Lep pozdrav vsem. Pričenjam 13. sejo Odbora za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo.

Imamo dva nadomestna člana danes, poslanka Lucija Tacer nadomešča poslanko mag. Tamaro Kozlovič in poslanec Damijan Zrim nadomešča poslanca Jonasa Žnidaršiča.

K dnevnemu redu seje ni bilo predlogov za razširitev oziroma za umik zadeve in je določen dnevni red kot je bil opredeljen s sklicem.

In prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA OBRAVNAVO LETNEGA POROČILA INFORMACIJSKEGA POOBLAŠČENCA ZA LETO 2022, ki je objavljeno na spletnih straneh državnega zbora.

Kot gradivo imamo na voljo še mnenje Komisije Državnega sveta za državno ureditev z dne 13. 9. 2023.

K tej točki dnevnega reda smo vabili Informacijsko pooblaščenko oziroma institut Informacijskega pooblaščenca, Ministrstvo za javno upravo in Državni svet.

Letno poročilo informacijskega pooblaščenca za leto 2022 je bilo dne 25. 5. 2023 posredovano Državnemu zboru na podlagi 14. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu, Odbor za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo pa ga bo obravnaval na podlagi četrtega odstavka 41. člena Poslovnika Državnega zbora.

In pričenjamo z obravnavo poročila in najprej dajem besedo Informacijski pooblaščenki, gospe Mojci Prelesnik. Izvolite.

Hvala lepa. Lep pozdrav vsem skupaj. Jaz bom zelo na kratko predstavila poročilo, ki je pred vami, tako da res bom probala čim bolj strniti svoje misli.

Za začetek bi rada poudarila, da je bilo leto 2022 za razvoj obeh pravnih področij, torej tako za dostop do informacij javnega značaja kot varstvo osebnih podatkov izjemno pomembno leto. Konec lanskega leta smo končno tudi v Sloveniji dobili Zakon o varstvu osebnih podatkov, torej nacionalni predpis, ki ga je terjala evropska Uredba o varstvu podatkov. Začeli smo ga uporabljati pa letos januarja. No in na drugi strani, res to tudi pozdravljamo, začetek zakonodajnega postopka za ratifikacijo Konvencije Sveta Evrope o dostopu do uradnih dokumentov, bolj je znana ta konvencija kot Tromsř konvencija. Mi kot organ smo že od leta 2009 opozarjali na nujnost, da Slovenija to uredi, sploh zato, ker je Slovenija bila v tisti prvi skupini držav podpisnic leta 2009 in potem ves ta čas ni bilo te politične volje, da bi do te ratifikacije prišlo. Tako da to se je zdaj zgodilo končno v lanskem letu.

Zdaj, kar se tiče področja Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, kot vsako leto rečem, tudi letos je število pritožbenih zadev naraslo na skoraj 700, 696 konkretno. V letu prej smo jih imeli 539, se pravi spet velik porast, ne. Razveseljiva je novica, da molki ne naraščajo več. Sicer jih je še vedno preveč, 241 jih je bilo, v lanskem letu 244, ampak po dolgih letih smo končno uspeli ta trend kljub vsemu obrniti. Razveseljivo je tudi to, da je število pritožb zoper državne organe upadlo, 283 jih je bilo, v letu prej 338, vendar pa žal seveda so nara…, je naraslo število pritožb zoper druge zavezance. Zlasti so tukaj javni zavodi, druge osebe javnega prava. Tukaj vidimo, da gre v resnici za pomanjkanje znanja, tako področnega ZDIZ-a, kot Zakona o splošnem upravnem postopku.

Kar se molkov tiče, ker, kot sem prej omenila, so sicer padli, ampak žal največ teh molkov je med organi državne uprave, torej ministrstva, organi v sestavi, potem, sicer jih je nekoliko manj kot leto poprej, ampak še vseeno jih je tukaj največ, potem sledijo javni zavodi in potem občine.

Zdaj, da se odločbe informacijskega pooblaščenca spoštujejo, kažeta zlasti dva pokazatelja. Prvi je, da je bilo v lanskem letu zopet malo število tožb vloženih zoper naše odločbe, manj kot 10 %, zoper manj kot 10 % izdanih odločb, 35 tožb konkretno, no in pa, da smo izdali res samo eno odločbo o prekršku na področju dostopa do informacij javnega značaja, govorim, kjer smo izrekli potem globo, ampak, skratka odločbe informacijskega pooblaščenca se spoštujejo.

Zdaj, kaj svetujemo? Kot organ seveda apeliramo vedno na organe, delujte proaktivno, transparentno, torej in držite se zakonitih rokov takrat, ko odločate po zahtevi. Tudi pri informacijskem pooblaščencu se trudimo, da zadeve rešimo čim prej in pri nas je povprečen čas reševanja zadeve 30 dni. Govorim o meritornih odločbah, ne o molkih, seveda molk v resnici obravnavamo takoj.

Zdaj, kaj ugotavljamo, je žal to, da je spet poraslo število zadev, ko se organi sklicujejo na zlorabo pravic. Torej, na zlorabo kot izjemo od prostega dostopa. Zloraba pravice je v resnici skrajno sredstvo in tudi sodna praksa se je že kar izoblikovala, tako da to ni, bom rekla, en tak institut, ki naj bi se splošno uporabljal. Opozorila sem tudi na pomanjkljivo znanje uradnih oseb za dostop do informacij javnega značaja. Zato se nam je zdelo ključno, da tudi v letnem poročilu poudarimo, da naj organi imenujejo osebe, ki imajo znanje s tega področja, ne samo, da se pač, bom rekla po domače, to pokljuka, uradno osebo imenuje, v resnici pa nima potrebnega znanja.

Ugotavljamo tudi, da je zopet poraslo število zadev, ko prosilci od zavezancev ne zahtevajo dokumentov za to, čemur je seveda ZDIS namenjen, ampak pričakujejo pojasnila, mnenja, neke razlage, stališča. ZDIS seveda ni orodje za to. Poudarjam, ZDIS je orodje za obstoječi dokument. Tukaj se lahko prosilci naslonijo mogoče na uredbo o upravnem poslovanju, nikakor pa informacijski pooblaščenec nima te možnosti, da bi organu odredil, da mora določen dokument izdelati ali pa določeno mnenje sprejeti.

Zdaj, na kratko še, kar se tiče področja varstva osebnih podatkov. Zakaj je bilo tako pomembno, da je bil ZVOP-2 sprejet? Zato, ker smo šele s tem v bistvu dobili celotni zakonodajni paket, skladno z evropsko uredbo o varstvu podatkov, nenazadnje tudi informacijski pooblaščenec šele od konca januarja lahko izreka globe tudi za kršitev evropske uredbe o varstvu podatkov, prej tega seveda ni mogel. V lanskem letu smo prejeli tisoč 30 prijav za uvedbo inšpekcijskega postopka in, žal preveč, 160 pritožb zaradi kršitve pravic posameznikov, to je velika številka, to je velika številka.

Zdaj, ključni, ključni problem je, da zavezanci ne zagotovijo informacij posamezniku, torej teh informacij kot to nalaga evropska uredba in tudi nimajo notranjih postopkov za obravnavo in pa za zagotavljanje pravic posameznikov. To, opozarjam, to niso tiste klasične kršitve, ampak je zagotavljanje pravic posameznikom, zato sem rekla, da je tega odločno preveč, ker je zavedanje, bom rekla, upravljavcev zbirk osebnih podatkov v tem segmentu prenizko.

Zdaj, naraslo je zopet število "data breach notification-ov", torej teh neke vrste samoprijav, ki jih upravljavci podajo k informacijskemu pooblaščencu, ko ugotovijo, da je v njihovi instituciji prišlo do kršitve. Zdaj, seveda je sprememba ta, da Informacijski pooblaščenec v primeru, da te samoprijave zavezanec ne poda, tudi predvidena globa. Tako da, žal je tako, da so stvari funkcionalne, če nas udarijo po žepu. Ključna je tudi ta vloga informacijskega pooblaščenca glede izobraževanja in ozaveščanja. Mi smo na področju varstva osebnih podatkov svetovali preko 2 tisoč 300 subjektov, tako v pisnih mnenjih kot v dežurstvu po telefonu, izvedli smo 53 brezplačnih predavanj za zavezance, imeli smo tudi kar nekaj teh akcij preden smo uvedli inšpekcijo oz. prav za to, da ni potrebno izvesti inšpekcije, ker nenazadnje kaj je cilj, cilj je vzpostavitev zakonitega stanja ne samo kaznovanje, tako da, torej nam se je zdelo, še vedno se nam zdi, da je v bistvu ta izobraževalna funkcija informacijskega pooblaščenca zelo pomembna. No in v lanskem letu smo vložili tudi zahtevo za oceno ustavnosti Zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranju terorizma. Tukaj smo v bistvu uvedli inšpekcijski postopek, ker je prišlo do suma nezakonitega vpogleda v zbirke osebnih podatkov s strani tega urada in smo seveda ugotovili, da so zakonske določbe absolutno preširoke, preohlapna pooblastila so tega urada, po našem trdnem prepričanju so v nasprotju z 38. členom Ustave. Zakon namreč ni dovolj jasen, ni določen, ni lex certa, torej da bi državljani v resnici vedeli, kaj se z njihovimi osebnimi podatki dogaja. Urad lahko po tem zakonu praktično dostopa do katerihkoli podatkov s katerimi razpolagajo zavezanci, tudi državni organi, tudi nosilci javnih pooblastil, praktično nobenih omejitev glede nalog urada ni, praktično omogoča arbitrarno odločanje in to se je tudi pokazalo v primeru teh anonimk. Uradu nenazadnje sporočajo podatke o kaznivih dejanjih tudi Državno tožilstvo, drugi državni organi, sodišča, še več, celo prekrškovni postopki ne samo kazniva dejanja, vsi prekrškovni postopki, torej tudi tisti, ki so skrajno minorni in ugotovili smo, da urad ne zagotavlja pravice do seznanitve z lastnimi osebnimi podatki. Torej, praktično državljani ne vemo kaj se z našimi osebnimi podatki pri tem uradu dogaja.

Zdaj za zaključek jaz bi rekla, da lahko z gotovostjo rečem, da se glede na porast zadev na obeh pravnih področjih, da se državljani teh svojih pravic, obeh svojih pravic katere pokriva informacijski pooblaščenec, vedno bolj zavedajo. To je seveda pohvalno. Zakon o dostopu do informacij javnega značaja letos praznuje tudi svojo 20-letnico, okrogli jubilej. Gre za izrazito dober, široko uporabljen zakon, ZVOP pa zdaj je seveda ZVOP-2 pa zdaj piše svoje prvo leto. Zdaj praksa bo tudi pokazala ali je upravičil to pričakovanje predlagatelja zakona, da bo v Sloveniji ohranil visok nivo varstva osebnih podatkov. Tega zdaj v tem trenutku še ne moremo reči, preuranjeno je, ampak čas bo pokazal ali je zakon tako dober kot, bom rekla, je bil ZVOP-1, ki je bil izrazito, izrazito dober zakon.

Tako da, informacijski pooblaščenec bo seveda poleg svojih inšpekcijskih pristojnosti tudi v bodoče veliko delal na ozaveščanju, na izobraževanju, na širjenju znanja na obeh pravnih področjih. Jaz mislim, da tukaj nas čaka vse skupaj še veliko dela na ZDIZ Seveda skupaj z Ministrstvom za javno upravo. Hvala lepa.

Hvala lepa. Besedo zdaj dajem predstavniku Ministrstva za javno upravo, državnemu sekretarju gospodu Juretu Trbiču. Izvolite.

Hvala za besedo. Spoštovana predsedujoča, poslanke in poslanci, ostali prisotni!

Torej, na Ministrstvu za javno upravo vsekakor toplo pozdravljamo tako vsebinsko delo informacijske pooblaščenke, oz. Urada informacijskega pooblaščenca, kot nenazadnje pričujoče letna poročila.

Iz njega izhaja da so bi rekel zavezanci javni organi v splošnem dobro seznanjeni s svojimi obveznostmi za transparentno delovanje in to praviloma tako tudi poteka. Ministrstvo za javno upravo skupaj z informacijskim pooblaščencem oziroma informacijsko pooblaščenko dobro tudi sodeluje, tako v luči tako imenovanih svetovalnih aktivnosti, kot nenazadnje pri pripravi zakonodaje, torej Zakona o dostopu do informacij javnega značaja. Ministrstvo pri tem svetovalnem delu bo seznanjalo z aktualnimi priporočili, predvsem tiste zavezance, ki se seveda na nas obračajo z zaprosili po tolmačenju zakona. In pa seveda posebno pozornost bomo namenili omogočanju usposabljanj za uradne osebe teh organov preko upravne akademije našega ministrstva, seveda predvsem, ker izhaja iz poročila, tudi kar se zadeva postopkovnih pravil po samem zakonu, pa tudi po Zakonu o upravnem postopku.

Dodatno naj omenim tudi naš kontinuiran trud proaktivnega delovanja tudi napram drugim organom, še posebej kar se tiče tudi izpostavljenega področja molka organov.

Kar zadeva samo izvajanje Zakona o dostopu do informacij javnega značaja s strani samih državnih organov in pa lokalnih skupnosti je Vlada že aprila letos tudi sprejela dvoletno poročilo na to temo, ki je bilo tudi junija predstavljeno na tem odboru. Iz podatkov tudi v tem poročilu je zaznati, da je skupno število rešenih zadev teh organov za dostop do informacij javnega značaja v letu 2022 v primerjavi z enim letom prej nekoliko zmanjšalo, k čemur gotovo pripomore tudi ta poudarek na proaktivni spletni objavi podatkov in seveda vse te dejavnosti tako informacijske pooblaščenke, kot Ministrstva za javno upravo. Večina zahtev za dostop je bila v celoti ugodno rešena, kar pomeni, da so prosilci zahtevane informacije prejeli v celoti. V denimo, kot zanimivost, leta 2021 je bil ta delež 59 %. 2022 pa 58,4 %. Najpogostejši razlog za delno zavrnitev zahtev pa je bilo varstvo osebnih podatkov. V teh primerih pa so organi seveda omogočili delni dostop.

Iz poročila vlade še izhaja, da večina državnih organov in organov lokalnih skupnosti relativno dobro pozna vsebino in obveznosti, ki so jim seveda s to zakonodajo naložene. Se pa lahko strinjamo, seveda z ugotovitvijo iz poročila informacijske pooblaščenke, da v širšem javnem sektorju, konkretno recimo javni zavodi, ki jih pa vladno poročilo pravzaprav ne obsega, so seveda še možnosti za izboljšave in tukaj bomo tudi svojo proaktivno vlogo izpolnili, predvsem v smislu dodatnih usposabljanj, kot že omenjeno.

Morda da se dotaknem še te ratifikacije konvencije. Ministrstvo je lani proaktivno šlo tudi v to smer. Tako da to je nek prvi mednarodni dokument, ki ureja splošno priznano pravico dostopa do uradnih dokumentov v hrambi javnih organov. Državni zbor Republike Slovenije je Zakon o ratifikaciji sprejel januarja letos. Tako letos obeležujemo, kot že rečeno, tudi 20-letnico uveljavitve prvega zakona o dostopu do informacij javnega značaja. In strinjamo se z informacijsko pooblaščenko, da ima ratifikacija te konvencije tudi neko pomembno sporočilo za dodano mednarodno zavezanost Republike Slovenije k transparentnosti delovanja javnega sektorja kot takega, kar je gotovo tema, ki ji tako Ministrstvo za javno upravo kot Vlada daje veliko težo. Hvala.

Hvala lepa za predstavitev poročila in tudi za dodatno pojasnitev.

Preden pa dam besedo predstavniku Državnega sveta, še preberem še eno pooblastilo. Poslanec Lenart Žavbi nadomešča poslanko Tamaro Vonta.

Zdaj dajem besedo državnemu svetniku gospodu Milošu Poholetu.

Hvala za besedo. Lep pozdrav vsem.

Komisija Državnega sveta je obravnavala poročilo, pohvalila delo informacijskega pooblaščenca in hitro odzivnost njegovih uslužbencev, ki pripravljajo natančne in pravočasne odgovore, ki so pa seveda zavezancem v veliko pomoč.

Prav tako pa je bilo nekaj razprave in vprašanj na to poročilo, ki bi jih rad malo predstavil. Se pravi, bilo je zastavljeno vprašanje ali je tudi zasebno snemanje podrejeno Zakonu o varstvu osebnih podatkov, na primer ko posameznik želi posneti postopek pridobivanja dokumenta na upravni enoti ali občini in pri tem zbira informacije le za svojo uporabo. V javnih ustanovah uslužbenci ne dovolijo, da bi posameznik posnel ali fotografiral postopke, in se pri tem sklicujejo na varstvo osebnih podatkov, čeprav morajo za varstvo teh podatkov poskrbeti upravljavci sami in njihovi zaposleni tako, da na primer osebni podatki drugih oseb niso vidni strankam. Na komisiji je bilo izraženo mnenje, da v tem primeru posameznik ni zavezan Zakonu o varstvu osebnih podatkov in bi moralo biti to snemanje dovoljeno ali fotografiranje, ker se ta pač nek postopek nanaša samo nanj, ne glede na to da bi eventualno lahko posnel tudi še koga drugega nenamerno. Naslednje vprašanje je bilo glede rabe osebnih podatkov. Šlo je za primere iz lokalnih okolij, ko je na primer občina želela nevladni organizaciji odstopiti določene podatke, ki so jih te nevladne organizacije potrebovale pri svojem delu, za pomoč pri organizaciji starejših, starejšim, pa se je izkazalo, da občina podatkov ne sme posredovati naprej. In primer, ko recimo občina podatkov, ki jih zakonito posreduje, ne sme uporabiti za drug namen, recimo pošiljanje čestitk ob rojstvu otroka. Zato se v teh primerih zastavlja vprašanje ali smo z zakonom pretiravali pri strogosti koncepta varstva osebnih podatkov ter ali bi bilo mogoče v takšnih situacijah ravnati bolj življenjsko. Prav tako je bila razprava ali lahko posameznik od javnih organov v okviru pravice dostopa do informacij javnega značaja le-te zahteva brez omejitev. Dogaja se namreč, da posamezniki na institucijo, recimo občino, pošiljajo številna vprašanja, podvprašanja in zahteve, ki med seboj nimajo nobene povezave in jih je včasih dobesedno nemogoče izpolniti ali pa zahtevajo veliko dela. Zato je, se pač zastavlja vprašanje, v katerih primerih določno je mogoče brez posledic za javni organ odkloniti zahtevo za tak odgovor. Prav tako smo izpostavili specifičen primer recimo organizacije šolskih tekmovanj in težav organizatorjev, ker ne smejo shranjevati podatkov o tekmovalcih in njihovih dosežkih. Zgodi se, da otroci priznanje za neko tekmovanje izgubijo, svoje rezultate pri organizatorjih tekmovanj iščejo naknadno, ko recimo potrebujejo dokazilo za uveljavljanje štipendije ali vpis v šolo in takrat nastane pač problem, a ne. Zakon namreč določa, da se podatki smejo hraniti le toliko časa kot je potrebno za doseganje opredeljenega namena, kar pomeni, da se morajo podatki po izdaji priznanj izbrisati. Torej komisija Državnega sveta apelira, da se ustrezna rešitev najde, da se ta problem ne pojavlja prepogosto.

Hvala lepa.

Hvala lepa.

Prehajamo na razpravo in besedo dajem članicam in članom odbora. Želi kdo razpravljati? Ja, izvolite, dr. Vida Čadonič Špelič.

Hvala lepa za besedo.

Vsem prav lep pozdrav, posebno Informacijski pooblaščenki, ki je pripravila dobro, zanimivo poročilo, kajti informacija javnega značaja oziroma sploh informacije so v današnjem času zelo pomembne, včasih pa morda celo presegajo svoj namen in lahko predstavljajo tudi težavo posameznim organom, kot je recimo ugotovil prav Državni svet, vendar je prav, da jih spoštujemo.

Informacije niso namenjene samo temu, da jih spoštujemo, ampak tudi temu, da jih uporabimo takrat, kadar so pomembne za javno dobro. Jaz bom sama govorila o javnem zdravju. Zato nekaj o delu inšpekcijskih služb. Veliko inšpekcij imamo v naši državi in moje stališče je, da so inšpekcijske službe največji preventivni organ. Inšpektorji so praviloma strokovnjaki za svoje področje in s svojim delom, ne s kaznovanjem, tisto pride na koncu, ampak s svojim proaktivnim obveščanjem javnosti, pisanjem ureditvenih odločb pravzaprav preprečujejo, da bi imeli kasneje postopki tudi negativen vpliv na naše zdravje, na naše počutje, tudi lahko na naše življenje recimo, če govorimo o gradbeni inšpekciji, o zdravstveni inšpekciji, o inšpekciji, ki nadzira hrano. V svojem poročilu se tudi vi tega dotikate in pravite, da je bilo lani približno enako število postopkov v zvezi z inšpekcijskim delom kot pretekla leta, to je nekaj čez tisoč. Delite na tiste, ki so bili ugotovljeni v javnem sektorju, in one v privatnem. In zanimivo, v privatnem jih je bilo kar 748, torej dvakrat več kot v javnem, kar pomeni, da se so informacije dobro dotaknile privatnega sektorja in največkrat so bile vložene prijave zaradi razkrivanja osebnih podatkov nepooblaščenih oseb. In tu bi vas rada potem vprašala za vaš komentar, katere so te nepooblaščene osebe? In veliko je bilo pritožb zaradi izvajanja video nadzora predvsem na delovnih mestih, to se pravi v delovnem prostoru in to prav posebej. Potem še enkrat opišete, da je video nadzor znotraj delovnih prostorov, ki se lahko izvaja samo v izjemnih primerih lahko gre dejansko za kršitev oziroma gre tudi za varovanje premoženja ljudi in v praksi ugotavljate, da se to velikokrat izvaja za namen nadzora zaposlenih, kar pa ni zakonsko dopustno. To očitam iz vašega poročila. S tem bi se seveda sama strinjala. Glede na to, da je Državni zbor sprejel Zakon o zaščiti živali, ki ga bomo mogoče videli v naslednjem letu tudi v vašem poročilu vas bi rada samo prosila, da ste pozorni v bodoče ravno na to, kar ugotavljate, da se je dogajalo v letu 2022. Vem, da mi ne morete komentirati nečesa kar še pravzaprav ne velja. Vas pa tukaj javno prosim, da ste na to pozorni. Vsekakor, če preberemo te vaše ugotovitve bo verjetno prihajalo do kršitev, vendar o tem bomo takrat, ko bo za to čas.

Bi pa rada še naprej ostala pri delu inšpekcijskih služb, za katere sem rekla, da so zelo pomembne, Ena od zelo pomembnih dejavnosti inšpekcijskih služb je ravno obveščanje javnosti in njena transparentnost, kajti, če javnost ne ve kaj je bilo narobe in kaj mora biti prav in kako in katere ukrepe bodo inšpekcijske službe uporabile, da bo to, kar je bilo narobe, postalo prav, torej v skladu z zakonom, potem javnost pravzaprav ne ve, kaj inšpekcijske službe delajo in se na glas sprašuje, ali jih take, kot so, potrebujemo. Do zdaj sem govorila o vseh inšpekcijskih službah, zdaj bom o specifični inšpekciji, zato, ker bom tudi citirala zakonodajo, ki govori o inšpekciji, na katero zdaj mislim. Uprava za varno hrano deluje od leta 2013. Od leta 2013 ima enake naloge, ki jih ne bi zdaj ponavljala. Od leta 2013 najmanj veljata dva zakona, ki ji nalagata, da obveščajo javnost in sicer to je 33. člen Zakona o inšpekcijskem nadzoru, ki sicer ne govori o upravi, govori pa o delu inšpektorjev in pravi tako preko medijev obveščanja, preko medijev obvešča javnost o ugotovljenih nepravilnostih ter o posledicah kršitev zakonov in drugih predpisov. Se pravi o posledicah kršitve zakonov, kadar inšpekcija za varno hrano ugotovi nepravilnosti. Verjemite mi, da so posledice vedno na našem zdravju, lahko se samo pogovarjamo ali so večje ali so manjše In tudi Zakon o kmetijstvu in Uprava za varno hrano je organ v sestavi Ministrstva za kmetijstvo. V svojem 178.b členu prav tako govori, da je treba podatke o nepravilnostih, ki predstavljajo nevarnost za življenje in zdravje potrošnikov ali predstavljajo zavajanje potrošnikov glede kmetijskih pridelkov ali živil. Obvestiti o vsem, o imenu, priimku, nazivu, naslovu, sedežu podjetnika, itn. po domače. Za potrošnike ni skrivnosti, ker govorimo o njihovem beri: o javnem zdravju. In glede na to, da ta dva zakona že kar nekaj časa veljata dlje, kot deluje uprava, in glede na to, da je Uprava za varno hrano leta 2015 dobila kot prvi, mislim, da je bila res prvi državni organ, nagrado za transparentnost, torej je uprava takrat odloča, pravilno delovala in transparentno delovala, drugače gotovo, da od vašega organa ne bi dobila te nagrade. Mislim, da v tem trenutku ta uprava ne deluje tako, kot ste jo takrat videli. Navsezadnje tudi vi. In glede na to, da govorimo o poročilu za lansko leto, vas bi rada vseeno vprašala, kako komentirate takšno dejanje oz. ne delo uprave? Glejte, sami ste, ko ste predstavljali poročilo, rekli tako, da je vloga informacijskega pooblaščenca pri izobraževanju in obveščanju zelo velika, z enim ciljem, s ciljem vzpostavitve zakonitega stanja, zato vas sprašujem ali ste morda že upravo o tem kdaj obvestili, jo na to opozorili, če ne upravo, mogoče resorno ministrstvo in ali se iz tega vsega, kar zadnje dni čitamo, bo našel nekdo, morda ste to tudi vi, čeprav zdaj govorimo o letu 2022, da bo upravo, zaradi mene je vseeno, ali je javno ali interno, vendarle pozval - tule mislim tudi na Ministrstvo za javno upravo, pozval, naj začne delovati v skladu z zakonodajo in to s tistim delom zakonodaje, ki se ji reče obveščanje javnosti? Torej, rada bi vaš komentar na to. In glejte, zgodovine ni moč popravljati, tudi ne to, kar se je zgodilo leta 2022, ampak dajmo se iz tega nekaj naučiti. Smo že na koncu leta 2023 in kmalu bomo zakorakali v leto 2024 in prav je, da tisti, ki delajo napake, se iz tega nekaj naučijo in končno začnejo, tako kot ste vi rekli, uporabljati informacije za javno korist. Hvala lepa.

Jaz samo pripomnim, da se dajmo osredotočiti na delo informacijske pooblaščenke. Sprašujem, če želi še kdo razpravljati? Izvolite gospa Bah Žibert.

Hvala lepa predsedujoča za besedo. Jaz se bom osredotočila na poročilo.

Poglejte, jaz sem ga pač tako kot vedno do zdaj pogledala in imam pač določena, morda nekoliko kakšno vprašanje, nekaj je pa tudi mojega osebnega pogleda.

Zdaj kot prvo morda tudi zelo pomembno za samo javnost, da stranke ali pa tisti, ki menijo, da jim je pač bil onemogočen dostop do informacij javnega značaja, seveda se v prvi vrsti obrnejo v skladu z zakonom na posamezne organe in pač poskušajo te informacije dobiti, potem pa tudi nastopite vi kot pritožbeni organ. Zakaj to govorim? Zato, ker seveda so ti podatki, da se na primer skupno število pritožb pravzaprav dviguje, veča, me skrbi že tista osnovna raven, se pravi, to je vendarle takrat, ko pride že do pritožbe. Zakaj to govorim? Zato, ker v delu, ki ga pač opravljamo, se velikokrat srečujemo tudi s posamezniki, ki pravijo, da so pač zaprosili za posamezne informacije, seveda preko zakona, pa so jih dobili ali ne dobili, ampak menim, da je to v državi kar problem. Nekaj je narobe z mikrofonom. Upam, da se slišimo? In menim, da je to kar problem, zato ker seveda moramo vedeti že prvo, da pač ti postopki za nekatere predstavljajo že samo oviro, se pač ne odločijo, potem za to. In kot drugo, potem za pritožbeno bom rekla instanco pa še toliko manj. Zato me samo zanima, kar se tiče vas, informacijska pooblaščenka, če mi lahko poveste. Zdaj, jaz sem pač videla v neki, noter v, pač v vašem poročilu, da je kar precej tega tudi na nivoju, seveda neki organi v državnem, državni organi, veliko tega je pa tudi na sodiščih. Na sodiščih. To me pa še dodatno skrbi. Zakaj? Če lahko morda še najdem kdaj kakšno, bom rekla, opravičilo za kakšen organ, da zadeve v pravnem smislu ne pozna tako zelo dobro, me seveda pri sodiščih to dodatno skrbi, dodatno skrbi, da se morajo pač ljudje v bistvu sklicevati na kršenje zakona pri tistih, ki delijo pravico, no, in naj bi jo delili v skladu z zakonom.

Zato tukaj morda vprašanje, če imate pač kakšno analizo tega, pri katerih zadevah se to največkrat dogaja, ko gre za sodišča, gre to mogoče, če lahko rečemo pri tudi težjih primerih? Enako me zanima tudi pri organih v sestavi in pa seveda tudi državnih organih. Vi opažate na primer, zdaj številke gredo gor, kaj pa bom rekla, vem, vsak primer je po svoje težak, ne moremo ga zminimalizirati, ampak same posledice so pa zagotovo lahko različne in me zanima v tem, bom rekla, v samih posledicah ali gre bolj za t. i. težje zadeve in katere prednjačijo pri teh zadevah?

No, tukaj noter sem tudi opazila, da je kar nekaj kršitev, to govorim zdaj že naprej, kar nekaj kršitev v pogledu, bom rekla, v same, verjetno gre tukaj za pacientove mape, zdravstvene. Tukaj kaže nekako na 81 pritožb, to so že pritožbe, to so že pritožbe. Zanima me, ali te, bom rekla, ti podatki, oz. se ti vpogledi kaj manjšajo statistično skozi leta? Ker to se mi zdi zelo tak en velik problem, no. Mislim, da je to pač za posameznika res hud poseg v osebnost. In te osebne mape bi vendarle nekako, kajne, se dela, sploh pa, ker nenehno govorimo o t. i. posodobitvah, informacijskih, ki bi po mojem morale te zadeve skorajda na eni strani izničiti, po drugi strani pa vemo, seveda, da je pa zelo slabo, če pa širši krog, bom rekla, zdravstvenega osebja nima vpogleda, ker pa lahko pride potem do težav pri samem zdravljenju, se pravi, če so neke stvari povsem zaprte. Se pravi, tukaj verjetno gre za neko tehtanje, kajne? Tehtanje in jim bo vedno nekolikšen problem.

Pa zanima me, kako je kaj na nivoju preteklosti, smo se soočili v bistvu pod istim ministrom, ki je danes, za notranje zadeve, vpoglede v mape državljank in državljanov s strani Policije, je bilo kar nekaj tega, tudi postopki so bili, ljudje so prišli, so imeli res večkratno število..., številke so bile takšne, da res niso kazale na neke, bom rekla, normalnosti in tudi ure vpogledov so bile takšne, da so kazale, da dejansko v tistih osebah takrat ni bilo potrebno nobenih pogledov. Tako da, ali se tukaj te zadeve kaj izboljšujejo, kakšne imate vi kaj, kakšne izkušnje? To je tisto mogoče, kar me v prvi vrsti zanima.

Bi pa seveda rekla, glede na to, da ste poročilo, mislim, da že dali v Državni zbor maja meseca, da bi pozvala odbor, da takšna poročila, ne glede za to katera gredo, sem vedno tista, ki se mi zdi, da bi mogli poročila obravnavati čim prej v naslednjem letu, kajne, ne samo to poročilo, tudi vsa ostala. Meni se zdi skorajda na nek način nedopustno, da bomo zdajle že oktobra meseca pa obravnavamo poročilo za leto 2022, v bistvu bi lahko delali že primerjavo podatkov s 2023 letom in ne 2021, ker je dosti bližje. Tako, da mogoče bi bilo dobro, da imamo pač ta poročila prej v obravnavi tudi zato, da se lahko potem kakšne zadeve izboljšajo ali pa izpostavijo za naslednje leto. No toliko. To me zanima. Se pravi, glede na pritožbe je verjetno potem teh osnovnih toliko več in zanima me predvsem teža teh pritožb. Hvala.