sem na agenciji zaposlena dve leti. V okviru tega sem tudi delala tudi na odpravi administrativnih ovir, in sicer na Sektorju za razvoj podeželja, kjer smo, ne vem, koliko vam je znano, ampak postopke bistveno skrajšali. In v bistvu obravnavo vlog skrajšali iz najdaljših leto in pol, recimo, kjer so bili najbolj zapleteni razpisi, na 3 mesece obravnave, kar mislim, da je kar velik dosežek. Moram reči, da je to bil projekt vodstva, to je pač tako velike spremembe v načinu dela ni možno izvajati drugače, kakor vodeno z vrha navzdol. Ampak mi smo izkoristili to, da so vsi procesi znotraj Agencije digitalizirani. In smo rekli, sedaj, ko imamo digitalizirano praktično vse, ni več nobene potrebe, da lahko enak postopek, ali pa da moramo enak postopek obravnavati na enak način. Na eni vlogi lahko dela tudi 5 ljudi hkrati. In s tem smo v bistvu, z delitvijo dela, bistveno, bistveno skrajšali samo obravnavo vlog, kar se kaže tudi v zadovoljstvu naših uporabnikov. Tako, da to je ena takih, recimo, administrativnih ovir, ki je bila odpravljena.

Druga, recimo, na kateri se sistematično dela, in se pripravlja tudi v luči novega strateškega okvira za prihodnje obdobje, je pregled meril. Mnogokrat so merila določena, pač so določena, in potem se na koncu ugotavlja, da teh meril ni možno ustrezno oceniti, ovrednotiti in prav iz tega vidika smo šli gledati, kaj so tista merila, ki so nepotrebna, ker so zato, da so. In kaj so tista merila, ki nam dejansko povedo več o kvaliteti pripravljenega, prijavljenega projekta tako, da v bistvu torej na eni strani procesno na drugi strani pa kvalitativni pregled.

Jaz se strinjam z vami, da se javni uslužbenci prevečkrat ne znamo vživeti v vlogo naše stranke ali uporabnika in to je narobe. Točno to je tisto, čemur jaz želim dati večji poudarek in čemu je bila posvečena tudi ta moja predstavitev in mislim, da z ustreznim usposabljanjem in izobraževanjem javnih uslužbencev tudi v tej luči torej tudi iz tega vidika lahko veliko dosežemo. Moje osebno prepričanje je, da vsi mi radi delamo dobro in smo za svoje delo pohvaljeni in prepoznani in v bistvu stvar vodstva je tista, ki mora pokazati smer, v katero želimo iti in moja usmeritev sigurno bo uporabniška izkušnja torej k stranki, k uporabniku. Mi smo tu, da zagotavljamo storitve svojim strankam svojim uporabnikom te stranke pa so lahko fizične osebe včasih v pravo včasih pa tudi sam javni sektor kot tak. V ta namen sem razmišljala o tem, da bi tudi ustanovila strateški svet za prenovo poslovanja javne uprave bi rekla v tem smislu torej ZUP-a, ZIN-a, potem same regulative in v ta strateški svet bi vsekakor, če bi do njega prišla vključila tako stroko torej tako dr. Polonco Kovač, ki jo res cenim na tem področju pa tudi predstavnike gospodarstva pa tudi predstavnike občin, nevladnih organizacij torej široko prav, zato da se ta uporabniška izkušnja izboljša in prav zato, da se, potem tudi stopnja zaupanja naš državljank in državljanov v javne institucije dvigne. Plačni sistem mladi pripravniki. Tisto, kar jaz opažam in to je zopet moje osebno mnenje je, da je ta plačni sistem v bistvu javna uprava v zadnjem času sploh v teh razmerah na trgu dela, kjer v bistvu je dela dovolj niti ni tako zanimiv, ker so plače res nizke. Pripravnik začne z minimalno plačo torej z 24. plačnim razredom in sedaj, če vemo, da gre tu za visoko izobraženega posameznika je mogoče to res nizko plačilo in enako tudi potem naši mladi, ki se vključujejo v sam sistem javnih uslužbencev štartajo zelo nizko se pa strinjam z vami so mnogokrat zelo zavzeti za delo, veliko naredijo, ampak na neki način ta sistem za njih ni dovolj stimulativen tudi iz tega vidika sploh, ker gre za mlade, ki so na začetku svoje poti, ustvarjajo si družine, želijo si ustvariti dom torej v bistvu torej potrebujejo višja sredstva kot jim v tem trenutku namenjamo, ampak kako to rešiti? Vsekakor v dialogu s socialnimi partnerji torej to je tisto, kar sem govorila ponovno vrednotenje, ampak tudi vzpostavitev ustreznih razmerij znotraj sistema. Je pa dejstvo, da pridobljenih privilegijev, kar recimo 55. plačni razred to vsekakor je ne bo moč odvzeti ali pa nihče niti tega ne načrtuje, da bi storil torej lahko samo sistem za v naprej prilagajamo in delamo boljšega.

Upravne enote. Jaz vidim reorganizacijo pravnih enot prav na tak način v bistvu iskanje sinergij tudi z lokalnimi skupnostmi in potem mogoče specializacijo posameznih nalog upravnih enot, ki jih vršijo. Sedaj kako ali bi določene naloge prenesli prav na mestne občine? Ne vem. o tem bi bilo treba pogledati ali je to izvedljivo, kaj bi to pomenilo, katere naloge če bi pa vsekakor premislila tudi v to smer.

Zakon o inšpekcijskem nadzoru moj eden najožjih predvidenih sodelavcev je tudi inšpektor tako, da smo se veliko pogovarjali tudi o tem zakonu v okviru prenove ZUP-a vidim tudi prenovo ZIN-a predvsem pa mislim, da bi na ravni inšpekcijskih služb tudi lahko iskali določene sinergije, recimo v okviru podpornih nalog, ki se vršijo, kadrovske službe, ne vem, zagotavljanje službenih vozil in tako naprej. In tudi kot mi je ta moj sodelavec tudi povedal, sam svet ne opravlja te funkcije, ki bi jo moral. Torej usmerjal naloge inšpektorjev. Bolj se res ukvarjajo, tako mi je preneseno, s posamičnimi primeri, kar niti ni mesto in funkcija sveta.

Preveč ali premalo ali ravno prav javnih uslužbencev. Jaz bi rekla, da so samo nepravilno razporejeni javni uslužbenci. Torej, ne preveč, ne premalo, ravno prav.

Policentrični razvoj, regionalni razvoj, sem že uvodoma povedala. V bistvu jaz ta razvoj vidim bolj v okviru administrativnega razvoja kot političnega razvoja dodatne ravni državne uprave. Hvala.